Kje so meje literature?
„Pakajpotem” bi lahko mirne duše izpustil seciranje „znanstvenega „ pristopa k pedofiliji, kot ga načrtno razširja Vitan Mal. Ni vredno besed, saj so dosedanji navedki Vitana Mala milo rečeno iz trte izviti, njegovi dosedanji „dokazi” in navedbe pa zgolj pričajo o osebnosti pedofila, ki se ne zaveda, da je otrok le otrok in ne predmet njegovih spolnih fantazij. Zaslepljenost Vitana Mala z lastno spolno determiniranostjo ga je pripeljala tako daleč, da zavestno moralno in še kako drugače vzvišeno opravičuje dejanja, ki jih je družba definirala kot tako močno sprevržena, da jih je uvrstila v kazenski zakonik.
Vitan Mal se hvali, da podira tabuje. Saj jih res, vendarle kakšne? Tabujev o spolnosti vsekakor ne. Podira nam tabuje o pravni državi. Medtem ko je slikanje golih mladoletnih oseb in razpečevanje takšnega gradiva kaznivo, je „pisatelju” (torej pedofilu, ki je dovolj pismen) v imenu umetniške svobode dovoljeno te iste ali še bolj nazorne prizore slikati z besedami. Tako slike, ki jih pedofili izmenjujejo po internetu, kot pisanje Vitana Mala služi namreč spolnemu vzburjanju (to prizna Vitan Mal osebno v svojih odgovorih na tem forumu) – oboje je zgolj pornografsko gradivo.
Malova zaljubljenost v mlade dečke, ki se je niti ne sramuje, dobiva v njegovih besedah zelo nedolžne razsežnosti, kaj nedolžne: nevedni in zabiti Slovenci po njegovem niti ne vedo, da je „znanstveno” dokazano, da pedofilska izkušnja še nemočnemu in osebnostno neizoblikovanemu otroku prej koristi, kot škodi (sic!). Res je: večina slovencev namreč ob opisovanju fantazijske spolne prakse „pisatelja” v svoji notranjosti doživlja gnus in odpor, kar pa je za „pisatelja” in aktiviste pri Legebitri že čisto dovolj, da jih takorekoč označijo z zabitimi rovtarji.
Družbeni konsenz je na strani vseh spolnih praks, še tistih najbolj nenavadnih, vse dokler gre za odrasle osebe in prostovoljno dejanje. Vitan Mal pa nas prepričuje, da je to mejo potrebno raztegniti preko meja dovoljenega, saj se dobro zaveda, da otrok ni dovolj izoblikovano bitje, da bi lahko dal konsenz k spolnemu aktu.
Vitan Mal pozablja, zakaj je mogoče pridobiti vozniško dovoljenje, volilno pravico ali spremeniti ime šele pri določeni starosti, šele takrat, ko je oseba dovolj zrela za določena dejanja (ok, meja biološke starosti je umetna, vendar zakon žal ne more biti personificiran glede na realen osebnosti razvoj posameznika).
Za Vitana Mala so otroci ljubki predmeti, ki se jih da imeti rad na njegov način – ostali, ki takšnih deklaracij „ljubezni” do otrok ne toleriramo, pa po njegovem te vzvišene in neškodljive oblike ljubezni ne moremo razumeti (seveda ne, saj nismo pedofili).
Posebno pozornost pa si zazluži cenzura tega foruma. Če smo do sedaj komentatorji vajeni, da je nemogoče javno kaj povedati o določeni politični opciji, je v tem forumu prvič, da anonimni moderator duši javno debato v korist pedofilom (zgornje škrbine med prispevki pričajo o tem).
Očitno moderator – kot tudi ne Vitan Mal – ne razume, kje so meje zakonitosti in da tukaj sploh ne gre za nekakšno „pionirsko” dejanje podiranja tabujev v spolnosti. Za kvazi znanstveno umetniškim pristopom se skriva navadna pedofilska pornografija, v ničemer različna od pornografskega materiala, ki je sicer predmet kazenskih pregonov, ter v angelske ritke preoblečena spolna sla pohotnega starca, ki naj bi v očeh „naprednih intelektualcev” pomenila umetnost.
V celoti se strinjam s Primožem Trubarjem. Kar se tiče mojih prispevkov, lahko rečem predvsem to, da sem želel razčistiti in jasno določiti kaj Vitan Mal zastopa in čemu je namenjen ves njegov “opus” (pedofiliji) in kaj potemtakem je (otroški pornograf); kot tudi to da je njegova “znanstvena” podlaga zvarek citatov iz dokazano neznanstvenega in pedofilom naklonjenega 5. poglavja Kinsey-a. Sem pač mnenja, da, če na neko trditev, pa če je še tako ostudna, nihče ne odgovori, potem za nekatere bralce lahko velja da tako pač mora biti. Menim, da sem se pisanja Vitana Mala lotil pač na en način, z ene strani, Primož Trubar pa na drug način, in da sva oba dokazala, da tu ne gre za nobeno umetnost temveč le za obscene fantazije ostarelega sprevrženca in zagovornika kaznivih dejanj.
Tako, in jaz bom šel zdaj k spovedi, da se spokorim grehov, ker poznata pakajpotem in Primož Trubar eno in edino resnico o meni, o mojem delu in o sprevrženostih tega sveta. Dvigujem roke nad njima (in njima podobnimi), saj sem se že naveličal ponavljati besede, ki jih tako kot mnogi drugi, obračata po svoji meri in okusu.
Vzel sem si še pet minut časa, da ne bom dajal vtisa, kot da poražen bežim s polja bitke.V dveh stavkih bom ponovil, kaj sem želel povedati s knjigo Napačna odločitev: Samo to, da je danes v svetu in pri nas še lepo število neodkritih spolnih dejanj z mladimi, ki veljajo za kazensko preganljiva. Neodkrita pa so, ker mladostniki molčijo o njih. Molčijo iz različnih razlogov: strahu, sramu ali pa zgolj zato, ker so z nenasilnem zlorabiteljem v prijateljskem odnosu (Tadej, profesor). To je življenje in če bi od tega odstopil samo zato, da bi bil vsem všečen pisatelj, bi bilo isto, kot da bi pljunil samemu sebi v obraz.
In kaj ste vi zaradi izpovedane resnice pisali o meni? K sreči imam debelo kožo in mi gre skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Že lep čas.
Otroški pornograf Vitan Mal je tu (nehote) pogojno dosleden. V bistvu argumentira, da če bi sprejel stališča nasprotnikov njegovega zagovarjanja pedofilije, bi moral k spovedi (če bi bil rimokatolik, bi to bilo res). In Brižinski je zelo natančno definiral, da bistvo ni spoved (ki je posledica), temveč zavzetje moralno-etičnega stališča glede pedofilije in otroške pornografije (ki je vzrok, katerega posledica je lahko spoved, maša, javno kesanje, notranja meditacija ipd.). Da ne bom preveč učenjakarski: Vitan Mal tega seveda ne misli resno, ker v nadaljevanju teksta dviga roke nad istimi trditvami, ki ga naj bi “pripeljali k spovedi” in, ker je s pedofilskega stališča naveličan nad “sovražniki” pedofilije. Skratka, gre za nov, zmeden konstrukt pokončnega štrlečnika pedofilije Vitana Mala, s to razliko, da je v svoje blodnje tokrat vpletel še spoved. No ja……mislim, da bo kmalu posegel še dlje…
Dobro jutro,
Verjetno sem ena redkih oseb, ki se svojega- tudi javno izpovedanega mnenja- ne sramujem. Zakaj bi se ga le?!
Poleg tega sem tudi pisoča, pišem za otroke in tudi zato do vsakršnega pisanja čutim veliko odgovornost. Prebrala sem Malovo knjigo in če rečem, da sem bila ob njej prizadeta in zgrožena, je to premalo. Morala bi reči, da so se tako moja zavest kot tudi duša, da o telesu ne govorim, uprli, ko sem prebirala opise, ob katerih je, milo rečeno, toliko medvrstične sporočilnosti, da se resnično čudim, da po knjigi niso segli že sodišče, Varuhi človekovih pravic, policija….
