Podpišem še enkrat in pa vse tisto kar sem zapisal jaz, ne pa obrnili drugi!
Če bi na primer francoski kriminalisti odkrili Boštjanovo početje, bi ga po statistiki uvrstili med pederaste, s katerimi naj otrocij ne bi prišli v stik. V primeru, da stvar ostane policiji prikrita, pa bi ga vodili med neškodljivimi pedofili. Ni moja stvar, da sodim kaj je primerno in kaj ne. Zapisujem to kar se dogaja. Statistika dr. Kinseya in zgodbe iz življenja dokazujejo, da nenasilno druženje med Boštjanom in Tadejem na slednjem ne pušča negativnih posledic v njegovem odraščanju.
Za otroke sem začel o spolni zlorabi pisati na prigovarjanje učiteljice, ki jo globoko spoštujem. Tako je nastal roman Ta grajski. Podal sem lik ‘neškodljivega’ pederasta, ki za dobra dela glavnemu junaku nikoli ni zahteval od njega spolnih uslug. Roman Napačna odločitev pa je nastal zgolj iz želje, da bralcem razširim pogled na problematiko spolne zlorabe …
Vitan Mal

(Morda je nujno vseeno še dodatno pojasnilo: v romanu Boštjanovo početje ne pušča na fantu kvarnih posledic. To se dogaja tudi v življenju, vendar s pripombo, da do izjem prihaja, kar pa sem pred časom že podrobneje navedel, zato se ne bom ponavljal.)

In še trezen zapisa, na katerega ni nihče pametno odgovoril:
Navedeno
Resnicoljub
Nisem Malov odvetnik, vendar mi gre vaše sprevračanje njegovih besed že pošteno na jetra. Pri vsakem ustvarjalcu je najpomembneje to, kar nam zapusti v umetniški oporoki. Tisto bo tudi ostalo. Čez trideset let se ne bo nihče spraševal o umetnikovem življenju, njegovih grehih ali junaških dejanjih. Karl May je bil v zaporu zaradi kraj, Jack London je imel kar nekaj masla na glavi, Mark Twain je ustanovil klub ljubiteljev punčk s kitkami, Lewis Carroll je fotografiral desetletne punčke, na pol gole in v izzivalnih pozah, France Prešeren je napravil mladoletni Ani Jelovšek tri otroke (danes bi gnil na Dobu) … Čemu ne zahtevate, naj nihče več ne seže po Vinetouju, da se s knjižnih polic umakne Tom Sawyer, da Alice v čudežni deželi ni umetnina in da ne smemo več častiti Franceta Prešerna in uporabljati njegovih rim v himni. Če bi izbirali šolsko čtivo po principu moralno neoporečnih avtorjev, bi v šolah lahko brez skrbi ponudili samo Sveto pismo. Toliko!

Vesel sem, ker ste citirali članek gospoda Marka Crnkoviča. Presentil vas bom iz izjavom da je njkegovo razmišljanje korektno (z izjemo omembe mojega Romana Žigana, ki pa ga ne zna in je nasedel lažem M.Mileve Blažič). Kaj pa boste spametovali ob njegovih naslednjih trditvah, ki so močno drgačne od vaših? Na primer: …”Vitan Mal po tem kriteriju ni porno, saj ima druge intence …” ali pa:”Zgrožen in nerad priznam, da je odlomek – v primerjavi s tem se posilstvo v Nepovratnem zdi kot lirično ljubljenje – z literarnega stališča v resnici dobro napisan, pa čeprav gre za daleč najbolj sick sceno, kar jih premore zakladnica slovenske literature …” Ali pa: … ne mislim, da bi bilo treba knjige take baže prepovedati – zato pa vsekakor omejiti njihovo dostopnost …” Kapo torej dol, še so taki, ki imajo jajca in znajo poiskate pravo besedo. Od njega se kaj lahko nauči tudi Blažičeva, ki kvasi neumnosti navkljub doktorskemu nazivu. Kar naprej pozabljate, kako je pred nekaj leti šla z ognjem in mečem nad Franceta Bevka in njegovo Pesterno (pa še dve knjigi),češ da je v njej seme pedofilije.
Vaš molk na to je dokaz, kako ne znate sprejemati blečih resnic današnjega časa in si morate pač izbrati žrtveno jagnje. Zdaj bom nekaj časa jaz.

Kar pa se tiče gospo varuhinje pravic, bi se moral k njej pritožiti jaz. Pa še h komu, saj zlorabljate moje avtorske pravice, ko prenatiskujete odlomke romana na internet. To pa je v današnjem času kaznivo početje.

Aha, spet sem naredil nekaj napak. Blečih je dejansko bolečih. Pa še številne druge. To je zato, ker hitim in se mi po svoje že tako zdi škoda izgubljati čas s sprevračanjem slepih in gluhih (razen seveda nekaj svetlih izjem). No bo imel pa gospod lektor spet delo, če le ne bo prepogosto hodil kozlat, kot je sam zapisal. Ker se bojim, da se bom nalezel njegove nore bolezni bom kratek.

Gospa MIKLAVČIČ, od Vas sem pričakoval malo več treznejšega razmisleka, preden ste me zasuli s plazem žaljivih obtožb. No, pa saj živimo v demokraciji. Priznavate, da knjige niste niti brali, ampak je tudi ni treba, saj bi Vas dodatno razburila. Ne vem, toliko bentite čez ta roman, ampak roman bralecev ne mnore kvariti. Noben roman. To ni slika, ni film, ki se vam takoj zareže v čute. Knjige sestavljajo črke, črke so dolgočasne. In ko jih začnete zlagati v besede in ugotovite, da te besede niso pisane po vaši duši, knjigo odložite. Hvala bogu pa ste radovedni, tekst preberete, pa čeprav z gromozanskim odporom in hajd s topom nad avtorja, kako kvari in zapeljuje vse po vrsti. Ampak veste, za umetnika je najlepše, če napiše delo, ki ga večji del javnosti zavrača, manjši pa hvali. In strinjam se z zapisom gospoda Crnkoviča v prilogi sobotnega dela: … “slovensko romanopisje je dobilo nekaj tako nekonvencionalnega prav s tekstom, ki govori o pederastiji. Glede na svojo vsebinsko skrajnost je to seveda marginalno delo, ki pa vendarle priča o siceršnji ukalupljenosti duhovnega stanja …”

Najprej sem mislil na vaše zgroženo vprašanje o ‘deških’ delavnicah odgovoriti takole: Ker verjamete gospej Blažič na besedo, Vam bom napisal odgovor, tako kot bi ga spisala ona.
“Težko mi gre od ust, gospa pisateljica, kaj vse počne ta prasec pedofilski našim otrokom! Ne na desetih, na sto šolah, so ga ravnatelji oziroma ravnateljice pričakali z belimi šopki v pozdrav. Učence, pa ne vse, ampak samo najbolj zale dečke iz šestih in sedmih razredov so nagnali v pevsko sobo in ga tam pustili samega. Pisati so morali spis s tako opolzkim naslovom, da
ga moja tipkovnica ne more zapisati. V desetih minutah je pregledal, kaj so ubogi revčki napisali in potem se je, o groza, začelo tisto najhujše. To je delitev pohval in kazni. Spustiti so morali hlačke, se nasloniti čez mize, in vsakogar, ki je napisal dober spis, je stari prasec pobožal po ritki, kdor pa ga je kaj polomil, je prejel nekaj udarcev. In kar je še najbolj hudo, tudi udarci so spominjali na božanje. In zdaj se vprašujem, kam gre ta svet?! Ministrstvo za šolstvo, ministrstvo za kulturo, zavod za šolstvo, Bralna značka Slovenije, Društvo slovenskih pisateljev, legalizira njegovo početje, torej bi morali vse te ustanove razkužiiti, kaj samo razkužiti, podreti bi jih morali in sezidati na novo, saj bodo le tako očiščene greha, ki ga je vnesel ta največji pedofil slovenskega naroda!”

Ne verjamete čisto vsega? Potem Vas vprašam samo tolee: Tako Vi kot jaz hodiva po šolah že dolgo vrsto let. Pa ste že kdaj naleteli, da bi Vam na kakšni šoli ponudili literarno delavnico samo za dečke ali pa samo za deklice!” Draga kolegica, mislite s svojo glavo, saj ste vendarle inetektualka!

Lepo, da je končno nekdo pripravljen kričati o prevzemu odgovornosti za objavljeno – čeprav bi bilo dosti bolj družbeno koristno, ko bi odgovornost za napisano prevzeli tisti, ki omogočajo pedofilom objavo njihovih spolnih fantazij in pod pretvezo umetniškega dela razpečujejo hard-core pedofilsko pornografijo. Ampak očitno to za uredništvo tega portala ni problem.

Zgornji prispevek uporabnice Andreja me je ravno ujel, ko sem se vrnil s sprehoda do dežurne pošte. Priporočeno s povratnico sem namreč poslal na Okrožno državno tožilstvo vpraševanje o tem ali je konkretno brisanje prispevkov na tem portalu na tej temi kaznivo dejanje samovolje ali ne. K temu sem priložil natisnjen forenzični zajem celotne te strani, ki jo sedaj berete (da se ne bo kdo od moderatorjev kasneje sprenevedal, da se je tipka delete stisnila kar sama, ali da cenzure sploh ni bilo).

Namreč: že dlje časa opažam, da v točno določenih medijih preprosto ni mogoče objaviti komentarja, v katerem bi naprimer javnost spomnil na obscenost prikrivanja zoofilije s strani samega političnega vrha, ker pridni uredniški škratki krojijo javno mnenje z ustvarjanjem lažnih komentatorjev in brisanjem neugodnih komentarjev (primer 24ur.com).

