Prebral sem, knjigo Na zeleno vejo in se mi, kot udeležencu Cankarjevega tekmovanja zdi sramotno, da na tekmovanju, ki nosi ime našega največjega književnika, na tekmovanju, ki je namenjeno spodbujanju k branju kvalitetne literature, dobimo, kot obvezno branje knjigo, ki ni niti napisana v pravilni slovenščini. Vsebina sama pa je le delno resnična, pravzaprav v večini zelo imaginaren prikaz tako imenovane realnosti slovenske mladine. Poleg teg bi knjigo po vseh značilnostih z lahkoto uvrstili na seznam trivialne literature, ki pa na tekmovanje, kot je cankarjvo, zagotovo ne sodi. Osebe moje starosti, naj bi že bile zmožne tolikšnega razumevanja, da bi lahko brale, tudi kaj zahtevnejšega, predvsem pa kvalitetnejšega.
Poleg tega je knjiga Na zeleno vejo, dokaj očitno poskušala posnemati drugo delo; Čefurji ravs! Gorana Vojnovića, ki pa je nedvomno boljši prikaz realnega stanja med slovensko mladino in ima poleg tega, tudi močno etično funkcijo, česar za Perdinovo knjigio ne bi mogli trditi.

P.S. Škof Hren knjig ni sežigal, ampak se je zavzemal za ohranitev protestantskih prevodov in del v okviru katoliške Cerkve. Vir; Učbenik za zgodovino v osmem razredu devetletne osnovne šole.

No, lepo, da se oglasi še kak U/udeleženec tekmovanja. Nekaj mnenj smo lahko že prebrali (na drugih forumih), ampak vsako je delček mozaika in zato po svoje pomembno. Sploh pa, če gre za osnovnošolca, ki že operira s sintagmami, kot so trivialna literatura, imaginaren prikaz, etična funkcija in osebe moje starosti. Zanimivo.
Nekaj teorije je torej že položene, tem prej se bo torej odprla priložnost za zrela vrednotenja. Da pa ne bi prehitevala, za zdaj le tole:

Po tem sklepam, da se o socialnih zvrsteh jezika in o njihovi vlogi v literaturi še niste učili.

Najprej: ali je vsebina neke knjige “resnična” ali ne, ni merilo kakovosti knjige.
In nato: “realnost” zajema vse, ne le tisto, kar je v večini ali kar bi mi radi videli, da bi bilo v večini. Je pa lepo slišati iz najstniških ust, da večina najstniških fantov nikoli ne pije, ne kadi, ne preklinja, ob poljubljanju deklet ne doživi erekcije, ne živi v razpadlih družinah, ne žurira itd. V kolikšni meri je to res, seveda ne moreva trditi ne jaz ne Udeleženec, kar pa itak ni pomembno, saj leposlovje ni časopisna kronika (pa še tam ne držijo vedno vsi podatki).

Po Kmeclu (1996) je trivialna literatura mdr. snovno bogata, dražljiva (pustolovske, vohunske, ljubezenske ipd. zgodbe), brez problemskih globin, serijsko delana in prilagojena najširši in množični potrošnji.
Katere vse značilnosti knjige Na zeleno vejo imaš v mislih, ko govoriš o trivialni literaturi?

Ker so že stari Rimljani vedeli, da se o okusih ne razpravlja, se v to, katera knjiga je “boljša”, ne bi spuščala.

Moram pa tvojo – v vsakem primeru drzno, da ne rečem rahlo žaljivo – trditev o “posnemanju” zavrniti z dejstvom, da je Na zeleno vejo izšla leta 2007, Čefurji raus! pa 2008.

Lp,
Kerstin

Problem sploh ne bi bil,če bi bila knjiga vrhunska (roko na srce mladostniki ne uporabljamo toliko kletvic,kot je v knjigi prikazano in Andrej Predin se še vedni slini,da je knjiga realen prikaz)
ampak še zdaleč ni vrhunska saj venomer skače iz dogodka v dogodek pa spet nazaj,tako da na koncu sploh ne veš več kaj bereš. To napako so uvideli tudi moji sošolci.

Povsem se strinjam z ga. Blažić in sem ji hvaležen, da je kot kredibilna strokovnjakinja dvignila glas proti zelo samozavestni in v svojo strokovnost več kot prepričani komisiji. Tudi sam se prištevam med ljudi, ki kar nekaj vedo o literaturi, tudi mladinski. Sem pa tudi oče osnovnošolca, potencialnega kandidata za Cankarjevo tekmovanje. Kritizirani knjigi sem prebral, tako da si mnenja nisem ustvaril na osnovi govoric in predsodkov. Čeprav se imam za dovolj odprtega človeka, da se tudi branja, razmišljanja in razpravljanja o problemski literaturi ne branim, sta mi obe knjigi “obtičali” v grlu.

Knjigi (res je, ga. Blažič!) res nista kak poseben literarni biser in že tu sem se vprašal, kaj ali kdo je “botroval”, da sta bili izbrani za to tekmovanje, ki naj bi – vsaj po moji logiki – mladim bralcem ponudilo ne le nekaj več dela za njihove sposobnejše možgančke, ampak najboljše, kar slovenska mladinska literarna zakladnica hrani in ponuja. V ta sklop, pa teh dveh knjig sigurno ne bi uvrščal. Silno majav argument je, da sta pač v povezavi s projektom Evropska prestolnica kulture Maribor 2012. Nekje v kotičku možganov imam podatek, da je še nekaj slovenskih mest v tej igri, da o Ljubljani kot evropski prestolnici knjige sploh ne govorimo. Da ideja o uresničevanju založniških in še kakšnih interesov skozi “obvezno” osnovnošolsko tekmovanje ni tako iz trte izvita dokazuje ogorčenost prizadetih založnikov. Pa pustimo zakulisne igrice ob strani. Če bi bili knjigi v vseh ostalih pogledih primerni, kvalitetni oz. najboljše med najboljšim, potem me tudi to ne bi zbodlo.

Knjigi za osnovnošolsko populacijo NISTA PRIMERNI in konec. Pa lepo prosim, nehajte nakladati o zavijanju otrok v vato ter kaj vse doživljajo in vidijo itd. Le redki 13, 14-letniki so toliko osebnostno zreli (če sploh kateri), da bodo znali zavzeti (po dr. Saksidi od teh bralcev pričakovano) čustveno distanco do prebranega in o njem oblikovati kritično mišljenje. Hudo dvomim, da lahko šok terapija doseže kakršenkoli učinek. Kako že gre tisti star pregovor, da “zgledi vlečejo” oz. kot si ga jaz (pre)prosto razlagam, da pozitivno lahko privzgojiš in razviješ le s pozitivnim (zgledom, junakom).
Sit sem sklicevanja na dejstvo moralno razkrojene družbe v fazi tranzicije, ki ga, da bi se ga še bolj temeljito zavedli, moramo spremljati, ne le v sivočrnih informativnih novicah, ampak tudi v filmih, literaturi… Ja, seveda, tudi otroke moramo “ozavestiti” v kakem času (beri: sranju) živijo, če jim še ni jasno, če morda – kako nazadnjaško – živijo drugače. Ker tako pač je; kot pravi dr. Saksida: vsi smo ujeti v krog krutosti (Oči). MAR RES??
In če se nekateri starši zgražamo nad spakedranščino in vulgarnostjo izražanja mladih na forumih, v sms-ih itd. – kakšni bedaki smo! To je vendar odraz časa. Celo v knjigi za tekmovanje iz znanja materinščine je takšno izražanje – in to je celo za tiste, ki se poklicno ukvarjajo z našo ubogo slovenščino čisto sprejemljivo. Seveda, saj otroci se bodo kritično opredelili, da je uporaba takšnega izražanja slaba. Saksida, dragi, kje pa živiš!!!
Zagotavljam ti, da bodo prišli do povsem drugačnega sklepa. Če sem še malo zloben: le kako lahko potem šola kaznuje učenca, ki je učiteljico poslal v p… ali tudi pri pouku uporabljal tak za mlade pač tipičen način izražanja?! Starši se lahko pritožijo nad kaznijo, saj se vendar celo novodobni pisatelji z “bleščečimi kritikami” in “skoraj nagradami” tako izražajo, v šoli pa pri tistem “nekaj več pri materinščini” takšno govorico obravnavajo.

Kolikor sem seznanjen, šole kar precej energije in vzgojnih prizadevanj namenjajo zmanjševanju verbalnega nasilja. Če izrazi, ki jih fantje namenjajo dekletom in drug drugemu v knjigi Na zeleno vejo, niso verbalno nasilje, potem res ne vem, kaj pod to klasifikacijo spada.