Četudi zgodbo obrnemo na vse možne načine, lahko mirne duše rečem, da je njen edini namen – edino sporočilo, to, da daje pokvarjeni in sprevrženi domišljiji moških, ki so lačni otroškega telesa, prosto pot. To- in popolnoma nič drugega. Ob nekaterih opisih pa si bodo tisti, ki so k tej »lakoti« nagnjeni, lahko »postregli svojim nagonom« že ob branju.
Ob »znanstvenih utemeljitvah« o tem, kaj so v svojih raziskavah zapisali ti ali oni pomembni raziskovalci, pa lahko rečem samo to, da je- če je vse res, o čemer Mal trdi, veliko možnosti, da so imeli tudi oni bolno podzavest, ki so jo potem statistično utemeljevali v svojo korist. Ne slepim se, da si mladi, v času , ko odraščajo, želijo marsičesa. Vendar so te želje usmerjene na sovrstnike, na tiste, s katerimi se družijo. Močno dvomim, da bi si kdo od njih želel imeti tovrstne spolne izkušnje s kakšnimi slinastimi starimi prasci, ki že po videzu kažejo, da so (skozi oči mladega človeka) z eno nogo že v grobu….
Nihče od nas se ne slepi, da so seksali s psi, opicami, hrčki…že od pamtiveka naprej. Bulmastifi so nas – Slovence- »zadeli« letos spomladi, ko smo se grozeče bolestno zavedli, da ga vtikajo v pasjo rit tudi tisti, ki sodijo v sam vrh t. i. elite. Žal pa so tisti, ki to počnejo (in njihovi podporniki in somišljeniki) iz te groteskne afere naredili »prazen nič«, nekaj, kar ni omembe vrednega, celo različna društva za zaščito živali so poniknila v vesolju, tako da je v zraku že začelo prevladovati mišljenje, da seks z živalmi ni »nič takega«, da je to celo »užitek za oba«….In lov na izprijenosti je menda že v polnem razmahu, zaradi mlačnosti javnosti in onih, ki bi morali postaviti jasna stališča!
Zalo podobno se lahko zgodi v Malovem primeru. Če bo družba kot taka tolerantna do bolnikov njegovega kova, do izprijenosti, ki jih želi širiti kot nekaj«kar se dogaja«, potem nam bog pomagaj. Izmečki, ki bi se zadovoljevali z otroki, so TUKAJ, živijo OKOLI NAS, nihče ni tako nor, da tega ne bi vedel.
Legalizacija Malovega pristopa pa jim bo dala krila, nenadoma- čez noč- se bodo v medijih pričele pojavljati trditve, kako »mladi fantje komaj čakajo, da doživijo spolno izkušnjo z nekim starim prdcem, ki se mu drugače ne bi nikoli dvignil«. Kot da je »nežno pedofilstvo« kaj manj umazano od »grobega…!«?!?
Seveda, v izprijenosti družbe, v kateri tonemo tudi po zaslugi posameznikov , se lahko zgodi, da obstajajo posamezniki, ki bi pedofilske orgije radi tudi uradno počeli. Nenazadnje: obstajajo tudi »rojeni morilci«, pa »rojeni barabini«, pa »rojeni bedaki«….je ni družbe, ki bi bila varna pred izmečki, je preprosto – ni.
Nikoli, ampak res NIKOLI, pa ne smemo nekih ekcesov posploševati v stilu, da »če obstaja eden, obstajajo vsi«….
In prva stvar, ki si jo tako knjige kot oseba, ki jo je napisala , zasluži je, da se o tovrstni tematiki spregovori in se je javno izpostavi, se o njej diskutira, razglablja, zgolj in samo z namenom, da se pove, da TO, KAR NAM MAL SKUŠA VSILITI, NI MNOŽIČNO, AMPAK SE JE PORODILO V LE ENEM BOLNEM IN SKVARJENEM UMU.
Drugo: knjigo je potrebno pokazati Varuhu otrokovih pravic. Naj se enkrat za vselej pove, kje so meje dobrega okusa.
Tretje: z mladimi se je potrebno POGOVARJATI IN POGOVARJATI. Ne le doma, tudi v šoli, pri krožkih, kjerkoli. Pripraviti jih je potrebno na to, da bodo v življenju lahko srečali tudi tovrstne izmečke, ki jih bodo izkoristili, se na njih izživljali in jih nazadnje zavrgli….ko bodo prerasli otroštvo, katero dotične še rajca.
Stud, ki sem ga ob branju Malovih odgovorov čutila, je neizmeren. Dvomim, če se bo sploh kdaj polegel. Pa ne zato, ker bi pisal o nekem pojavu, za katerega vemo, da obstaja, pa bi- morda- bilo celo zaželeno, da nas nanj kdo opozori, ne! Gnus je nastal zato, ker je knjiga kot nekakšen priročnik tistim, ki svoje pokvarjene sle ne morejo več kontrolirati.
PS
Za tiste, ki so pedofili, bi že zdavnaj uvedla najhujše kazni. Ker nihče drug ne ubije človeka (otroka)tako nizkotno kot le oni. Ob tem pa ga pustijo še – živeti….
Milena Miklavčič
Nisem Malov odvetnik, vendar mi gre vaše sprevračanje njegovih besed že pošteno na jetra. Pri vsakem ustvarjalcu je najpomembneje to, kar nam zapusti v umetniški oporoki. Tisto bo tudi ostalo. Čez trideset let se ne bo nihče spraševal o umetnikovem življenju, njegovih grehih ali junaških dejanjih. Karl May je bil v zaporu zaradi kraj, Jack London je imel kar nekaj masla na glavi, Mark Twain je ustanovil klub ljubiteljev punčk s kitkami, Lewis Carroll je fotografiral desetletne punčke, na pol gole in v izzivalnih pozah, France Prešeren je napravil mladoletni Ani Jelovšek tri otroke (danes bi gnil na Dobu) … Čemu ne zahtevate, naj nihče več ne seže po Vinetouju, da se s knjižnih polic umakne Tom Sawyer, da Alice v čudežni deželi ni umetnina in da ne smemo več častiti Franceta Prešerna in uporabljati njegovih rim v himni. Če bi izbirali šolsko čtivo po principu moralno neoporečnih avtorjev, bi v šolah lahko brez skrbi ponudili samo Sveto pismo. Toliko! Ne bom se več oglasil, ker mi je slabo od vašega licemerstva!
Torej je res. Jaz pa ne morem verjeti!
Prvič mi je postalo slabo ob branju odlomkov iz knige. Ampak sem sprejel kot dejstvo, literatura pač. Umetniška svoboda pač. In ni za otroke, pač, OK, PAČ. Ampak sem moral kozlat.
Drugič mi je postalo slabo ob vsakem avtorjevem zagovarjanju tega dela in njegovem argumentiranju, da je pedofilija in seksanje z otroci za otroke celo super zdravo.
Torej kozlam drugič! In vsakič, ko se na to spomnim.
in tretjič mi gre na bruhanje, ko berem o teh krožkih samo za fantke. Starši, kje ste?
Tečem na stranišče …
Sem že nazaj.
Oprostite za ta primitivem način, se ga zavedam, ampak ne naaajdem več drugega načina. Oziroma ga niti ne iščem več.
sopotnik (je zbolel … )
Kopiram še sem svoj post s starševskega čveka:
V četrtek je bil na RTVSLO2 odličen film Dirty Pictures, nagrajen leta 2000 z zlatim globusom. Film govori o sodnem procesu proti direktorju galerije, ker je razstavil slike Roberta Mapplethorpeja. Že pred začetkom procesa in med njim so bili on, njegova žena in otroci izpostavljeni najrazličnejšemu nasilju in šikaniranju s strani moralno zavednih staršev in njihovih otrok, ženo so vrgli iz šolskega sveta staršev, take stvari. Med filmom sem se temeljito zamislila prav o temi, ki ji že nekaj časa sledim na Knjižnih moljih.
