Kje so ženske, ki so zadovoljne s samskostjo?
Velikokrat se govori o tem, da so mlade ženske, izobražene, s službo… zelo rade samske, da jim ni do resnih vez, ker se odlično počutijo samske?
Jaz sem samska, imam službo, imam izobrazbo, nisem karieristka, veliko športam, imam precej hobijev, stara nad 30 in samska. In kaj je narobe v mojem življenju, kaj me muči? Ravno to, da sem samska. Že vrsto let. In nisem edina takšna, polno mladih žensk, meni podobnih poznam. Pa vse si želimo resne veze. Nobena ne reče, da je srečna, ker je samska. Pa nismo takšne, da bi se držale doma, imamo hobije, imamo življenje, se nikoli ne dolgočasimo. Ampak kaj, ko je lepše it smučat s partnerjem kot sama, lepše je iti na dopust s partnerjem kot sama.
Res ne vem zakaj toliko govora o tem, da je polno mladih žensk, ki so vesele, da so samske, jaz pa nobene take ne poznam. poznam pa na kupe takih, ki smo vse bolj žalostne, ker leta tečajo, me pa še vedno samske.
Ne govorim o ženskah, ki so se ločile pred časom, ki so bile v kaki vezi, govorim le o ženskah, mladih tam nad 30, ki še nikoli nismo živele skupaj s partnerjem.
Mislim, da vsakemu paše tudi včasih biti sam…Dolgotrajna samskost, pa vnese v življenje dolgočasje. Vedno je nek občutek, da nekaj manjka…Manjka bližina….Intimnost….
Zato je težko biti sam in srečen.
Razočarani v življenju se včasih, da se zavarujejo pred nadaljnimi razočaranji, raje odločijo za samsko življenje, a s tem tudi vzamejo v zakup, da bo vedno nekaj manjkalo v življenju.
Lep pozdrav
Res lepo napisano. Smo pa tudi moški v enaki situaciji, vsaj nekateri. Jaz za sebe vem, da sem. Hitrost življenja nam diktira dan. Na oglase ne poskušam, zakaj ne, enostavno ne zaupam.
Sem srednjih let in bi si rad uredil družinsko življenje. S parimi dekleti sem se dopisoval, potem so pa izginile še adijo niso rekle. Kaj čmo različni smo ljudje. Poskusim še tukaj, če je katera v interesu, da se dopisuje naj poskusi. Korajža velja a ne.
Hja, to je pa vprašanje za milijon, zakaj smo samske.
Jaz zase bi rekla, da je verjetno to, da nisem preveč zgovorna že en od problemov, da nisem lepotica z naslovnice je drug problem.
Včasih pa slišim tudi pripombe, da moški ne marajo preveč izobraženih žensk, da smo karieristke in podobno (iz moških ust). Čeprav sem v službi le 8 ur na dan in nič več kot recimo neka delavka v tovarni.
velikokrat sem dobila tudi pripombe, da recimo za žensko se ne spodobi, da sama menja kolo oz. zakrpa zračnico, če ima defekt pri avtu oz. kolesu, če kaj sama popravi, da je to možača. To spet od moških.
Ne vem kaj vse bi še bilo. Kot največjo napako pri sebi vidim, da nisem preveč družabna, na žure nisem nikoli zahajala (oz. res izredno malo).
Me veseli, da vas še ni zmanjkalo :).
Je pa nekaj. Na samske ženske okolica še bolj pritiska. Skoz nam težijo kako, da smo samske, kaj pa otroci pa biološka ura. To nas kar naprej obdelujejo. Samske moške pa pustijo na miru. Je pa težko z nasmehom na ustih odgovarjat: pravi še ni prišel ali kaj podobnega ali pa celo razlagat, da je čisto fajn vse, ko pa si v resnici želiš partnerja. V bistvu mi teženje kdaj bom imela otroka ni tako moteče, ker ne razmišljam o otrocih (še ne), ampak teženje o samskosti pa me mori, ker ne želim biti samska.
Zgleda, kot da si samskost že na nek način sprejela kot del svojega življenja….Mislim na tvojo samostojnost. Marsikaj veš postoriti sama….Čemu še potem rabiš moškega….V tem smislu..