Da knjige Oči niti ne omenjam. Moški z dobrim želodcem sem, tudi kakšno kruto stvar sem že videl ali prebral v življenju, ampak nekje je pa potrebno potegniti črto.Ob, za moje pojme hladno distanciranem opisovanju mučenja živali (kot nepristranski filmar, ki posname dokumentarec), me je spreletaval srh. Moj otrok bi verjetno vse to doživljal še huje. Ker imava oba rada živali. Skoraj prepričan sem, če bi bila knjiga enako nazorno posneta kot dokumentarec, bi si zaslužila oznako mladini neprimerno zaradi prizorov nasilja. A tako podcenjujemo domišljijo otrok, da ne bo sposobna oživiti podob opisanih grozot, da pri zapisani besedi takšna oznaka ni potrebna oz. je knjiga celo nagrajena z izborov med tekmovalno branje?

A vse kritično izrečene besede članov komisije ne ganejo. Gospod Saksida mirno izjavi, da tistih nekaj otrok, ki so preveč občutljivi, da bi knjigi prebrali, pač naj ne sodeluje na tekmovanju. Starši oz. vsi, ki smo povzdignili glas, smo ožigosani kot zadrti moralisti s preživelimi stališči (tako navajajo gospod Predin in založniki in še kdo!!).

Sprašujem se ali IMA KOMISIJA ZA CT PRAVICO IZBRATI KNJIGI, KI JU OTROK ZARADI POVSEM UPRAVIČENIH ZADRŽKOV (svojih , pomislekov staršev in še koga!!!) NE ŽELI PREBRATI?! Si takšno neomajno stališče ti dve knjigi s svojo “kvaliteto” res zaslužita?!!!

Kdo ima od tega največ koristi?! Kakšni so kriteriji za uvrstitev nekega dela med tekmovalno čtivo, kdo je te kriterije določil, s kakšnim namenom in ali so res ustrezni?! Sveta resnica je, da so to vsako leto knjige, ki na knjižnih policah niso na voljo v velikem številu izvodov. In vsako leto jih založbe posebej za ta namen ponatisnejo, precej zaslužijo, v naslednjih letih pa ti dokupljeni izvodi samevajo zaprašeni in pozabljeni na policah knjižnic.
Ob tem pa prebiramo o zaostajanju naših osnovnošolcev v bralni pismenosti …

Dnevnik, Objektiv

Pedagoška poema

Tekst: Zdravko Duša

Hej hej hej … čakte malo! – Mislil sem tole zapisati še pred časom, ko je tekla polemika na medover.net (medicinsko morda ustrezen, knjižno pa precej bizaren portal) in so se strumno javljale učiteljice in izjavljale, da one pa že ne bi mogle in ne bodo pri svojem predmetu brale otrokom takih grozot, kot sta Predinovo svinjanje in Makučevo izživljanje nad živalmi. Berem tisto, berem in gledam – seveda, lahko se delajo pogumne, sem si mislil, so pač nepodpisane! Drugače bi jih lahko kdo poklical v ravnateljsko pisarno in jim poočital, kako opravljajo svojo službo. Ker je njihov predmet slovenski jezik s književnostjo. Njihovo poslanstvo je torej otrokom odpirati slovenski jezik, njegovo rabo in zakonitosti, in jih voditi med platnicami leposlovnih knjig. One pa se – in oni, saj niso samo ženske v tem poklicu, a dajmo jim prednost, ker so tukaj v večini – ob najlažji oviri obrnejo in rečejo: s tem se pa jaz ne bom ubadala! Odložiti pred otroki knjigo z izrazom gnusa na obrazu, češ, tega pa pač ne!, pomeni dati celemu razredu sporočilo, da take besede ne sodijo v slovenski jezik in take vsebine ne pašejo v literaturo.

O jeziku, torej. Kako se taista učiteljica počuti, ko istim otrokom enkrat drugič razlaga, da izhajamo iz Trubarja, da smo Slovenci obstali samo in zgolj zaradi jezika? To mora biti pa jeba. Jezik, ki je bil obsojen in vržen v koš, je namreč klena slovenščina vsakdana, je tisto, kar so in po čemer so otroci, ki sedijo pred njo. S to gesto je ukinila slovensko zgodovino in izobčila lastne učence: izničila jih je, in izničila je očeta, ki doma jezen pošilja vse v tisto, kar se ne sme zapisati. Pa še lastno službo je izničila in poslanstvo učiteljice slovenskega jezika, ker je dokazala, da ji za ta jezik sploh ni mar, da mu ne sledi, da bi ga najraje potisnila v nekaj slovničnih pravil. To je pravzaprav tako, kot če bi poslovna sekretarka na neki firmi rekla – hvala lepa, jaz, oprostite, na računalniku res ne mislim delat, mene so v šoli učili pisat na roko, in zahtevam javno, da se vse računalnike odstrani, ker to je pa že preveč!

Jezik in književnost sta zgnetena v en predmet, ker je pač književnost tista, ki zna najlepše ravnati z jezikom. Ona sproti pobira besede, ki nastajajo, jih crklja in nastavlja in postavlja, to je treba jemati hudičevo resno, ker književnost je eksistenčno odvisna od jezika, brez njega je ni, in s tistim, od česar je odvisen obstoj, se ne delaš norca. Brez nje smo ali puristi ali pa jezikovni teroristi z blogov in forumov in drugih IT kanalov komunikacije, po katerih derejo neartikulirani zapisi. Sicer pa, kaj bi pametoval, otroci berejo Rozo in notri vse to piše.

Pa še malo o književnosti. Nedavno tega, zdajle februarja bo ravno štirideset let, sem za pol leta prevzel učiteljevanje na podeželski šoli. Učiteljica slovenščine v višjih razredih osnovne šole je šla na študijski dopust, pa sem vskočil. Ne bom rekel, da sem bil učiteljska perla, v tistih permisivnih časih je bila pregrešna že misel na to, da bi druge poskušali posiljevali z nečim, kar ni bilo njihovo. Hipijada pač. In ker so me slovnična pravila dolgočasila, sem razvajal mularijo z literarnim bogastvom. Brali smo vse živo, ob zapovedani književnosti še tisto, kar je sproti izhajalo v Problemih, Sodobnosti, kaj vem kje. Znalo je biti zabavno, znalo jih je tudi dolgočasiti. In tako en ponedeljek prinesem zadnje Probleme, v katerih je bila objavljena Jovanovićeva televizijska igra Avtostop. Zdaj, saj veste, igro brat sam in napovedovat didaskalije, to ni fajn. Morata biti dva. Tekst je bil pa precej ekspliciten, mislim kar se seksualnega izrazoslovja tiče, in sem malo okleval, ali bo moja sobralka to prenesla ali ne bo. In seveda drugi, ki naju bodo poslušali – zelo hitro se lahko zgodi, da prenesejo zadevo z literarne ravni na konkretno in potem bo razred razpadel v cirkus.

Skeniral sem učilnico in si izbral punčko, ki ni nikoli izstopala, resnobno, zbrano bitje. Prisedla mi je za kateder in sva brala. Nič nisem opozarjal vnaprej. Pička trapasta. Pa si res trapasta … V redu, sem pač trapasta, kaj češ… Mogoče si je pa mislil: glej jo prasico, to bi pa… Razred je bil miren. Moja sobralka je ostala resna, videl sem, čisto mirno je brala, ni se počutila ogoljufana niti zlorabljena, torej sva lahko nadaljevala. Splezali smo čez Krava. Videl sem, če že hočeš kaj vedet, kako te je pogledal in se nasmehnil: prav svinjsko te je pofukal z očmi, se prebili skozi Boš ljubčka? … A navadnega? … Ne, takega … posebnega … in požrli Pa ne boš menda slekla se tukaj, na sredi ceste, kot kakšna… Publika je sledila zgodbi do spravljivega konca. Zahvalil sem se šolarki, ki je odšla nazaj v klop, nobenega posmehljivega pogleda ni bilo, ko je sedla nazaj med svoje, in potem je prišel čas za analizo. “No, ali ima kdo kakšno vprašanje ali mnenje?” Bilo je eno samo, a tako bistveno, to the point, kakor se danes reče, da sem si ga zapomnil vseh teh štirideset let. Najbrihtnejši v razredu je vprašal: “Ali je to še umetnost?” In smo bili, ne da bi bil sam kot učitelj karkoli usmerjal, v srži stvari, točno pri vprašanju, ki se ga nekaterim očitno ne ljubi razlagati. Da to je umetnost, seveda jim je pa treba zraven povedat in letom ter osvojenemu aparatu primerno razložit, zakaj, in kako ta stvar funkcionira od Aristotla naprej. Bili so v sedmem razredu, stari trinajst ali štirinajst let. Kdor je razumel, je. Kdor ni, pa pač ni, saj konec koncev večina ljudi nima nobenega razloga, da bi se globinsko posvečala ravno umetnosti. Je pa vsem postalo jasno, da prepovedanih besed ni in da vse rabijo svojemu namenu, če se jih prav obrne.

