KNJIGE, KI STE JIH ZARADI NAPETOSTI PREBRALI V ENEM DAHU
KNJIGE, KI SMO JIH ZARADI NAPETOSTI PREBRALI V ENEM DAHU?
odvisno od žanra,
čarobne gore al pa karamazovih se ne da prebrati v enem dahu, ker fizično ni mogoče – izdihneš.
vsaka dobra kriminalka (al vohunka…) klasičnega tipa (who done it) pa mora biti prebrana v hipu,
če tega ne omogoča, ni vredna svojega imena.
mankell se na določenih mestih že tako neokusno vleče in zvija kot jara kača.
(tako, nič konkretnega, ampak splošno, da ne bo tisti, ki nekje drugje negoduje, da se tukaj omenjajo samo prazni naslovi, spet jezen)
@Pilgrim: Kaj pa moj Franzen??? Pa še špehnat je povrhu, skoraj 700 strani, torej v rangu Karamazovih. 😉 No, nisem ga mogla prebrati v enem dahu, ker to pač ni možno. Ampak vsak dan sem se pognala čez kakih 150 strani drobnega tiska … Tudi Le Carre ni čisto brez kalorij, v njem se najde kaj malega prave vsebine, ne? 😉
Hm, naj pomislim…
Da Vincijeva šifra
Harry Potter (vsaka knjiga, ker so, čeprav me fantazijska dela sploh ne privlačijo, tako tekoče napisane)
Vsekakor pa vedno na mah preberem kateri koli roman naše drage dame Agathe Christie.
Neverjetno, pred kratkim sem prebrala tudi Emmo, Razsodnost in rahločutnost, Prevzetnost in pristranost (drugič) in vsa tri dela kar požirala.
A je kdaj kdo pomislil, kako različna dela (tudi z različno lit. vrednostjo) se dajo enako hitro prebrati? Seveda s to razliko, da se vsebine trivialnih del potem skoraj ne spomnimo, druga pa nam ostanejo še dolgo v spominu.
Ja, connie, kako se lahko zatopiš v Prousta in njegove drevorede in dišave in cele strani dolge opise ene sobe, bolj ko je na nek način dolgočasno, bolj ne moreš stran, potem pa vzameš v roko kriminalko in jo ravno tako zavzeto požiraš. Barve drevoreda, vonj po magdalenicah on kamin v tisti sobi pa te grejejo še leta, medtem ko ti je za tiste morilce in žrtve že sproti vseeno ali so živi ali mrtvi.
Celestinska prerokba!!! In še nadaljevanja z vodniki po Celestinski prerokbi :))