Kmalu me ne bo več, zato urejam zadnje podrobnosti
Sem kar pogumna, 11.04.2021 ob 20:21
Pred enim letom sem izvedela, da sem neozdravljivo bolna. Nimam niti 40. Bil je šok, najprej zame, nato za vse ostale. Nismo se mogli sprijazniti z dokončno diagnozo, zato smo iskali vse možne načine zdravljenje. Upali smo na ozdravitev, a kupovali smo samo čas. Dragoceni čas, ki bi ga lahko preživela drugače. Čas, ko bi bila z mojimi ljubljenimi, namesto, da smo noreli po Evropi v iskanju nečesa kar ne obstaja. Za moja zdravljenja smo zapravili premoženje, plus prihranke mojih staršev. A usoda ima z mano drugačne plane.
Ko sem ugotovila, da zdravja, ne časa, ne morem kupiti, sem začela delati na svoji psihi. Počasi sem se začela imeti rada, uglasila sem se, takrat pa sem lahko sprejela tudi svojo diagnozo in začela uživati v trenutkih, ki so mi še ostali. Kljub koroni, so mi moji ljubi omogočali nepozabne dni.
Vse sem sprejela, le tega, da bom za sabo pustila otroka, ki še vedno zelo potrebujeta svojo mamico, ne. Začela sem jima pisti dnevnik z napotki in nasveti, lepe misli, zraven se snemam, dajem pripombe, jima kaj preberem. Morda bosta moj odhod tako lažje prebrodila.
Starša sta na moj odhod najbolj pripravljena, saj previta, da sta me od vseh imela najdlje. Njima sem naredila album slik in videoposnetkov od rojstva do danes.
Enako delam za moža, le da njemu pišem recepte, določene posebnosti o najinih mulčkih, ki jih vemo samo mame, kako s kužkom in muco, rojstne dneve sorodnikov in prijateljev, lepe misli in ljubezenska pisma, ki sem mu jih premalokrat napisala.
Napisala sem tudi oporoko, saj mož ni želel, da prepise in podobne stvari urejava v času mojega življenja. Imela sem nekaj skritih prihrankov, takih, ki bi jih zapravili za nas, ki bi bili naložba v družino, izteklo se mi je zavarovanje, zato sem z nabranim denarjem lahko skoraj poplačala kredit. To bo moje zadnje darilo možu. Da bo imel eno veliko breme manj.
Tako, izpovedala sem se, moja duša je lažja. Zdaj pa do svojega odhoda lahko samo še uživam s svojimi in poskrbim za zadnje nepozabne spomine.
Moje sožalje.
Denarja pa s seboj v nebesa itak ne moreš vzeti, zato se ne sekiraj.
Zgodba podobna moji. Moji ženi in materi mojih otrok smo zadnji dve leti ko se je prav tako poslavljala naredili prav posebej lepi. Tudi dobri dve leti je ni več med nami. Ampak na vsakem koraku je še vedno prisotna. Letos smo kampirali in dva metulja nikakor nista hotela iz šotora. Vedno boš prisotna tudi ko se boš poslovila. Vedmo boš s svojo družino. Smrt ni konec je nov začetek. Je pa seveda hudo zaradi otrok in moža. Težko se je posloviti. Pogumno. Ni važna dolžina poti. Štejejo lepi spomini. Nabiraj jih dokler lahko.
Resnična zgodba ali ne, napisala je tako lepo, da se še zjočeš zraven.
Eni ne uživajo nič in samo upajo, da bo čim prej konec in se vdajo usodi, drugi iščejo do smrti vse možne načine, da premagati bolezen ali podaljšati čas življenja, tretji uživajo zadnje trenutke itd in ni rečeno, da avtorca ni bolna, ker smo si različni in smrtnonosnih bolezni ima danes že toliko ljudi, da se med vso to gručo nesrečnežev najdejo tudi taki, ki počnejo stvari kot jih počne avtorca.
Umrla bo lepo, obkrožena s svojimi najdražjimi, polno izpovedanih ljubezni itd. Bolj je boleče, ko ti nekdo nenadoma umre in mu/ji ne moreš povedati več da si ga/jo imel/a zelo rad/a.
Forum je zaprt za komentiranje.