klošarji
Ponovitev!!!
Avtor: JOHANUS
Datum: 27-04-04 12:55
Ja, res je zoprno, sploh če si s poslovnim partnerjem!!!
Ampak, folk kaj pa če se nekaj zgodi jutri, meni, tebi ali njej in smo ob VSE ?!!! Kdo je bil tisti človek pred npr. 15. leti ( direktor, podjetnik, ugleden zakonski mož, mal je idiotov, ki bi prostovoljno šli med klošarje)????!!!Na to je treba včasih pomislit in klošarju potisnit v roko kakšnega jurja.
Ne vedno, kdaj pa kdaj pa le to storite.
V globokem priklonu,
JOHANUS
Moj brat je gradil hišo v MB in prav tisti dan so mu pripeljali stekleno volno za izolacijo, ki jo je bilo potrebno znostit v prvo nadstropje hiše.
Pred trgovino je srečal dva klošarja, ki sta fehtarila za drobiž. Seveda je rabil delvce in tako jima je ponudil vsakemu dva tisočaka za dobro uro dela, tuš in svežo obleko. Odvrnial sta, da pa onadva ne delata, tmveč le prosjačita. Delo je pretežko in lahko se utrudita.
Od takrat brez kakršne koli vesti nihče od nas, nikoli, nukomur več ne podari, tudi 10 SIT ne.
Sorry.Še vedno imamo zelo razvito socialo.Skoraj vsaki klošarski golazni se je vsaj enkrat v življenju ponudilo stanovanje in še kaj.
Ko sem študirala, sem živela blizu prestolnice klošarjev.Delomrzneži, pijanci….ipd.Glej na to kot na bolezen?Kakšno le?Lenoritis?Oh kako se meni včasih zjutraj ne ljubi vstati, pa kljub temu moram nesti tazadnjo v službo.
Jožica, a si ti mal zagrenjena v življenu, ker nisi kaka šefica? Ampak mi je čist jasno, da nisi, ker očitno pač ne razumeš, kaj sem hotela povedat. Al pa nočeš. Saj je vseeno… Naj živijo klošarji – ampak ne od mojega denarja! Men ga sicer ne manjka, ker imam odlično službo, ampak delam zase in za svoje. pa poskusi se kdaj sprehodit po lj, pa boš vidla, če res niso vsiljivi. (pa ne mislim si več dopisovat s tabo, mi nisi tolk zanimiva)
No, mene je tudi danes presenetil en klošar. Pravzaprav se je drl čez celo Čopovo, da mi želi lahek porod 🙂 in da je klošarska čestitka nekaj posebnega, ker je iskrena in prinaša srečo. Hvala sem rekla, kajpada, v upanju, da moj otrok zaradi te čestitke ne bo postal ulični svirač, he he he.
Tebe je pa verjetno napadal tisti, ki vpije miška a maš kaj viška…. Če imam jaz kaj viška, ga zagotovo dobijo. Od mojih viškov se ne bodo niti kvalitetno zadeli niti zapili, jaz pa ne obubožala, če se jim bom odrekla. Pa imamo vsi občutek, da smo zadovoljni, a ne?
Ata Brecelj poje v neki pesmi: Eni so srečni, drugi pa trezni. He he he. Vsak se odloči po svoje, kaj je raje. Srečen ali trezen. Življenj je milijone in milijone sort, jaz pa nisem sodnik od nobenega.
Drhal. Ha! Veliko skupin se lahko okvalificira kot drhal. Npr. neko zimo, ko sem lezla na trolo, je t.i. normalno prebivalstvo prestolnice zbilo na ledena tla starko in preko nje lezlo na trolo.
In še ena anekdota s koko in njenim trebuhom na troli: T.i. normalni mladci so neprizadeto gledali, kako se prebijam do sedeža. Seveda me je nek mlad in gibčen srednješolec prehitel. Koka pa ne bodi lena, ga je ob vsesplošnem hihotu, bolj trdo prijela za kravateljc in vprašala, če se mu ne zdi, da bi mi rad odstopil sedež. In tako vspodbujenemu, se mu je res nekaj zazdelo. Tudi to, da mora na naslednji postaji dol.
Ni nujno, a veš, da so drhal vsi, ki nekaj hočejo od tebe. Drhal so lahko tudi takšni, ki pravzaprav nočejo s tabo imeni prav nobenega opravka 🙂
Pa čeprav v takoooo spoštovanja vrednem stanju kot je najino, he he he.