Sama sem prebrala že vse živo, med drugim tudi veliko knjig, ki niso bile v skladu s prepričanji moralne večine tistega časa, na primer Ljubimca Lady Chatterley, Lolito, cel kup pornografije iz zbirke Dotik, večino tega v puberteti ali malo kasneje, in nobena od teh knjig mi ni pokvarila nežne dušice. Ampak, pozor: nekatere (ne vse) od teh knjig so bile Literatura, pisana z veliko. Dela Vitana Mala to, vsaj kar se mene tiče, niso. Po prebranih na internetu dostopnih odlomkih iz knjige Napačna odločitev, vidim največji problem v tem, da je pisanje skrajno borno, za moj okus približno take stopnje trash kot Katherine Woodiwiss, ki tolaži nepotešene razočarane gospodinje na vseh zemljepisnih širinah, samo da so ciljna publika Vitana Mala očitno nepotešeni pederasti. Dokler take knjige samo berejo, me nič ne motijo, in dokler je take knjige pripravljena kakšna založba izdajati, tudi ne. Si pa literarnih subvencij, kar se mene tiče, vsekakor ne zaslužijo.
Pri nas je seks z mladoletnikom, mlajšim od 15 let, kazniv, s čimer se popolnoma strinjam. Ampak pisanje o seksu z mladoletnikom še ni isto kot samo dejanje, in cenzorske komisije, ki bo namesto mene odločala o tem, kaj berejo moji otroci, si ne želim. Z javno gonjo proti Vitanu Malu in njegovim “literarnim dosežkom” boste dosegli samo brezplačno reklamo, česar pa, vsaj jaz tako mislim, taka trash literatura ne potrebuje – naj jo potihem zagrne tema pozabe, kamor tudi spada.
V odgovor zagovornikom Vitana Mala, kolumna Marka Crnkoviča
Marko Crnkovič | sob, 27.11.2010 07:15
Potencialnim bralcem – ali zgolj radovednežem – naj pojasnim nekaj stvari iz tega odbijajočega pederastičnega umotvora. Povzetek romana Napačna odločitev, objavljen na hrbtu knjige – in na spletnih straneh Založbe ŠKUC in zbirke Lambda, posvečene literaturi o seksualnosti in (homo)erotičnemu leposlovju – se začne takole: »Dvanajstletnega Nejca in trinajstletnega Tadeja kipeča seksualnost žene v raziskovanja lastnega telesa, v prve seksualne poskuse s puncami, pa tudi z vrstnikom.« Zveni obetavno: New kids on the block, križani s Ko zorijo jagode, križane z (morda malo bolj) Blazno resno o seksu. Nadaljuje pa se takole: »Njuno brstenje od daleč platonsko obožuje upokojeni profesor Boštjan, ki bi se jima rad približal.«
Od daleč? Platonsko? Rad približal? Prosim vas lepo, da ne bo kdo nasedel! Zgodba je hard core seks. Na vsaki drugi strani si ga drkajo in fafajo. Ponavadi seveda pederastični starec trinajstletnemu erastu.
Kje so pobrali izraz »platonično«, ni jasno. Pri Platonu ne – pa tudi pri Thomasu Mannu najbrž ne.
V sredinem Delu objavljeni članek o romanu Napačna odločitev Vitana Mala in o dilemah, ki jih ta knjiga odpira, me je spodbudil, da si knjigo izposodim. Začetek je dolgočasen, četudi zaradi verističnega šoka sprva razburljiv. Kratka poglavja spominjajo na seksi črtice Braneta B. Kastelica na Mobitelovem Planetu na viagri. Malov arzenal metaforičnih izrazov za penis v erekciji in ejakulacijo je morda bogatejši od Kasteličevega, a ne manj klišejski. Nekje na 150 strani mi je za trenutek odleglo, ko sem po preskakovanju ponavljajočih se pederastičnih perverznosti naletel na sceno skoraj konvencionalnega (poskusa) heteroseksualnega seksa: resda v troje, a vsaj med vrstniki! Potem pa pride pošasten prizor, v katerem manj senzibilni in bolj kosmati pederast brutalno posili fanta. Zgrožen in nerad priznam, da je odlomek – v primerjavi s tem se posilstvo v Nepovratnem zdi kot lirično ljubljenje – z literarnega stališča v resnici dobro napisan, pa čeprav gre za daleč najbolj sick sceno, kar je premore zakladnica slovenske literature (če kinematografije niti ne omenjam).
Upokojeni profesor je psihološki manipulator in demagog, predvsem pa tako rekoč profesionalec, ki premeditirano in rutinsko lovi dečke v zgodnji puberteti za spolno eksploatacijo. Kljub temu je prikazan kot človek, ki ni brez čustev. Saj veste: nekaterim ne gre samo za seks, bodo pa zanj naredili karkoli. Do tendencioznosti očitna pa je pri tem tudi profesorjeva moralna superiornost nad svojim bolj kosmatim, posiljevalskim komplicem. Profesor od svojega gojenca namreč ne pričakuje, da bi se mu pustil analno penetrirati, kaj šele da bi ga silil. Avtorjevo poanto vidim v tem, da se sladokusci zadovoljijo z masturbacijo in felacijo (in prižiganjem prdcev z vžigalicami).
Pornografijo definiramo kot nazorne opise ali prikaze spolne aktivnosti z namenom spolnega vzburjenja in potešitve. Vitan Mal po tem kriteriju ni (ravno) porno, saj ima druge intence – in to, ne boste verjeli, moralistične. Da nam avtor poskuša pomagati razumeti pederaste, je tisto, kar knjigo naredi tako perverzno. Z drugimi besedami govori isto dr. Milena Mileva Blažić, ki jo citira avtorica omenjenega članka v Delu Tanja Jaklič. Gre za neko drugo Malovo knjigo, podpisano s psevdonimom Ivan E. Tič, ki jo založba (Prešernova družba) promovira kot – guess what! – »vroče branje za devetletnike«. Blažićeva pravi, da je besedilo po eni strani napisano »brez trohice empatije« do spolno, fizično in psihično zlorabljenega otroka, po drugi pa »iz perspektive zagovornika teh [spolnih] praks«. Podobno je tudi v Napačni odločitvi. Narator je namreč na strani pokvarjenca. Ali bi morali ceniti, da mu avtor na koncu nameni, da umre? In ali bi morali avtorju priznati vzgojno tendenco – češ, kam travma pripelje žrtev –, da trinajstletnika po profesorjevi smrti eksemplarično pošlje, da se prostituira med tovornjakarji? Po mojem ne. Če avtor dečka obravnava s simpatijo, to ni pomilovanje zapeljanih žrtev, temveč pohotno pokroviteljstvo postaranega pederasta, ki bedo povešenega trebuha kompenzira s čaščenjem napetih deških ritnic. Praščeva dejanja Mal legitimira z izjavami, da dečka ljubi. In ko podobno stereotipni, pijani epizodni očim mlati neposlušnega smrkavca, je to enako brezosebno kot porivanje v anus. Toliko o avtorjevem socialnem čutu, ki ga založba deklarira kot »[odpiranje] vprašanj nasilja v družini in zapostavljanja otrok«. Ali kot pravi Blažićeva: »Mladinska književnost [je] sredstvo za uresničevanje bolnih fantazem.« Pripominjam le, da ni jasno, ali je to res mladinska literatura – in da to morda sploh ni pomembno.