Kaj v resnici to nedolžno brisanje komentarjev pa prinese s seboj, gledano iz stališča slovenskega prava, v tem trenutku še ne morem odgovoriti. Moja teza, ki jo bom preiskusil v praksi, pa je naslednja: svoboda govora ter pravica do izražanja mnenj je vtkana skozi Ustavo v vso podredno zakonodajo. To pravico sme človeku odvzeti samo sodišče in še to samo v striktno določenih primerih, kot sta naprimer sovražni govor alli pozivanje k rušenu ustavne ureditve (glej Kazenski zakonik).

Ampak Slovenija je očitno podlegla samocenzuri po severnokorejskem vzoru: nimam najmanjšega pojma, kdo je moderator te teme, niti ne vem iz kakšnega razloga briše prispevke, tako tudi nikjer nikjer nisem navedel, da kakšen moderator na tem forumu podpira pedofilijo. Prav tako ni res, da je izbrisanega samo „nekaj malega”, dva neumestna vica – na tej točki se splača prebrati vse zapise v tej temi od začetka do konca. Razburjanje osebe z uporabniškim imenom Andreja dokazuje le to, da dotična oseba očitno ni zavezana resnici – ali da po domače povedano, da laže in potvarja dejstva.

Zakaj se je uredništvo tega portala odločilo, da bo brisalo določene prispevke, določenih pa ne, tukaj sploh ni ne važno in ne pomembno: gre za uemeljen sum storitve kaznivega dejanja samovolje, kjer se pozameznik igra sodišče in zakone jemlje v svoje roke. Naj pojasnim še, da si ničesar ne izmišljujem, saj takšno pravosodno prakso poznajo takorekoč vse EU države. Ideja, naj se s problemom samovoljne cenzure obrnem na ODT pravzaprav ni moja: tako so mi svetovali švedski in avstrijski znanci, ki jim o problemu cenzure pripovedujem že dlje časa (pravzaprav od „garažne” zoofilske afere) – ampak več kot očitno že malo severneje od Slovenije nastopijo čisto drugačni pravni in tudi moralni standardi. Če tega Okrožno državno tožilstvo ne bo pogolnilo, imam v rezervi plan, vstopiti v kazenski postopek kot zasebni tožilec. Če se bo ta diskrapanca med EU in SLO zakonodajo brutalno pokazala v praksi in bo tožilstvo o tako pomembni ustavni pravici, kot je svoboda govora, presojalo mlačno in impotentno, je razumljivo, da bom o tem obveščal EU institucije.

V vmesnem času, Andreja, pa namesto neumestnih groženj in praznih besed, za kaj vse bom po vašem mnenju odgovarjal, brezplačen pravni poduk: pooblastite odvetnika, da sproži kazenski pregon. Sodišče bo po službeni dolžnosti poizvedlo o moji identiteti iz IP številke. Potem pa me boste lahko poklicali na odgovornost. Močno pa se bojim, da so vaše grozilne besede o odgovornosti samo puhlica, ki nima osnove v realnosti in da se bo v kratkem ost napovedanega kazenskega postopka obrnila proti vam.

Prav tako sem na ODT naslovil vprašanje, do kod seže umetniška svoboda in kje se začne kaznivo dejanje izdelave ter razpečevanja pedofilskega gradiva.

Vsekakor pa bi bilo zelo smotrno, da bi tudi drugi bralci tega foruma, ki ne delite mnenja o umetniški vrednosti dela Vitana Mala in se ne strinjatate s takšno mehko, skozi literatiro v javno zavest vpleljano legitimizacijo in opravičevanje pedofilije, ukrepali, kot jim nalaga vest – pri čemer samo podajanje mnenja na tem portalu ne bo dovolj.

Ob branju (sicer redkih) prispevkov, ki branijo Vitana Mala kot žrtev javnega linča in slovenske zaplankanosti, pa lahko samo postanem žalosten: to namreč ni zgodba o pohotnem pedofilu Vitanu Malu, to je zgodba o otrocih, o žrtvah dejanj spolno sprevrženih starcev.

Če je Vitan Mal sploh storil s to knjigo kaj dobrega, je to le to, da mi je dal jasno vedeti, da pedofili niso redki psihopati, ki izstopijo v javnost samo skozi črno kroniko lokalnega časopisa, ampak da so vtkani v vsakdan okoli nas in da so nekateri pedofili svojo spolno determiniranost sublimirali v na videz koristno početje: postanejo vzgojitelji otrok ali celo mladinski pisatelji.

Pred kratkim je koprsko okrožno sodišče na dolgoletno zaporno kazen obsodilo pedofila Mitjo Mehoro, ker je kot plesni trener otipaval dekleta. Ni jih posiljeval in v njegovih očeh jih niti ni zlorabljal: kot v očeh vsakega pedofila so otroci tisti, ki so ga vzburjali, svet pa pač ne razume njegove resnične in čiste ljubezni, ki jim jo je dajal.

Mitja Mehora je za zadovoljevanje svojih nizkotnih spolnih potreb postal poklicni plesni trener, tako kot je Vitan Mal postal „mladinski pisatelj”.

Komur se je po glavi sedaj zapodila misel, da pa Vitan Mal konkretno ni nikoli otipaval nobenega mladoletnega otroka, ker še pač ni bil pravnomočno obsojen, naj k tej misli priklopi še eno: ni razlike med duševnim umorom in umorom telesa. Mitja Mehora je za zapahi za dolgo časa za konkretno dejanje. Tisti, ki takšna dejanja podpirajo in jih skozi pretvezo umetniškega dela opravičujejo (Vitan Mal) si po mojem mnenju zaslužijo isto usodo, kot Mitja Mehora, ne pa da ostajajo na svobodi in še naprej odkrito podpirajo in pod pretvezo literature opravičujejo najnizkotnejša kazniva dejanja.

Lepo, da je končno nekdo pripravljen kričati o prevzemu odgovornosti za objavljeno – čeprav bi bilo dosti bolj družbeno koristno, ko bi odgovornost za napisano prevzeli tisti, ki omogočajo pedofilom objavo njihovih spolnih fantazij in pod pretvezo umetniškega dela razpečujejo hard-core pedofilsko pornografijo. Ampak očitno to za uredništvo tega portala ni problem.

Zgornji prispevek uporabnice Andreja me je ravno ujel, ko sem se vrnil s sprehoda do dežurne pošte. Priporočeno s povratnico sem namreč poslal na Okrožno državno tožilstvo vpraševanje o tem ali je konkretno brisanje prispevkov na tem portalu na tej temi kaznivo dejanje samovolje ali ne. K temu sem priložil natisnjen forenzični zajem celotne te strani, ki jo sedaj berete (da se ne bo kdo od moderatorjev kasneje sprenevedal, da se je tipka delete stisnila kar sama, ali da cenzure sploh ni bilo).

Namreč: že dlje časa opažam, da v točno določenih medijih preprosto ni mogoče objaviti komentarja, v katerem bi naprimer javnost spomnil na obscenost prikrivanja zoofilije s strani samega političnega vrha, ker pridni uredniški škratki krojijo javno mnenje z ustvarjanjem lažnih komentatorjev in brisanjem neugodnih komentarjev (primer 24ur.com).

Kaj v resnici to nedolžno brisanje komentarjev pa prinese s seboj, gledano iz stališča slovenskega prava, v tem trenutku še ne morem odgovoriti. Moja teza, ki jo bom preiskusil v praksi, pa je naslednja: svoboda govora ter pravica do izražanja mnenj je vtkana skozi Ustavo v vso podredno zakonodajo. To pravico sme človeku odvzeti samo sodišče in še to samo v striktno določenih primerih, kot sta naprimer sovražni govor alli pozivanje k rušenu ustavne ureditve (glej Kazenski zakonik).

Ampak Slovenija je očitno podlegla samocenzuri po severnokorejskem vzoru: nimam najmanjšega pojma, kdo je moderator te teme, niti ne vem iz kakšnega razloga briše prispevke, tako tudi nikjer nikjer nisem navedel, da kakšen moderator na tem forumu podpira pedofilijo. Prav tako ni res, da je izbrisanega samo „nekaj malega”, dva neumestna vica – na tej točki se splača prebrati vse zapise v tej temi od začetka do konca. Razburjanje osebe z uporabniškim imenom Andreja dokazuje le to, da dotična oseba očitno ni zavezana resnici – ali da po domače povedano, da laže in potvarja dejstva.

Zakaj se je uredništvo tega portala odločilo, da bo brisalo določene prispevke, določenih pa ne, tukaj sploh ni ne važno in ne pomembno: gre za uemeljen sum storitve kaznivega dejanja samovolje, kjer se pozameznik igra sodišče in zakone jemlje v svoje roke. Naj pojasnim še, da si ničesar ne izmišljujem, saj takšno pravosodno prakso poznajo takorekoč vse EU države. Ideja, naj se s problemom samovoljne cenzure obrnem na ODT pravzaprav ni moja: tako so mi svetovali švedski in avstrijski znanci, ki jim o problemu cenzure pripovedujem že dlje časa (pravzaprav od „garažne” zoofilske afere) – ampak več kot očitno že malo severneje od Slovenije nastopijo čisto drugačni pravni in tudi moralni standardi. Če tega Okrožno državno tožilstvo ne bo pogolnilo, imam v rezervi plan, vstopiti v kazenski postopek kot zasebni tožilec. Če se bo ta diskrapanca med EU in SLO zakonodajo brutalno pokazala v praksi in bo tožilstvo o tako pomembni ustavni pravici, kot je svoboda govora, presojalo mlačno in impotentno, je razumljivo, da bom o tem obveščal EU institucije.

