Ker nas je še nedavno zaposlovalo vprašanje – dobrih in slabih – prevodov, tole obvestilce. Lepo bi bilo, če bi se dogodka udeležil tudi kdo od “neposredno prizadetih”, ne samo prevajalci … 😉

V okviru Slovenskih dnevov knjige

bo v sredo, 25. aprila ob 20.30 v Društvu slovenskih pisateljev

potekala

OKROGLA MIZA O PREVODNI KAKOVOSTI

Sodelovali bodo Miriam Drev, Nike Kocijančič Pokorn, Suzana Koncut, Marko Marinčič, predstavnica založbe Učila in predstavnik založbe Sanje; pogovor bo vodila Nadja Dobnik.

Sogovorniki na okrogli mizi bodo skušali iz različnih zornih kotov osvetliti vprašanje kakovosti prevodov, od tega, kako nam lahko prevodoslovje pomaga razumeti in vrednotiti kakovost prevodov, s kakšnimi vprašanji in težavami si pri zagotavljanju kakovosti srečujejo prevajalci različnih poklicnih statusov in različnih literarnih zvrsti in kakšno vlogo imajo pri nastajanju prevoda in zagotavljanju kakovosti založbe in njihovi uredniki.

Katja, kako pa se ti je zdelo sinoči? Po mojem so res skrenili s teme, kot jim je bilo očitano, pa tudi tisti gospod s Sanj se mi je smilil, ker sploh ni prišel do besede. Sicer je bila debata čisto zanimiva, samo na drugo temo.

Mah, zdelo se mi je, da voditeljica ni bila ravno posrečeno izbrana; menim, da je prav to bogato prispevalo, da je razprava zašla.

Vse skupaj se je za moj okus – saj ne, da to ni pomembno – preveč usmerilo na področje neobstoječe prevodne kritike, drugi dejavniki, ki prispevajo h kakovostnemu/nekakovostnemu prevajanju pa niso bili niti omenjeni.

Pa iz problema, kako se sploh lotiti kritike, so naredili celega slona. Če lahko kritika obstaja na področju književnosti, gledališča, opere, whatever, ne vidim razloga za takšno razpredanje o tem, kako strašno težko je uveljaviti še prevodno kritiko. Pač tako kot drugod, recimo pri sodobnem plesu, kjer pred petnajstimi leti kritike tako rekoč ni bilo, potem pa so se preprosto odločili – in začeli. S kupom nerodnosti na začetku, seveda, z delom, izobraževanjem doma in v tujini … zdaj pa vendarle obstaja nekaj, čemur bi lahko rekli kritika sodobnega plesa.

Nihče ni omenil:

– problema (navadno) divje prekratkih rokov,

– tega, da mora prevajalec, če želi živeti, delati več, kot je dobro za kakovost njegovih del,

– vprašanja urednikov: Urednik ni samo tisti, ki je zadolžen za to, da izbrska knjigo, ki se bo dobro prodajala, in nato telefonira prevajalcu. Dober urednik je zmožen spraviti skupaj dobro ekipo, jo voditi, usklajevati, biti njen vodnik in tudi učitelj, če je treba. Predvsem pa mora poskrbeti, da gre od njega spodobno narejena knjiga.

– nastajanje knjige mora biti stvar vse ekipe in ne samo prevajalca – npr. opuščanje lektoriranja, ki je vse pogostejše.

– ITD.

– ITD.

Ja, teh ITD-jev je še veliko. Urednik naj bi premogel tudi malo znanja iz slovenščine (ali idealiziram?), naj bi bil omikan itn, da se ti ne bi bilo treba kregat s kakšnimi pol izobraženimi lektorji, ki so zelo podvrženi modnih muham (seveda je opuščanje lekture pri nekaterih založbah še hujši primer). Meni se je dogajalo od spreminjanja naslova, ki ni bil moj prevod in ob katerem se mi še danes naježijo lasje, do siromašenja jezika, arhaičen jezik je postal po lektorjevem posegu moderen etc. Ampak takrat sem bila še mlada in se nisem upala ugovarjati, zdaj se pa že znam malo bolj postavit zase.
Sicer pa nimam nič proti prevodni kritiki, dokler ni neko abstraktno kvasanje in cepljenje dlake. Ne mislim pa, da je teorija pogoj za dobro prevajanje, sem bolj privrženka prakse in obrti kot take, zasoljene s zdravim razumom, občutkom itd. Pa smo spet pri ITD. 🙂