»Avtor,« nadaljuje založba, »zbada v tabuje, ki jih sodobna družba ni sposobna trezno premisliti, kaj šele, da bi razločevala pedofilijo […], pederastijo […], efebofilijo [ter] spolno zlorabo otrok in spolno nasilje.«
Ko sem Braneta Mozetiča, urednika zbirke Lambda, prosil za pojasnilo zgornjih citatov, je odgovoril: »Seks z otroki pozna celotna človeška zgodovina. Različne družbe so ga in ga še vedno zelo različno obravnavajo. Vsekakor se mi zdi potrebno o tem pisati in govoriti, tovrstna literatura pa ne bo iz nikogar naredila pedofila, morda pa bo preprečila kako otroško zlorabo. Kot urednik se vedno zavzemam za odkrito pisanje o seksualnosti […]. Jaz bi prej omejil široko dostopnost medijev, ki otroke že zmlada učijo in navajajo uničevati ter ubijati.«
Mozetič ima prav, ko pravi, da zaradi takih knjig ne bo nihče postal pedofil. Manj že verjamem, da bi lahko preprečila zlorabe. Verjetnost, da bo koga ozavestila, je veliko manjša od verjetnosti, da bo koga zavedla. Predvsem pa mislim, da bi se morali zavedati – pa saj tudi se, glede na v večjem delu moderno civiliziranega sveta veljavno in kaznivo prepoved seksa z otroki in mladoletniki –, da pač ne živimo v časih Sokrata in Platona. To je passé že dva tisoč let. In še pri tem je treba upoštevati, da sta bili v antiki tudi intelektualna in moralna odgovornost za efeba neločljiv del pederastije, prav tako kot je bil odnos erotičen v smislu telesnosti. V modernih časih pa je prav ta nekoč cenjena in plemenita odgovornost, to skrbništvo, ta danes umazani in normalnemu človeku nepojmljivi psihični patronat nad zlorabljano osebo glavni in najbolj obijajoči del pederastične demagogije in manipulacije. Ne zanima nas – kot argument –, da so to počeli v stari Grčiji. Ne zanima nas, da nekatere družbe še danes vsaj prizanesljivo, če že ne z odobravanjem gledajo na telesni odnos med starejšim moškim in mladeničem ali celo dečkom in mu morda pripisujejo določen kulturni, socialni pomen in smisel. To nas ne zanima. Kdor trdi drugače, se spreneveda.
Seveda pa se te kolumne nisem lotil zato, da bi še jaz utemeljil prepoved pedofilije in njeno nesprejemljivost. Lotil sem se je zato, da bi razmislil o kulturnih implikacijah dejstva, da je takšno knjigo nekdo sploh napisal; da je javno dostopna v knjigarnah in knjižnicah – v prvem primeru sicer za plačilo, v drugem pa navidez zastonj, čeprav seveda z davkoplačevalskim denarjem.
Mimogrede, da se ne bi kdo po nepotrebnem zgražal: na Agenciji za knjigo mi zagotavljajo, da knjiga ni bila subvencionirana.
Dr. Miran Hladnik v omenjenem članku razlaga, da bo knjiga med drugim prišla prav tudi zato, ker nas bo »pripravila do premisleka o arbitrarnosti in spremenljivosti družbenih pravil in prepovedi«. Ne vem, ali misliva isto. Toda čeprav ne mislim, da bi bilo treba knjige take baže prepovedati – zato pa vsekakor omejiti njihovo dostopnost! –, mi je šel ves čas po glavi nesrečni primer Brede Smolnikar in njenega prepovedanega romana. Da je to doletelo ravno njo, je še bolj absurdno v primerjavi s takim delom, kot je Malovo.
Avtorja po vsem povedanem ne morem zagovarjati. Je pa vseeno neverjetno, da je slovensko romanopisje dobilo nekaj tako nekonvencionalnega prav s tekstom, ki govori o pederastiji. Glede na svojo vsebinsko skrajnost je to seveda marginalno delo, ki pa vendarle priča o siceršnji ukalupljenosti duhovnega stanja, ne le literature in moralnih vrednot: iz povprečja ne štrli nič, če ni ekstremno – a je obenem nepomembno.
Povezani dokumenti
aja, pa še vzorec “literature” Vitana Mala, tisti del, ki je, vsaj za njega, zadržan…. izpustil sem vse kunilingntise ostarelega profesorja nad trinajstletnikom, vse fantazije o tem, kaj lahko starci počenjajo s fantki in predvsem grozljivi opis posilstva fantka in nedoumljivo nadaljevanje tega posilstva v smislu, da je fantek zatem “našel srečo” kot prostitut za tovornjakarje, ki mu v ” zadnjčinem črevu čmaka sperma”. Sorry, samo ponavljam.
Vitomil Mal – odlomki iz Napačna odločitev (in to samo tisti, ki ni so podivjano obsceni in so celo internetno oglaševani na legebitri oziroma ljudmila.org)
…
»Ljubim te, Nejc! Ljubim te, Tadej! Ljubim vaju oba, zlata moja poba! Naj sliši ves svet!«
Vprašal se je, kaj neki počneta njegova dečka ob tej uri? »Če za mizo zajtrkujeta, vama voščim dober tek. Če pa sta še v postelji in vama nagajata tička, pridem z veseljem na obisk. Zmasiram ju, da bosta na ves glas godla hvalnico življenju in mladosti!«
Ja, ubogima fantoma se niti sanjalo ni, kaj sta zamujala! Če je dodal še svoje mednožno solzenje, so zamujali vsi trije! S porednim nasmeškom na ustih je komaj slišno zapel: »Tadej, Tadej, v usta mi ga dej! Nejc, Nejc, te matra tvoj kurejc?«
Umolknil je ob samokritičnem spoznanju, da je imel pravico do takšnega besednjaka Mortimer, in ne on! Še nobenemu mulcu ni potegnil hlač z riti. Z njimi se je šel pohotne igrice izključno s pomočjo domišljije!
V spalnici je pograbil prvo izmed revij, ki mu je prišla pod roko. Fotografije dvanajstletnikov je poznal na pamet, vključno z njihovimi izzivalnimi pozami. Med povratkom v kuhinjo je pobral pisemsko ovojnico. Očitno jo je nekdo potisnil skozi režo pod vhodnimi vrati. V pletenem naslanjaču se kar ni mogel odločiti, česa naj se najprej loti: listanja ekskluzivne revije ali potešitve preko noči izpraznjenega želodca?
»Fantki lahko počakate! Za vas moram imeti eno roko prosto!« je s socialnimi zobmi zagrizel v piškot. Po nekaj požirkih kave je pomislil na Mortimerjevo obljubo, kako mu bo pomagal sanje spremeniti v resničnost. Morda si je prav zato zaželel takojšnji ogled pornografskega filma. Z okusom po grenki kavi je izbral zgodbo z zgovornim naslovom Slači poker. V njem so nastopali trije dečki različnih starosti. V lahkotnih poletnih oblačilih so metali karte na mizo. Večja fanta sta z goljufanjem prisilila mlajšega, da se je polagoma slačil. Ko mu je zmanjkalo cunjic, so prišle na vrsto spolne usluge.
Boštjan je malega rjavolasca poznal s fotografij v revijah. Neznatnega lulčka je odtehtala silna požrešnost njegove ritke. Na nekaterih slikah je goltala penise odraslih moških. Vanjo so mu poleg vibratorja tlačili najrazličnejše predmete: od prižgane cigarete in otroške dudke, do ustnika zajetne piščali. Vse to po načelu izreka ‘zgodaj je treba začeti’!
Nič manjših grehov ni bil vreden srednji zlatolasec!
»Zlezi lepo iz hlačk,« ga je spodbujal profesor. Vedoč, kaj bo sledilo, je odmaknil haljo in podrgnil prebujajočega se slinavca. »Tudi ekipa uživa, kajne režiser? Kar vidim te, koliko opravkov si daješ z največjim mulcem! In ti, snemalec, z izostrenim očesom za estetsko lepoto, se v pavzah onegaviš z blondincem. Priznaj, prasec pokvarjen, fukec z njim te pošteno zdeluje!«
Najmlajši junak se je zastrmel v kamero s kvišku uperjenim udom.
»Poglej, poglej, kako so te v pavzi med kadroma podrkali! Škoda samo, ker vam režiser deli ukaze tudi med snemanjem,« je negodoval nad pobovim kimanjem, preden se je spustil na kolena pred največjega fanta. Suženjsko ponižno je zamižal in odprl usta. Med goltanjem nabrekle klobase si je svetlolasi lepotec brez obotavljanja postregel z njegovo nastavljajočo se ritko. Odločno je zarinil ud v špranjo, da se je nabodeni deček skremžil in spustil iz ust grižljaj. Pri tem ga je užaljena kurčetina plosknila po obrazu.