V vmesnem času, Andreja, pa namesto neumestnih groženj in praznih besed, za kaj vse bom po vašem mnenju odgovarjal, brezplačen pravni poduk: pooblastite odvetnika, da sproži kazenski pregon. Sodišče bo po službeni dolžnosti poizvedlo o moji identiteti iz IP številke. Potem pa me boste lahko poklicali na odgovornost. Močno pa se bojim, da so vaše grozilne besede o odgovornosti samo puhlica, ki nima osnove v realnosti in da se bo v kratkem ost napovedanega kazenskega postopka obrnila proti vam.

Prav tako sem na ODT naslovil vprašanje, do kod seže umetniška svoboda in kje se začne kaznivo dejanje izdelave ter razpečevanja pedofilskega gradiva.

Vsekakor pa bi bilo zelo smotrno, da bi tudi drugi bralci tega foruma, ki ne delite mnenja o umetniški vrednosti dela Vitana Mala in se ne strinjatate s takšno mehko, skozi literatiro v javno zavest vpleljano legitimizacijo in opravičevanje pedofilije, ukrepali, kot jim nalaga vest – pri čemer samo podajanje mnenja na tem portalu ne bo dovolj.

Ob branju (sicer redkih) prispevkov, ki branijo Vitana Mala kot žrtev javnega linča in slovenske zaplankanosti, pa lahko samo postanem žalosten: to namreč ni zgodba o pohotnem pedofilu Vitanu Malu, to je zgodba o otrocih, o žrtvah dejanj spolno sprevrženih starcev.

Če je Vitan Mal sploh storil s to knjigo kaj dobrega, je to le to, da mi je dal jasno vedeti, da pedofili niso redki psihopati, ki izstopijo v javnost samo skozi črno kroniko lokalnega časopisa, ampak da so vtkani v vsakdan okoli nas in da so nekateri pedofili svojo spolno determiniranost sublimirali v na videz koristno početje: postanejo vzgojitelji otrok ali celo mladinski pisatelji.

Pred kratkim je koprsko okrožno sodišče na dolgoletno zaporno kazen obsodilo pedofila Mitjo Mehoro, ker je kot plesni trener otipaval dekleta. Ni jih posiljeval in v njegovih očeh jih niti ni zlorabljal: kot v očeh vsakega pedofila so otroci tisti, ki so ga vzburjali, svet pa pač ne razume njegove resnične in čiste ljubezni, ki jim jo je dajal.

Mitja Mehora je za zadovoljevanje svojih nizkotnih spolnih potreb postal poklicni plesni trener, tako kot je Vitan Mal postal „mladinski pisatelj”.

Komur se je po glavi sedaj zapodila misel, da pa Vitan Mal konkretno ni nikoli otipaval nobenega mladoletnega otroka, ker še pač ni bil pravnomočno obsojen, naj k tej misli priklopi še eno: ni razlike med duševnim umorom in umorom telesa. Mitja Mehora je za zapahi za dolgo časa za konkretno dejanje. Tisti, ki takšna dejanja podpirajo in jih skozi pretvezo umetniškega dela opravičujejo (Vitan Mal) si po mojem mnenju zaslužijo isto usodo, kot Mitja Mehora, ne pa da ostajajo na svobodi in še naprej odkrito podpirajo in pod pretvezo literature opravičujejo najnizkotnejša kazniva dejanja.

Vitan Mal nam ponovno servira neverjetno lucidne interpretacije kazenskega prava – tako, kot si kaznivo dejanje pedofilije predstavlja po svoje (in ga na vse načine poskuša ravzrednotiti ne v prekršek, ampak celo opleta z dodano vrednostjo, da je kaznivo dejanje nad otrokom pravzaprav nekaj pozitivnega za otrokov duševni razvoj), tako si tudi kršitev avtorskih pravic razlaga čisto po svoje. Kaznivo dejanje mora imeti namen, v konkretnem primeru avtorskih pravic, pridobiti sebi protipravno premoženjsko korist ali povzročiti škodo. Nihče od komentatorjev na internetu ni pokazal takšnega namena. Ravno nasprotno: namen razpečevanja odlomkov „literature” Vitana Mala je namenjen preprečitvi kaznivih dejanj. Da bi bil za to kdo obsojen? Ja, v očeh režimskega starca, vajenega socialističnih sodišč in z očitno slepo pego na tistem mestu osebnosti, ki bi morala razločevati med kaznivimi dejanji in njegovimi spolnimi potrebami.

Vitan Mal se ves čas sklicuje na francoske kriminaliste in nam postreže celo izrojeno domišljijsko trditev, da „…če bi na primer francoski kriminalisti odkrili Boštjanovo početje, bi ga po statistiki uvrstili med pederaste, s katerimi naj otroci ne bi prišli v stik…”

Dvomim, da francoski kriminalisti ne poznajo francoskega kazenskega zakonika. Se namreč ne razlikuje bistveno od slovenskega – povedano po domače: če bi francoski kriminalisti odkrili Boštjanovo početje, bi mu odvzeli prostost in ga privedli pred sodnika, ne pa ga zgolj uvrščali v statistiko, kot bi nas Vitan Mal rad nalagal.

Opravičevanje pedofilije, spolnega odnosa z neizoblikovanim in nemočnim otrokom, je edini credo pisarjenja Vitana Mala in se prav v ničemer ne razlikuje od zagovorov obsojenih pedofilov.

Vitan Mal je uspešno dokazal, da je čustveno slep – kot so nekateri ljudje barvno slepi in ne razlikujejo med rdečo in zeleno barvo, takšna je tudi Malova sposobnost empatije do otrok: ne zaveda se, da je razmerje med demagoškim in pohotnim starcem, ki se igra lutkarja in ima svoje žrtve na vrvici, ter lahko vodljivim otrokom, patološko in za otrokov razvoj škodljivo. Ne, zanj je to celo lepo, saj gre le za „čisto ljubezen” do otrok (pa smo spet pri retoriki, s katero pedofili opravičujejo kazniva dejanja). Mal ni sposoben mentalne projekcije v otroka, ampak je ravno obratno: na nedolžne otroke projicira svojo spolno determiniranost in se s starčevsko pohoto slini nad mladimi ritkami. Pisarjenja Vitana Mala nimajo nobene zveze z realnim življenjem mladostnikov in otrok. To so zgolj njegove fikcije, to je njegova erekcija in njegovo bedno spolno življenje zavito v celofan kvazi umetnosti (besedno na nivoju najslabšega Dr. Romana, kar sem jih v življenju bral).

Vitan Mal je napačno ocenil, da bo njegov pisateljski sloves prevagal na javnim zgražanjem, nad njegovim „podiranjem tabujev”, ki so jih po njegovem mnenju in mnenju aktivistov Legebitre postavili zaplankani Slovenci. Zmota! Meje v Kazenskem zakoniku (torej zakoni sami) so nastali kot družbeni konsenz tekom zgodovine z namenom zaščitti posameznika in družbo, ni si jih izmislila nazadnjaška skupina Slovencev.

Morda bom zelo plastično ponazoril vedenje Vitana Mala in aktivistov Legebitre, če iz tega prispveka izzvzamem pefofilijo in namesto tega vstavim drugo kaznivo dejanje, naprimer rop. Predstavljajte si, da bi Vitan Mal začel „podirati tabuje” tudi na tem področju in bi vam, morebitim žrtvam ropa, dopovedoval, da v tem nič ni slabega (če vas ropar pusti pri življenju), nasprotno: to zgolj ugodno vpliva na počutje in nadaljni duševni razvoj oropanega. Hmmmm…..