Čez čas smo v istem razredu delali Prešerna. Po učnem načrtu bi jim moral naložiti, da se doma naučijo Vrbo na izust, pa sem rekel, ni treba, vi mi za domačo nalogo samo prinesite v pravilnem stavčnem redu napisano tisto: dabukažejameiztvojgasvetaspeljalanebilagoljfivakača. Ga ni bilo junaka. Namesto da bi naslednjo uro lovil, kdo se ni naučil pesmi, smo demontirali in potem nazaj zložili Prešernovo jaro kačo, da se jo je dalo razumeti. In kdor je povezal prejšnjo in to lekcijo, mu je moralo biti jasno, zakaj pišemo.

Epilog. No, medtem so zdrahe okoli zloglasnih knjig že postale ponosne in donosne. Namreč, gospe in gospodje ne le da niso več nujno anonimni, ampak so s pestjo na srcu dosegli, da Predinova knjiga ni več obvezno branje za Cankarjevo priznanje. Ostale so vsaj Makučeve Oči, hvala bogu vsaj tega faux pasa ni naredil nobeden – da bi namreč knjigo umaknil s tekmovanja z imenom pisatelja, ki je v črtici Muhe natančno popisal nedolžno otroško krutost. Kot muha na drek so seveda priletele še političarke in pomočile svoje rilčke, politiki pač živijo od zdrah. Kaj pa tisti pedagoški kader, ki mu intimno prepričanje brani, da bi se pridružil temu rilčkanju, in kaj, navsezadnje, otroci? Mala malca. Veliki privilegij učiteljskega poklica je, da v neka poročila ali priprave, kakor se temu reče in kar si vsake toliko pride ogledat šolska inšpektorica, zapišete pač tisto, kar predvideva učni načrt, s čimer je vaša dolžnost do šolske birokracije opravljena. Ko pa se znajdete v razredu, ste sami z otroki, in takrat pozabite na načrt in jim poveste to, kar je prav. Verjemite mi, učil sem pol leta in vem: it works.

Se čisto strinjam z mnenjem Lancelota. Res je nedopustno,da ta Saksida pravi,da če otrok knjige ne želi prebrati naj pač ne sodeluje,ker to Cankarjevo priznanje pomeni veliko pomoč pri pridobitvi Zoisove štipendije in tekmovanje je za MLADE ne pa za neke komisije. Mladi bi morali ob knjigah uživati in se izobraževati ne pa da berejo o mučenju živali. Prav tako knjiga Na zeleno vejo preveč domišljijsko opisuje stanje in NI! resnična. Tukaj zgleda kot da vsi mladi jemljejo/jemljemo droge in kadimo cigarete. NI res,v našem razredu kolikor vem nobeden od 24-tih učencev ne uživa droge in samo eden kadi cigarete,pa še to ne redno. Veliko smo se pogovarjali o cigaretah in vsi smo rekli,da tega ne želimo in ne bomo poskusili. Če je bil Andrej Predin v mladih letih tak zadrogiran in okajen zahojenec tudi prav,ampak,da knjigo o njegovem fiktivnem življenju uvrstijo na seznam knjig za Cankarjevo priznanje je pa ne samo nedopustno ampak tudi žaljivo do vseh mladostnikov.

Ker knjig nisem bral, težko zagovarjam stališče kogarkoli ali mu ugovarjam. Sem pa prepričan, da bi Zdravko Duša težje zapisal, da je med.over.net “medicinsko morda ustrezen, knjižno pa precej bizaren portal”, če bi bila mnenja, kot je Lancelotovo, podpisana z imenom in priimkom. (Če že ne na tem forumu, kjer to večinoma žal res ni v navadi, pa v kakem drugem mediju.) Zdi se mi, da se je izrazil dovolj utemeljeno, da bi to lahko naredil in s tem debato dvignil na višji nivo, kjer bi lažje obveljalo tudi kako mnenje, ki nasprotuje uradnemu.
Sam sem včeraj na debati o bralni pismenosti omenil ravno, da današnje družbeno okolje ni več naklonjeno izražanju mnenj. Še zlasti argumentiranih. Ta forum je ena redkih izjem. Večinoma.

Nisem se hotela vmešati v tole debato, največ zaradi tega, ker nisem prebrala ‘spornih knjig’. Toda, ko berem tiste odlomke (najverjetneje so to najbolj sporni in najbolj udarni deli), se nekako ne morem otresti nekoliko grenkega priokusa.
Zakaj?
Ker ne vem, kako knjige pridejo v izbor v komisijo. Prvi razlog. Kdo jih predlaga, kdo jih morda tudi ‘priporoči’ in ‘utemelji’ (s čim?).
Drugič: navedek iz današnjega članka na RTV:
Mag. Gregor Mohorčič, direktor Zavoda RS za šolstvo: »Ti dve knjigi še nisem prebral, praktično jih je nemogoče dobiti, imam zdajle eno na mizi, ki jo bom utegnil čez vikend prebrati.«
Mi je jasno, da direktor zaupa komisiji izbor dobre knjige, a vendar?
In tretje: nikakor se ne morem znebiti misli, da je danes kakovostno mladinsko delo najbolj tisto, v katerem prevladuje ‘mladostniški svet’, seveda poln kletvic, krutih opisov, dejanj… Predvsem kletvice me zelo, zelo motijo. Vsak, ki ima doma mladostnika, bo nedvomno povedal, da v njihovem besednjaku niti slučajno ni TOLIKO psovk, kot je v eni knjigi (recimo, da jih je v tej sporni knjigi, vsaj po navedbah Udeleženca res precej). Meni se najstniki še vedno zdijo normalni ljudje, vsaj 90% njih in ne izstopajo tako drastično, da jih pisatelji tako zelo radi dobesedno potencirajo in tako želijo narediti iz tega kakovostno delo.
In ne navsezadnje, res ne morem mimo tega, da sem preživela več kot leto dni ob branju Cankarjevih del, ob branju šrevilnih biografij, ob branju vseh treh debelih knjig njegovih pisem, in napisala dve knjigi za najstnike o Ivanu Cankarju, a vendar se za ti dve knjigi nihče ne zanima. Niti toliko ne, da bi si zaslužila odgovor založnikov. Vem, da ne gre za drastičen literaren presežek, in v mojih delih ne mrgoli psovk, a vendar sem želela mlademu bralcu nekaj podati. Zdi se, da zaman, kajti mislim, da jih je prvo knjigo prebralo le nekaj zanesenjakov, in res se sprašujem, če bi posegla, enkrat samkrat, po številnih kletvicah, po južnih (naših) sosedih, po seksu, mučenju, drogah… in ne samo po lepi slovenski besedi in ljubezni, bi morda to bil literarni presežek? Žal odgovora nikoli ne najdem.

Ker so glavna križanja obeh knjig in Saksidove komisije potekala na sosednjem med.over forumu – Starševski čvek (najbrž pa še na katerem), si vendarle upam predpostaviti, da je Duša s knjižno bizarnimi mislil nanje ;-).

@Enka
Tudi meni se zdi, da je tako.

Zadeva dobiva nove velike razšežnosti,Zveza Prijateljev Mladine bo namreč komisijo,ki je izbrala knjigi za Cankrajevo priznanje kazensko ovadila. Saksida se je že odzval in ni povedal nič novega.

Kolikor sem zasledil, to ni ZVEZA prijateljev mladine, ampak Društvo prijateljev mladine Kropa. Torej prostovoljci za presojanje škodljivosti branja. Na ne tako zelo dolgi rok ne kaže dobro, če se bomo o tem, kaj je dobro in kaj slabo v knjigah, pogovarjali prek sodišč in na anonimnih forumih, ne pa prek podpisanih izjav v temu namenjenih medijih (če ti še obstajajo ali so jih morda nadomestili brezplačniki). Kdaj smo pa zadnjič brali kako resno literarno polemiko? Samo forumska oglašanja, da ni prav, kako nacionalne nagrade pobirajo taki na -ić …

Lep pozdrav!

Na naši šoli so se odločili, da letos ne bo Cankarjevega tekmovanja za osme in devete razrede. Odločitev šole se mi zdi pravilna. Res je sicer, da sem šla še vsa leta na tekmovanja, a sem kljub temu pripravljena narediti izjemo. Ko sem si malo ogledala obnove knjig na internetu, mi je postalo jasno, zakaj je vsebina “sporna”. Ne vem, kdo je letos izbiral knjige, ki naj bi jih prebrali, ampak očitno se ne zaveda, kaj pomeni KNJIGA ZA MLADE, KNJIGA ZA OTROKE, ZA ODRASLE itd. Vsebina je namreč popolnoma neprimerna za nas (kot mi je povedala mami, ko jih je prebrala).

