Če v zvezi s HP toliko omenjamo marketing, kaj pa v resnici vpliva na vaš izbor branja? Pri meni gre nekako takole:

1. Še največ zaležejo mnenja “zanesljivih živih virov”. To so:

– nekateri frendi
– nekateri posamezniki s Knjižnih moljev, katerih nasveti so se izkazali kot nadvse združljivi z mojim okusom
– nekateri knjižničarji

2. Dobro staro brskanje po knjigarnah/knjižnici. To vzame več časa, je pa zato nepopisno sladko početje, sploh ko odkriješ avtorja, ki ti res ugaja …

3. Šele ko se prebijem skozi nasvete zgornjih, sledijo “neživi viri”; odkar nisem naročena na nič “tiskanega”, je to branje kaotično:

– spletni časopis ene hrvaške e-knjigarne, katere ime vedno znova pozabljam (tudi zdaj)
– kolumna Roberta Perišića v Globusu
– Bukla: bolj kot pregled SLO književnega dogajanja, kot da bi ocene jemala smrtno resno
– Dnevnik, Mladina in kakšna književna revija

4. Oglaševanje?

Nobene škode ne bo, če bom Bridget Jones Strikes Back, Harry Potter XXIV. ali Don Brown Reloaded prebirala v domu v ostarele. 😉 Čeprav upam, da si bom takrat še vedno želela kaj drugega …

Nikakor ne oglaševanje, včasih recenzije, ki so praktično izginile in tiskanih medijev. Pa seveda znanci, ki so tudi profesionalno navezani na knjigo. Moram priznati, da veliko segam po klasikih, o katerih je bilo že veliko govora, tako da vem, kaj me čaka.

Imaš prav, Iztok, recenzij skorajda ni več. Namesto njih so še največkrat nekajvrstični drobci, vzeti iz zapisa na ovitku knjige. Ti se potem – če knjiga sploh pride v “javnost” – ponavljajo v večini časopisov in revij.

Prave recenzije so samo še v književnih revijah, teh pa ne bere prav veliko ljudi. Sama jih berem redko, odkar imam premalo časa še za branje knjig, pa še posebno.

Jaz opažam, da ima marketing pri meni ravno kontra efekt. Kakšnih takšnih masovno popularnih zadev (ki so pač vedno sproducirane z marketingom) se niti s palico ne dotaknem, če ne dobim priporočil še iz kakšnih drugih virov, ki jim zaupam. Pa še takrat sem strašno skeptična in knjiga kar noče skočit v moje roke :-). Enako pa velja vsaj še za filme.

Načelno najbolj zaupam ljudem s podobnim okusom oziroma strastnim moljem, ki se jim približno dozdeva, kakšen je moj okus. Tu gor je takšne sorte moja zlata bralka. Enako kot pri Katji tudi pri meni velja, da je tule nekaj oseb, katerih okusu precej zaupam in marsikatera od njih priporočena knjiga roma na moj seznam. Se pa dam prepričat tudi komu, ki ga ne “poznam”, če svoje navdušenje nad knjigo ubesedi na način, ki me pritegne.

Ker Dela iz načelnih razlogov ne prebiram več, mi glede recenzij ostane le še Mladina. Pa sem in tja se najde kakšna dobra recenzija tudi na netu, zlasti to velja (pri meni) za južnoslovanska dela. Saj vam sem in tja tudi kakšno pripnem :-). Jih pa tudi jaz pogrešam. Recenzije. Prav žal mi je, da si jih Bukla zaradi koncepta najbrž ne more privoščiti. No, tudi kak prepis z ovitka v Bukli me kdaj pa kdaj pripravi do branja, čeprav se zavedam, da ta kompas ni vedno dobra izbira.