Kot prvo: ne strinjam se, da napisano ne more bralca skvariti. Seveda ga LAHKO! NE VSE- NEKATERE PA DEFINITIVNO.
Kot drugo: SAJ TI NE OČITAM DRUGEGA KOT TO, DA MI NI VŠEČ, ČE ME- KOT BRALKO- POSKUŠAŠ PREPRIČATI, DA JE TO, O ČEMER PIŠEŠ- NORMALNO, IN DA ZATO NE SMEM IMETI NIČ PROTI, ČE PAČ OTROKE IN STARCE ZAMIKA, ČE SI GA, ZARADI UŽITKA, MEDSEBOJNO DRKAJO.
Morda si že pozabil, kako si tudi sam bral Vinetuja in podobne zgodbe naše mladosti: brskal si po najbolj razburljivih poglavjih, kjer je na veliko pokalo in se streljalo. Kakšne dolgočasne opise pokrajin, če so , seveda, sploh obstajale, si preskočil in pozabil. Enako bodo- zato pa dam roko v ogenj- tvojo knjigo prebirali mladi. Brigalo jih bo vse ostalo! Strani, kjer opisuješ drkanje & podobno bodo popackane in pomečkane.
Vitan s to t. i. knjigo si drzneš vzeti še tisto zadnje, kar imamo: naše otroke. Hočeš nas prepričati, da so tudi oni popolnoma enaki packi in svinje kot odrasli, ki mečejo svoje pohotne oči po njihovih spolovilih zgolj in samo zato, da si pričarajo nekaj ur nebrzdanih užitkov, kajti na kakšen drug način jim tisti umazani one, ki ga skrivajo v posranih hlačah sploh ne vstane več.
Hočeš me prepričati- navsezadnje imam tudi sama 3 fante- da tudi oni ne počnejo drugega kot da komaj čakajo, kdaj jih bo naskočil kdo z mehkim tičem, ki se bo – morda, če bo imel lastnik vsaj malo sreče- dvignil ob pogledu na otroško goloto…Hočeš me prepričati, da to, o čemer pišeš, ni ne grdo, ni nemoralno, ni ne opolzko, umazano in drekasto, ampak, da je to nekaj, kar so prakticirali že veliko bolj kulturno osveščeni narodi pred nami.
Žal si naletel na žensko, ki ji je hudičevo malo mar zato, kaj mislijo drugi, če, seveda, menim, da je njihovo razmišljanje nezrelo, nemoralno, nedostojno. Dol mi visi, če se cel svet zaroti proti moralnim normam, ki so meni pomembne, NE BOM pokleknila in priznala, da imajo vsi drugi prav, jaz se pa motim.
Mar mi je, kaj so počeli Grki, briga me, če so vsi Aristoteli, kar jih je v tistem času živelo, za stimulacijo izrabljalo dečke. Če jim je družba to dovoljevala, so si posledice zato, da so vrgli lastne otroke v žrelo drhali, nosili sami.
Pa tudi: danes je drugače. Danes nismo VSI ovce, ki bi sledili izmečkom. Nismo VSI bedaki, ki bi se skrivali v anonimnosti z molče sklonjenimi glavami pred t. i. »veličinami«, ki v slovenski družbi nekaj veljajo…Na srečo- nismo!
In če sem zelo iskrena: strašno bi bila vesela, če bi NA MALO DRUGAČEN NAČIN pisal o teh problemih, ker jih- kot je očitno- zelo dobro poznaš. Da bi pisal, opozarjal, svaril, obsojal magari. Da bi mladi VEDELI, ko bi BRALI, kaj jih lahko doleti, in NE, da bi jih s pisanjem nagovarjal, naj se ne branijo, če se kdaj kakšen star, slinast in ogaben pokvarjenec spravi nanje.
Vesela bi bila TEGA in verjetno – skupaj z menoj- tudi vsi ostali, ki jim je še vsaj malo mar zato, da svinje, ki rijejo po blatu, ne stegujejo tac po otrocih. Kajti vse ostalo, kar so dosegli, so že zdavnaj umazali.
Danes, ko ni VSE le dovoljeno, ampak je celo zaželeno, danes, ko se celo priporoča svingerstvo, seksanje s psi, kravami in drugimi živalmi, danes, ko tisto »najnižje«, kar človek brez dostojanstva premore, javno, na glas in preko vseh meja dobrega okusa, PROPAGIRAMO PREKO RAZLIČNIH KMETIJ IN BIGBRADERJEV, danes bo- in tvoja knjiga je živ dokaz- kmalu povsem NORMALNO, da si bodo ljudje brez morale, ki jih je okoli nas vedno več, jemali otroke za zadovoljevanje svojih nizkotnih spolnih potreb kot nekaj, kar je tukaj- na dosegu roke, kot nekaj, ker tako MORA BITI. In zraven bodo- tako kot ti- kazali na Grke, ki se zaradi tega niso prav nič zgražali….
Še tisti, ki sedijo v zaporih zaradi umorov in drugih grozodejstev imajo v sebi več morale in več intimnega dostojanstva. Kajti, če in ko jim pride v roke pedofil, slednjemu ni »več« milosti. Je to, da je temu tako, dokaz, da za rešetkami sedijo napačni?!
Erotika kot taka- v vseh oblikah, nivojih, barvah in občutljivostih, je bila in bo- zmeraj del našega intimnega življenja. Tudi sama pišem o njej, tudi moji junaki so od nje včasih odvisni, brez nje ne morejo, so ji pretirano vdani….Opisujem, ne ravno v potankosti, kaj v trenutkih, ko se zbližajo, počnejo, ampak! To, kar jim je skupno, je odraslost, je zrelost, je odgovornost. Je spolnost med dvema (ali več) posamezniki, ki se – na kakršenkoli način- zavedajo tega, kar delajo.
Tudi otroci, mladi, najstniki…se ljubijo. Se spuščajo v odnose. Se dotikajo. Ležejo drug ob drugem med rjuhe in igrajo odrasle. A to, kar počnejo, počnejo s sebi enakimi. Z vrstniki, četudi so ti, morda, kdaj za spoznanje starejši. Osebno me ne bi prav nič motilo, da ti opisuješ ljubezenske(?) dotike, dotike , ki jih spodbuja spolni nagon, med dvema dečkoma.
Nedopustno pa je, da propagiraš pedofilstvo, da ga vsiljuješ, da me (nas) skušaš prepričati, da TAKO MORA BITI, da tako je, in kar je še najhujše: da sem jaz tista, ki sem proti pedofiliji- trotl, ti pa, ki to skrajnost zagovarjaš- pa kralj.

Žal mi je, ker se zavedam, da je vsaka kolikor toliko normalna beseda, ki ti jo namenjam- zaman. Res mi je žal.

Ni mi pa žal reči, da dobim morilske misli že ob samem namigu, da bi se kakšen tak pederast približal komu od mojih otrok. In srčno bi si želela, da bi zelo enako razmišljali tudi drugi starši. Že ob zgolj namigu, da so se kakšne svinjske tace dotaknile mojega otroka tam, kjer se ne bi smele, se ne bi več mogla brzdati. Niti se ne bi hotela.
In daj bog, pa ni važno, je to harekrišna, alah, buda, krščanski bog ali zevs ali samo Nebo, da bi podobno razmišljali vsi ljudje. Ne glede na to, kar počnemo, si upajoče drznem reči, da pa nam je, vsaj za lastne otroke, še zmeraj mar.

Poglejte si, kaj je spesnila varuhinja človekovih pravic o pedofilski pornografiji v naših javnih knjižnicah. Odgovorila je neki knjižničarki na njeno pritožbo.

http://www.varuh-rs.si/medijsko-sredisce/aktualni-primeri/novice/detajl/pornografska-literatura-z-udelezbo-otrok/?L=&cHash=8a1be5e5d1

Kot bi to napisala Legebitra. Ali pa spoštovani Mozetič osebno.
Knjižničarki predlaga, naj sproži sodni postopek sama. Za kaj pa imamo varuhinjo človekovih pravic? Na moje pismo ni odgovorila.
Me zanima, kako bi varuhinja reagirala, če bi se v javnih knjižnicah pojavile knjige napisane s perspektive rasista ali homofoba.

Moje izkušnje s to varuhinjo človekovih pravic so, da je postala zgolj reklamni pano za odvetnike. (zastranitev: na razpolago mi je korespodenca, kjer so pod pretvezo gospodarskega kriminala brez deodelitve odvetnika in brez dostopa do sodnega spisa osebo priprli za 4 mesece. Kasneje se je izkazalo, da so sodniki sprejemali sklepe o priporu na podlagi izmišljenih dejstev, ki jih v sodnem spisu sploh ni. In kaj je na to prizadetemu odgovorila Varuhinja človekovih pravic? Osebi je svetovala, naj si najame odvetnika. Toliko o Varuhinji in konec zastranitve).

Bolje je, da se pritožite na EU ombudsmana (http://www.ombudsman.europa.eu/glance/sl/default.htm) in sicer nad ravnanjem slovenske Varuhinje čl. pravic, podredno pa postavite tudi vprašanje, do kod seže meja umetniške svobode in kje se začne pregon kaznivega dejanja izdelovanja in distribucije pedofilskega hard-core pornografskega gradiva.

Prav tako se lahko obrnete na Državni zbor, na Komisijo za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Namreč: ravnanje Varuhinje čl. pravic je daleč od tega, kaj ji zakon nalaga – namesto, da bi o kršitvah čl. pravic poročala Državnemu zboru, njena lažna letna poročila ne izkazujejo dejanskega stanja in so potvorjena. Varuhinja človekovih pravic je zgolj in samo en velik PR, poštni nabiralnik “sončne uprave” namenjen zgolj prikrivanju dejanskega stanja v Sloveniji.

Ostaja vam še najbližje Okrožno državno tožilstvo – ni nujno, da oddate prijavo in s tem tvegate krivo ovadbo, postavite jim zgolj vprašanje. Tako bodo dolžni odreagirati po službeni dolžnosti, ne da bi vas s s tem izpostavili. Lahko se obrnete na najbližjo policijsko upravo in tam podate svoj vprašanje.

Tudi medijski inšpektor, ki vztrajno prepoveduje pornografske kanale (četudi predvajane zgolj v nočnem času) z nazornimi prizori spolnega akta med odraslimi, bo moral odreagirati, saj mu tako nalaga zakon.

Poleg pisanja tukaj ali kjerkoli zasujte Vitana Mala in Legebitro s pritožbami na vse možne institucije. Skopirajte odlomke iz knjige in jih pokažite svojim znancem, prijateljem in sorodnikom in jih motivirajte, da bodo tudi oni ukrepali.

Ne pozabite tudi, da je Vitanu Malu nekdo pomagal izdati te svinjarije v knjižni obliki in ga gre soodgovornost iskati tudi tam.

Verjamem, da aktivistom Legebitre in tudi Vitanu Malu tovstna dejanja pomenijo zgolj javni linč zaplankanih in nazadnjaških slovencev in da bodo na tem argumentu vztrajali še naprej.

Zlepa ali pa zgrda se bodo morali Vitan Mal in Legebitrini aktivisti sprijazniti s tem, da s svojim zagovarjanjem kaznivih dejanj nikakor ne orjejo ledine in ne podirajo nobenih tabujev – ampak da poskušajo (nič več in nič manj) le opravičevati eno izmed najbolj nagnusnih in sprevrženih kaznivih dejanj v imenu lastne spolne determiniranosti.

Varuhinja človekovih pravic pravi (med drugim)

Literatura (ali pa na primer likovna umetnost) je tudi eden izmed najbolj neposrednih izrazov posameznikovih misli, le-te pa (razen v totalitarističnih sistemih) nikoli niso bile predmet pravnega urejanja. Pogled v zgodovino razkriva, da je bila cenzura literarnih del vselej povezana z vprašanjem nadzora nad prostim pretokom idej in misli, zato z današnjega vidika cenzura lahko deluje anahronistično.