Že v vsakdanjem življenju, na primer, povsod naletimo na kletvice, ki so pravzaprav “besediščna potuha”. Knjige naj bi mladi brali zato, da bi krepili svoj besedni zaklad. Knjiga, polna kletvic pa nam to otežuje, se vam ne zdi?

Ne le to… Nazorni opisi mučenja živali.
Imam radovedne sošolce. Ves čas so na preži in čim se jim ponudi priložnost, da kakšno ušpičijo, jo izkoristijo. Knjiga pa jim daje zanimive ideje.

Namen knjig je, da se iz njih nekaj naučimo, da nam podarijo svoje modrosti.
To žal ne drži za knjige v letošnjem izboru.

Moje skromno mnenje,

N:)

Razumem stisko nekaterih otrok, ko se srečajo s pouličnim jezikom in kletvicami v knjigah, ki naj bi bile primer odlične literature. Izhajam iz močno narečnega okolja, zato so se učitelji zelo trudili, da bi nam približali zborni jezik. To, kar je v spisih rdeč popravek in pogosto negativna ocena, je v knjigi kar naenkrat dovoljeno in celo vrednota.

Strinjam se z Zelenci, da si nekako staromoden in nezanimiv, če se trudiš za lep jezik. Prav tako je Lancelot zadel, da na izbor knjig najverjetneje vplivajo založbe in da gre večkrat za knjige, katerih izposoja je skromna.

Ne morem pa se strinjati s predsodkom, da bodo otroci postali kruti, če bodo prebrali poglavje o mučenju živali. Skoraj vsi v sorodstvu so lovci, doma pa smo imeli tudi živali za zakol. Hraniš jih, se z njimi pogovarjaš, potem pa zakolješ in poješ. Ali ni to po svoje izkrivljeno? Pa nisem postal lovec in tudi izživljal se nisem nad nikomer. V otrocih zna biti veliko agresije, odličen primer je izvrsten roman Gospodar muh, nobelovca Goldinga. O tem se je treba pogovarjati, ne pa reči, da so za pogovor o tem premladi. Katja 10 ima prav, če otrok začuti, da mu starši zaupajo in ga cenijo in se z njim pogovarjajo tudi o prepovedanih temah, skratka o vsem, ne bo podlegel negativnim vzgledom. Razvojni psihologi menijo, da je otrok pri 12 letih že dovolj star, da zna ločiti med dobrim in slabim. Prepričan sem, da sama tematika ni sporna, navsezadnje tudi otroci primejo za orožje – mogoče je sporna kvaliteta napisanega, toda o tem ne morem soditi, ker knjig nisem prebral.

(Ne)bralcem!
Pogovor in zgražanje nad knjigama glasno “govorita” o slovenski značilnosti: spoznamo se na vse, zato lahko sodimo o vsem. Tisti, ki knjig niste prebrali, nimate pravice komentirati.
Na moji šoli beremo obe knjigi. “Joj, grozno, pa sama nežna dekleta so to. Kako lahko?”
Peška

Vsem prijazen pozdrav!

Kar nekaj tednov vsakodnevno razmišljam o tej gonji zaradi dveh knjig, ki po mojem mnenju, zelo realno prikazujeta izbrano stvarnost skozi oči obeh pisateljev. Obe knjigi sem prebrala, Predinovo že pred leti in stojim na strani komisije, ki je deli izbrala. Naj argumentiram: Kerstin je iskreno in slikovito zapisala neposredno doživetje s svojim sedemletnikom. Fantje se pa ob koncu osnovne šole, zagotovo pa v srednji, besedno in drugače izražajo marsikdaj bolj sočno kot zapisuje Predin. Bodimo iskreni, roman Na zeleni veji postreže tudi s nežnimi, mehkimi občutji, morda bi bilo prav, da bi jih kdo od nas izpostavil in nanizal, kot to počnejo mnogi z “njegovi vulgarizmi.” Seks, marihuana, alkohol … Ljudje dragi, vas vabim ob toplejših mesecih na večerne obhode, posebej ob petkih in sobotah, čeprav tudi večeri delovnih dni niso več izjema, da se prepričate v izražanje in obnašanje številne mladine, ki je šele predvčerajšnjim spustila mamino krilo. Če se je sploh kdaj držala zanjo. Sama se vselej, kadar grem mimo kakšne šole, zdrznem ob obnašanju in komentarjih, ki letijo kdaj name. Iz ust sedmošolcev in mlajših.

Makuceve Oči imajo, kot Na zeleno vejo, vso podporo z moje strani. Končno je tudi pri nas eden od avtorjev spregovoril o krikih “prerezanih vratov,” izkopanih oči in tistih, ki jih mnogi imajo samo za ŽIVA-li. Za gmotni vir mesa ali za zabavo. Knjigo Oči razumem kot stvaren prikaz trpljenja. Bralec naj bi slednje dojel kot apel, kot zapisano dejstvo o trpljenju, na katerega ne bo nikoli pozabil. Zato je knjiga Oči naredila veliko, veliko več kot večina suhoparne in patetične slovenske literature.

Slovenski narod je znan po slepoti. Zanimivo je brati številne forume, ki v teh tednih nastajajo, se širijo in polnijo tako v raznolikosti mnenj kot po obsegu. Ste opazili, s kakšnim izrazoslovjem mnogi komunicirajo? Isti tisti, ki ustvarjajo največjo gonjo zadnjih let proti literaturi, se izražajo žaljivo, vulgarno in sploh nevedno. Prepričana sem namreč, da večina ljudi knjig sploh ni prebrala.
Zato poklon večini, ki se s svojimi oblikovanimi mnenji sprehajate po tem forumu. Ker ohranjate raven spodobne komunikacije, ne glede na (ne)strinjanje.

PS
Poznam deklico, stara je 12 in bere Makuceve Oči. Je vegetarijanka ( jaz nisem, da ne bo pomislekov o namigovanjih na karkoli) in prepričanja, da bo to knjigo priporočala vsem sošolcem.

Sicer pa knjigi spadata v socialno kritično os, katere namen je argumentirano polemiziranje, ki zahteva temeljite razmisleke in odzive. Za in proti.

Ta lov na knjige je dosegel le to, da bodo knjigi sedaj brali VSI. Sem pa vesela, da se v teh dneh v Sloveniji morda najbolj prodajajo prav knjige. In žalostna ob vsaki vnovični ugotovitvi, da stereotipi držijo: o slepoti, nestrpnosti in zlaganosti slovenskega naroda.

Vsem želim prijeten začetek delovnega tedna,

Simona

Dodajam še ta zapis, najden v spletnem arhivu:

Družba – Problemi

Kdo cenzurira knjige za osnovnošolce?

