ko te zapusti po 20 letih
Bila sem ena tistih redkih srečnic, ki je svojega partnerja spoznala pri 15. Ljubezen je bila brezmejna, obojestranska, rodila sta se nama 2 otroka, več si človek ne more
želeti. Naenkrat pa sem sama z otrokoma, ker je odšel. Menda ni živel do zdaj in mora, ker je še mlad, ker ima do tega pravico.
Preživela bom, otroka tudi, ampak, ali bom še živela….
Potem nisi bila srečnica, takrat navidezno in zdaj si nesrečna. Preživela boš ja kot vse sam to je pol životarjenje bol in ni preveč fajn. Po 20 letih praviš. Aja je tko reku da ni prej živel. Se je počutu da nima svobode? Je dubu drugo? Nič mu ni štimalo in je rajši zbežal kot da bi se soočil in ti omenil. Nekateri so taki da od problemov zbežijo in si najdejo drugo, velikokrat mlado. Kaj je tebe takrat pritegnilo pri njemu najbolj? Se ti v teh 20 letih nikoli ni zdel da kaj ne štima?
Zaljubil se je v drugo, kar bi se lahko zgodilo, tudi če bi bila skupaj samo 2.leti.
Ne igraj žrtve, imaš 2 otroka. Ne smili se sama sebi, let it all out, ampak do neke meje.
Jemlji to kot srečen dogodek. Bodi vesela zanj, če si ga imela tako rada. Bodi vesela, da je srečen z drugo. Tudi ti boš,ko ga boš nehala trenirat kot boga in edinega na svetu.
Saj bo. Če kaki 2 leti bo on jokal, ti pa do ušes nasmejana.
Bila sem ena tistih redkih srečnic, ki je svojega partnerja spoznala pri 15. Ljubezen je bila brezmejna, obojestranska, rodila sta se nama 2 otroka, več si človek ne more
želeti. Naenkrat pa sem sama z otrokoma, ker je odšel. Menda ni živel do zdaj in mora, ker je še mlad, ker ima do tega pravico.
Preživela bom, otroka tudi, ampak, ali bom še živela….
Ojla, lej se pač zgodi. Ni prijetno, še manj neboleče, če si ga imela za božanstvo in si si domišljala, da si srečnica.
Predvidevam, da ga je ujela kriza srednjih let, ko tam okoli 40ih veliko moških ugotovi, “da niso živeli, imeli nič od življena, niso se izživeli, ob partnerici se počutijo mrtve … blablabla”
In velikim se takrat res odpelje, si kupijo enga harlija, če imajo denar, zavežejo tisto značilno rutko okoli vratu, si dajo kakšen ful-kul tatu namalat na vidno mesto.
Ja, in končno si omislijo še ene 15 do 20 let mlajšo malo izzivalno bejbo. Jo posadijo na zadnji sedež tistega harlija in, če ne bi imeli čelade na glavi, bi jih osrečeval tisti slavni “veter v laseh”.
Tako v domišljiji, ki nima z realo nič. Potem jih spet doleti reala, ko se tista dolgočasna spunta in zahteva ločitev, razdelitev premoženja in plačevanje alimentacij. Una huda bejba s zadnjega sedeža harlija, tudi ugotovi, da je njena terna obremenjena s hudo prtljago in ob prvi priliki odmagli. Ali pa mu dela take scene, da je groza.
Ne pišem nekaj na pamet. Doživela in preživela natanko tako štorijo. Pred 10imi leti se mi je podrl svet, kot verjetno zdaj tebi. Zahrbtnost in prevara me je bolela ko sto hudičev. Ampak, sem se pobrala, vse sva uredila bolj ali manj s stisnjenimi zobmi. Ločitev, delitev premoženja, alimentacije … in šla vsak svojo pot. Aja, vsaj toliko je bil še pri sebi, da si je z mojim izplačanim deležem kupil stanovanje.
In kako je zdaj!? Harlija je prodal, una huda bejba je nekaj cajta zdržala (beri: dokler je bil še poln mošnjiček), potem sta se začela hudo kregat, celo kdaj jo je malo spustil skozi dlani (mene ni) in odšla s tistim, kar je prinesla s seboj.
Ti se lepo poberi, ne smili se sama sebi (slej kot prej bi se to zgodilo), niti slučajno ne poslušaj kakšnih sentiš pesmic ala Mišo ali Dražen. To slabo vpliva na ranjeno dušo. Ne ponižuj se, če se bo želel vrniti, dobro premisli … ker varalica veeednooo ostane varalica.
