KO BOLI DUŠA

Je še komu kdaj tako močno hudo, da se sprašuje se sploh še splača živeti in da ne vidi več smisla v življenju? Sama se počutim tako odveč, tako hudo mi je, vse mi je brezmiselno, ne vidim neke perspektive. Obžalujem določene odločitve v mojem življenju, preveč se ukvarjam s preteklostjo. Žal, še nisem razčistila z njo. Zelo sem osamljena. Boli me tako duša kot telo. Kdor je to doživel me najbrž razume, kako je ko boli duša in da je bolečina neizmerno hujša od telesne.
Malo sem dala na papir, da mi je malo lažje. Upam, da bo kdo kaj odgovoril in mi napisal kakšno vzpodbudno besedo. Hvala.

eejj, jaz te popolnoma razumem! Dobro vem, kako se počutiš… In seveda, ti ne zavidam situacije. Tudi jaz se velikokrat sprašujem enako, kot ti… Edino v veri najdem moč. Drugo je vse brez smisla.

Vedeti moras, da so v zivljenju vzponi in padci. In ko si enkrat spodaj, se lahko obrne samo se navzgor.Zavedati se moras, da je to samo trenutno stanje, da pa je zivljenje doglo in caka te se veliko lepih stvari .

najti življenje in ne nadlegujte drugih ljudi s svojimi patetičnimi izlivki

Zakaj pa tako misliš?

Tudi jaz se počutim tako kot ti. Kar naenkrat se človek znajde na tleh, na tanki nitki. Nič nimam, mož mi je umrl, službe nimam, prijateljev nimam, skratka imam samo svoje življenje. In to je največ, kar imam. In tudi, če nimam praktično nič, vseeno živim, gledam sonce, luno , zvezde. In preberem kakšno knjigo, opazujem živali v naravi. Saj je tudi to nekaj, kar človeka drži pokonci, da ne obupa. Ker z obupom je pa res vsega konec. Tudi jaz sem zelo osamljena. Odkar mi je umrl mož, nimam nikogar. In vendar se držim za tisto tanko nitko, ki me drži nad breznom. Naj se vaše srce umiri, naj se skozi vaše svetle oči zazre v naravo, v sonce. Vsak dan posebej naj bo za vas prežet z lepoto narave, toploto sonca, modrino neba in sijem zvezd. To vam piše nekdo, ki je bil v življenju zelo hudo preizkušan.” In v tisti črni temi bo zasijala svetla lučka, ki vam bo pokazala pot naprej.”

Zakaj pa tako misliš?[/quote]
Da je ne bi spominjali na njeno lastno patetiko. 🙂

Duša je prav tako podvržena istim zakonitostim, kot fizično telo. Za svoje zdravje in dobro počutje prav tako potrebuje svojo hrano v obliki ljubezni, sočutja in ustvarjanje okolja, kjer se počuti kot doma in da pripada temu svetu.

Za vsako bolečino je potreben čas, da dozori in je potem čas, ko začne jenjati. Čas je relativna stvar, zato se nikdar ne govori o določenem času, ker ga vsak posameznik prakticira po svoje v svoji določeni točki.
Vendar, če začne bolečina kraljevati v življenju nekoga in ji daje prednost, se je potrebno odločiti, da bolečina ne bo več kralj nekoga in bo začel dajati prednost drugim potem, ki se bodo ozirale stran od bolečine. In ko se odločiš, da bolečina ne bo več kralj tvojega življenja, je začetek, ko začneš življenje vzemati v svoje roke. In če je tvoja pot trenutno tista, kjer si na poti premagovanju ovir iz preteklosti in si odločena, da boš z njo tudi rešila, boš odločitev prenesla za naprej v sedanjost, ki ti bo tudi popotnica za naprej. Če je poleg kraljevanja bolečine še kralj preteklost, obtičiš, se ne premakneš in vedno globlje “premike” delaš le nazaj in se vrtiš v začaranem krogu. Zato je potrebno tudi popkovino preteklosti prerezati, ne pa se jo oklepati. Nihče ne pravi, da je lahko, ampak, če se odločiš, prehodiš tudi ta del poti, ki pač ni rožnat. Odloči se, da ne boš več hodila s preteklimi zlomljenimi berglami, zato kar pogumno na pot, ko bergel ne boš več potrebovala.

Poklon.

Jaz menim da enakim. In kakor leno telo prvo zboli in kasneje zgnije, tako lena duša zboli in kasneje odide.

Stari modreci so že napisali: “Lenoba, vseh grdob grdoba!” In pa: ” kdor nima, se mu bo vzelo še tisto kar ima, kdor ima, se mu bo dalo še desetero!”

Po preživetem, ne morem da se ne bi strinjal…

Jaz patetiko avtoričinega pisanja vidim v tem, ker ne ve, da še ni na dnu.