-prijatelji, ki imajo isti okus, kot jaz

Knjižničark ne sprašujem za mnenje, na oglaševanje ne dam nič.

kaj vpliva na moj izbor branja?

nasvet prijateljev – bralcev,

omemba tukaj (npr. za osmog povjerenika!),

recenzija, recimo v mladini (tu in tam),

brskanje po polici s krimi žanrom v knjižnici ali knjigarni in (kot zelo merodajno) prebran prvi stavek v knjigi,

ženini nasveti,

večina izdaj založb(e), ki ji zaupam,

>omemba tukaj (npr. za osmog povjerenika!),

Mi je v čast, mi je v čast. 😉 Tukaj sem bila menda še “prva”, ko pa sem hotela knjigo Vasju Cerarju predlagati za v Kapučino, je bila že v prevajanju. 😉

Pri meni gre po mojem nekako takole:

1. “Uzdaj se u se i u svoje kljuse”: Po določeni kilometrini, ki jo imamo vsi, se človeku pač nabere nekaj deset avtorjev, ki so zanesljivo ali skoraj zanesljivo dobri. Potem je treba samo še krožiti po knjigarnah in upati, da se bo našlo kaj s tega seznama “večnih”.

2. Kot patetično sugestibilnemu bitju se mi dozdeva, da izjemno dobro padem na knigarnarske finte, še posebej pa na najbolj prozorne:
– Pod nabasanimi policami se šopiri nekaj knjig, ki dajejo vtis, da so nekaj posebnega. (“OMG, zakaj so te knjige tu, kdo jih je izbral, zakaj ne vem za nje?”)
– Med hrbtišči knjig izstopata ena ali dve, ki kažeta celo naslovnico. (Ista panična vprašanja kot zgoraj.)
– Poličke “novosti”, “vroče”.
– Paščki “Najboljša knjiga po izboru predelovalcev plastične embalaže Wuppertal/okolica”.

3. Kronično mi manjka kakša duša dvojčica s popolnoma enakim literarnim okusom, a se na srečo kar učinkovito tolažim na tem forumu in od vseh vas hvaležno poberem kakšne dobre namige. Od živih ljudi pa najraje vržem debato s svojo drago, ki ima izpiljen okus, pa s prijateljem, ki je del – hm – mednarodne literarne scene, bere povsem druge avtorje in teme, a vseeno porabiva kakšno uro ali dve za poročanje kaj, kdo, zakaj, kako.

4. Krasna mešanica vsega tega zgoraj pa je Knjigarna B., kjer je vsaka knjiga “na roko obrana” in vsaka razmestitev nosi res osebni odnos lastnika. Zame sicer preveč škorpijonske tematike, a se pustim prepričati.

Moram priznati, če še ne poznam avtorja, vpliva tudi, katera izložba je izdala knjigo. Beletrina me nikolini razočarala, recimo.

Očitno v knjižni svet prihajajo nove oblike pritegovanja bralcev: http://vimeo.com/11070088

Tukaj najdem precej idej, ki so potem nekatere uporabne, nekatere ne, ampak tako mora biti. Vam gre zahvala, da sem odkrila nekaj biserčkov, ki jih sicer najbrž nikdar ne bi. Osmi poverjenik, Smreka bukev lipa križ, Pijevo življenje, Voda za slone, Bralec…
Dostikrat se sprehajam po kakšni knjigarni, pa malo firbcam, takrat mi kaj pade v oči, praviloma fotografiram naslovnico in knjigo potem najdem v knjižnici. Sem se pa že fino nasmodila, ker sem nasedla opisu na ovitku, pa potem knjiga ni dosegla vseh tistih superlativov in je postila grenak priokus – pa bi jo umestila med zelo solidno branje, če ne bi pričakovala več ravno zaradi “oglaševanja”.
Pa opažam, da je v Knjižnici Bežigrad zanimivo založena polica z “branimi knjigami”. Občasno se tam najde kakšna Amanda Quick, načeloma pa tam redno domujejo kakšen Rushdie, pa Pamuk, pa Schlink…