»Dobro si me prinesel naokrog,« je zamrmral profesor. »Pri prvem gledanju si se mi smilil, zdaj pa vidim, da uživaš v nategovanju! Samo ljubi bog vé, kolikokrat si ponavljal prizor! Pa tudi med odmori si nastavljal guzo potrebnim osvetljačem in drugim članom ekipe, omamljenim od sladkosti tvoje špranje!«
Profesor se je zavedal, da je njegova zavist v nasprotju s prepričanjem o škodljivosti analnega druženja z odraščajočimi dečki. Še zdaleč pa pri njem ni šlo za tako imenovani dvojni obraz, samo črto je potegnil med uživanjem ob spotakljivih prizorih v filmih in resničnim nategovanjem dečkov. Filmske pofukance so izpridili drugi, in ne on! Z gledanjem jim ni mogel več škoditi, zato se je z njihovo goloto sladil brez slabe vesti …
Še preden se je blondinec z usti lotil lulka najmlajšega, da bi se mu oddolžil za podarjene užitke, ki mu jih je malo prej poklonilo njegovo prožno črevo, je profesorja zmotil živžav otrok. S pritiskom na daljinec je zaledenel sliko in stopil k oknu. Na šolsko igrišče so se vsipali šestošolci, skoraj vsi v telovadnih dresih. Čeprav ni šlo za Nejčev in Tadejev razred se je vseeno popasel po nastavljajoči se goloti njihovih nog. Domišljijsko onegavljenje z njimi se mu je zdelo razburljivejše od buljenja v televizijski ekran. Izbral si je najbolj postavnega dečka, mu slekel majico, superge, nogavice in nazadnje še hlačke. Odpeljal ga je v kot igrišča, počepnil predenj in mu začel poljubljati bedra. »Angelček, samo moj si!« je sopel, dokler ni ujel v usta prebujajoči se ud z bonbončkoma vred. Med navalom resničnega olajšanja je glasno zagrgral in se izpraznil na parket. Usihajoči ud je obrisal v mehko notranjost halje …
…
O, TI HUDIČEVA MULCA
Natanko te besede je profesor ponovil Mortimerju v slušalko. »Pokovca sta se odločila za izsiljevanje. Z balkona sta mi izmaknila album. K sreči ni šlo za fotografije nagcev. Grozita mi z njihovim požigom, če ne bom prijaznejši s hišnim mačkom!«
»Kaj hočeš lepšega?« se je zarežal Mortimerjev glas. »Če si že ti cincar, sta vsaj onadva stopila v akcijo. Zato nikar vsega ne zapacaj! V obraz jima zagrozi: ‘Prijateljčka moja, vajino početje je kaznivo! Če o njem izvejo na šoli, vama bo trda predla. Tatvina ni mačji kašelj, pa četudi gre za navaden album. Odpustim vama pod pogojem, če se mi pustita pocuzati!’ Videl boš, da ti bosta jedla iz rok! Strah več zaleže od prijaznih besed. Ne bi se čudil, če bi se šel na koncu z njima še vlakec!«
»Kaj si mislim o nategovanju ritk sem ti že povedal,« ga je zavrnil profesor.
Mortimer je pokazal določeno mero razumevanja: »Fanta odraščata na tvojem zelniku, zato se nimam pravice vtikati vanju. Upoštevaj pa dejstvo, da sva starejša in pametnejša od njiju. Mulca ne premoreta drugega kot svojo naivnost, mladost in privlačnost! Ovijaš ju okrog prsta, imaš ju na nitki kot lutkar svojo marioneto, ko pa ti zrasteta prek glave, končaš z igro in ju enostavno odsloviš.«
Profesor je odkimal. Nikogar ni želel zlorabiti in zavreči. Zlasti ne dveh tako prikupnih pobov! Bolj mu je ugajala Mortimerjeva primerjava z lutkarjem.
»Še zdaj hranim nekaj junakov iz svojih mladostnih dni,« se je vrnil v spomine. »Kupujem pa tudi nove, če so le naprodaj …«
»Človek božji, pusti otročarije na miru,« je vzkliknil Mortimer. »Lutke so nekaj mrtvega, mrzlega … Izpeljiva raje načrt, še preden Tadeju poženejo kocine! Prihajam na prvi tir, ti pa pripravi skodelo prave kave! Pivu se namreč za nekaj časa odpovedujem. Preveč me tišči v mehurju …«
TIŠČANJE V MEHURJU
Tadeja je prebudila erekcija. Vztrajno drsanje glavice uda ob rjuho je na blago priklicalo mokroto, zato se je odkril, objel je spolovilo in se nag kot ga je rodila mati, prevalil na bok. Pod nos je ponesel mokre prste, dišeče po ribicah, urinu in mehčalcu za perilo. Nobena od vonjav ni prevladovala, zato se ni mogel odločiti, ali mu roka smrdi ali diši.
Pomislil je na Polono in na tisto, kar bi lahko počela, pa nista. Dekle je po prometni nesreči pazilo nanj, da sta roditelja brez skrbi hodila v službo. Mama in oče sta iz trčenja na avtocesti odnesla le nekaj prask in udarnin, njemu pa je zaradi udarca v glavo viselo življenje nekaj dni na nitki. Ko se je zavedel, ni čutil nog od kolen navzdol. Prijazni zdravniki so ga prepričevali, kako bo lepega dne spet lahko brcal žogo, samo obupati ne sme. Bolj kot izguba šolskega leta ga je prizadelo slovo od starih sošolcev in sošolk. Najbolj je pogrešal Adrijano. In prav njej je dodelil Polonino vlogo …
»Prasica moja zlata,« se je stokaje pretegnil po ležišču. »Sedim v vozičku, ti pa mi pripoveduješ o svojem fantu. Bolj kot zate se zanima za rejvanje. Zadet od tablet je v postelji neuporaben, ti pa si nora na trde klince!«
Besede je podprl z nekaj potegi po udu. »To je tvoja roka. Rada se me dotikaš. Ob mojem strumnem vojaku pozabljaš na zavoženo ljubezen. «
Z bedri je oklenil mošnjo, da mu je ud še dodatno nabreknil, žila na njegovem deblu pa je vidno izstopila.
»Strmiš, kaj? Ni dosti manjši od konjskega, priznaj! Odloži obleko! Ni pošteno, da sem jaz nag, ti pa zapeta do vratu.«
Zamižal je in privid je postal nenavadno živ. Z invalidskega vozička je ves nag in potreben strmel v Adrijano. Ta je na pručki širila noge, iz mesnate špranje, razrajcane do oteklosti, ji je štrlela tuba z gelom za prhanje.
»Proč z butasto plastiko! Raje vstavi mojega kurca, da te napolni z ljubezenskim gelom!«
Z zagnanim drgnjenjem je skušal kar najhitreje izpolniti obljubo. In ko je že kazalo, da bo deklici s poštenim izbrizgom dokazal svojo skorajšnjo odraslost, ga je zmotila bolečina v mehurju. Ta ni bila izmišljena, ampak hudo resnična! Zdrsnil je s postelje in med vrati prisluhnil jutranji tišini. Oče je že odšel na delo, zato pa je mama v kuhinji pripravljala zajtrk. Vonj po pravi kavi mu je napolnil nosnici. Zavedal se je, da bo za neopažen umik na stranišče potreboval veliko sreče. V nasprotnem primeru so ga čakale težave. Tudi če bo štrlečneža zakril z rokami, bo mama opazila njegovo vzburjenost. Deležen bo razlage, kako se nima česa sramovati. Prihaja v leta, ko se začenja zavedati deklet. Objela ga bo, on pa bo umiral od strahu, da se ne bi s kurcem zapletel v njeno ohlapno oblačilo!
Oddahnil si je šele na stranišču. Dvignil je pokrov školjke, na silo upognil ud in pustil scalini prosto pot. Teklo je v nedogled. Spraševal se je, če napolnjuje njegovo telo en sam velikanski mehur? Ko je že mislil, da nikoli ne bo nehal, je curek počasi izgubil na svoji moči.
