Ko pomoč rabijo starši, ki za otroke niso skrbeli

Piše ena, ki je enaka – žrtev. Z distanco od ljudi, ki ti škodujejo, narediš največ zase. Če se že zase ne znaš postaviti! Zakaj se ne postaviš zase, zakaj ne postaviš mej, veš pa samo ti. S tem, ko molče prenašaš vse skupaj, nisi zase naredil čisto nič dobrega. Nisi noben velik človek, pač pa res prej predpražnik, človek brez hrbtenice, človek, ki se pusti teptati. Poskusi s kakšno terapijo, mogoče boš le uvidela, da je tudi distanca koristna, da kdaj zmoreš uvideti tudi z druge perspektive. Soočenje in takojšnja postavitev mej je itak najboljše, samo to pri takšnih ljudeh, kot je ta svakinja ali pa ti, ne gre. Ker tega ne zmorete. Druga najboljša je torej distanca in čez čas soočenje in postavitev mej. Šele potem je možnost za vsaj približno normalen odnos. Ali pa tudi ne.

Kaj s svojim zgledom uči svojo hčer? In če svakinja slučajno škripne (da jo bog ne daj povozi jutri avto) ali se ji zdi, da bi bilo za njeno hči najboljše, da prevzame skrb za starega prdca namesto nje? Saj veš….da je ne bo pekla vest pa da si ne bo zapravila mesta v nebesih pa take fore.

Lepo ima oprano glavo.

Pa saj si ni sama kriva.

Kriv je sistem v preteklosti – valda so prali svojcem glavo, da morajo poskrbet za starše ne glede na to kakšni so – drugače bi grof al pa cerkev imela na grbi en kup starcev za preživljat od kateri ni nobene koristi, tamladi pa bi se jim razbežali po svetu – koliko mladih ostane doma, ker ne morej zapustit staršev na stara leta še dan danes?

Ne rečem, da je kaj narobe s tem – sistem tako deluje že stoletja in stoletja.

Ne pa mi pravit, da zaradi sebe požrtovalno skrbiš za take očete – ne – skrbiš zanje, ker imaš to vcepljeno v sebe – isto kot tvoja mama njena mama njena mama itd itn v nedogleddo pradavnine.

Z distanco od ljudi, ki ti škodujejo, narediš največ zase.

S tem, ko molče prenašaš vse skupaj…

Soočenje in takojšnja postavitev mej

Druga najboljša je torej distanca in čez čas soočenje in postavitev mej.

—

da ne bo pomote, gospa žitika…

z vsem tem se strinjam.

ko gre za nasilje, ki se dogaja tukaj in zdaj

so meje potrebne.

tudi umik od osebe, ki povzroča nasilje.

vsak dan pretepeni ženi, ne bomo svetovali: odpusti mu.

mi se pogovarjamo o svakinji, ki jo je oče zapustil kot otroka.

ko je prišla do odločitve, da mu pomaga,

se ji ni dogajalo nobeno nasilje več, da bi bile potrebne takojšnje meje in distanca.

govorimo o tem kaj narediti z zamerami iz preteklosti:

je bolje biti ujetnik sovraštva, jeze, bolečine…

ali to kar je zrelo naredila svakinja in sedaj mirno živi…

no saj na plačilo ni treba čakat v nebesih, tile starci, ki so na hitro umrli, so najbrž kaj zapustili….

Če tole še nekako razumemo pri očetu, ki naj bi se celo pokesal. Ne moremo pa pri babici, ki jo je do konca zavračala. Zakaj bi sploh bila v bližini osebe, ki jo je zagotovo vsaj verbalno napadala do konca? Zakaj je res morala to narediti, da je sedaj pa “mirna”?

ja, to so težka vprašanja in težke stvari.

in najtežje je odpustiti nekomu, ki se ne pokesa.

ki ga ne briga.

ki se sploh ne zaveda, da je nekoga zelo močno prizadel.

tega večina ljudi ne zmore.

