Bega me besedica ‘kleč’ v spodnjem stavku. Kaj menite?

… Kje je potemtakem kleč, kdo ali kaj je krivo, da seštevek ocen delovne uspešnosti posameznikov ne rezultira vedno tudi v večji poslovni uspešnosti njihove organizacije? …

SSKJ pravi takole:

kleč -i ž (e) večja, navadno neostra skala:
ladja se je ob kleči razbila / med klečmi in čermi

Tako na prvo žogo bi dejali oziroma to ne pije vode …

Misliš? besedo kleč poznamo iz Župančičevega prevoda Hamleta:

Umreti, spati, spati:
nemara sanjati: da, tu je kleč;
to, kakšne sanje bi prišle nam v spanju …

mogoče pa so mislili “keč”? 🙂

Srž problema, ovira.

K.

Hvala Kerstin, to bo še najbolj prava razlaga besede kleč v tem stavku. Tudi sam sem najprej pomislil na ‘keč’, ki ga v žargonu pogosto slišimo… a mi nekaj ni šlo skupaj.

Drugače pa me raba podobnih redkih besed, ki so sicer slovenske, nekako odbija. Marsikdo jih namreč ne razume.

In če se jih ne uporablja, bodo potem kmalu dokončno izginile. In na koncu bomo ostali pri 2000 besedah in se čudili, zakaj nimamo nobenih sopomenk in “ponucljivih” besed za pomenske odtenke.

Ja itak :))

– Ta “itak” se je skoraj že izgubil, pa je nato čudežno oživel. Se še spomnim, kako so včasih čudno gledali, če sem ga uporabil.

Filip, podobno (čeprav ne tako množično) je z besedo jako. Je bila že skoraj iz rabe, potem je pa kar naenkrat postala ‘in’.
No, mene to ne moti. Tudi me ne moti uporaba knjižnih besed, kot so kleč, zgolj, vsled (ta je menda že izumrl), navzlic itd. Menim, da je prav, da jih uporabljamo, saj bomo sicer, kot rečeno, povsem osiromašili slovenski jezik.

K.

Tudi sama včasih uporabim kakšno arhaično, kakšen takisto, kakopak ipd. Kleč mi pa nikakor ne sede, zato bi najbrž prej napisala keč. 😉

pomen tega kleca je :

kje je potemtakem fora/poanta, kdo ali kaj je krivo…