…vpašujem, čemu tako hitro zamažeš posteljnino!«
»Saj veš, da me blago utesnjuje,« se je našobil deček. Potegnil je Azriela k sebi in
s krčenjem nog prekril izdajalsko izboklino na rjuhi. Spolnost in mama nekako nista šli skupaj! Vpričo nje se je sramoval celo misli na seksanje z Adrijano.
»Azrielu zamenjaj pesek v stranišču! Hotel si mačka, zdaj pa še skrbi zanj!«
»Saj skrbim,« se je uprl deček. »Si se prišla poslovit ali prepirat?«
……
Mudilo se je tudi Tadeju! Pogovor z mamo mu je do neke mere oddaljil željo po potešitvi, čeprav je vedel, da bo zaradi tega nemiren vse dopoldne. Če ne bo izgotovil med odmorom na šolskem stranišču, bo Tadejčka vzel v roke po šoli. Nikogar ne bo doma, da bi ga motil, in obdelal ga bo s tolikšno strastjo, da bo bruhal spermo na vse strani neba!
Z dlanjo je podrsal po opletajočem udu, ki se mu je na račun nedokončanega drgnjenja slinil kot polž. Ves nestrpen se je oziral za spodnjicami. Ko je že mislil, da bo moral vzeti sveže, jih je zagledal pod posteljo. Ob leganju na mrzel parket ga je oblila kurja polt. Z balkona je zažvižgal prijatelju, a se njegov prijatelj ni odzval. Kazalca na uri sta se premikala hitreje, kot je želel. Iz škatle s piškoti je izbral največjega z okusom po vanilji. Žejo si je potešil s požirkom mlačne kave, ki mu jo je mama po stari navadi pustila na mizi. S prijetnim okusom v ustih se je vrnil v sobo. Do konca se je oblekel, si na ramo zavihtel šolski nahrbtnik in pograbil Azriela. Dvakrat je zaklenil, preden si je ključek na vrvici spustil za ovratnik. Mačka je postavil na tla šele na dvorišču. »Rad te imam,« mu je zaklical v slovo. »In glej, da ne boš nadlegoval profesorja!«
……
Forum je prostor, kjer je ogorčena javnost spregovorila o svojem pogledu na pedofilijo, ki je bila zapisana v knjigi.
Morda se bo sedaj zganil kdo od pristojnih, preveril knjigo, njenega založnika in knjigarne, ki jo prodajajo.
Knjižni molji so tako kot nekateri drugi forumi na MoN prostor, kjer je omogočeno podajanje mnenja, kjer se razkrijejo zgodbe in kjer se spregovori o tabujih.
Spolno nasilje nad otroki ni tabu, ampak zločin, ki ga obsojamo in podpiramo njegov pregon.
Sedaj pa povejte, kateri moderator na tem forumu podpira pedofilijo. Podali ste zelo težko obtožbo in če je ne pojasnite, boste zanjo tudi odgovarjali.
V tej temi pa ni nobenih škrbin in nobenega anonimnega moderatorja. Z objave je umaknjen en pedofilski vic in dva neumestna komentarja o jogi.
Vsa sporočila so javno vsem vidna, čeprav bi nekatera brez sporočilne vrednosti tudi (brez posebne škode) umaknili.
Temo s kakšno vsebino pogrešate?
Morda gre za nesporazum. Tekst o katerem (verjetno) govori Primož Trubar, je najbrž tisti, ki je objavljen tik nad njegovim in sem ga objavil jaz (gre za angleški tekst o resničnih virih za 5. poglavje Kinsey-eve knjige. Besedilo, ki sem ga ponatisnil, je polno škrbin, ki so označene s …, torej s tremi pikami, vendar je tako že v izvirniku. Tekst namreč povzema samo dele dolgih intervjujev ali člankov/razprav o Kinsey-u, in, ker se je osredotočil na 5. poglavje je avtor druge izjave o Kinsey-u izločil. Vendar, v skladu z novinarskim pravilom, da moraš javno naznačiti, da gre za dele tekstov, ki jih navajaš in ne za povezano celoto, je tekstu vedno, kadar je prišlo do izločitve vmesnega besedila to jasno označeno s presledkom v obliki treh točk in je avtor tudi vsakič navedel izvorni vir, za tiste, ki bi želeli prebrati izvorni tekst v celoti (Allgmeine Zeitung, film Kinsey’s paedophiles itd.). Skratka avtor teksta, ki sem ga objavil je ravnal novinarsko odgovorno – besedila je sicer skrajševal, toda jasno je označil, da so skrajšana, da so deli izločeni, kje so izločeni in vedno je navedel osnovi vir, za tiste, ki bi želeli besedilo prebrati v celoti ali preveriti.
Morda bi moral to posebej navesti, vendar se mi je zdelo, da ni potrebno, ker je to pač enostavno dobra novinarska praksa. Lahko pa, da je tako oblikovan tekst, z vsemi vsemi temi presledki vred, dal videz, kot da je cenzuriran, čeprav v nobenem primeru ni bil. Če sem nehote povzročil neupravičena mnenja, se opravičujem. Sam nisem, čeprav pišem anonimno in na na dolgo in široko, s strani tega foruma doživel nobene cenzure, v bistvu so bili do mene, kot do anonimneža z zelo cizeliranimi in ostrimi izjavami, izjemno tolerantni, za kar se jim zahvaljujem. Zato še posebej ne želim, da bi tovrstni nesporazum (če je bil glede tega) vnesel slabo voljo med ljudi, ki, vsaj v tem primeru, sledijo istim moralnim načelom. Skratka, v skladu z bližajočimi prazniki predlagam ravnanje v duhu sporočila, “mir na zemlji in med ljudmi”. OK :-))
še nekaj izjav Vitana Mala, za tiste, ki še vedno mislijo, da se tu gre svobodo ustvarjalne umetnosti….
Izjave Vitana Mala
Če bi na primer francoski kriminalisti odkrili Boštjanovo početje, bi ga po statistiki uvrstili med pederaste, s katerimi naj otrocij ne bi prišli v stik. V primeru, da stvar ostane policiji prikrita, pa bi ga vodili med neškodljivimi pedofili. Ni moja stvar, da sodim kaj je primerno in kaj ne. Zapisujem to kar se dogaja. Statistika dr. Kinseya in zgodbe iz življenja dokazujejo, da nenasilno druženje med Boštjanom in Tadejem na slednjem ne pušča negativnih posledic v njegovem odraščanju.
Za otroke sem začel o spolni zlorabi pisati na prigovarjanje učiteljice, ki jo globoko spoštujem. Tako je nastal roman Ta grajski. Podal sem lik ‘neškodljivega’ pederasta, ki za dobra dela glavnemu junaku nikoli ni zahteval od njega spolnih uslug. Roman Napačna odločitev pa je nastal zgolj iz želje, da bralcem razširim pogled na problematiko spolne zlorabe. Tisto o malem maščevanju pa gre za moje osebno malo zadovoljstvo, ki z zakoni nima nič skupnega.
…
AŽUREN PA JE
Še malo dopisovanja, pa bo knjig zmanjkalo in bo treba v ponatis! Za blazno reklamo ste poskrbeli. Tudi vašo grožnjo bom upošteval. Menda ja ne ustanavljate nove frakcije Alkaide in ste mene določili za slovenskega Rushdia? Obljubim, da ne bom več hodil za vami. Če prav pomislim, sta se tudi moja mama in ata najraje ljubila za zaprtimi vrati!