če pa,

poskusiš,

malo pogledati čez svojo bolečino,

čez sebe,

razumeti, da je babica s svojim vedenjem samo dokazovala,

da sebe ne sprejema,

da je to vse kar je zmogla,

da je verjetno živela brez ljubezni itd.

pa potem vzporedno s tem vedeti, da te bo zamera razjedala,

potem se je svakinja modro odločila, da gre čez to.

zaradi sebe.

in še nekaj pomembnega je tu za dodati, kar je gospa Rasaliaa napisala:

če sem pomagala neki sosedi bom tudi očetu.

ti lahko pomagaš očetu, ki ni bil oče tudi samo kot da je tvoja soseda.

kot sočloveku.

in kar je naredil, so njegovi grehi.

in spet, kot avtorica te teme pravi: ne bi želela biti kot on.

to je tisto sočutje, mehkoba, ki jo imata svakinja in gospa Rosaliaa v sebi,

in to je občudovanja vredno,

da jima sovraštvo ni otrdelo srca.

Tukaj se pa najin pogled zgleda precej razlikuje. Eno je pomagati človeku, magari sosedu, ki bo pomoč sprejel, drugo pa je pomagati nekomu, ki te ob tem verbalno napada, te ne ceni, te celo zaničuje (pa niti ni bistven razlog). To pa ne bo šlo mimo tebe ne da bi se te dotaknilo oz. te bo zagotovo prizadelo. In skrb za nekoga ni neko enkratno dejanje, pač pa traja. S tem pa delaš sebi največ škode. Zato to tudi ni ne smiselno ne dobro za tebe. To ni odpuščanje, to je samo nadaljevanje uničevalnega vzorca, ki ga imaš v svoji glavi, je podaljševanje agonije.

Ja, se konča, npr. s smrtjo tistega človeka, samo do takrat pa plačaš hudo ceno. Preveliko, da bi jo lahko odnesla brez še večjih brazgotin. To tudi ni sočutje, mehkoba, ampak kaznovanje samega sebe, ker se ne ceniš, ne spoštuješ, imaš samozavest na dnu. Je samodestruktivno ravnanje, pa lahko še tako zavijaš v celofan dobrote in odpuščanja. To enostavno ni to.

Moja svakinja ima podobno zgodbo, oce jo je zapustil se kot dojencka, njo in mamo je zavracala cela njegova druzina, torej starsa in brat. Videla jih je parkrat v zivljenju.

Ko se je porocila, je oce vzpostavil z njo stik in hitro za tem hudo zbolel, negovala ga je do konca. Dedek in stric sta umrla ze pred tem. Po ocetovi smrti je tudi babica hudo zbolela in je tudi njo negovala do konca. Oce se je se nekako na pol pokesal, babica pa niti ne.

Na vprasanje, zakaj je to naredila, pravi da zaradi sebe, ker hoce naprej v zivljenje brez slabe vesti in bremena zamer. Zame je to obcudovanja vredno, sploh za cloveka starega 25 let!

—

jaz ves čas govorim o tej zgodbi.

kje piše da jo je babica v času ko jo je negovala verbalno napadala?

zdaj pa če neodvisno od zgodbe o svakinji odgovorim na vaša razmišljanja

je pa takole:

če si čustveno ZREL človek, potem VEŠ,

da to da te nekdo žali, napada… nima veze s tabo, ampak z njim.

če vi meni napišete nekaj žaljivega,

jaz zase vem, da to ni moja resnica, ki ste mi jo vi odkrila,

ampak imate vi nek problem, zaradi katerega niste mogla povedati lepše, bolj umirjeno…

nekaj vas tam draži.

velikokrat se človek izda z iracionalno reakcijo na nek dogodek, besedo… pretirano odreagira.

če te nič ne boli, če nimaš problema, jeze ni. žaljenja ni.

žalitev se v tebi nikamor ne zapiči, zatakne.

to presežeš, veš da ni tvoje.

ja, ne zmore pa vsak nositi jeze in bolečine, ki se kaže v sočloveku.

kaznovanje samega sebe, ker se ne ceniš, ne spoštuješ,

imaš samozavest na dnu…

ravno zato, ker se spoštuješ presegaš.

ravno zato, ker zase veš kdo si,

se take puščice odbijejo od tebe

in se lahko mirno pogovarjaš naprej.

ampak… ponavljam:

ne pride samo.

vračati dobro na zlo,

prekinjati vojno, prekinjati sovraštvo, odpuščati…

to delajo veliki ljudje.

