Kljub vsemu ……….

Dobro jutro, Tjavendanovci, vsi, ki ste kdaj bili,
ki ste in ki kdaj boste tu gori.

“Življenje je kljub vsemu trpljenju zaradi obupa, neuspeha
in krivde vznemirljivo, lepo, zabavno, duhovito in ljubeznivo,
polno naklonjenosti in ljubezni, včasih pesmi in imenitnih
dogodivščin, včasih plemenito in včasih zelo sivo; toda
karkoli (če sploh kaj) pride za njim – tega življenja ne bomo
nikdar več imeli.” /R. Macaulay; 1881-1958/

In še res je, dragi prijatelji. Žal moramo vse izkusiti, da do takih izkušenj pridemo. In danes sem izkusila, kaj pomeni – biti brez posluha. Ko sem se zjutraj peljala v službo, sva s Severino na ves glas prepevali Dalmatinko. Moje petje je bilo na silo prekinjeno s hčerino milo prošnjo, naj se je usmilim in naj ji ne povzročam “travm”, ki jih bo nosila v odraslosti iz tega obdobja otroštva, da bi rada še kdaj brez nočne more o glasbi kot izpuščanju neartikuliranih glasov prespala kakšno mirno noč in podobno. No, moji izbruhi petja so bili tako na silo prekinjeni, ni pa mi bila, hvala bogu, odvzela dobra volja. In le-ta, prepričana sem v to, se me bo danes držala kot klop, ne glede na to, da bom v “službi” po poznih večernih ur, če se nadure ne bodo potegnile celo prav tja do jutra???

Naj se ta moja dobra volja danes drži tudi vas, ljubi prijatelji. Naj smeh ostane na vaših jasnih licih, naj topla beseda poišče pravi kotiček, naj lepa misel ostane zapisana v nekem srcu,

vaša Mariči

Veseliti se vsakega dne posebej ni le naša
človeška nuja in potreba, je pravzaprav naša
dolžnost, naša vsakdanja obveznost, ker le tako
bodo veseli tudi tisti okoli nas, ki so v nas in z
nami!

Žijo, Kajči, lep dan in veliko prijetnih sekundic v tem dnevu.
Mariči

Marči jaz imam podbne probleme pojem samoko sem popolnoma sam v avtu, ko pa se ustavim na semaforju me vsi gledajo kaj mi je, ker po navdi še malo potočem v ritmu po volanu. Da ti vidiš zaskrbljene face, ki tegledajo in po mojem si mislijo, evoo še ene budale, ki se mu je svet postavil pokonci hehe.
Mene pa še bolj prime ritem in se začnem guncati uni pa si verjetno misli, da imam prirojeno bolezen norih krav….prav zabavno je.

Aha, jaz na to, kako izgledam, ko se premetujem
sem in tja in na veliko odpiram usta, ko mi najbrž
manjka samo še en velik mikorfon, no, jaz na to
še nisem pomislila. Mi pa sedaj prihajajo pred oči
tisti čudni pogledi mimoidočih ………. ja, to bo to,
ziher. Saj, če smo odkriti, tisto naše miganje ob
taktu res najbrž gre tudi malo …….. mimo takta, a?

Mariči

dobro jutroooooooo :):))

menim, da je dan res tak, kakrsnega SI zelimo narediti ….
in danes si zelim dan (ki naj me kar najhitreje frcne iz sluzbe) …
da bo cimprej doma ….
in zelim si steti snezinkeeee :):))

huh pa nadvse huda cebelja firpcnost me je napadla ….
kaksne so to Maricine nadure do jutra … pa se to “sluzbene” …..

en hudo radovedni bzz bzzz :):))

Nejlepše in najboljše jutro, draga Čebelica,
še lepši in seveda še boljši da, da o lepoti
noči niti ne govovorim. Moje službene nadure,
heh, bodo pa ……… ma ne okol’ govort’, so pa
take……… do devetnajstih resnično in samo
služba, od dvajsetih dalje pa ………….. tisto
lepo, prijetno, simpatično, družabno, smešno,
veselo, malo v rožicah ………… heh, heh!! In s kvalitetno hrano, in s kvalitetno pijačo, da o kvaliteti družbi sploh ne govorim ………….. ej, ta veseli december!!!???
Mariči

mhm 🙂 in po “dobri” druzbi nkol glava ne boli :):))))

sumim, da imajo dobri odnosi s Sindikatom tudi prste vmes :):))))))))))

bz bzzzzzzzzzz

Vau, Čebelica, zadela (morda???), žebljico na
glavico, ti že še raportiram. Da po dobri družbi
n’kol glavca ne boli, pa zagotovo stoodstotno
drži.

Le dobre družbe, človek moj, se drži,
do jutra v veselju in radosti vzdrži
vse skrbi in žalosti naj se ta hip in zdaj odvrze,
pusti srčecu, da ti odrmrzne ………………

A mi je šlo, a? Pri moji veri, da bo iz mene enkrat še nekaj ratalo!!!?????

Mariči

da bo? … naka … je ze :):)))

bzzzzzz knedl 🙂

Ž
Življenje je kljub vsemu trpljenju zaradi obupa, neuspeha
in krivde vznemirljivo, lepo, zabavno, duhovito in ljubeznivo,
polno naklonjenosti in ljubezni, včasih pesmi in imenitnih
dogodivščin, včasih plemenito in včasih zelo sivo; toda
karkoli (če sploh kaj) pride za njim – tega življenja ne bomo
nikdar več imeli.” :
Bravo, Mariči, lepa misel. Mogoče samo en dodatek ( mi je trenutno padel na pamet ): ne samo, da ne bomo TEGA življenja nikoli več imeli, to je naše EDINO življenje, še več tole danes je naš edini 7.12.2001.
Imejte se lepo.
P

Gabriel, hvala ti lepa. Hvala, ker si se sploh
oglasil. In kaže, res kaže, žal, na to, da si bomo
prav tega 7.12.01 zelo zapomnili. Še enkrat iskrena
hvala in ………….
Mariči

Mariči cmoka, kje pa si hudirja?

Ljubi moj preljubi Zajček, rano celim, veliko veliko
rano, ki pa se žal ne more niti začeti celiti in upanje,
da bo kmalu zaceljena, je splavalo pravkar po naši
reki navzdol. Obdaja me nelagodnje, koža, v kateri
sem se do sedaj počutila dobro, me sedaj tišči!

Kaj pa počneš ti? Skačeš sem in tja in iščeš živalice iz našega brloga?
Javi, če koga kje najdeš?

Mariči