Pa čeprav si želiš partnerstva.
Moški ne iščemo lepotic…Tiste so le za gledati…Za skupno življenje pa niti ne…
Glede pripombe o izobraženosti….Jaz mislim, da je v teh primerih lahko le prizadet moški ego, če je ženska bolj pametna od njega…..:)
Moški ne maramo, da se ob ženski počutimo manjvredne ali pa celo neumne….
Zato imaš manjši izbor.
Mogoče je v tebi neko prepričanje, da je moški nepotreben…Pa da lahko ženska vse naredi sama….Mogoče jih celo obsojaš, da so nesposobni…..In zato misliš, da moraš vse sama…
Če pogledaš, kakšen odnos sta imela tvoja starša, ti bo marsikaj jasno.
No od moškega res ne pričakujem, da mi bo stregel na vseh področjih. Dosti znam postoriti sama. TUdi ne pričakujem, da mora biti bogat, da mora imeti to in ono. Ni potrebno da ima enako ali višjo izobrazbo, lahko ima le poklicno šolo in če je razgledan je to čisto super (sploh v današnjih časih, ko vemo, da so sposobni obrtniki zelo iskani, bolj kot mi diplomiranci z družboslovenih faksov).
Od moškega pričakujem pogovore, druženje, skupna potepanja, razglabljanja o tem in onem, prijateljstvo.
Če moški pomiva posodo, je prav tudi tudi ženska prime za kako ‘moško’ delo. Tudi ni potrebe, da moški vse plačuje, če gresta recimo kaj spit, pojest.
Res je,da sem povsem samostojna. Ampak v tej samostojnosti je praznina, ki jo lahko zapolni le partner :). Dolečene stvari bodo vedno ostale, da bomo ženske rabile moške pa ne za to, da bi nas preživljali, nam stregli, ampak preprosto za prijetne klepete, objeme, druženje…
Samostojna že, ampak ne pa samozadostna 🙂
Je veliko napak, recimo sem samostojna, sem na določenih področjih samozavestna, na drugih področjih pa povsem nesamozavestna.
bla omenja nezaupanje, čeprav premislim nimam zaupanja ne v druge in ne vase (vsaj na teh družbenih področjih, na področjih socialnih stikov).
Aja, odnos med mojima staršema: katastrofa, k sreči sta se ločila. Oče me sovraži, zaničuje že od malega.
Če si res tako nezahtevna in samostojna, si za moje pojme idealna ženska.[/quote]
Me pa zanima, če se bo oglasila kašna, ki se bo pohvalila, da je srečna, ker je samska, da ji to paše in da ne želi spreminjat nič.
S tem seveda ne mislim tistih, ki so ločene, imajo otroke in podobno, te razumem, da so bile razočarane. V mislih imam le tiste, ki še niso z nikomer skupaj živele v zakonu ali koruzništvu.
Sem imel občutek, da bo nekaj na tem družinskem “vzoru”. In potem se moramo sami soočati s takšno “zapuščino” svojih staršev.
Vsak odnos pa temelji na zaupanju.
Saj verjamem, da ne zmoreš zaupati….Saj nismo vsi moški isti….Če najdeš takšnega, ki bo razumel tvoje težave, bosta lahko gradila pijeten odnos.
Ne dvomi, ampak pojdi v akcijo.
Ja, v akcijo, ampak kako 🙁
Poznam slabe vzorce odnosov, vem kaj ni prav, žal pa je težko ugotoviti kaj so pravi. Vem, da niso vsi moški taki kot moj oče, k sreči. Ampak…
Ne morem pa se tudi zgovarjat na očeta, ker nisem edina osamljena. Kup mladih žensk poznam, podoben status kot jaz, pa so iz ljubečih družin.
Sem imel občutek, da bo nekaj na tem družinskem “vzoru”. In potem se moramo sami soočati s takšno “zapuščino” svojih staršev.
Vsak odnos pa temelji na zaupanju.
Saj verjamem, da ne zmoreš zaupati….Saj nismo vsi moški isti….Če najdeš takšnega, ki bo razumel tvoje težave, bosta lahko gradila pijeten odnos.
Ne dvomi, ampak pojdi v akcijo.[/quote]
Forum je zaprt za komentiranje.