Tako željno iščem kakšnih novih forumov na to temo, pa ni nikjer najti kaj več kot nekaj stavkov, posvečenih velikim klasičnim delom. Seveda se strinjam, da je treba podpirati sodobne avtorje, vendar ne morem mimo misli, ki me ves čas zbada.

Kaj, če je nivo sodobnih avtorjev tako neprimerno nižji, od že napisanih del. Kapitalizem je postavil nova merila pisanja in zasukal vse na glavo, ne piše se več samo kvalitetno, temveč so horde tiste, ki narekujejo, kam naj se premika razvoj književnosti.

Tako je moč katarze, ki jo bralci doživljamo ob prelistavanju sodobnih del precej nižja od tiste, ki so nam jo nudila dela preminulih avtorjev in padec v kvaliteti se tako samo še stopnjuje.Če izhajam iz predpostavke, da se dober pisec rodi iz prebiranja in če tak pisec ne bere knjig, ki presegajo njegov nivo, bo stagniral, ali pa celo nazadoval. Njegova dela bodo še slabša kot ta, ki jih je prebiral in počasi – prav počasi, se bo končala zgodba naše velike cvilizacije.

Morda bi se morali vrniti na tematiko preteklih ustvarjalcev in spodbujati pisanje za svojo dušo in ne denarnico. Zgolj v razmislek-

Sama na to skušam gledat čim manj črno-belo. Vsako klasično delo, ki ga poznamo danes, je v času nastanka spremljalo na tone modnega treša, ki najbrž ni bil prav nič boljši od današnjega in napisan z enakimi cilji (beri: zaslužek) kot dandanes. Seveda so ta dela utonila v pozabo, morda se nam tudi zato pogosto zdi, kot da se je v preteklosti kar trlo vrhunske književnosti. Če vzamemo zdajšnje klasike iz obdobja X, potem pa bi šli pogledat imena njegovih sodobnikov, bi takšnih “Amand Quick” 19. stoletja našli, kolikor bi jih hoteli. Starejša književnost, ki se je uvrstila v klasiko, je pač destilat destilata destilata. Po drugi strani je pa najbrž tudi marsikatera dobra knjiga iz istih časov, ki bi si v enaki meri zaslužila zdajšnjo pozornost, po krivici izginila.

Ker smo otroci svojega časa, opažamo predvsem to, kar je v našem času najopaznejše. To pa so praviloma muhe enodnevnice. Prepričana sem, da je bilo podobno tudi v 18. stoletju.

Skratka, ne bi bila pretirano črnogleda. Mislim, da se bo tudi ljudem čez stoletje ali dve zdelo, da je bila pa v litsratura v dobrih starih časih še kaj vredna, oni pa so obsojeni na plažo …

Katja10, si prepričana, da je bilo včasih res “na tone modnega treša”? Po mojem take demokratizacije literature, kot jo imamo danes, ni moglo biti že zaradi gmotnih pogojev, tehničnih olajšav in pismenosti. So bili pa oderuški založniki že nekoč (o njih npr. Balzac v Izgubljenih iluzijah).
Bojim se, da se bo destilacija destilacije od destilacije čez dvesto let zgodila na čisto drugačnih kriterijih. Danes marsikatero vrhunsko delo ne ugleda luči založbe ali knjižne police in mogoče celo tiskarne samo zato, ker je “pretežko” in se ne bi prodajalo, ali pa zaradi kakšnih drugih obskurnih trgovskih mehanizmov.

>prepričana, da je bilo včasih res “na tone modnega treša”?
Pomisli recimo na tone osladnih romantičnih knjigic iz 19. stoletja (avtoji/avtorice že zdavnaj anonimni), v katerih so dame tako pogosto in tako dolgo medlele, da so bile komajda kdaj pri zavesti 🙂 Enak slab čiklit, kot je lahko zdajšnji …

Delno se strinjam glede tega, da je bila narejena selekcije preko avtorskih del preteklosti. Kljub vsemu pa se mi zdi, da mnogih avtorjev “ne bi bilo”, če bi izdajali knjige po ključu, ki je v veljavi danes. Se pravi, izdaja naj se tisto kar se prodaja. Slednji način ni najbolj na roko pisan visoki(v kolikor je ta izraz še veljaven) literaturi. Če dam primer, le kako bi Emil Zola kljuboval Mayerjevi ali kako bi sploh lahko ustvarjal Baudelaire. Verjetno res nisem najbolj primerena oseba, da bi sodil o tem, a zdi se mi, da po količini izdanih cenenih knjig močno prekašamo katerokoli zgodovinsko obdobje.

Lp Tim

Ja, definitivno drži, da je treša danes več. Poleg tega je zdaj knjige veliko lažje izdajati kot nekoč, veliko širša je tudi bralska publika, saj je bil delež nepismenih nekoč ogromen, veliko večji kot zdaj, branje pa razkošje, ki so se mu predajali predvsem bogati in izobraženi. Dvomim, da so tlačani kaj prida brali … In če je bil krog bralcev sestavljen predvsem iz izobraženih, se je založnikom verjetno zdelo smiselno izdajati predvsem “resnejša” dela. Zdaj berejo ljudje vseh družbenih slojev, zato je razmerje med bralci, ki posegajo po lahkotnejših žanrih in tistimi, ki posegajo po zahtevnejših delih, najbrž krepko prevesilo v prid prvih. No, tole zdaj ugibam na pamet … bom raje nehala …

Seveda se najdejo tudi zelo spodobni sodobni avtorji. Iz glave: Coetzee, Eco, Garcia Marquez, iz mlajše generacija Tavares..