Koka, spotaknila sem se samo ob tem, ko si napisala, da mladci niso upoštevali tega, da si noseča in so se zagrebli za sedeže!
Zakaj se sploh od mladih pričakuje, da MORA odstopiti sedež, prednost, starejšemu, ženski, nosečki??? Vem, da se spodobi in bla, bla, kjub temu pa ni NIČ narobe, če tega ne storijo.
Skratka, na živce mi gredo neka nenapisana pravila, no.
Ta nenapisana pravila so osnovna vljudnost. Pa menda ja ne bomo imeli zakonskega določila, ki pravi, da je treba nosečnici odstopiti sedež… So pa bila ta pravila včasih celo napisana – na avtobusu je visel nekakšen “hišni red”, kjer je dobesedno pisalo – za sedeže imajo prednost…
Mimogrede en star vic: Pride gospodična na avtobus in reče mladeniču, če ji lahko odstopi sedež, ker je noseča. Mladenič vstane in pravi, “kako dolgo pa?”… “Kake pol ure, ” odvrne gospodična.
In še to: malo prej sem šla mimo skupine klošarjev. Dober večer, gospa, bo kaj drobiža? Nimam, žal, kdo pa hodi z denarnico na prehod? Kaj pa kaki cigaret? In so bili veseli dveh cigaretov, ki sem jih še imela. 🙂 In sem se vprašala, kdo od “normalnih” bi se razveselil take malenkosti?
Aha,torej ne marate ciganov, južnakov, črncev…..zdej pa še klošarjev. Pa to so vendar naši slovenčki, pa jih tud ne marate? Koga pa imate radi, samo svojo rit, a ne? Ima prov Johanus, nikoli ne vemo, kje in kako bomo končali, mogoče bo že jutri kdo od nas klošaril, nikoli se ne ve?? Jz vedno dam klošarju vsaj sto tolarjev, ne bo mi krona z glave padla. pa ne mi zdej flancat, da grejo lahko delat…Ja sej večina je bila kdaj prej v službi, pa so zdej postali tehnološki viški al kako se že temu tako fino reče….in najbrž jih je bolj razočaranje “vrglo” na cesto…zato bodte veseli, da imate dobre službe, dokler jih imate in ne obsojajte vsevprek. Zdej pa spet pljuvajte!!!
Kljub vsem (tudi moževim marsikdaj) prepričevanjem, kako naj raje delajo … jaz še vedno klošarjem namenim 100, 200 SIT. Tudi če si je sam izbral tak način življenja, tudi če noče delat. Ej, sem pa že raje v naporni službi, kot pa da bi cel dan stala nekje in prosila.
Kakorkoli – jaz sem si pač izbrala tak način življenja, da lahko in hočem tudi klošarju kaj dati.
Še raje pa uličnim umetnikom, ki mi popestrijo sprehod skozi mesto, polepšajo dan.
Pri nas je tam za faksom parkirišče in če imaš srečo, kdaj celo najdeš prostor. Spomladi pridejo tja 2 ali 3 klošarji in sedijo na klopci ter komentirajo vse mogoče, kar gre mimo njih.
Enkrat sem dobila tam frej plac za avto. Eden je vstal, prišel do mene: “Dober dan.”
Pozdravila sem ga in rekel je:”Glej zate sem prišparal tale plac.”
“Hvala, se mi je kar zdelo.”
“A ti daš pa men za mal kruha?”
“A kruh, ja no ne vem, a greš res po kruh…”
“Sej tud jest ne vem, če bom šu res po kruh,” se je zasmejal, “Ampak na tvoj avto bom pa res pazu.”
“No, prav. Sam ne ga prodat, če ne greš res po kruh, lahko na obljubo pozabiš!”
“Ne, pozabu pa ne bom, a neeeeee fanta, da mi ne pozabmo?”
“Mi ne pozabmo nič,” sta pribila, pa nič jima ni bilo jasno.
Potem sem mu dala tistega jurja, čez dva dni me je vprašal, koliko je moj avto vreden, he he. Vedno je prišel vprašat če imam kaj drobiža, če sem ravno tam parkirala. Včasih drobiža nisem imela, pa je bil še vedno vesel, včasih so bili pa tako naliti, da so me od daleč oblajali z miško in dobro pi*** in ko so me prepoznali, so se opravičevali :)))))))
Hočem reči samo, da so mi tile preprosteži večkrat prav polepšali dan – cel dan sedeti med resnimi obrazi na faxu… res izgubiš občutek za realnost. In ti klošarji so včasih res želeli samo poklepetati in biti deležni malo pozornosti.