Velja taka svoboda tudi za rasiste in homofobe?

Cenzura: hvala za namige, kaj naj storimo.

Primož Trubar

vas bom poimenoval z nickom, kaj je pravzaprav narobe z moderatorji v tej temi? Kdo po vašem mnenju skriva in prikriva?

Glede na najin telefonski pogovor, ko ste ga prekinili, lahko rečem, da se mi zdite nekoliko zmedeni, da težko razločim kaj ste želeli povedati.

Če želite me lahko pokličete še enkrat, tokrat prosim, brez nervoze in živčnosti, še prej pa mi lahko pišete na mail in razložite celotno situacijo, da bom lažje razumel vse skupaj.

ker iz tega zapisa žal nisem uspel veliko razbrati. Niti ne vidim nobenih spornih zadev. Je pa šel vaš post med spam, tako ga namreč določi sistem sam, kar sem vam tudi povedal, morda je tudi vaš IP naslov problematičen, pišete pa da imate neke kopije in bi bil vesel, če mi jih pošljete, da bo bolje vidno vse skupaj, kje je problem.

Primož

Odločno protestiram proti temu, da se v temi mimogrede potuhnjeno pristavlja še piskrček homofobije in se meče homoseksualce v isti koš s pedofili in pederasti. Če kdo ne ve, kaj pomeni besedna zveza consenting adults (za kar gre pri homoseksualnem odnosu), si gre lahko to razjasnit na wikipedijo.

Legebitra je z zagovarjanjem pedofilske pornografije v preobleki umetniškega dela kar sama mimogrede potuhnjeno pristavila piskrček k poskusu razvrednotenja in minimaliziranja kaznivih dejanj.

Velika svinjarija in velik madež kazenskega pravosodja je deklariranje homoseksualnosti kot kaznivo dejanje (na področju SFRJ odpravljeno komaj 1976!) in če boste vzeli v roke učbenik medicinske fakultete iz sredine devetdesetih (Psihiatrija II), vam bodo vrli “strokovnjaki” še vedno dopovedovali, da je homoseksualnost težko ozdravljiva duševna bolezen (sic!).

Za to, da se preneha stigmatizirati ljudi samo zaradi njihove spolne determiniranosti, se javno izpostavljam že dolgo. Za osnovne človekove pravice gre vendar, mar ne?

Ampak obstaja še ena kategorija človekovih pravic, ki ste jo očitno zavestno spregledali: otrokove pravice. Te pa, čeprav niso nikjer jasno določene z mednarodnimi konvencijami, v mojih očeh predstavljajo več, kot pravice odrasle osebe.

Legebitra si je privoščila opravičevanje kaznivih dejanj nad otroci v imenu nekakšne “literarne vrednosti”. Recimo raje bobu bob in se prenehajmo sprenevedati: Legebitra je z opravičevanjem literature, ki zagovarja zločine nad otroci prestopila tisto magično mejo, ko se še bo zadnji homofil (se namreč prištevam mednje) uprl takšnemu bednemu verbalnemu posiljevanju o vsesplošni in prikriti homofobiji ali ogroženosti homoseksualne populacije. Nasprotno: s tako odkritim zagovarjanjem pedofilije Legebitra neposredno ogroža heteroseksualno populacijo.

Zato pa se je Vitan Mal takorekoč skril za Legebitro, v upanju, da mu bo uspel slepilni manever “ozaveščanja javnosti”. Takšno ceneno opravičevanje kaznivih dejanj je resnična sramota za Legebitro, predvsem pa si je s takšnim ravnanjem Legebitra naredila neprecenljivo škodo v javni podobi.

Prav zanima me, kaj o tem misli aktivistka Legebitre, Maja Šorli, sicer univ, dipl. psih., ki nam s svojo partnerko in novorojencem nasmejano dopoveduje iz plakatov, zakaj je nujno potrebno sprejeti družinski zakonik. Ne verjamem, da bo njun sin zrastel v srečno bitje ob takih pogledih na otroke, še predvsem ne, če bo ta otrok deležen intenzivnega druženja z raznimi Vitani Mali.

Nosy bitch: namesto Wikipedije vzamite raje v roke Kazenski zakonik in dobro razmislite o tem, kaj pravzaprav branite.

Zgornje opravičevanje je klasičen primer branjenja določene teze s tem, da se skrene razpravo v popolnoma drugačen tok.
Pisec navaja da je bil Karl May zaprt (da, dvakrat po 4 leta zaradi kraj in prevar), Jack London (da, 30 dni zaradi groznega zločina potepuštva), in tako naprej. Iz tega izvleče tezo, da bi morale torej njihove knjige ven iz polic; tisti, ki pa meni, da bi morale s polic samo spisi Vitana Mala, ne pa dela navedenih pisateljev, pa so svetohlinci in hipokriti, ki sprevračajo besede. Za dobro mero je dodal še Sveto pismo, čeprav ne vem kaj biblija dela med romani (in ker je to preresna tema, biblije ne bom vpletel v odgovor).

Argumentacija je popolnoma zgrešena.
1. Navedene osebe so pisatelji in njihova dela so priznane umetnine, Napačna odločitev Vitana Mala pa je otroška pornografija
2. Nihče od navedenih pisateljev in pesnikov ni ustvarjal samo za to, niti v najmanjšem delu za to, da bi rehabilitiral pedofilijo – Vitan Mal pa javno priznava da mu je rehabilitacija pedofilije EDINI namen pri njegovem pisarjenju (glej zgoraj njegovo lastno izjavo).
3. Nihče od navedenih pisateljev in pesnikov ni v svojih nastopih ali javnih izjavah zagovarjal pedofile oziroma pedofilijo nasploh – Vitan Mal pa samo na tem forumu večkrat izjavlja, da jih zagovarja in da je ponosen nad tem.
4. Če Vitan Mal javno zagovarja kazniva dejanja spolnega nasilja nad mladoletniki in izjavlja, da vse kar je objavil služi edino temu zagovoru z namenom, da bi postala pedofilija dovoljena, potem imajo bralci teh njegovih nebuloz pravico da izrazijo svoje mnenje o tem; in so jo tudi uporabili. Menda ni Vitan Mal edini, ki ima pravico razlagati urbi et orbi, kaj pedofilija je in kako zelo je zdrava za otroke – ostali pa pravico da molčimo?
5. Kar se tiče zahteve po odstranitvi s polic je to manjšinsko mnenje (kolikor sem lahko ugotovil) na tem forumu; večinsko je pa, da gre za bolestno nekontrolirano argumentacijo pedofila, ki mu je, kot kaže, počil obrambni jez in se sedaj skozi razpoko zliva umazana voda vsega, kar je desetletja v sebi skrival. Lep del komentarjev odseva poleg zgroženosti nejevero ali žalost, skorajda bolečino, da je tisto kar so brali med odraščanjem in imeli radi ter morda posredovali še svojim otrokom, sedaj zamazano s curki odbijajočega črnila, ki se zlivajo iz peresa Vitana Mala.

Skratka, vsaj jaz, priznavam, da Vitan Mal lahko piše otroško pornografijo in da je stvar založbe Lambda če jo objavlja. Vendar, Vitan Mal je ime prepoznavno med mladostniki, ki bodo zaradi njegovega priimka pogosteje posegali tudi po njegovih obscenostih, kot bi sicer. Poleg tega dejstva me najbolj moti,da tako v svojih perverzijah, kot v pisanju npr, tu, ves čas izmikljivo vendar vztrajno, zagovarja slinavo tezo o sluzastih #dobrih stričkih ali dedkih#, katerih spolno ukvarjanje z deset do trinajst let starimi dečki (predvsem sesanje njihovih “metuljčkov” brrrrrrrrrrr), je upravičeno, za dečke koristno, uživaško, pravi raj; da zganja javno propagando za zlorabo otrok, ki jo seveda berejo tudi le-ti. Tu pa nastopi točka, ko Vitan Mal prekorači svobodo umetniškega ustvarjanja. Če javno brani tezo, da je manipulacija enajstletnika s strani ostarelega profesorja, zato, da z otrokom zganja oralni seks nekaj kar je za otroke dobro, krasno in pravilno, da (tudi) otroke takoreč vzgaja in vabi k temu početju, povrhu vsega pa izjavlja da je to poanta vseh njegovih del, je pa preveč. Zagovarjanje enega od najbolj zavženih kaznivih dejanj in vsespošnega priporočanja pedofilije tako otrokom kot odraslim, NI svoboda umetniškega ustvarjanja; in vsaj sankcija javnega izražanja odbojnosti do tega gnusnega pisanja, čigar namen je tudi zvajanje novih žrtev v “pedofilski raj”, JE legitimna in pravilna. Če se je Vitan Mal proglasil za prvogovornika pedofilije in je sam nepovratno povezal vse, kar je napisal s tem, potem lahko krivca za reakcijo publike išče samo v sebi – ne pa v drugih ljudeh.

Skratka, argumentiranje, da so zaporne kazni ali seksualna dejanja resničnih pisateljev (ne glede na njihovo neopravičljivost) identična s situacijo, ki jo je povzročil Vitan Mal z objavo svoje pornografije in divjim javnim zagovarjanjem pedofilije, je nepravilno, nelogično in smešno.

Prosim, če navedete izjavo, v kateri se je Legebitra opredelila do teme, ki jo obravnavamo.

Prosim, če navedete izjave, s katerimi se na tem forumu javno in resno izenačuje pedofile s homoseksualci; kar trdite sami.

Prosim če navedete, ali je Napačna odločitev med knjigami, ki jih Legebitra na ta ali oni način priporoča oziroma informira o njih, na svoji strani oziroma forumih?