Ko je človek na dnu, odpove vse kar je zemeljskega. Razum več ne misli, čustva več ne zaznavajo, telo hibernira… Obstaja le duša, ki se odloča kam bo šla…

Tako lepo pove Pavčkova pesem:

“Ne bojte se življenja!”
Naj pljuska v vas z vso silo
in v vse žile,
naj vas nese ali zanese,
le ne pustite, da vas spodnese.

In imejte ga radi,
da bo tudi ono, življenje,
imelo rado vas!

Kakršnokoli je naše življenje vredno ga je živeti in zaupati vanj, da se bo vedno izteklo, tako kot je za nas najboljše v danem trenutku.

Draga avtorica, te razumem! Življenje ni poezija, je solzna dolina, je večen boj, je večno iskanje. So vzponi in padci, so srečni trenutki (teh ni ravno v izobilju) in so muke, trpljenje, bolečine, razočaranja. Vse to je sestavni del življenja. Dejstvo je, da je zelo malo srečnih ljudi. Še tisti, za katere si misliš, da so srečni, je velikokrat njihova sreča zgolj navidezna.
Bodi pogumna, pokončno stopaj po poti življenja, ne pusti se zmesti. Mogoče bo jutrišnji dan srečnejši od današnjega. Vsi živimo v upanju na jutrišnji dan. Želim ti veliko poguma! Srečno!

Hvala vsem za vaša mnenja. Še posebej pa “mrkn, kar pogumno, simoni in drugi lekciji.” Resnično lepo ste napisale. Še enkrat hvala iz srca in tudi vam želim vse dobro v življenju. 🙂

avtorica, tvoja tema je še kako aktualna v današnjih časih. Če meniš da te ne bo preveč bolelo, bi o (tudi) tvojem primeru še kaj napisal. Namreč v reali se (mi) je vse prevečkrat dogajalo, da so ljudje odhajali za neverjetno majhno ceno imeti, namesto da bi bili zadovoljni že z biti. …kakor je napisala “mrkn”.

Ali dovoliš?

Dej pejt gledat fuzbal! Dej bot dec!

Men ni fora šport čez ekran.

Zelo dobro vem, kako “boli duša” in ja, je ni hujše bolečine. Pa vendar, boli, ker ti nekaj sporoča. Sili se ven, hoče ti nekaj povedat. In to bo počela, dokler sama ne ugotoviš (z delom na sebi), kaj delaš narobe ali pa te bo popolnoma zlomila. Ker te še ni, ne bat, imaš še dovolj rezerve. mene je oziroma jaz sem se trpinčila 15 let na polno, dokler nisem potem enkrat z vso silo butnila ob tla. ja, srečala sem se z dnom, najhujšim, najtemnejšim dnom. Takrat ugotoviš, da je to dno tvoje lastno, tvoja lastna tema. In se dvigneš in od takrat veš, da dna ne boš srečal nikoli več … Padaš še lahko, a ko si enkrat na dnu, je to zadnjič.

Mene tudi včasih duša boli ker sem preveč navezan na osebe

Ki si še ti videl žensko se razpisovat tukaj gor. One imajo drugega dela. Tukaj je samo lahko potreben tip s žensko pisavo in pozornostjo.

Ko sem bila najbolj sesuta me je rešilo – pisanje…
Ker nisem imela nikogar več, ki bi me poslušal – in rabila sem nekoga da se mu izlijem – sem začela pisat vse…. Pogovarjala sem se z listi… Vse kar mi je rojilo po glavi v mislih.
Najprej grozne stvari, grozne misli, potem so me prešinili lepi trenutki in sem pisala lepe stvari. Pa spet bolečina in tako naprej… Meni je pomagalo zlesti na zeleno vejo. Potem sem prebrala še kup knjig o duhovni, osebni rasti, samozavedanju in sedaj sem spremenila pogled na svet.

Ženske ne, tipov pa kot malo morje

V mojem življenju prav tako ni nič tako, kot bi moralo biti. Bolita me duša in telo, dogajajo se mi travme in drame, ne znam razvozlati vozlov in iti naprej.
Nobene spokojnosti ne čutim, nobenega zadovoljstva, nobenega zadoščenja.
Saj zdravnik mi daje zdravila proti depresiji, a kaj ko je ta vozel v meni in zaradi mene.

Za začetek bi ti predlagala knjigo ŽIVLJENJE JE TVOJE in pa DELO BYRON

Mir v sebi boste imeli, ko se boste sprejeli takšne kot ste. Ko boste živeli na svoj račun. Ko se boste zmigali, če boste hoteli kaj imeti. Ko ne boste več gojili visokih pričakovanj od drugih.
Ko boste znali odpustiti. Ko boste ______

Mene tudi včasih duša boli ker sem preveč navezan na osebe kaj na storim jas namreč trbim zaradi Aksioznoti