Glede Napačne odločitve pa samo tole: Zgodba se naslanja na resnično življenje, temelj, nosilne zidove predstavljajo teze A. Charlesa Kinseya trikratnega doktorja in očeta seksologije, torej poznavalca spolnosti brez konkurence. Jaz sem samo pobarval stene in poskrbel za notranjo opremo. Opisal sem početje dveh pederastov, ki spadata med 15,8 takšnih (od stotih), ki so po podatkih francoskih kriminalistov (področje spolna zloraba otrok in mladoletnikov), neprimerni za druženje z otroki. Več kot 84 od stotih s pečatom pedofila ali pederasta, pa so po uradnih podatkih otrokom povsem neškodljivi. Mnogi od njih posvečajo svoj prosti čas otrokom v krožkih, torej v izvenšolskih dejavnostih, in v pogovoru s kriminalisti niti en učenec ni rekel niti besede slabega o svojem mentorju. Še več, nekaj jih je zatrjevalo, da jih imajo raje kot starše, saj jim posvečajo več svojega časa, so manj živčni, jim povejo več zanimivega in poučnega, so duhoviti in tako naprej. (odgovori so razumljivi glede na današnji tempo življenja, ko staršem zmanjkuje časa za njihovo osnovno poslanstvo).
Razumem, da mnoge bralce moti moj stil pisanja v Napačni odločitvi. Zanj sem se odločil namerno. Veliko lepši je jezik in slog nasplog v romanu za mladino Ta grajski v kateri sem predstavil
neškodljivega pedofila, pravzaprav pederasta, ki se je v zgodbi edini zavzel za glavnega junaka.
Moj namen ni bil poveličevati pedofilije oziroma pederastije, pač pa le razširiti zorni kot gledanja nanjo. Ko obsojamo spolno zlorabo otrok, moramo vedeti kaj in koga obsojamo ne pa na pamet soditi kar počez, saj to pelje v lov na čarovnice. Ker današnji čas še ni zrel za to bo ostala zloraba še naprej tabu tema. Žal!
Lepo, da je končno nekdo pripravljen kričati o prevzemu odgovornosti za objavljeno – čeprav bi bilo dosti bolj družbeno koristno, ko bi odgovornost za napisano prevzeli tisti, ki omogočajo pedofilom objavo njihovih spolnih fantazij in pod pretvezo umetniškega dela razpečujejo hard-core pedofilsko pornografijo. Ampak očitno to za uredništvo tega portala ni problem.
Zgornji prispevek uporabnice Andreja me je ravno ujel, ko sem se vrnil s sprehoda do dežurne pošte. Priporočeno s povratnico sem namreč poslal na Okrožno državno tožilstvo vpraševanje o tem ali je konkretno brisanje prispevkov na tem portalu na tej temi kaznivo dejanje samovolje ali ne. K temu sem priložil natisnjen forenzični zajem celotne te strani, ki jo sedaj berete (da se ne bo kdo od moderatorjev kasneje sprenevedal, da se je tipka delete stisnila kar sama, ali da cenzure sploh ni bilo).
Namreč: že dlje časa opažam, da v točno določenih medijih preprosto ni mogoče objaviti komentarja, v katerem bi naprimer javnost spomnil na obscenost prikrivanja zoofilije s strani samega političnega vrha, ker pridni uredniški škratki krojijo javno mnenje z ustvarjanjem lažnih komentatorjev in brisanjem neugodnih komentarjev (primer 24ur.com).
Kaj v resnici to nedolžno brisanje komentarjev pa prinese s seboj, gledano iz stališča slovenskega prava, v tem trenutku še ne morem odgovoriti. Moja teza, ki jo bom preiskusil v praksi, pa je naslednja: svoboda govora ter pravica do izražanja mnenj je vtkana skozi Ustavo v vso podredno zakonodajo. To pravico sme človeku odvzeti samo sodišče in še to samo v striktno določenih primerih, kot sta naprimer sovražni govor ali pozivanje k rušenu ustavne ureditve (glej Kazenski zakonik).
Ampak Slovenija je očitno podlegla samocenzuri po severnokorejskem vzoru: nimam najmanjšega pojma, kdo je moderator te teme, niti ne vem iz kakšnega razloga briše prispevke, tako tudi nikjer nikjer nisem navedel, da kakšen moderator na tem forumu podpira pedofilijo. Prav tako ni res, da je izbrisanega samo „nekaj malega”, dva neumestna vica – na tej točki se splača prebrati vse zapise v tej temi od začetka do konca. Razburjanje osebe z uporabniškim imenom Andreja dokazuje le to, da dotična oseba očitno ni zavezana resnici – ali da po domače povedano, da hote laže in potvarja dejstva.
Zakaj se je uredništvo tega portala odločilo, da bo brisalo določene prispevke, določenih pa ne, tukaj sploh ni ne važno in ne pomembno: gre za uemeljen sum storitve kaznivega dejanja samovolje, kjer se pozameznik igra sodišče in zakone jemlje v svoje roke. Naj pojasnim še, da si ničesar ne izmišljujem, saj takšno pravosodno prakso poznajo takorekoč vse EU države. Ideja, naj se s problemom samovoljne cenzure obrnem na ODT pravzaprav ni moja: tako so mi svetovali švedski in avstrijski znanci, ki jim o problemu cenzure pripovedujem že dlje časa (pravzaprav od „garažne” zoofilske afere) – ampak več kot očitno že malo severneje od Slovenije nastopijo čisto drugačni pravni in tudi moralni standardi. Če tega Okrožno državno tožilstvo ne bo pogolnilo, imam v rezervi plan, vstopiti v kazenski postopek kot zasebni tožilec. Če se bo ta diskrapanca med EU in SLO zakonodajo brutalno pokazala v praksi in bo tožilstvo o tako pomembni ustavni pravici, kot je svoboda govora, presojalo mlačno in impotentno, je razumljivo, da bom o tem obveščal EU institucije.
V vmesnem času, Andreja, pa namesto neumestnih groženj in praznih besed, za kaj vse bom po vašem mnenju odgovarjal, brezplačen pravni poduk: pooblastite odvetnika, da sproži kazenski pregon. Sodišče bo po službeni dolžnosti poizvedlo o moji identiteti iz IP številke. Potem pa me boste lahko poklicali na odgovornost. Močno pa se bojim, da so vaše grozilne besede o odgovornosti samo puhlica, ki nima osnove v realnosti in da se bo v kratkem ost napovedanega kazenskega postopka obrnila proti vam.
Prav tako sem na ODT naslovil vprašanje, do kod seže umetniška svoboda in kje se začne kaznivo dejanje izdelave ter razpečevanja pedofilskega gradiva.
Vsekakor pa bi bilo zelo smotrno, da bi tudi drugi bralci tega foruma, ki ne delite mnenja o umetniški vrednosti dela Vitana Mala in se ne strinjatate s takšno mehko, skozi literatiro v javno zavest vpleljano legitimizacijo in opravičevanje pedofilije, ukrepali, kot jim nalaga vest – pri čemer samo podajanje mnenja na tem portalu ne bo dovolj.
Ob branju (sicer redkih) prispevkov, ki branijo Vitana Mala kot žrtev javnega linča in slovenske zaplankanosti, pa lahko samo postanem žalosten: to namreč ni zgodba o pohotnem pedofilu Vitanu Malu in o tem, ali mu je dovoljeno na glas sanjariti o svoji spolnosti, to je zgodba o otrocih, o žrtvah dejanj spolno sprevrženih starcev.
Če je Vitan Mal sploh storil s to knjigo kaj dobrega, je to le to, da mi je dal jasno vedeti, da pedofili niso redki psihopati, ki izstopijo v javnost samo skozi črno kroniko lokalnega časopisa, ampak da so vtkani v vsakdan okoli nas in da so nekateri pedofili svojo spolno determiniranost sublimirali v na videz koristno početje: postanejo vzgojitelji otrok ali celo mladinski pisatelji.
Pred kratkim je koprsko okrožno sodišče na dolgoletno zaporno kazen obsodilo pedofila Mitjo Mehoro, ker je kot plesni trener otipaval dekleta. Ni jih posiljeval in v njegovih očeh jih niti ni zlorabljal: kot v očeh vsakega pedofila so otroci tisti, ki so ga vzburjali, svet pa pač ne razume njegove resnične in čiste ljubezni, ki jim jo je dajal.