Prosim če navedete, zakaj Legebitra oziroma njeni člani, ki planejo pokonci in začnejo masovno producirati izjave za javnost, čim nekdo izreče besedo homo (pa četudi ji sledi … sapiens), o knjigi-hvalnici kaznivnih dejanj pedofilije s strani homoseksualca ter o javnem zagovarjanju pedofilije s strani Vitana Mala, ni podala nobene izjave, razen če molk ne štejemo kot izjavo. Zakaj torej o temi, ki ste jo (brez stvarne podlage) napadli na utrujajoče se ponavljajoč način – že spet nekdo blati nas istospolne!!! – molčite? Pa bo samo ta tem forumu kmalu dosegla 200 komentarjev, objavljene so že tri kolumne, itd.itd. Kaj res mislite, da je avtomatično vpitje o preganjanju istospolnih, četudi to ni res, čarobna palica, ki bo povzročila, da bomo vsi utihnili? In zakaj s tem posredno pomagate Vitanu Malu, ker če bi vam uspelo oblatiti to diskusijo s “preganjanjem” istospolnih, bi bila njena verodostojnost izničena? In zakaj ima popolnoma enak način razprave tudi Vitan Mal, ki namesto odgovora stalno blodi o nekakšni inkviziciji oziroma preganjanju proti njemu?

spoštujem istospolno usmerjene ljudi in imam med njimi tudi nekaj prijateljev.
Ne spoštujem pa pedofilov, višek ostudnosti so tisti, ki pedofilijo zagovarjajo. Pa so med njini tako hetero kot homoseksualci (med pedofili in najbrž tudi zagovorniki).
Na vsak način pojem homoseksualnosti ni okusno izenačevati s pojmom pedofilije!

sopotnik kar gleda

http://www2.arnes.si/~oims/kazalo/dogodki%202010/dejavnosti/Okobesede/slika013.jpg
http://www2.arnes.si/~oims/kazalo/dogodki%202010/dejavnosti/Okobesede/slika014.jpg
http://www2.arnes.si/~oims/kazalo/dogodki%202010/dejavnosti/Okobesede/slika001.jpg

Vitan Mal letos v osnovni šoli Murska Sobota. Njegova zainteresiranost je vidna. Podatki in slike so javni, na strani osnovne šole.

In še besedilo učenca, ki je bil nedolžna priča:
OKO BESEDE

Od 23. do 25. septembra 2010 je v Murski soboti potekalo že 14. srečanje slovenskih mladinskih pisateljev OKO BESEDA, ki ga organizira založba Franc-Franc iz Murske Sobote. V okviru srečanja podeljuje časopisno podjetje Večer tudi nagrado VEČERNICA, ki jo prejme najboljše mladinsko delo preteklega leta.

…

V petek pa sta nas obiskala pisateljica Darinka Kobal in pisatelj Vitan Mal. Gospa Darinka je preživela dobro uro v družbi učencev 3. razreda, gospod Vitan pa se je udeležil srečanja z devetošolci.

Po končanem srečanju smo bili vsi zelo zadovoljni in upamo, da bo takih srečanj v prihodnje še veliko.

UTRINKI Z OBISKA PISATELJA VITANA MALA V BESEDI IN SLIKI

Dne 24. 9. je našo šolo obiskal mladinski pisatelj VITAN MAL.

V uri, ki jo je namenil druženju z učenci 8. in 9. razredov, nam je pripovedoval o svojem otroštvu, iz katerega izvira nekaj neuslišanih ljubezni. Le-te, in še marsikaj drugega, so bile povod za nastanek njegovih književnih del.

Podal pa se je tudi v filmske vode kot snemalec na TV SLO. Podrobneje nam je predstavil snemanje filma Sreča na vrvici, katero je potekalo v ateljeju.

Srečanje je bilo prijetno, koristno in poučno.

Če ima kdo program za kvalitetno povečevanje slike, vljudno prosim, če se skoncetrira na fotografijo Vitana Mala št. 2, srednji del, levo notranje stegno. Hvala

Blodnje malega Vitana – dobesedna navedba:
“Življenje bi nadaljevalo ljubezenski odnos med profesorjem in Tadejem do pobovega 14. ali 15. leta starosti, ko se njuna pot razide. Fant se zaljubi v deklico in se ji skuša posvetiti v celoti, profesor pa z grenkobo spoznava, kako njegov Tadej ni več rosno mladi in nedolžni angelsko lepi enajstletnik, ampak se je razvil v fanta z vsemi atributi odraščanja. (Vedeti je namreč treba, da pederasti občudujejo dečke v času predpubertete in zgodnje pubertete, potem postanejo petnajstletniki zanimivi za efebofile, medtem ko oboji zviška gledajo na pedofile, saj se le ti posvečajo otrokom pod desetimi let starosti.)”

Neverjetno, hladnokrvno kategoriziranje zločinov nad otroki, v smislu:
pedofili so spodnji razred, ker posiljujejo izpod deset let stare fantke
pederasti so sredni razred, ker posiljujejo 10-15 let stare fantke
efebofili pa so najvišji razred, ker posiljujejo nad 15 let stare fantke.

Skratka, vse je v redu, ker so posiljevalci kategorizirani kot se spodobi….

se strinjam, če bi, poleg vreščeče večne tožbe, avtorica navedla vir, iz katerega je upravičeno potegnila sklep, da na tem forumu istovetimo pedofile s homoseksualci. Pa ga ni. Vse kar je naredila je bil le totalna abstraktna obtožba, “tu,,, nekjje,,, morda… so proti istospolnim…. groza… bodite vsi proti….ta forum je homofobičen..” Klatenje prazne slame.

Spomladi bulmastifi (do letošnje pomladi se mi še sanjalo ni, da se kaj takega dogaja), zdaj pa Vitan Mal in njegova pedofilija.
Da pri nas izhajajo knjige tipa Napačna odločitev, tudi nisem vedela. Gejevska literatura me ne zanima, na internetnih forumih ne sodelujem. Članek na Delovem portalu me je zato šokiral.Malo sem pogooglala in marsikaj odkrila.Najprej forum Kje so meje literature in Malovo nesprejemljivo razmišljanje. Nato sem naletela na zanimiv Mozetičev Dnevnik, ki ga je objavljal na internetu letos spomladi.

http://open.si/?p=2187

Tule navajam nekaj odlomkov iz dnevnika od 1. do 7. marca:

Andrej mi je poslal link na neki debatni forum ljubiteljev knjig. Na njem se anonimneži zgražajo nad knjigo Vitana Mala Napačna odločitev, ki sem jo izdal v Lambdi. No, praviloma kot na vseh forumih predvsem prikazujejo svojo ozkost, neizobraženost, nestrpnost in sploh nepoznavanje materije. En očitek pravi, da gre za pornografsko literaturo. Po moje že iz besede izhaja, da pornografija zajema grafične prikaze, torej risbe, slike, fotografije, posnetke. V literaturi ni nič grafičnega in zame sploh ne more biti pornografska, kvečjemu erotična. Pornografsko poezijo bi lahko našli na straniščih, kjer so zapisi opremljeni z risbami ali kaj podobnega

V bistvu se je tudi pri takoimenovani homoseksualnosti vedno predstavljalo precejšnjo razliko v letih. In tako je še marsikje po svetu, ne glede na to, kako to spolnost sploh poimenujejo. Mislim, da se je starostna podobnost med dvema moškima ali dvema ženskama začela uveljavljati šele konec 19. stoletja, še bolj pa v 20. stoletju, dokler ni vsaj na zahodu postala pravilo. In verjetno rezultirala v partnerstvo, v današnje želje po poroki, družini, otrocih.

Suzana pošlje link na Mihatovo oceno Dnevnika nedolžneža, še ene pedofilske knjige. Zdi se mi zmedena, po eni strani se loti romana s heteronormativnimi prijemi (ali sploh poznamo še kake druge???), po drugi goji rahle simpatije, tako da je rezultat precej slovenski. Ja, trdil sem že, da rabimo za prevajanje glbt literature tudi glbt prevajalce – zdaj k temu dodajam, da rabimo očitno tudi svoje kritike, ki bodo znali h knjigam pristopati neobremenjeno. Škoda, ker Duvertov roman je čudovito lep, neka strašna ljubezen seva skozenj. Pa tudi neka druga kultura, ki se je ne da meriti z zahodnimi meščanskimi vatli. Drugo leto bom prevajal maroškega pisatelja, piše in živi v francoskem okolju, ki popisuje svoje otroštvo, ko je bil zaljubljen v učitelja in imel z njim prve spolne izkušnje. Pogled na pedofilijo z očmi tako imenovane žrtve. Še en lep in ljubezni poln roman

Na neki drugi internetni strani kratka oznaka pedofilskega romana:

Svoboda nekega drugega sveta”

Tony Duverte: Dnevnik nedolžneža
Prevod: Brane Mozetič
Obseg: 189 str.
Škuc, zbirka Lambda, 2009

Tony Duvert (1945-2008; v njegovi hiši so ga našli šele par tednov po smrti; umrl je v osami, tako kot je tudi živel) je bil velik ljubitelj otroštva, zagovornik pravic najstnikov in otrok, tudi do spolnosti. Otroštvo je povezoval s čistostjo in nedolžnostjo, odraslost s pokvarjenostjo in nečlovečnostjo, ali kot je zapisal: “Vsi otroci so ljudje, le malo odraslih to tudi ostane.” Največ knjig je objavil v sedemdesetih, v času seksualnih svoboščin, ko je prejel tudi najvišje literarne nagrade, kasneje pa so njegova dela proglasili za hvalnico pedofiliji. Leta 1989 se je umaknil iz družabnega življenja in prenehal objavljati. Njegovi romani in esejistični zapisi so prevedeni v italijanščino, nemščino, španščino, japonščino in angleščino. V pričujočem romanu se otožna pisava ljubezni do neokrnjenih dežel in ljudi prepleta s silovito kritiko zahodnega heteroseksualnega sveta.