Foto: Igor Zaplatil
Agata Tomažič
03. 10. 2011
Začelo se je na internetu. Konec julija je na enem od spletnih forumov uporabnica z vzdevkom »ena konzervativka??« in poklicem učiteljica slovenščine zaskrbljeno poizvedovala, ali se čtivo, predpisano za letošnje tekmovanje v materinščini za Cankarjevo priznanje za učence osmega in devetega razreda devetletke, še komu zdi sporno – tako kot njej, ki se »sicer nima za konzervativno«.
Zgodba se razpleta prav v tem trenutku – če to berete v sredo, 28. septembra, na dan, ko je Zavod Republike Slovenije za šolstvo (ZRSŠ) sklical tiskovno konferenco, na kateri bo pojasnil, zakaj je državna komisija za pripravo Cankarjevega tekmovanja s predsednikom dr. Igorjem Saksido na čelu s seznama obveznega branja 12. septembra umaknila roman Andreja Predina Na zeleno vejo, zbirko kratkih zgodb Andreja Makuca Oči pa pustila.
Forum Med.over.net, na katerem so se od konca julija bliskovito zvrstila mnenja učiteljic, staršev, otrok in naključnih udeležencev o obeh romanih, Cankarjevem tekmovanju in današnji družbi nasploh, resnici na ljubo ni eden tistih spletnih pljuvalnikov, kjer sodelujoči tekmujejo v jakosti sovražnega govora. Prispevki so zvečine solidno spisani, s tehtnimi argumenti in se tičejo teme. Vendar pa je že v prvem zapisu izpod prstov samooklicane »konzervativke??« nekaj spodrsljajev, ki se verjetno niso pripetili zaradi površnega branja (ker je bila nedvomno ena izmed redkih prijavljenih v forum, ki je obe knjigi prebrala), temveč zaradi napačnega razumevanja prebranega. V Predinovi knjigi Na zeleno vejo izpostavi množico vulgarizmov, tema pa je »socialna, družinska, kot pove naslov gre za trud splezati po socialni lestvici«. Nadalje navaja, da je v ospredju »najstnikovo spoznavanje s svetom spolnosti, pri tem pa zelo direktni opisi le tega, same kletvice, nasilje, droge, alkohol«. Bralčev odnos s knjigo je seveda intimne narave in tudi pojmovanje bistva prebranega utegne variirati od človeka do človeka. Vsekakor pa bi od branja vešče, kakršna bi vsaka učiteljica morala biti, pričakovali, da bo malce drugače izluščila ključne prvine Predinovega romana. Knjiga je namreč predvsem prostodušno pričevanje o odraščanju, o drobnih radostih in prepovedanih slasteh, o tegobah in stiskah s starši – glavni junak Luka odrašča z materjo in njenim novim partnerjem, njegov oče pa se je ločil in odšel z novo ženo živet v Ljubljano, o simpatijah in ljubeznih, o mariborskem Mladinskem kulturnem centru in parku pred njim, polnem mladine, ki »počne vse tisto, kar so jim starši najstrožje prepovedali«, o solariju, ki je Lukovi družini pomagal pri plezanju na zeleno vejo, ki se je v tranzicijskem Mariboru devetdesetih let bridko izmikala marsikateri družini, o faraonkah, ki so se polastile blokovskega naselja, v katerem živijo … Pripoved ni linearna, ampak razdrobljena, a se na koncu vse ravni zgodbe prepričljivo združijo v kar malce preveč žalosten konec. V dialogih med nastopajočimi se resda tu in tam pojavi kakšna psovka, ki pa bi jo lahko označili kot prvino piščevega sloga, saj ustvari še verodostojnejše ozračje. Stavki so kratki, kakršni se pač sučejo po glavi štirinajstletnega mulca, ki se vsak konec tedna z najboljšim prijateljem opija, poletja pa preživlja na mariborskem Otoku, ker si počitnic na morju ne morejo privoščiti. Zgodba je tako dobro umeščena v prostor in čas, da najbrž ni pretirana trditev, da bo čez nekaj let ali desetletij lahko rabila kot dobrodošlo gradivo za kakšnega antropologa ali kulturnega zgodovinarja – nekako v slogu Jadrana Krta, starega trinajst in tri četrt let, katerega avtorica SueTownsend je podala nepozabno podobo thatcherjanske Anglije, pogreznjene v recesijo osemdesetih. In da ne bo pomote: Jadran Krt je junak iz mesa in krvi, ne le papirnat konstrukt, kar pomeni, da počne vse, kar počno fantje njegovih let, od naslajanja nad Pandorinimi poskakujočimi joški do merjenja dolžine penisa s šiviljskim metrom, stiskanja mozoljev ali brezmočnega opazovanja, kako njegova lastna družina razpada in mama pobegne z »gospodom Lukasom«, oče pa z Dorin Krivec.