Mitja Mehora je za zadovoljevanje svojih nizkotnih spolnih potreb postal poklicni plesni trener, tako kot je Vitan Mal postal „mladinski pisatelj”.
Komur se je po glavi sedaj zapodila misel, da pa Vitan Mal konkretno ni nikoli otipaval nobenega mladoletnega otroka, ker še pač ni bil pravnomočno obsojen, naj k tej misli priklopi še eno: ni razlike med duševnim umorom in umorom telesa. Mitja Mehora je za zapahi za dolgo časa za konkretno dejanje. Tisti, ki takšna dejanja podpirajo in jih skozi pretvezo umetniškega dela opravičujejo (Vitan Mal) si po mojem mnenju zaslužijo isto usodo, kot Mitja Mehora, ne pa da ostajajo na svobodi in še naprej odkrito podpirajo in pod pretvezo literature opravičujejo najnizkotnejša kazniva dejanja.
Lepo, da je končno nekdo pripravljen kričati o prevzemu odgovornosti za objavljeno – čeprav bi bilo dosti bolj družbeno koristno, ko bi odgovornost za napisano prevzeli tisti, ki omogočajo pedofilom objavo njihovih spolnih fantazij in pod pretvezo umetniškega dela razpečujejo hard-core pedofilsko pornografijo. Ampak očitno to za uredništvo tega portala ni problem.
Zgornji prispevek uporabnice Andreja me je ravno ujel, ko sem se vrnil s sprehoda do dežurne pošte. Priporočeno s povratnico sem namreč poslal na Okrožno državno tožilstvo vpraševanje o tem ali je konkretno brisanje prispevkov na tem portalu na tej temi kaznivo dejanje samovolje ali ne. K temu sem priložil natisnjen forenzični zajem celotne te strani, ki jo sedaj berete (da se ne bo kdo od moderatorjev kasneje sprenevedal, da se je tipka delete stisnila kar sama, ali da cenzure sploh ni bilo).
Namreč: že dlje časa opažam, da v točno določenih medijih preprosto ni mogoče objaviti komentarja, v katerem bi naprimer javnost spomnil na obscenost prikrivanja zoofilije s strani samega političnega vrha, ker pridni uredniški škratki krojijo javno mnenje z ustvarjanjem lažnih komentatorjev in brisanjem neugodnih komentarjev (primer 24ur.com).
Kaj v resnici to nedolžno brisanje komentarjev pa prinese s seboj, gledano iz stališča slovenskega prava, v tem trenutku še ne morem odgovoriti. Moja teza, ki jo bom preiskusil v praksi, pa je naslednja: svoboda govora ter pravica do izražanja mnenj je vtkana skozi Ustavo v vso podredno zakonodajo. To pravico sme človeku odvzeti samo sodišče in še to samo v striktno določenih primerih, kot sta naprimer sovražni govor ali pozivanje k rušenu ustavne ureditve (glej Kazenski zakonik).
Ampak Slovenija je očitno podlegla samocenzuri po severnokorejskem vzoru: nimam najmanjšega pojma, kdo je moderator te teme, niti ne vem iz kakšnega razloga briše prispevke, tako tudi nikjer nikjer nisem navedel, da kakšen moderator na tem forumu podpira pedofilijo. Prav tako ni res, da je izbrisanega samo „nekaj malega”, dva neumestna vica – na tej točki se splača prebrati vse zapise v tej temi od začetka do konca. Razburjanje osebe z uporabniškim imenom Andreja dokazuje le to, da dotična oseba očitno ni zavezana resnici – ali da po domače povedano, da laže in potvarja dejstva.
Zakaj se je uredništvo tega portala odločilo, da bo brisalo določene prispevke, določenih pa ne, tukaj sploh ni ne važno in ne pomembno: gre za uemeljen sum storitve kaznivega dejanja samovolje, kjer se pozameznik igra sodišče in zakone jemlje v svoje roke. Naj pojasnim še, da si ničesar ne izmišljujem, saj takšno pravosodno prakso poznajo takorekoč vse EU države. Ideja, naj se s problemom samovoljne cenzure obrnem na ODT pravzaprav ni moja: tako so mi svetovali švedski in avstrijski znanci, ki jim o problemu cenzure pripovedujem že dlje časa (pravzaprav od „garažne” zoofilske afere) – ampak več kot očitno že malo severneje od Slovenije nastopijo čisto drugačni pravni in tudi moralni standardi. Če tega Okrožno državno tožilstvo ne bo pogolnilo, imam v rezervi plan, vstopiti v kazenski postopek kot zasebni tožilec. Če se bo ta diskrapanca med EU in SLO zakonodajo brutalno pokazala v praksi in bo tožilstvo o tako pomembni ustavni pravici, kot je svoboda govora, presojalo mlačno in impotentno, je razumljivo, da bom o tem obveščal EU institucije.
V vmesnem času, Andreja, pa namesto neumestnih groženj in praznih besed, za kaj vse bom po vašem mnenju odgovarjal, brezplačen pravni poduk: pooblastite odvetnika, da sproži kazenski pregon. Sodišče bo po službeni dolžnosti poizvedlo o moji identiteti iz IP številke. Potem pa me boste lahko poklicali na odgovornost. Močno pa se bojim, da so vaše grozilne besede o odgovornosti samo puhlica, ki nima osnove v realnosti in da se bo v kratkem ost napovedanega kazenskega postopka obrnila proti vam.
Prav tako sem na ODT naslovil vprašanje, do kod seže umetniška svoboda in kje se začne kaznivo dejanje izdelave ter razpečevanja pedofilskega gradiva.
Vsekakor pa bi bilo zelo smotrno, da bi tudi drugi bralci tega foruma, ki ne delite mnenja o umetniški vrednosti dela Vitana Mala in se ne strinjatate s takšno mehko, skozi literatiro v javno zavest vpleljano legitimizacijo in opravičevanje pedofilije, ukrepali, kot jim nalaga vest – pri čemer samo podajanje mnenja na tem portalu ne bo dovolj.
Ob branju (sicer redkih) prispevkov, ki branijo Vitana Mala kot žrtev javnega linča in slovenske zaplankanosti, pa lahko samo postanem žalosten: to namreč ni zgodba o pohotnem pedofilu Vitanu Malu, to je zgodba o otrocih, o žrtvah dejanj spolno sprevrženih starcev.
Če je Vitan Mal sploh storil s to knjigo kaj dobrega, je to le to, da mi je dal jasno vedeti, da pedofili niso redki psihopati, ki izstopijo v javnost samo skozi črno kroniko lokalnega časopisa, ampak da so vtkani v vsakdan okoli nas in da so nekateri pedofili svojo spolno determiniranost sublimirali v na videz koristno početje: postanejo vzgojitelji otrok ali celo mladinski pisatelji.
Pred kratkim je koprsko okrožno sodišče na dolgoletno zaporno kazen obsodilo pedofila Mitjo Mehoro, ker je kot plesni trener otipaval dekleta. Ni jih posiljeval in v njegovih očeh jih niti ni zlorabljal: kot v očeh vsakega pedofila so otroci tisti, ki so ga vzburjali, svet pa pač ne razume njegove resnične in čiste ljubezni, ki jim jo je dajal.
Mitja Mehora je za zadovoljevanje svojih nizkotnih spolnih potreb postal poklicni plesni trener, tako kot je Vitan Mal postal „mladinski pisatelj”.
Komur se je po glavi sedaj zapodila misel, da pa Vitan Mal konkretno ni nikoli otipaval nobenega mladoletnega otroka, ker še pač ni bil pravnomočno obsojen, naj k tej misli priklopi še eno: ni razlike med duševnim umorom in umorom telesa. Mitja Mehora je za zapahi za dolgo časa za konkretno dejanje. Tisti, ki takšna dejanja podpirajo in jih skozi pretvezo umetniškega dela opravičujejo (Vitan Mal) si po mojem mnenju zaslužijo isto usodo, kot Mitja Mehora, ne pa da ostajajo na svobodi in še naprej odkrito podpirajo in pod pretvezo literature opravičujejo najnizkotnejša kazniva dejanja.