Vitan Mal torej v svojem zagovarjanju ostudne perverzije ni osamljen. Enako javno razmišlja vsaj še pesnik, urednik, gejevski aktivist Brane Mozetič.

Zdaj pa tole. Doslej sploh nisem dvomila, da sta istospolna usmerjenost in pedofilija dve popolnoma ločeni zadevi. KAJ PA NAJ SI MISLIM ZDAJ?
Pričakovala sem, da se bodo “queer” društva z gnusom distancirala od pedofilije in Vitana Mala. Vendar nič. Molk.
Ali ni logično, da se človek začne marsikaj spraševati. Da začne dvomiti v svoja prejšnja prepričanja?

Temo spremljam od začetka, in čeprav se strinjam z mnenjem velike večine tukaj – tako v zvezi s knjigo kot v zvezi z avtorjevim prepričanjem – pa se mi zdi nesmiselno kar naprej citirati (čeprav hude) izjave Mala, in celo, kot nas poziva gornji prispevek, s fotoprogrami ugotavljati – kaj? Če je imel Mal erekcijo? Za moj okus je tu razprava prešla samo sebe in se dejansko spremenila v nekaj, čemur bi v reali sledil čisto pravi linč (vrv, grmada, kar bi pač bilo prej pri roki). Ne zagovarjam niti omenjene knjige in še manj avtorja oz. njegovih prepričanj! Menim pa, da je bilo doslej podanih dovolj tehtnih, razdelanih argumentacij, in da takšna nadaljevanja (fotografije pa objava odlomka, do katerega je itak podana povezava v izvornem, prvem prispevku te teme itd.), teh argumentov žal ne podpirajo, temveč jih diskreditirajo, ker postajajo zares preveč podobna “lovu na čarovnice”, ne glede na to, da verjamem(o), da v tem primeru čarovnica oz. čarovnik zares obstaja. Tu sta se pojavila tudi dva skrajno neokusna in povsem pedofilska vica (kar je moderator odstranil), in zaradi takih in podobnih primitivnih reakcij razprava izgublja težo, ki si jo je pridelala in ki si jo tudi zasluži, in se nagiba v le še en hujskaški, nizkoten spletni pljuvalnik. In v vse to vplesti še homofobijo – temu bi lahko rekli, da je “tožilec sam sebi sesul obtožnico”. Res, malo pomislimo, no! Govora je o spolnosti med odraslimi in otroki! V omenjeni knjigi gre pač resda še za isti spol – ampak! Ali bi bilo manj hudo, če bi profesor hrepenel po mladih deklicah in jih “osvajal” in se šel z njimi oralo itd.? Mislim, da je odgovor jasen. Zato resnično ne vem, zakaj bi se sploh vprašali – homo ali hetero? Pedofilija oz. zloraba otrok je pedofilija oz. zloraba otrok!

Mozetič presoja: “No, praviloma kot na vseh forumih predvsem prikazujejo svojo ozkost, neizobraženost, nestrpnost in sploh nepoznavanje materije.”

Kdor redno bere Knjižne molje, ve, da ta forum še zdaleč ni tak kot VSI DRUGI forumi, torej se že na tem mestu Mozetič moti. – Ne dajmo mu zadoščenja, da bi imel o ostalem (nestrpnost itd.) prav!

Pa smo spet pri stari praksi obrambe pedofilije. Ponoven napad na ta forum, da je “homofobičen”, brez najmanjše utemeljitve, brez enega samega citata, ki bi to podkrepljeval. Ponavljam: KJE, KDO, KDAJ, je bil na tem forumu “homofoben”? Ta tekst je še en poskus, da spelje debato v drug tir. Da se vsi razpravljaci začnejo spraševati ali so homofobi, ali zganjajo linč ali ne. Pa čeprav, ni noben od od dveh obtoževalcev podal NITI ENEGA dokaza iz skoraj 200 tekstov, da tu kao divja neka blazna homofobija. Vse skupaj je izjemno star in občasno učinkovit trik: če nimaš dokazov, potem obtožuj kar počez – važno je, da si nasprotnika oblatil, tudi če ni res. V javnosti bo del obtožbe vedno obstal in namen je dosežen. Torej:
1. Kerstin1 trdi, da je razprava prešla v linč, ker je preveč osebna. Istočasno je popolnoma tiho, da je razpravo spodbudila otroška pornografija točno določene osebe in okoli petnajst strani OSEBNEGA zagovora pedofilije s strani pornografa, ki je konstantno, na dolgo in široko, javno vsem razodeval svoja osebna pedofilska stališča. Torej. petnajst strani osebnih mnenj pedofila na tem forumu je v redu, odgovor na njih pa je lov na čarovnice, ker je preveč oseben? In v čem je “preveč oseben”? O tem Kerstin1 molči.
2. Kerstin1 ne postreže z nobeno analizo, kje in kdo je bil na tem forumu “homofoben”. Enostavno vrže to obtožbo na vse prisotne kar počez, kot balon z blatom in pričakuje, da bomo obnemeli in predvsem odnehali oziroma se začeli divje braniti pred obtožbo, ki nima NITI ENEGA dokaza. E, ne bomo. Ker nihče ni bil homofoben, pač pa pedofilofoben (ok, nova beseda :-)) Časi, ko je zadoščalo da si vrgel bombo o homofobiji in so vsi zgroženo utihnili, sklonili glavo in se vnaprej strinjali z metalcem bombe, pa čeprav je bila trditev lažna, so mimo in tovrstna praksa je zlizana, izživeta in neučinkovita.
3. Na podlagi popolnoma nedokazane trditve o homofobiji te razprave Kerstin1 trdi, da je “tožilec sam sesul obtožnico”. Kerstin1 torej najprej obtoži, BREZ najmanjšega dokaza, da tu vlada homofobija, nato sama sklepa, kot samozvani vrhovni sodnik, valjda na podlagi pedofilske logike oziroma njene popolnoma neutemeljene obtožbe, da je celotna razprava zaradi tega diskvalificirana in to javno obznani. Skratka, po mnenju Kerstin1, smo vsi razpravljalci diskvalificirani, ker je on(a) javno izjavila da je(popolnoma nedokazani) del razpravljalcev – homofoben!!! Kar tako, počez, brez navedb, ugotovitev, citatov. Kirsten1 ima prav, ker ima prav, in ji to ni potrebno dokazovati. Prav pa ima, ker je izjavila, da je nekdo, nekje, v neznanem tekstu, ali pa več njih, zganjal po njenem, popolnoma z dokazi nepodprtem mnenju – homofoben. Prav tovrstno spletko sem javno napovedal v predhodnem tekstu – da bo najprej nastopila trditev o homofobiji in zatem diskvalifikacija celotnega foruma. Kerstin1 skuša ta stari način diskreditiranja speljati do konca, samo da zaščiti pedofila. Skuša posredno anulirati vse odgovore na tem forumu, ne glede na njihovo iskrenost.
4. Za dodatek se Kerstin1 sprašuje zakaj se razburjamo če gre za kaznivo dejanje med odraslim moškim in dečkom in zatem razpravlja ali bi bilo drugače, če bi bila žrtev ženskega spola. Kje za hudiča pa je kdorkoli o tem razpravljal in kaj ima to veze s tem, zelo jasno individualiziranim primerom? Zelo očividen poskus da se razprava preusmeri na drug tir in da se fokus prenese s strani Vitana Mala kar naenkrat na forum; da so torej ljudje ki so proti njegovim trditvam – krivci??? . Kaj za vraga ima ta hipotetična teorija o tem katerega spola so žrteve, tu za opraviti? Nihče ne razpravlja na teoretični ravni vseh mogočih hipotezah ali spolnih praksah, temveč debatiramo o prekleto realnem primeru otroške pornografije in javnega zagovarjanja pedofilije.
5. Vse kar je Kerstin1 napisal(a) je prozoren primer odvračanja fokusa od resničnega jedra zadeve – otroške pornografije in javnega zagovarjanja kaznivega dejanja – na splošno debate kjer se on(a) vnaprej postavi na vzvišen položaj, v smislu, rekla sem da ste homofobi, sedaj se pa zagovarjajte (in posledično nehajte debatirati o Vitanu Malu) Kirsten1 je s tem, po Nosybitch, drugi poskus, da (verjetno) določena skupina zagovornikov pedofilije skuša zmesti razpravo in na ta način reševati Vitana Mala in njihovo bolestno obsedenost, da skratka preusmerijo luč žarometov javnosti z Vitana Mala na izmišljeno homofobijo, ker je starosta slovenske pedofilije enostavno povedal preveč in to preveč jasno.
7. In če še komu ni jasno iz katere smeri prihajajo tovrstni poskusi diskreditacije, je Kerstin1 za nas, primitivce in neuke homofobe, sama dodala izjavo Mozetiča, s katero je takorekoč vse razpravljalce na tem forumu, označila kot: ozke, neizobražene, nestrpne in nepoznavalske homofobe. Mi smo torej, po mnenju urednika, ki je izdal otroško pornografijo in jo zagovarja, kmetavzarski kreteni, nevredni njegove vzvišene literature o sesanju otroških spolovil; in da ne bi pozabili na to, nam Kirsten1, namesto dokazov o svojih obtožbah, tovrstno vrednostno mnenje servira po znižani ceni.
8. Če Kerstin1 meni, da bomo zaradi njene infantilne logike in abstraktno posplošenih lažnih obtožb, samo zato, ker se skrivajo pod dežnikom homofobije, utihnili s kritiko pedofila Mala, je v zmoti. Poklekniti bi mora(a) sam(a), in prositi odpuščanja, ker skuša diskreditirati odkrit forum samo zato, da zaščiti pisca otroške pornografije in zagovornika pedofilije.