če malo karikiram, za lažje razumevanje:

koliko ljudi bi se odločilo in vzelo k sebi psa, ki je bil tepen, mučen, ki je ves razcapan…

ker ta pes bo grizel, kazal zobe, ves čas bo obrambno nastojen… lahko bo napadalen…

ampak z ljubeznijo, s potrpežljivostjo, z nežnostjo

se da psa umiriti in spremeniti.

ali pa, če se npr. spomnimo Gandhija?

je bil on žrtev? nesamozavesten?

se ni cenil, se ni spoštoval?

so ljudje, ki so sposobni presegati nasilje.

o tem govorim.

samo eni zmagajo vojno za osvoboditev naroda,

razne hčerke in svakinje pa osvobodijo sebe.

Nekateri ste res naivni do konca. Obstajajo ljudje, ki ne bodo nikoli spregledali, če jim enkrat nekdo ne bo pokazal na njim razumljiv način – s silo. Seveda s tisto minimalno potrebno, pa vseeno.

En dokaj svež primer iz šole – otrok, ki ga je sošolec maltretiral. Drugi razred OŠ. Ta otrok je že po naravi miren, nekonflikten, pa si ga je en otrok, ki išče pozornost, izbral za svojo tarčo. Ja, začelo se je reševati problem tako, da naj pove učiteljici, ta pa potem ukrepa. So imeli neskončne pogovore, pa ni in ni bilo nič boljše. Učiteljica je sicer vedno, kadar je videla (pa logično, da ni vedno), tudi ukrepala s pogovori, pa opravičevanjem, pa ni bilo efekta. Tudi starši so v začetku govorili, da naj se mu umakne, da ga naj ignorira, da naj pove učiteljici, pa so potem končno spoznali, da to ne bo prineslo nič. Rešitev na koncu je bila, da se je ta otrok na koncu le fizično uprl. Pa je bilo to zelo zelo težko, ker otrok po karakterju ni agresiven. Potem so tej žrtvi pomagali tudi ostali sošolci (ki jih je naslinež tudi občasno nadlegoval). Od takrat naprej ima otrok mir pred njim, izginili pa so tudi vsi ostali zdravstveni problemi, ki so bili nedvomno psihološkega izvora (glavoboli npr.). To je bila zmaga tudi za tega otroka, da se je znal postaviti zase. Tudi če je bilo to na način, ki ni in verjetno nikoli ne bo čisto njegov. To je res tisto, kar je umetnost – izbrati pravi način ob pravem času in ob pravem trenutku. Ni samo mirovništvo edini način, ker žal pač nismo na stopnji, da bi se vsi tega zavedali. To je preveč naivno razmišljanje, ki ima bolj malo stika z realnostjo. Absolutno sem za preprečevanje nasilja. Samo včasih pač ne gre čisto brez njega. In verjetno tudi nikoli ne bo šlo.

Včasih ne pomaga nič drugega, kot pa žal odgovor z nasiljem. Ravno tako v primeru te ženske skrb za nekoga, ki je nikoli ni maral in verjetno tega tudi ni skrival (predvidevam, ker piše, da se je oče delno pokesal, babica pa sploh ne), ne pomeni neke katarze. Gre za nadaljevanje vzorca, ki ga edinega pozna. Gre zelo verjetno za tisti občutek krivde, ki ga ima v sebi, da enostavno mora nekaj storiti. To dejanje pa v resnici ni iz lastnega vzgiba, pač pa je posledica vzorca.  Oz. če povzamem tvojo ghandijevsko razmišljanje – prevzela je tisto nasilje, tisto krivico nase. Zato, da bi dokazala, da je boljša. Potrpežljivost pa v bistvu pomeni, da trpi sama. Mučeništvo po domače. Mučeniki pa so vedno žrtvovali sebe (in če so imeli smolo, še svojo družino) in so daleč od tega, da bi jih res občudovali. Ker tudi Ghandijeva teorija ima pomanjkljivosti. Začenši s človekom, ki je vedno tisti šibki člen.