Vse dobro ti želim.
Edino prav, da je šel!
Se vidi, da si mu nastavila frčafelo za sploditev in ga potem s pamži držala v šahu, da ti je domov nosil premoženje za tvoje preserancije!
Ima vso pravico, da živi zase in po svoje, ne pa po diktatu neke dolgočasne, monotone gospodinje, ki ne zna drugega kot jemat iz moževega tošelja!!!
Bila sem ena tistih redkih srečnic, ki je svojega partnerja spoznala pri 15. Ljubezen je bila brezmejna, obojestranska, rodila sta se nama 2 otroka, več si človek ne more
želeti. Naenkrat pa sem sama z otrokoma, ker je odšel.
Itak malce provociraš, pa vseeno.:) Kot prvo ustavi konje! Brezmejna, obojestranska ljubezen, grozno srečna oba…potem pa kar naenkrat sama z otrokoma.:) Ne misliš, da nekaj manjka? Namreč leta rutiniziranega življenja, dolgočasja, oba sta se spremenila, se naveličala drug drugega, on je to priznal, ti si se navadila na rutino. Itak da je moral preizkusit še kaj drugega. Če ne bi odšel, bi te pa na skrivoma varal. Če sta začela pri 15, sta bila praktično otroka, tip še toliko bolj, ker pozneje dozorijo. Dejansko ni ničesar doživel, nič izkusil razen družinskega življenja, ki pa je šlo počasi v franže. Je počakal, da otroci zrastejo, potem je šel. Lepo od njega! Zdaj pa še ti zaživi. Glede na to, da je on edini tip, s katerim si kdajkoli bila, nisi izkusila ničesar. Začni živet!
Imaš popolnoma prav! Si predstavljam svojega sina- 15-letnika, da bi se zdaj z eno spečal, se poročil in z njo ostal…dejansko je otrok. Šele dobro zmutiral, sam sebe išče, prehitro zrasel naenkrat, hoče zgledat odrasel, pa je še tak otrok…. to ni za se vezat do konca življenja. Enostavno ni. Bogve, kakšen bo čez 10 let, po moje kilometre daleč od današnje pojave.
Dobro, saj ene imaš, ki se najdejo zelo mladi in ostanejo skupaj srečni do konca. Ampak so v zelo hudi manjšini.:)
Imaš popolnoma prav! Si predstavljam svojega sina- 15-letnika, da bi se zdaj z eno spečal, se poročil in z njo ostal…dejansko je otrok. Šele dobro zmutiral, sam sebe išče, prehitro zrasel naenkrat, hoče zgledat odrasel, pa je še tak otrok…. to ni za se vezat do konca življenja. Enostavno ni. Bogve, kakšen bo čez 10 let, po moje kilometre daleč od današnje pojave.
Dobro, saj ene imaš, ki se najdejo zelo mladi in ostanejo skupaj srečni do konca. Ampak so v zelo hudi manjšini.:)
[/quote]
…đizs,.kdo ej rekel, da sta otroka odrasla? Dvomim, da sta ju imela.pri 15ih …
Ostalim pa, ki ste tako ‘pametni’: le zakaj se locujete, saj niste s prvim/prvo poroceni (se pravi, ste se izživeli), ce je stvar (samo) v izživetosti.
Bo bolj res,.da stvari minejo, niti ni tako pomembno, da je zveza iz rane mladosti, kot da se ljudje z leti spremninjao in zelimo druge … reci, ljudi.. 🙁
Edino prav, da je šel!
Se vidi, da si mu nastavila frčafelo za sploditev in ga potem s pamži držala v šahu, da ti je domov nosil premoženje za tvoje preserancije!
Ima vso pravico, da živi zase in po svoje, ne pa po diktatu neke dolgočasne, monotone gospodinje, ki ne zna drugega kot jemat iz moževega tošelja!!!
[/quote]
Če bi odšla ženska,bi bila svetska ku.ba. Ker je odšel On (sledi globok poklon), je pa vse v redu, a ne. Koga briga za otroke. On ima pravico živet, otroci nimajo pravice do očeta. Kje je tu odgovornost? V kur.u ali drugem ženskem organu.
Avtorica, če je odšel, mu verjetno že prej ni štimalo.