Skratka določen interesna skupina, verjetno lobi pedofilov je s tekstom Kirsten1 znova poskusila zaščitiTI svojega preveč odkritega in glasnega člana in svoje teze na star, preizkušen način – s totalno neutemeljenim, nedokazanim blatenjem tistih, ki se nad pedofilijo zgražajo – z napadom na starše potencialnih žrtev spolnih zlorab.

Pakajpotem,
osupla sem, priznam.
1. Poudarila sem – celo s krepkim tiskom in klicajem – da ne zagovarjam niti knjige niti avtorja niti njegovih prepričanj.
2. Poudarila sem, da se strinjam z večino tukaj, kar pomeni – tudi z vami.
3. Poudarila sem, da smo že argumentirano opredelili naše razumevanje omenjene knjige in avtorjevega prepričanja – oboje kot nesprejemljivo (če na kratko povzamem).
4. Poudarila sem, da zadeve “homo in hetero” nimajo zveze s to temo, s to knjigo, s tem, o čemer v tej temi teče debata, kajti pedofilija je pedofilija. Slednje sem dopisala predvsem v odgovor na ljubiničin prispevek – ljubinica je zapisala, da je bila prepričana, da sta ti dve zadevi popolnoma ločeni, in z velikimi črkami zapisala: KAJ PA NAJ SI MISLIM ZDAJ?, kar je razvidno iz njenega prispevka nad mojim. In na to sem odgovorila – če še poenostavim: moje mnenje je, da eno nima zveze z drugim. Pedofilija je pedofilija, še enkrat povem. Bolj preprosto ne znam.
5. Torej me je zbodlo isto kot vas: mešanje dveh tem, pri čemer je tale celotna tema namenjena itak le eni, tj. pedofiliji.
6. Edina stvar, v kateri se nisem povsem strinjala z vami in ki je bila (poleg ljubičinega prispevka) povod za moj prispevek, je – kot sem tudi zapisala – pretirano citiranje, kopiran odlomek, ki je itak v povezavi v prvem prispevku te teme, torej stvari, ki – ponavljam: ZA MOJ OKUS – so šle predaleč – ne zato, ker bi se mi avtor ali založba smilila, temveč zaradi tega, ker se je sprevrglo v gonjo – potem, ko so mnogi, tudi vi, dobro argumentirali svoj prav.

In v tem, da sem vam v bistvu dala prav, ste našli – ne podpore, temveč:
1. Pišete: “Kerstin1 trdi, da je razprava prešla v linč, ker je preveč osebna”. Ne drži. Nikjer nisem napisala tega. Napisala sem, da SE MI ZDI (toliko o sodniški samozvanosti – ali sodniki na sodišču rečejo: Zdi se mi, da je obtoženec kriv?), da je razprava presegla svoj namen – kar preprosto pomeni, da menim, da je poanta dobro argumentirana in da ji taki postopki, kot ga predlaga poziv foto poznavalcev, niso potrebni oz. jo lahko diskreditirajo, kar bi bilo škoda, ker so bile argumentacije dobre, večinoma utemeljene.Škoda, če se bi/bo resna razprava sprevrgla v razčiščevanje stvari, ki so dejansko že prav v tej temi povedane, in to učinkovito povedane.
2. Pravite, da sem vrgla obtožbo o homofobiji na vse počez tukaj – resda nisem citirala ljubinice, ker pa sem pisala direktno pod njen prispevek, sem menila, da je jasno, da je ta del odgovor na njen dvom, ki ga izraža v velikih tiskanih črkah.
3. Pod to točko mi pripisujete namen zaščititi pedofila – potem, ko sem poudarila, da je vseeno, ali gre za isto- ali raznospolno zlorabo – pedofilija je zloraba otrok in konec. Torej tudi če bi avtor pisal o moškem, ki ga privlačijo deklice, je stvar enako (ne bolj, ne manj!) sporna, sprevržena – pedofilija je zloraba otrok. To je bistvo. In s tem — zagovarjam pedofilijo?
4. in 5. Ko sem zapisala, da je pedofilija oz. zloraba otrok v vsakem primeru pedofilija in zloraba otrok, sem želela ohraniti fokus! Ki nima zveze z drugim kot s pedofilijo.
Zakaj bi se sploh vprašali, sem zapisala, torej zakaj sploh debatirati o homo in hetero, če pa je pedofilija oz. zloraba otrok vedno pedofilija – no, zdaj se pa že preveč ponavljam, ampak nisem si mislila, da bo sploh treba, ko sem tako odločno izrazila svoje stališče (v skladu z vašim), da je tu vendar govora o pedofiliji, ne o kakih -fobijah.
6. –
7. Katerega dela moje povedi “torej se že na tem mestu Mozetič moti” niste razumeli? Kaj je nejasno pri tem, ko sem zapisala, da ta forum NI tak kot drugi, torej NI tak, kot ga ocenjuje Mozetič? Tu sem izrazila nestrinjanje z Mozetičevo arogantno ugotovitvijo – kako lahko iz tega sklepate, da se z njo strinjam, mi ni jasno. In v zadnji povedi sem pozvala k temu, da bi se zadeva malo umirila, da Mozetič idr. ne bi upravičeno očitali, da se zadeva sprevrača iz razprave v inkvizicijo.
8. Moja, kot pravite “infantilna logika” se sklada z vašo (razen, ponavljam, da menim, da je zadeva že utemeljena in da ne potrebuje dodatnih “analiz” – če nekdo reče: to je pa že dobro argumentirano, je to pohvala, veste, ne kritika), tako da si morda lahko predstavljate mojo osuplost – običajno, če že kdaj, me je kdo takole označil zato, ker sem mu nasprotovala, še nikoli pa nekdo, ki mu nisem nasprotovala. No ja, vse je enkrat prvič …

S temle odgovorom, v katerem sem skušala pojasniti to, kar – tako sem menila – je razvidno iz mojega prejšnjega prispevka – sem še podaljšala to nesmiselno razčiščevanje (in to razčiščevanje o nečem, o česar bistvu se strinjava). Verjamem, da sem se že prvič (gl. na začetku teme, Kerstin), drugič (prej) in tretjič (zdajle) dovolj jasno izrazila. V tem tretjem odgovoru sem s svojim ponavljanjem tega, kar sem imela za vnebovpijočo očitnost in kar ste, pakajpotem, narobe razumeli, že kar dolgočasna.

Prositi odpuščanja? Ni problema. Prosim, pakajpotem, odpustite mi, da sem se strinjala z vami. In da se v bistvenih točkah, od katerih pa ste se s svojim odgovorom meni oddaljili, še vedno strinjam z vami. Odpustite!

K.

Ker nas imata ekspert za pedofilijo Vitan Mal in tudi oboževalec nedolžnih otrok Brane Mozetič za zaostale, ozke, nevedne, nestrpne …sem se poučila, kako je s to “materijo” po svetu, npr. v Ameriki.Internet je res neprecenljiv. Našla sem odlično besedilo, ki prikazuje stanje v Ameriki pred več kot desetimi leti. Takrat je bilo onkraj luže veliko Vitanov Malov in Branetov Mozetičev. Če znate angleško, si to preberite. Res se splača. Pedofilska mentaliteta se je po ZDA širila kot kuga. Vendar so se spodobni ljudje uprli.

http://www.leadershipcouncil.org/1/med/chic.html

Danes je mora izpred desetih let skoraj pozabljena.

The Demise of Pedophilia Chic
Friday, November 20, 2009, 9:48 AM
Kevin Staley-Joyce
There’s hardly a more disquieting and grotesque topic than pedophilia, but, as Mary Eberstadt reveals in her essay on “pedophilia chic,” it has not always been given the condemnation it deserves, even—as it were—in America.

Present unanimous disapproval comes from the political right and left—so much so that in the thick of the Polanski scandal, “The New York Times and the Washington Post . . . untrue to form, found themselves editorializing about the case in phrases that the Washington Times or the Catholic League could have reprinted verbatim.” Interestingly, both conservatives and liberals arrive at their condemnation of pedophilia through moral reasoning—though liberals, on nearly every other matter of sexual morality, allow only pragmatic considerations in public discussion.

But as late as the 1990s, this unanimity could hardly have been predicted, as a sizable cadre of “enlightened folk” were still wondering whether “intergenerational sex . . . might be worth a cheer or two.” Perhaps current disgust for this attitude is motivated by guilt, as the “enlightened” view of child abuse was entertained by more than a few opinion-machines of the likes of The Nation, New Republic, Vanity Fair, and the American Psychological Association.

Interestingly, Eberstadt identifies this decade’s abuse scandal among priests—or, perhaps, the coverage of it—as a watershed moment for our attitude towards the vice. Not only did the scandals do away with all vestiges of benignity pedophilia retained, but they made the public acutely aware of the lasting harm sexual abuse causes. And while the scandals gave professed enemies of the Church a motive for claiming a moral high ground, “the Church’s harshest critics are, generally speaking, the same sort of enlightened folks from whom pedophilia chic had floated up.” So the libertine view of “pedophilia chic” and hating on the Church were no longer compatible.

While the problem of pedophilia has not gone away, we can take consolation in Eberstadt’s assurance that this grave wrong “remains a marker of right and wrong in a world where other markers have been erased

Res me žalosti, da pri nas npr. varuhinja človekovih pravic ne zmore poštenosti, da bi javno obsodila propagiranje tega zločina.