Bi se reklo, da gre v mojem primeru za pomanjkljivo obvladanje osnovnega bontona, če že ne za pomanjkanje altruizma. Vsaj prvega se da tudi naučiti. Tebi se zdi očitno nesmiselno, da bi se te navlake še vedno držali.
V primeru starke, preko katere so neprizadeto stopali (čudno, da se nisi spotaknila tudi ob to), pa gre več kot za kršitev pravil lepega obnašanja in pomanjkanje sočutja. Ampak gre kar za vprašanje človečnosti nasploh.
Ja, draga moja, če te zanima moje mnenje, jaz menim, da nek normalen človek sam pri sebi nima pomislekov kadar se gre za odstopanje sedežev (itd) osebam ki so šibkejše od njih. Mene npr. vedno izstreli iz njega, če se pred mano pojavi kak starejši od mene, o nosečkah pa itak ne bi debatirala. Ne sprašujem se, če bi to MORALA naredit. Verjetno ne. Vendar me k temu priganja notranja moralna sila. Vest. Ali pa, če hočeš, domača vzgoja. Hvala mami. Tudi jaz bom vzgajala svojega sina v tej smeri, da ne bo filozofiral in se spraševal kaj mora in kaj mu ni mus, ko zagleda človeka v stiski, pa o tem ne piše noben predpis in ni nobenih sankcij za takšno ali drugačno ravnanje.
Sori Koka, imam dovolj razvit občutek empatije in bontona, zato ne skrbi, tudi jaz odstopam sedeže, itd…..
Ampak nisem tako prepotentna, da to zahtevam tudi od drugih in se ne zgražam, če kdo ne uresniči mojih pričakovanj, oziroma pravil bontona.
Samo o tem sem imela pripomniti!!!!!
Aja, glede starke, ki so po njej stopali pa ni več stvar BONTONA in OLIKE, temveč človečnosti!!!
Mimogrede; kaj pa si TI storila ko si to videla?!
Si se omejila samo nad zgražanjem neolikane mladine ali si ji priskočila na pomoč????
Okej, klošarji. Če mam , dam. Kaj dosti se pa ne sekiram, če jim kaj stisnem v roko ali ne. So tam, beračijo….
Na jetra pa se mi je usedla ena ženska, ki je imela tako pedantno napravljeno laž, da nas je prinesla okoli. Seveda ženšče ni hotelo 100 sit, temveč je hotela konkretno vsoto. 1300! Kazala je še ključe, da kako je ostala v ljubljani ker je bilo nekaj narobe z avtom itd. Bilo je sumljivo, bilo je veliko denarja, a vseeno daš. POnujala je še naslov, da bo vrnila… No, ko sva s sestro prispeli domov, nama je svak povedal, da ga je dva dni nazaj ustavil ista ženska in prosila za isto vsoto denarja, tudi besedilo je bilo do popolnosti enako, tudi pri njemu je vrtela v rokah ključe od avta, tudi on ji je dal 1300. Matr si do enih dober, pol te pa tkole scat pelejo. Raj dam klošarjem, k vem da bodo dal za pijačo, k pa nekomu za bus!
Tudi jaz se nimam za prepotentno in pravzaprav še nikoli nisem koga vrgla iz sedeža. Tokrat sem ga pa. Pa ga verjetno ne bi, če se ne bi tako očitno in nesramno prerinil, prekomolčal in prigrebel, da mi je počila žila glupača v glavi. Tako kot ti praviš, da ni mus vstajat vsaki nosečki, starcu ali invalidu, tudi jaz mislim, da ni mus, da stojim, če je trola polna ljudi s takim ni-mus odnosom. In če že kdo zna uporabit komolce za orožje, bom pa še jaz svoj vamp. Amen.
Kar se tiče starke. Koka nikoli ne pase zijal kadar je treba pomagat. Nikoli se ne zgraža potiho, če je treba povedat kaj nazaj. Nikoli v hrbet. Vedno v fris. Ne rečem, da nisem dobila tudi kdaj kakšne po piskru. Ker sem kot en tak mali čivava, ki se zaganja v cucke ne glede na velikost.
Forum je zaprt za komentiranje.