Kuharske knjige in priročniki za samopomoč
Andrej Predin je vest, da so njegovo knjigo umaknili s seznama del za Cankarjevo priznanje, izvedel od založbe Modrijan, pri kateri je knjiga izšla. Odziv in kritike, da gre za vulgarno in za otroške oči in dušo skrajno neprimerno delo, ga pravzaprav ni presenetil, navsezadnje je leto dni delal kot profesor biologije na eni od ljubljanskih osnovnih šol – katere kolektiv pa še danes pohvali. Žalosti ga le, da je mogoče, da določena skupina ljudi, ki je vsekakor upravičena do svojega mnenja, doseže prepoved obveznega čtiva. Po svoje, pravi in se zareži, mu celo delajo uslugo, ker se o knjigi veliko govori in je po vseh knjižnicah izposojena. Če dobro pomisli, niti ne ve, kaj tako spotakljivega naj bi knjiga vsebovala: še tisti edini prizor seksa med glavnim junakom Lukom in nekolikanj posebno najstnico z imenom Numi je opisan posredno in nikakor ne vulgarno; res je na straneh knjige nekaj kletvic, a te za mlade dandanes sploh več niso kletvice, meni Predin.
Mladostnikom se dandanes izreka vse več prepovedi, čedalje bolj se jih omejuje, obenem pa se dogaja, da so – bolj kot generacija, ki je odraščala v devetdesetih in ji pripada tudi Andrej Predin – prepuščeni samim sebi. Kar zadeva spolnost med mladostniki, je znana stvar, da je s tem tako kot med vojaki ali duhovščino: s prepovedjo si nadrejeni oziroma starši prizadevajo dobiti nekakšen nadzor nad njimi. Zahteva, naj se njegova knjiga umakne s seznama obveznega branja za Cankarjevo priznanje, ne more priti od drugod kot iz skupine ljudi, skozi katerih roke so v najboljšem primeru šle kuharske knjige in priročniki za samopomoč in osebnostno rast, meni Predin. Le taki, priložnostni bralci nadvse utilitarno usmerjenih tekstov, so lahko prepričani, da se bodo mladi, ko bodo odložili Na zeleno vejo in druge podobne mladinske romane, kar po spisku odločili preskusiti čisto vse, kar je med platnicami knjige popisano. Od vina, cigaret, najstniškega seksa in džojntov. Tako kot pri kuharskih receptih, skratka.
V resnici je knjiga na vsaj nekaj mestih oziroma pri nekaj likih pravšnje izhodišče za razprave o odraščanju, o zlorabi drog ali pa o strpnosti do drugačnih po barvi kože in spolni usmerjenosti – morda pa je ravno to tako spotakljivo? Na pogovor z učenci o ksenofobiji in sprejemanju tujcev lahko lepo napelje epizoda z »Mačupičuji«, glasbeniki iz Latinske Amerike, ki so se v devetdesetih letih začeli pojavljati na ulicah slovenske prestolnice in Maribora kot drugega največjega mesta – kjer so bili bojda sploh prvi tujci, kot ironično zapiše Predin. O strpnosti do gejev bi učiteljice (in učitelji) lahko kakšno rekli ob liku frizerjevega sina Boba, ki ga oče zaloti v postelji s fantom in zatem tako brutalno pretepe, da Bobo konča v bolnišnici.
Kletvice niso edina težava
Da najbrž ni težava samo v nekaj kletvicah in opisih najstniškega popivanja, ki se pojavljajo v romanu, je spoznala tudi Bronislava Aubelj, glavna urednica založbe Modrijan, ki je Na zeleno vejo izdala. Na forumu Med.over.net so se zaradi neke druge njihove knjige razvnele ognjevite debate že lani. Takrat je šlo za slikanico In s Tango smo trije, resnično zgodbo o dveh pingvinjih samčkih, ki posvojita jajce in nato vzgojita pingvinko Tango. Knjiga na prikupen način, brez kletvic in vsakršne vulgarnosti, razlaga, zakaj imajo nekateri otroci dve materi ali dva očeta. Ker so slikanico brali pri pouku na neki osnovni šoli, se je eden od staršev pritožil in stekla je razprava. Avtor enega od najduhovitejših zapisov je ugotavljal nekako v slogu, kako ironično je, da je toliko ljudi tako homofobnih, obenem pa še vedno toliko moških sanja o seksu z dvema ženskama hkrati. Svojevrstna ironija je tudi v tem, da takšne forume, predvsem pa še vse kaj hujšega, kar ponuja svetovni splet, lahko prebirajo vsi, torej tudi otroci, ki jih je treba zaščititi pred pohujšljivim čtivom, kakršno da sta Na zeleno vejo in Oči. Vsaj tako je v izjavi za javnost zapisala t. i. ženska zveza ene od zunajparlamentarnih strank, ki je v polemiki glede del, predpisanih za Cankarjevo tekmovanje, menda zaslutila priložnost za poceni predvolilno promocijo in morebiti skorajšnjo vrnitev v parlamentarne klopi. V izjavi o »neprimernosti knjig, izbranih za tekmovanje v znanju materinščine«, namreč poudarjajo, da sta knjigi »za to starost otrok popolnoma neprimerni«. V nadaljevanju pa so povzeti nekateri stavki, ki se pojavljajo že v izhodiščnem zapisu na spletnem forumu in pravzaprav dokazujejo, da podpisana, predsednica t. i. ženske zveze, z branjem obeh del, ki ju tako prepričano odsvetuje mladini, najbrž ni tratila prav preveč časa. Enake formulacije je zaslediti tudi v poslanskem vprašanju, ki ga je poslanka največje opozicijske stranke v četrtek, 22. septembra, naslovila na ministra za šolstvo in šport dr. Igorja Lukšiča.
Kaj sploh je mladinska literatura?
Kakšne knjige pa so za to starost otrok primerne? Bronislava Aubelj na to vprašanje odgovarja z novim vprašanjem: kaj sploh je mladinska literatura? Pri založbi Modrijan Predinovega romana niso izdali kot mladinski roman, saj t. i. Mladinskega programa sploh nimajo in knjig ne razvrščajo glede na starost bralcev. Vsekakor pa je nominacija za večernico, nagrado za najboljše mladinsko in otroško delo, potrditev, da je delo za mladino primerno.
Da so Predinovo delo umaknili s seznama del za tekmovanje v materinščini, jih z Zavoda sploh niso obvestili. Za to so izvedeli po ovinkih – od zastopnikov, ki obiskujejo šolske knjižnice; nekatere so namreč hotele vrniti že kupljene knjige. A jih je bilo tudi nekaj, ki so naročile še dodatne izvode; verjetno so odgovorni v knjižnicah zaslutili, da bo zaradi afere s Cankarjevim priznanjem knjiga še toliko bolj izposojana in brana. Bralci kuharskih knjig in vdani privrženci priročnikov za samopomoč pa bodo spet zagnali vik in krik, češ da gre za zaroto, da je najbrž kar sam Andrej Predin poskrbel za škandal in tolikšno publiciteto, ki mu zagotavlja dobro prodajanost drugega natisa knjige. Prva naklada je znašala 800 izvodov, pri drugi pa je ta številka presegla vrtoglavih 2500 – veliko za leposlovje, malo za kuharijo. Sicer pa je druga naklada knjige, ki je prvič izšla leta 2007, našla pot med bralce šele pred kratkim – kar pomeni, da so mnogi prijavljeni na razvpiti forum o ustreznosti čtiva za štirinajst- in petnajstletnike razglabljali bolj na pamet. Za povrh pa so imeli že od vsega začetka napačne usmeritve, kajti »ena konzervativka??« je tudi Makučevo knjigo Oči popisala kot »kratke zgodbe, katerih rdeča nit je mučenje živali«. Takšen opis je milo rečeno zabloda, kajti živali, ki v kratkih pripovedih trpijo, nikakor niso predmet človekovega sadističnega poigravanja z njimi, temveč imata njihova smrt ali trpljenje vsakič sporočilo (očitno ne dovolj jasno za vse), da se kaj takega ne dela – povedano po osnovnošolsko.
Otroci so bolj zreli, kot so starši pripravljeni verjeti
Edini prijavljeni na forum, ki bi pogojno rečeno imeli pravico pripominjati, ali smejo učence v šolah seznanjati s tako »pohujšljivo« tematiko, kot je najstniški seks, droge, trpljenje živali ipd., so učenci osmega in devetega razreda. In res se jih je nekaj oglasilo. Zrelo, umirjeno, argumentirano, zvečine so poskušali zaskrbljene starše prepričati, da vsebina knjig (predvsem Predinove Na zeleno vejo) ni nič takega, česar ne bi doživljali malone vsak dan. In da si pred tem nima smisla zatiskati oči ali celo skrivati knjig. Ker potem bi bilo treba prepovedati tudi Mi, otroci s postaje ZOO, pa je to eden najbolj učinkovitih tekstov, ki mlade z nazornimi popisi odvrne od zlorabe drog. Ker vsega, kar mladi preberejo, res ne bodo šli po papagajsko ponavljat …
Andrej Makuc, avtor Oči in profesor slovenščine na gimnaziji v Slovenj Gradcu, meni, da je eden glavnih vzrokov za polemiko, ki se je razvila okrog del za Cankarjevo priznanje, prepad med podobo, ki si jo starši naredijo o lastnih otrocih, in realnim stanjem – zrelostjo, ki jo otroci pri teh letih že dosegajo. Veliko bolj zreli in odprti so, kot jih vidijo starši, pravi Makuc, in to z izkušnjami, pridobljenimi v treh desetletjih dela v šolništvu. Priznava pa, da se tej pasti – zatiskati si oči pred tem, da je tvoj otrok bolj odrasel, kot si si pripravljen priznati – tudi sam ni mogel povsem izogniti v starševski vlogi. »Če nekdo ugotavlja, da učenec pri štirinajstih letih ni zrel za Oči ali Na zeleno vejo, kako bo potem v srednji šoli predelal incest v Ojdipu, Antigono, grofa Ugolina, ki ga živega zazidajo v Dantejevi Božanski komediji … Ne vem, kaj se mora zgoditi v tistih dveh mesecih počitnic, da otrok nenadoma dozori …« razmišlja Makuc.
Poskus hvalospeva življenju
Prikazovanje nasilja v literaturi torej ni sporno, ključnega pomena je dobro mentorjevo vodenje. Kočljivo bi bilo edinole, če bi bilo nasilje prikazano kot brezsmiselno, kot nasilje zaradi nasilja samega ali celo kot dejavnost, v kateri tisti, ki nasilje povzroča, uživa. Tako kot v EllisovemAmeriškem psihu ali v Burgessovi Peklenski pomaranči, recimo. Z drugimi besedami: tako kot v prenekaterem filmu, predvajanem po televiziji v času, ko štirinajst- in petnajstletniki še ne spijo. Oči nikakor ne sodijo v kategorijo del, ki bi nasilje promovirale. Ravno obratno: avtor z nazornimi opisi trpljenja in njegovim odsevom v živalskih očeh pri bralcu poskuša doseči, da bi se zamislil. Le kaj bi lahko bilo spotakljivega v ganljivih opisih dvomov in tesnobe, ki obhajajo mater in očeta, ko morata usmrtiti pasje mladiče, pa si to prizadevata prikriti pred otroki? In v spoznanju, ki spreleti (starejšega) brata, (mlajše) sestrice pa ne, da so pasje kepice mrtve? Kako bi lahko populistično nalepko »trpinčenje živali« pritaknili zgodbi o konjskem hlapcu, ki se mora po desetih letih posloviti od svojega konja, ki ni več sposoben za delo in zategadelj odveč? Ker hoče sam biti tisti, ki ga bo spravil s sveta, v sebi bije hud boj, a naposled konj zaspi v večnem počitku. Z odprtimi očmi. »Žival ima res vedno odprte oči – ko živi, ko trpi, ko umira in ko umre. Žival se med trpljenjem ne zna skriti kot človek. Za zaprte veke. Moja babica je imela prav. Spokojno lahko zapro oči v smrt le redki. Sila redki. Žival nikoli. One vse štejejo za življenje,« se glasi odlomek iz ene od zgodb, zapisan na ovitku knjige Oči. Le kako bi lahko kdo to razumel kot poziv k trpinčenju živali?
»Lahko bi dejal, da sem Oči napisal kot knjigo o ljubezni, o prijateljstvu, o odpuščanju, odraščanju, poskusu odpreti se v dobroto. Knjiga je poskus hvalospeva življenju,« pravi Makuc. Zato je smešno, da so najbolj zrevoltirani prav vegetarijanci, ki po forumu pišejo, da oni oziroma njih otroci ne bodo brali takšnih knjig. Z malo cinizma bi lahko zapisali, da bi Oči zlahka razglasili za manifest vegetarijanstva … Sicer pa delo ni nastajalo za ciljno publiko, sogovornik pravi, da ga ni pisal z mislijo samo na mladino, kajti po njegovem mnenju je dobro besedilo odprto in ni geografsko, spolno ali starostno omejeno (deli Oči in Na zeleno vejo sta bili sicer izbrani za čtivo za tekmovanje v slovenskem jeziku pod letošnjim geslom Pisave prestolnice kulture, op. p.). Lani, ko smo na gimnaziji v sklopu priprav na Cankarjevo tekmovanje obravnavali erotično poezijo, smo z dijaki ugotovili, da so bile najboljše pesmi tiste, v katerih se subjekt ni spolno razkril, najboljša poezija je bila Mozetičeva, pripoveduje Andrej Makuc. Enako brezsmiselne se mu zdijo opredelitve na žensko in moško literaturo. Dobra literature je nadčasovna: tudi dobre pravljice lahko beremo še v visoki starosti. Da sploh ne omenjamo dejstva, da so tudi dobre pravljice, ki naj bi bile namenjene otrokom od najnežnejših let naprej, lahko presneto krute, se strinjava oba. Seveda, našteva Makuc, kanibalizem pri Janku in Metki, pa prikrita pedofilija v Rdeči kapici. Tekmovanje za Cankarjevo priznanje je konec koncev fakultativno, nikogar ne silimo, da bi se ga udeležil, poudarja Makuc. Drži pa, da pomaga nabrati več točk, tako učečim se kot učiteljem. In to ni pravilen pristop, saj zbiranje točk ne bi smelo biti edina motivacija za branje …
Dvojna morala
Še en pojav se kaže pri vsem hrušču, ki je izbruhnil zavoljo domnevno neprimernih del za Cankarjevo priznanje: lažna oziroma dvojna morala. Ljudje izražajo gnus, ki da jih je obhajal med branjem o »trpinčenju živali« v Očeh, po drugi strani pa se brez hude muke mastijo z ocvrtimi piščanci, ki bržkone niso bili vzrejeni v idealnih razmerah, ali pa se obračajo stran (in morebiti celo zatiskajo oči svojim otrokom), ko mimo njih zbeži kamion z živalmi na poti v klavnico. Potem pa s poduhovljenim izrazom položijo plastični zamašek v košarico, kjer se zbira za umetne okončine ali rehabilitacijo nekega nesrečnika nepreverjene in nepreverljive identitete, in so olajšani, ker so si kupili odpustek. Ljudje si zatiskajo oči in prav zvabiti jih je treba v past, da se soočijo s čim novimi in so zmožni globljega uvida stvari. Takšne so tudi izkušnje Andreja Makuca, idejnega vodje slovenjgraške gimnazijske gledališke skupine Spunk, s katero ne pomišlja uprizarjati tudi bolj spornih iger – za ceno začetnega negodovanja staršev. »Otroštvo in odraščanje vendar nista le refren ‘v eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh’!« je ugotavljal že dr. Igor Saksida v »eseju o tabujih, vrednotah in pogovoru« z naslovom »Nikdar nisem razumel, zakaj smo tako revni« ali Branje na lastno odgovornost, objavljenem na spletni strani ZRSŠ nekaj dni, preden so s seznama del umaknili Predinovo knjigo Na zeleno vejo. V eseju, spisanem kot odgovor na spletno polemiko, je poskušal razložiti, da sta obe izbrani deli problemski, da provocirata in mestoma celo šokirata, a vse to z namenom in vabilom k pogovoru. Niti Saksidi ne ostane skrito, da se je večina prijavljenih v forum o delih izrekala, ne da bi se vanju poglobili in ne da bi podvomili o umetniški vrednosti obeh (navsezadnje sta bili obe nominirani za večernico, »ki je ena od osrednjih nagrad za slovensko mladinsko književnost, če ni kar najpomembnejša«, piše Saksida). Podvomili pa so – kar je v bistvu protislovno – o strokovni usposobljenosti tistih, ki so deli uvrstili na seznam. Prav to je žalostno: da je naposled prevladal primitivni princip, češ »jaz že vem, kaj je za mojega otroka najboljše«. Zakaj pa so potem javne šole, če bi starši znali poučevati bolje, kot to predpisuje šolski kurikulum in strokovnjaki, ki ga sestavljajo?
Predpisane knjige za tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje od leta 2000 do 2010, za 8. in 9. razred (1. stopnja):
2000: PREŠEREN IN OBLIKE SVETA
Prešernove balade in balada
2001: ODLOČITEV ZA JEZIK
Slavko Pregl, Geniji v kratkih hlačah
2002: DOM IN SVET
Branko Gradišnik, Strogo zaupno na Irskem
2003: DRUGAČNOSTI
Janja Vidmar, Princeska z napako
2004: SVET V NAS IN O NAS
Maja Novak, Cimre
2005: ODRAŠČANJE
Fran Milčinski, Ptički brez gnezda in Desa Muck, Pod milim nebom
2006: KRATKA ZGODBA DVAJSETEGA STOLETJA
Ivan Cankar, Sova, Jutranji gost
Zofka Kvedrova, Misterij žene
Milan Pugelj, V letih nerodnih, Zimska pot, Osat, Vrane
Lovro Kuhar-Prežihov Voranc, Tri pisanke, Listnica uredništva
Ciril Kosmač, Kruh
Lojze Kovačič, Učiteljica, Dijaški dom
Tone Partljič, Hotel sem prijeti še luno, Nevarne politične teme, »Pogled z domačega praga« ali dialektika, Profesor Stopar prihaja, Dama iz Šanghaja, Francijeve ščuke, Ata in čebele, Sveče za Šempetrsko gorco
Igor Bratož, Café do Brasil
2007: DRUG SVET IN SVET DRUGEGA
Janja Vidmar, Nimaš pojma
2008: JAZ V SVETU, KI SE SPREMINJA
Dušan Dim, Distorzija
2009: DOM TVOJE, MOJE PESMI
Tone Pavček, Majnice in majhnice: pesmi mnogih let za mnoge bralce
2010: NASMEH MOJE KNJIGE
Dragica Haramija (urednica), Geniji 1, 2: Antologija sodobne mladinske kratke proze (Marko Kravos, Geniji skrivaj; Slavko Pregl, Fotografija z valete; Dim Zupan, Duh Maksa Zeljarskega; Janja Vidmar, Hud dan v mojem lajfu; Matjaž Pikalo, Stric Pepi; Polona Glavan, Vsiljivec; Majda Koren, Prišla z morja, pospravljam reči iz kovčka; Lenart Zajc, Nevihta; Borut Gombač, Rumena in modra nogavica; Lilijana Praprotnik Zupančič, Rdeča kapica)
Pogledi, št. 19, 28. september 2011