Taki se prej ali slej privlečejo domov, ne skrbi. Menda ga ne boš čakala. Poskrbi za otroka, da bosta imela in čutila svojo varnost. Ne govori jima nič slabega o očetu, zdaj imata že dovolj drugega. Tudi ti si privošči kakšen večerni izhod. Pa ne kar z vsakim, ostani dostojanstvena. Kot kaže, v tej situaciji ne moreš ničesar več izgubiti. Kmalu boš ugotovila, da ti je naredil samo uslugo. Mi je žal otrok, mogoče razumeta bolje kot si mislimo.
Edino prav, da je šel!
Se vidi, da si mu nastavila frčafelo za sploditev in ga potem s pamži držala v šahu, da ti je domov nosil premoženje za tvoje preserancije!
Ima vso pravico, da živi zase in po svoje, ne pa po diktatu neke dolgočasne, monotone gospodinje, ki ne zna drugega kot jemat iz moževega tošelja!!!
[/quote]
Z užitkom bi ti dala dve okrog kepe.Moje sožalje za tvojo mamo, ki te ni znala vzgojiti v normalnega človeka.Zdaj si pač primitivna budala….
Edino prav, da je šel!
Se vidi, da si mu nastavila frčafelo za sploditev in ga potem s pamži držala v šahu, da ti je domov nosil premoženje za tvoje preserancije!
Ima vso pravico, da živi zase in po svoje, ne pa po diktatu neke dolgočasne, monotone gospodinje, ki ne zna drugega kot jemat iz moževega tošelja!!!
[/quote]
bejž nazaj v tvojo luknjo, monotoni podpovprečnež.
Nobena te ne povoha, pa ne ker si zadrt. Tvoj smrad se širi naokrog, kaj ti ni jasno? Kdo pa si, da lahko sodiš? In niti ne poznaš ljudi. Ni avtorica uboga reva tukaj, če razumeš kaj mislim
Ja šel je, ker je sebičen. Ni pomislil, kako se bosta počutila otroka, kako se boš počutila ti. Iz tvojega pisma ni razbrati, da sta imela kake resne težave. Pa tudi če bi jih imela, se to ne dela tako. Se pogovori, tudi večkrat, se proba kaj spremenit, iti na zakonsko terapijo… Ti pa ne pišeš o čem takem, torej se je verjetno odločil na skrivaj, mimo tebe, najverjetneje ima že nagledano drugo.
Otroka najbrž nista starejša kot 15 let. To mora biti zanju strašen šok. Normalen moški tega svojim otrokom ne bo naredil, če mu že do partnerice ni. Ampak normalnih je zelo malo. Za moje pojme bi moral človek v zvezi potrpet tudi tisto obdobje, ko se dva že malo naveličata eden drugega. To se zgodi v vsaki zvezi. To je zorjenje zveze. Če to prestaneta, bosta potem prišla v obdobje zrele veze, ko se lahko en na drugega povsem zaneseta, ker vesta, da sta sposobna skupaj prebroditi krizo. Otroci tak par z zaupanjem gledajo in posnemajo njun zdrav zgled v življenju. Na žalost ti tega s svojim nisi doživela, a nisi edina. Tudi meni se je isto zgodilo s prvim možem. Bilo je zelo težko, a prebolela sem, se zopet začela veseliti, se posvetila otrokoma in sebi. Čez sedem let pa spoznala svojega sedanjega moža. Morda tudi ti spoznaš boljšega človeka, a ne hiti, da ne boš nabasala na podobnega.
Ah daj no daj,, ni vse tako črno kot se zdi.
Tudi jaz sem bila kot ti praviš ena tistih “srečnic” ki se je zaljubila pri petnajstih.
Ampak za razliko od tebe si na srečo nisem nakopala otrok. Po desetih letih sem ugotovila, da me ta zveza v bistvu sploh ne osrečuje, ampak mi je bila na koncu že nekako v breme.
Ker pri petnajstih si še otrok in ko leta tečejo se normalen človek razvija, odrašča in se seveda spreminja. In potem na enkrat ugotoviš, da pa to ni to, kar si želiš od življenja.
Ok čist konkretno, tudi pri meni to ni prišlo kar tako na enkrat. Minili so meseci morda celo leto, preden sem si sploh upala narediti ta korak in prekiniti vse skupaj. Ker ja clovek se navadi rutine in mu je pač najlažje ostati v coni “udobja”.