Tukaj pa je ta ženska konkreten šibki člen, ki dvomim, da je s svojimi dejanji zares prerasla svoje travme. Pa vendar – tudi taki so na svetu. Mene sicer ne motijo, moti pa me poveličevanje njihove vloge mučenca. Tega pa tudi jaz ne podpiram.

v drugem razredu oš, to pomeni 7 let star otrok,

ga morajo odrasli zaščititi in poskrbeti, da se otroku ne dogaja nasilje.

to pomeni, da kot starši ne razlagamo otroku kaj naj naredi, ker, če tega ni sposoben,

ampak za to poskrbimo mi in šola.

potem pa… ne govorimo o svetovnem miru.

govorimo o eni punci stari 23 let,

kjer je ravno nasprotno:

presegla je vlogo žrtve in mučenice.

če vam je v takih sitaucijah občutek krivde

edini razlog, ki ga lahko vidite, sprejmete, razumete,

potem ne morem pomagati,

kot vam da rečem samo to,

da so tudi drugačni ljudje.

Pri 23 je še ravno dovolj otročja in naivna da veruje v love will save us all flancanje.

Saj vidiš, da tudi starejši verjamejo v to hipi-gandijevsko sajenje rožic. 🙂

Zelo upravičeno je zapisano v zakonodaji, če starš ni skrbel za otroka, otrok ni dolžan skrbet za onemoglega starša. Zato ker v tem primeru to ni zavržno dejanje. Vse ostalo je del psihe posameznika, in karakterja. Če hoče negovat naj,njen problem. Če noče, pa to ne pomeni, da nosi v sebi breme pa zamere. Samo pomeni, da je šla naprej in ji tega ni treba, ima pametnejše delo. Morda svoj čas raje daje ljudem, ki jo iskreno cenijo in imajo brezpogojno radi. Nikakor pa to ne pomeni otrdelega srca, pa da nima miline in podobno flancanje. To je zelo starinsko krščansko razmišljanje.

Ali pa prikrita agresija. Ni redko, da so stari žrtve nasilja skrbnikov, ki se na tak način maščujejo za vso tisto gorje, ki so ga pretrpeli zaradi njih.

Kako pa se distanciraš?

Fizično to ni težko, kaj pa v glavi?

Lahko se preseliš na drugi konec sveta, a tvoja glava gre povsod s teboj in z njo nerazčiščeni računi, ki jih imaš sam s sabo in z drugimi.

Tudi jaz mislim, da je ta ženska s tem dejanjem naredila veliko več zase kot za svojega očeta, osvobodila je sebe!

Distancirati se, je v trenutku najlažje, a dolgoročno najtežje in najslabše. Iti čez sebe, je zelo težko, a dolgoročno najboljše.

Tako, da greš k dobremu terapevtu, ki ti dopove (al pa tudi ne), da je tvoja slaba vest privzgojena z namenom, da bi se sistem okoristil s tabo.

Imaš prav. Prikrita agresija, vendar ne z namenom maščevanja, temveč kontroliranja. Gre za pasivno agresijo in izvajanje kontrole in čustvenega izsiljevanja nad drugim v smislu: poglej me, kako sem dobra in pridna, moraš me imeti rad! Kako si me upaš zavreči?

V vsakem primeru vse prej kot čustveno zrel posameznik ali velik človek. Pri svakinji gre za izrazit občutek manjvrednosti in komprenziranja na način kontrole nad očetom.  Podobno kot pri ženi, ki si v vsem trudi ustreči možu, zato da je ne bi nikoli mogel zapustiti ali ji nasprotovati, saj je tako dobra in ga tako ljubi. Nato pa obtoževanja, češ, vse sem naredila zanj, kako je lahko takšen? Gre za pasivno agresijo in kontrolo. To so nezreli posamezniki, ki čustveno izsiljujejo.

alipa in definitivno…

ne, nimata prav. ne eden, ne drugi.

tole vajino pisanje zelo izgublja stik z realnostjo.

prikrita agresija?

kontrola? človeka ki umira?

čustveno izsiljevanje?

občutek manjvrednosti in kompenziranja???

“Moja svakinja je zenska na mestu.”

jo bolje poznata vidva ali gospa, ki piše o njej?