Zanimivo je, da je nastala taka moralna panika okrog letošnjih knjig, ne pa recimo okrog 2006 izbrane zgodbe Cafe do Brasil Igorja Bratoža, ki nam pove, da v slastni skodelici kave, ki jo dnevno pijemo, hkrati pijemo kri in znoj nabiralcev te kave, ki na plantažah delajo za manj kot evro na dan … in med katerimi je veliko mlajših od osmega in devetega razreda.

@ Simona K
Treba se bo odločiti – ali želimo mladino vzpodbujati k višjim nivojem etike, morale, vrednot itd. ali pa jo usmerit navzdol, kjer je vse dovoljeno, tudi najbolj sprevrženo. To je samouničenje civilizacije. Knjigo Oči sem prebral. Zame je to kontra umetnost. Kdor si želi agresije, sprevrženosti, pornografije in podobnih zadev, kar naj bere take stvari, saj jih je čedalje več. Tisti pa, ki takšno literaturo porinete otrokom v branje pa ste odgovorni za vse negativne posledice. Tale knjiga je zame eno navadno sranje, sramota za umetnost. Sem se precej namatral, da sem jo prebral.

Pozdravljeni!

Višji nivo etike? Ljudje smo daleč od etike, kaj šele tiste na višjem nivoju in ravno to, prav debato o tem je želela, med drugim, vzpodbuditi komisija, ki je predlagala in žal, kasneje tudi umaknila Predinov roman. Vsekakor se strinjam, da obstajajo boljše knjige, in z drugimi temami, nihče ni zagovarjal stališča in prepričanja, da ne.

“To je samouničenje civilizacije.”
Se povsem strinjam, ali človeštvo že vsa ta desetletja, stoletja počne karkoli drugega?

Poudarjam, da imam veliko raje nežno obrušene tokove jezikovnih izpovedi. Nikakor pa ne morem trditi, da gre za slabi knjigi. Obe imata močno sporočilo. Ko bi se lahko vrnili desetletja nazaj in pomlajeni pomešali v kakšne skupine fantičev- kakšno klofuto bi si dali, ko bi slišali vse tiste sočne izraze, zaradi katerih se tukaj spotikamo ob mnenja.

Priporočam obisk kakšne klavnice. Mnogi imate vsak dan na mizi meso. Še predvčerajšnjim je bilo del nekogaršnjega hrbta ali noge, veste to? Seveda veste, a kljub temu brez slabe vesti ugriznete vanj. Makuceve Oči me spomnijo na zelo zgovoren in krut (ker je realen) dokumentarec izpred let, naslovljen Zemljani. Pretresel me je tako zelo, da nekaj let nisem povohala mesa. Zdaj ga znova, sicer redko (to ni izgovor, da sem še vedno “slepa”), a knjiga Oči me je spomnila na zelo etično usmerjen pregovor: “Ne uživaj tistega, ki ima oči!”

Andrej Makuc, HVALA! Za opomnik! Lepe besede nas ne premaknejo, o mučenju živali bi težko pisali z olepševanjem.

PS
Pri založbi Sanje je te dni izšlo prevodno knjižno delo Charlesa Peterssona: Večna Treblinka. O človekovem odnosu do živali in holokavstu.

Bodite dobro.