Ampak potem pa sem začela razmišljati “a mi je res treba pri 25tih živeti kot star poročen par?” Jaz sem bila vedno polna življenja, rada potujem odkrivam nove stvari in si širim obzorja, moj bivši pa je bil pač tipični mamin sinko. Na šiht, domov pred tv, na pijačo s kolegi in obvezno vsako nedeljo k mamici na kosilo. Niti plesat se mu ni ljubilo z mano za vikend, kaj šele da bi šel na kak izlet z mano. Če pa sva že šla pa je vedno našel nekaj nad čemer je lahko vihal nos Oz. Je moglo biti vse po njegovo, ker če ne je bilo vse narobe. Dobre volje je bil samo če je zraven zvlekel še svojo primarno familijo. Aja pa vrjetno mi ni treba posebaj omenjati, da zmojimi ni nikoli nikamor želel. Na koncu je postalo že tako neznosno, da me je na njem motilo že čisto vse, ker sva bila enostavno nekompotabilna. Res totalno različno razmišljanje.
Drugače sicer ni slab človek in sem ga imela zelo rada ampak kot sem na začetku napisala človek se spremeni, jaz sem se zelo. On je pa na neki točki ostal enak in niti ni imel želje po neki osebni rasti. In še zdaj po osmih letih odkar nisva več skupaj je enak. Našel si je ženo, kateri njegov življenjski stil ustreza in imata čudovito hčerko.
Jaz sem vmes potovala in se zabavala s prijatelji, preplesala ogromno noči, vmes spoznala moškega, ki ima enak pogled na življenje kot jaz in s katerim sva nato skupaj potovala in še bolj žurala, dokler nisva na neki točki ugotovila, da si želiva družino. Se umirila in sedaj tudi imava dva čudovita otroka.
In sedaj sem pomirjena in srečna, ker vem, da sem vmes živela na polno. Hkrati pa tudi nisem “bolano” navezana na svojega partnerja. Seveda ga ljubim, in si ne bi mogla želeti boljšega partnerja zase ampak mi je jasno, da je on moj partner in ne moja lastnina. Za dobro zvezo je pa potrebno veliko truda. Ljubezen sama ne pomeni nič. Z njim se lahko pogovarjam vse in tudi če bi nekoč prišlo do tega, da se najine ljubezenske poti ločijo si bova vedno delila najina otroka, ki bosta spomin na eno čudovito obdobje najinega zivljenja.
hehe, srečnica pri 15 tih letih. Sem 2x prebral, če prav vidim, srečnica.. Je pa nekej res, ko se spomnim tiste, ki sem jo imel pri 15 tih letih, pa pod vse potegnem črto bi bilo najbolje, da bi z njo ostal ampak to bi zdej bilo že toliko let, da bi imel občutek, ko bi bil intimen z njo, da sam sebe krešem…
Edina pozitivna stvar od takih vez, ko se malinovci tako spajdašijo je kilometrina, ki jo pridobijo v vezi in tako znajo z drugim partnerjem vse skompenzirat, da je življenje z novim partnerjem na nivoju prijetnega sobivanja, pa seveda zdravi otroki, če jih imaš iz prve veze. Ampak 20 let je preveč, čeprav hitro minejo, se je pa treba od te ločitve psihično pobrat, kar pa traja neki časa, če nimaš že nekej nastavljeno od prej, ker ostaneš sam.. Tip je pač šel že na nastavljeno novo vezo, kar je v bistvu bedno.. To je isto, kot da zajebeš poslovnega partnerja, drugo je jebačina za rekreacijo.
Ni pa nič pozno, privlačna ženska pri 35 letih lahko dobi kar hoče od tipa, če zna, kljub otrokom. Celo dosti prej kot tip žensko.
Moški so dons čudo božje.., sm videl v tej kmetiji tisto jaklin, jebo te, na pol umetna pri 50 tih a tipi jokajo za njo pred kamero, adijo pamet…
Če se želišmalo pogovoriti, tusi sama sem v podobni situaciji, sicer sem jaz odšla fizično, on pa psihično že davno. Piši mi na aanouk38@gmail.com, če želiš…
Pa srečno!
vsako slabo je za nekaj dobro. ti se boš postavila nazaj na svoje noge!
Kje ga lomite punce in fantje?