Zakaj nihče ne predlaga, da bi v osnovno šolo za 8. in 9. razrede uvedli naravoslovni dan (v povezavi z nekaterimi prepričanji v tejle polemiki bi lahko bil to tudi kulturni dan!), kjer bi učence peljali na ogled klavnice? Za začetek morebiti le za tiste pametnejše, ki se udeležujejo šolskih tekmovanj in ki lažje prenašajo šoke …
Je mogoče kdo pomislil, da obstajajo mentorji Cankarjevega tekmovanja, ki se ne zmorejo prebiti skozi zgodbe Oči?
Zakaj na spletni strani Zavoda pod rubriko “Priporočila za delo – osnovna šola” ni še nihče predlagal, da bi se priprava na obdelavo knjige Oči začela z ogledom spletnih strani o pokolu kitov, delfinov, tjulnjev in podobnih kulturnih prispevkov?
Bodo ocenjevalci razlagalnih spisov enakovredno obravnavali pisni izdelek, v katerem bo učenec napisal, da knjige Oči ni mogel prebrati, ter to smiselno utemeljil?
Hvala za morebitne odgovore.
M.

Tule vidim, da je tema še vedno živa, zato bi jo pospremila tudi s svojim komentarjem. Z eno besedo bi odziv na izbor označila kot vsesplošno sprenevedanje. Nekaj utemeljitev tega prepričanja sem podala na blogu (v podpisu), nekaj pa jih še imam na zalogi.

Govorit o ekpslicitnih prizorih mučenja v Makucu je sila nenavadno, če me vsak dan v nabiralnku čaka tona letakov z eksplicitnimi fotkami surovega mesa (nisem vegi, ampak fuj), če ljudje pse pred dopustom mimogrede odvržejo na avtocestah, če Unicef in RK bombandirata s slikami shiranih in na pol mrtvih otrok, če otroci v razvitem svetu umirajo v avtomobilih na soncu, če z navdušenjem spremljajo Animal Police (oddaja o reševanju mučenih živali v skrajno slabem stanju), osnovnošolce zaradi pretepov vozimo na urgenco ali pa ti s sekirami napadajo učetelje in otroci “padajo postopnicah”. Slike odurnosti in krutosti pošiljamo po mejlih, objavljene so na 24ur in se delamo, da jih ni.

Otroci prihajajo na interesne dejavnosti in se hočejo pogovarjat o tem, če je res en foter zabrisal dojenčka skozi okno in zakaj. Slišijo starše, ki se v njihovi prisotnosti pogovarjajo in se vedejo, kot da otroka ni zraven. Čista ignoranca. Saj res ne razumejo vsega, ampak razumejo pa slovensko in razumejo sliko. S takim odnosom se potem otroci dejansko čutijo dolžne se delat, da so neumni.

Kaj je torej eksplicitno? Eksplicitno je torej samo to, da smo prisiljeni se o temah pogovarjat, ker je Cankarjevo pač namenjeno pogovoru in skupni interpretaciji.

Govorit o vulgarnostih v Predinu oziroma obsojat knjige ekshibicionizma je prav tako v čistem neskladju z realnostjo, kjer smo se pred več kot desetletjem sedmošolke ponoči šunjale v dnevno sobo in gledale porniče. Danes se zelo eksplicitno gole (in neokusne, tako da bi jih lahko omenila tudi pri odurnih prizorih zgoraj) bejbe po ekranu slinijo že ob enajstih zvečer, vsak drugi mulc pa ima v sobi TV. Ste že kdaj uporabili kako šolsko stranišče? Dajte in se malo razglejte po napisih na stenah in vratih. Lahko tudi kar na razredni stopnji.

Nihče torej ne ščiti otrok, ampak odrasli ščitijo sami sebe, da se ne bi bilo treba pogovarjat o temah, o katerih se ne znajo pogovarjat. Raje bi se še naprej lepo zibali in se delali, da to ne obstaja.

Brezskrbnega otroštva ne moremo uničit, ker ga ni. Uničimo lahko samo svoje sanje o tem, da imajo naši otroci brezskrbno otroštvo.

Mimogrede, pred desetletjem smo pri Cankarjevem brali o posiljevanju žensk in živali, pa se nihče ni razburjal. Saj se tudi ni bilo za kaj, saj smo bolj jokali ob Lessie-ju in Belem očnjaku.

Obe knjigi sta pretežki – za bralno značko, torej za samostojno branje. Za Cankarjevo pa ne, saj tam otrokom literaturo pomagamo razumeti. Ampak zato jih moramo seveda najprej sami razumet. V vsaki od teh knjig je mogoče najt zelo dobre elemente za interpretacijo, jih je pa treba mogoče malo bolj iskat.

prebrala sem oči in so grozne.zaradi tega nebom pisala za priznanje…ker imam rada oz. obožujem živali in sem zelo čustvena pa dobimo tako oknjigo?…kje je tukaj morala? se ne strinjam z izborom za tisto drugo pa nevem ker jo nisem prebrala…ampak 100% nebom več nikoli brala Oči!!!!!!!! groza…! čisti obup…in pomisliš da gre za tvojo prihodnost..na cankarjevih priznanjih sem bila 1.,2. sedaj pa nič…raje sem klošarka (kar upam da nebom) kot pa da bi dobivala travme ob knjigi!

Glavni problem ni to, da knjigi obstajata – tudi kič in slasher knjige imajo pravico obstoja, kot tudi knjige ali filmi itd. o npr. ljubiteljih fekalij. Problem tiči v tem, da sta obe knjigi predpisani, torej obvezni. Eno je, kar otroci ali starši svobodno izbirajo in nabavijo ali izposodijo, v knjižnici, knjigarni ali preko interneta – to je njihova pravica do svobodne izbire, stvar osebne odločitve (in vzgoje staršev); nekaj povsem drugega pa je, če pravice do izbire ni, ker sta knjigi uvrščeni v uradni izbor, torej predpisani in obvezni.

Čim smo na področju obveznega, veljajo druga pravila kot pri prosti izbiri. Pri prosti izbiri omejitev ni, pri obveznem, pa morajo biti. Tisto, kar je obvezno, nikoli ne more zajemati vse, ker bi bilo identično s prosto izbiro. Obvezno, predpisano, zapovedano, je vedno neke vrste konsenz, najširši možni skupni imenovalec – zato so tu kompromisi pravilo. Eden od obveznih kompromisov je, da obvezno ne sme (oziroma sme najmanj možno) posegati v tiste, ki so zavezani; kar pomeni, da obvezno praviloma ne more in ne sme vsebovati ekstremov. Obe knjigi sta ekstremni in zato posegata v velik del zavezancev – učencev, staršev, učiteljev ipd., ker jih vsebina moti, napada, odbija. Obvezno čtivo sicer ne sme biti nekakšen literarni kastrat, vendar menim, da je konsenz učencev in staršev, da jih te obvezni teksti vsaj motijo, v zadostnem številu, da bi ga morali organizatorji, če so res strokovnjaki, predvideti vnaprej. Mučenje živali je kaznivo dejanje in tekst, ki to opisuje, nikjer ne omenja, da gre za moralno zavrženo dejanje, za katerega je storilec lahko zaprt. Zato v izboru zagotovo ni knjig ki bi napadale manjšine, spole, rase, ali kaj podobnega. Čemu pa je dovoljen drugačen napad na zavezance, v smislu opisov mučenja živali in ekstremne spolnosti? Priznam, da ne razumem tega.

Če povzamem: knjigi imata vso pravico da obstajata, da sta v prodaji, izposoji itd. – vendar to velja za polje proste izbire, kjer za izbiro odgovarja kupec in je izbira prostovoljna. Če pa izbiro izvede tisti, ki jo istočasno proglasi za obvezno, je postavil naslovnike te obveznosti v položaj, ko so skoraj prisiljeni v nekaj, kar jih moti, žali, zgraža. Organizatorji tekmovanja so s tem pokazali ogromno pomanjkanje razumevanja učencev in staršev, izjemno nestrokovnost, nepoznavanja razlike med prosto izbiro in obveznostjo, ki ji ne moreš nasprotovati kot tudi skoraj absurdno okornost pri odgovarjanju na to kontroverzo.

Ali če skrajšam, knjigi da, toda ne kot obvezno čtivo za 8. in 9. razred – izven tega naj jo kupi, ljubi, bere, riše ali piše kdor hoče. Skratka, krivdo za cel zaplet nosijo “strokovni” organizatorji tekmovanje in izbire.

Napisano je bilo itak že vse, bi pa vseeno pristavila eno vprašanjce: Koliko so bili že stari fantje, ki jim je šlo pred časom mučenje živali v praksi tako dobro od rok? Pa kar brez napotkov iz obvezne literature za Cankarjevo priznanje …