Iz primarne družine padete v svojo družino z vsemi mogočimi obveznostmi. Par, ki je skupaj, mora najmanj leto dni pregurati sam v skupnem gospodinstvu, da vidi, če mu laufa. šele po letu skupnega življenja lahko sledi poroka, otroci kasneje. V vmesnem času pa je treba živeti, potovati, uživati v tistih stvareh , ki vaju veselijo, ko se posladkaš z življenjem, pa lahko sledijo otroci.
Seveda boš preživela in živela! Ne vzemi tega za slabo. Poglej, vsak ima pravico oditi in če si dobra oseba moraš to dovolit. Tudi ti lahko greš. Nismo dolžni nekje biti. In konec koncev glej, dvajset let je bil s teboj. To je lepa doba. Nekako se pričakuje, da si recimo ene deset let z nekom, potem pa celice želijo nekaj novega. Na sedem let se menjajo določeni kamenčki v telesu in pač pride do tega. Kar je super. Glej, zdaj imaš možnost in priložnost, da spet lepo probaš kaj novega.
Saj veš da ljudje nismo skupaj v vezah zato, ker bi nam bilo tako zelo lepo in nismo skupaj zato, ker smo še vedno zaljubljeni. Ljubezen mine, ljubezen in zaljubljenost to je samo koktejl hormonov. Potem si pa zaradi navade z nekom. Pač, da ti ni dolgčas in da imaš nekoga, da kakšen film skupaj pogledata.
Midva z ženo sva skupaj zato, ker imava pač veliko denarja in nama ga je butasto delit. Veva pa, da če greva vsak na svoje, da bova z najinim kešom preživljala spet nove partnerje in nima smisla to.
Pa sva pač skupaj.
Kako lepo,da si z nami delila osebno izkušnjo. Takšne zgodbice je res lepo prebrati.
Tako je, kot si napisala. Moški vidi zunaj 1001 lepo žensko in si misli, da je trava zunaj bolj zelena. Sploh, če sta si bila prva kot predvidevam. Ampak tudi takšen človek kmalu pade na realna tla kot pišeš.
Jaz poznam podoben primer, ona pupika, lepa, prijetna, topla punca, ki se je zaljubila v tipičnega upornika, tudi glasbenika. Tudi onadva sta bila skupaj 20 let, po 40 se je njemu, ki je imel z njo urejeno življenje (na videz vse štimalo) “odpeljalo”. Direktno ji je nekega dne povedal, da se v življenju še ni izživel. Hvala Bogu je vsaj hišo pustil ženi in otrokom in glede tega ni kompliciral, sam pa je šel v najem v skromno stanovanje. Takrat je imel družbo nekaj glasbenikov, ki so “špilali” frajerje predvsem za naivne 20-30 letnice, največ v eni izmed mestnih gostilnic. Sigurno je imel nekaj ljubic, čeprav ne verjamem, da kaj dosti, kolikor vem nobene za npr. več kot leto. Če so 20-30 letnice še vedno malo naivne, pa neumne tudi niso. Povprečna ženska si želi trdne družine, zanesljivega in odgovornega moškega, ki jih lahko kaj nudi. Četudi mu kdaj kakšna greje posteljo, očitno ni nič resnega, če ga je stalno videti samega. Mislim,da je priletel na zelo trda tla. V tem času korone pa je sigurno še posebej težko.
Nasprotno pa je njegova žena našla, kar se mene tiče, normalnega moškega, fajn, urejen, premožen ipd.. Menda je bila čisto na robu, ko je odšel ,danes pa cveti kot roža, dobesedno. Jaz sem srečna, ko njo vidim srečno v mestu.
Avtorica, ne glede na to, kako hudo ti je, pred njim ne pokaži bolečine, vsaj večjega dela ne. Živi svoje življenje, najdi si kakšen hobi, kakšno prijateljico, zaposli se s čim, samo zaposli se. Če ti je težko, pojdi za zdravnika in prosi za napotnico za psihoterapijo. Naj te potolažim, da to ni nič česar bi s emorala sramovati. Pred meseci se je prijateljica psihoterapevtka, odločila da gre narazen s svojim moškim in je tudi poiskala psihoterapevta, da je prebrodila najhujše. Pa beri. pojdi v knjižnico, prava knjiga bo poiskala tebe. Življenje je lepo, ne boj se, ne skrbi. Vse bo ok. Upam, da boš tudi ti spoznala drugega moškega, da boš čez čas rekla, da je bil ta razhod nekaj dobrega ,kar se ti je zgodilo. Držim pesti zate!!!
Forum je zaprt za komentiranje.