Kje so meje literature?
Gospod Vitan,
Če Vas prav razumem, vi zavračata obe vrsti pedofilije (tako nasilno in nenasilno) ali pač?
Kot drugo pa me zanima, kje je po vašem mnenju meja med tem, da se otrok ”zavestno” spusti v spolnost in kje je slednje posilstvo?
Menim, da je vsaka vrsta spolnosti med odraslimi in ne-odraslimi (mladoletni se mi ne zdi prava beseda) ”posilstvo”. Z manipulacijo in drugimi vrstami nasilja (ki ni zmeraj fizično) se zelo dobro lahko prikrije meja med ”prisiliti” in ”privoliti”. Otrok mora najprej imeti priložnost, da odraste in mentalno dozori. Šele potem se lahko zavestno odloča.
Nič od zgornjega nočem izraziti kot napad. Zgolj nekaterih stvari pri izdajanju takšne knjige nimam razčiščenih.
Še vprašanje za vse:
A v Sloveniji obstaja kakšen organ za cenzuro? Oz. kakšna je situacija v naši podalpski deželi?
Lp
Ampak, ker ste mi namenili vprašanje, povezano s knjigo, Vam bom z veseljem odgovoril. Najprej, Tadejeve usode ne bi privoščil svojim otrokom, oz. vnukom, zato sem se tudi lotil takšnega romana. Po prvi verziji bi moral Tadej umreti že med strastnim ljubljenjem s tovornjakarjem – ta bi ga v resnici zadavil med sado-mazohistično seanso na pobov predlog (seveda ta ni mislil, da bo moral umreti), da bi čutil pobov veličastni orgazem med odhajanjem iz solzne doline. Zakopal bi ga kar ob cesti. Potem pa sem si rekel, čemu bi kaznoval fanta s smrtjo samo zato, ker je postal odvisnik od odraslega falusa. Naj uživa v svetu, dokler mu to dopuščata lepota in mladost.
Prav konec romana je morda malce izven ‘statistik’, saj so življenjske zgodbe s takšnim koncem redke. Ampak bistvo je v tem, da je poba postal odvisnik od moškega spolovila. To pa je nekaj povsem verjetnega (običajnega) ko dvanajstletnik ali trinajstletnik doživi analno spolnost s hkratno masturbacijo, katere višek je ‘rajski’ orgazem. Z medicinskega stališča je to zlahka razložljivo. Prostata ponuja moškemu enako intenzivne občutke kot točka G pri ženskah. Tudi če jo pri tako mladem fantu odmislimo, ima že po naravi (zavoljo mladosti) občutlivejše živčne ‘senzorje’ od odraslega, pa naj gre za prijetna občutja kakor za bolečino. Takšno je tudi njegovo občutenje (doživetje) orgazma. Prav zavoljo tega sem želel v knjigi poudariti, da nenasilno ljubljenje (masturbiranje, oralna spolnost) med profesorjem in Tadejem za slednjega ni škodljiva, saj si zaupata, se spoštujeta in profesor fanta dobesedno obožuje, problematično pa je posilstvo, ki ga Tadej doživi s strani Mortimerja. Ko so mimo ponižanje, strah in bolečina, pridejo do izraza spomini na tisti lepši, vznemirljivejši del seksa. Ker prsti, oz. predmeti ne zadovoljijo njegove želje po ponovnem doživetju tako veličastnega orgazma, začne iskati moške. Profesor ga namreč odvrača od takšne oblike ljubljenja, saj si želi, da bi fant sam izbral vojo spolno usmerjenost v času odraščanja.
Naj poudarim, da je pri analni ljubezni rezultat enak: fant sanja o njej, pa naj pride do nje po poti medsebojnega dogovora, razumevanja, torej nenasilno ali pa se zgodi najkrutejše posilstvo. Pa še to: iz policijske statistike je razvidno, da je analni akt najredkeje zastopana oblika spolnosti v odnosih starejši partner otrok. (Nekoliko me je presenetil roman Dnevnik nedolžneža, v katerem pisatelj opisuje, kako je analno občeval s celo stotnijo pobov med 9. in 16. letom starosti. Prevajalca sem opozoril, da mi besedilo zveni neverjetno prav zavoljo statistike in mojega poznavanja zadeve, pa sem dobil povsem sprejemljivo razlago: Roman je nastal v času spolne svobode (60.-70. leta prejšnjega stoletja in v tistem delu Francije je bilo v opisanem sloju prebivalstva nekaj najbolj običajnega, če je šel mulc v posteljo z odraslim moškim in se s tem materialno okoristil.
Upam, da sem Vam zadovoljivo odgovoril, pa sami presodite, ali imam prav ko trdim, da bi se dandanes Cankar zavoljo ortodoksnih šentflorjanskih mamic in očkov do smrti zapil še veliko mlajši kot se je v resnici?!
P.s.: Na koncu sem uzrl še direktno vprašanje -ali je psihološko podprta trditev, da se žrtev zaljubi v posiljevalcaŽrtev se nikoli ne zaljubi v posiljevalca. Lahko bi rekel, da se je Tadej zaljubil v njegovo spolovilo. Čemu, sem napisal tudi zgoraj. Prav tako Tadej absolutno ni zaljubljen v profesorja. Ima ga rad, ker mu pač zaupa, čuti z njegove strani naklonjenosti, pričara mu tudi telesna ugodja, saj mu prvi pokaže lepoto oralne spolnosti. Doobro pa mu dene tudi vedenje, da ga profesor ne samo ljubi pač pa obožuje. Vse to je psihološko podprto s strani psihologov, s strani 3x doktorja Kinseya pa tudi iz rezultatov anket med najmanj 50.000 američani.
Debata, ki poteka v tej temi ima še kako pomembno poanto in mislim, da ni potrebe, da se jo zapre. Ljudje imajo pravico povedati, kaj si mislijo o knjigi in njeni vsebini.
Vitan Mal, hej, saj ne morem verjeti, v obsedenosti z željo po spolni združitvi s pubertetnimi fanti ste tako slepi, da ne vidite nesmisla svojega rinjenja z glavo skozi zid! OK, no. Če bi to ostala samo vaša obsedenost! Zdaj pa s trditvami in opletanjem z nebuloznimi stavki, da je to najbolj normalna stvar na svetu, posiljujete bralstvo!
Literatura je nekaj drugega kot pa vsiljevanje lastnih sprevrženih (celo zakonsko preganjanih idej ljudem, ki se imajo pravico sami odločiti kaj je zanje še na meji okusa in kaj je že čez rob! Mar ne vidite, da ste prav s svojimi komentarji pokvarili morebitno dosedanjo vrednost vaše literature? Zdaj bodo vsi še v Sreči na vrvici iskali pokvarjene dedce, ki prežijo na devetletne fantke! Škoda.
Andreja govori o pomembni poanti. In, da bo jasno, tudi anketa med 50.000 američani v petdesetih letih ne podpira vaših zakrknjenih osebnih prepričanj, Slovenija je pač v EU, tukaj in sedaj in vsa Evropa ima zelo izenačen kazenski zakonik v členih, ki se navezujejo na spolne odnose med odraslo osebo in otrokom.
Da si bova na jasnem. Čisto enostavno mi je bilo prebrati vašo knjigo, sprejela sem jo kot fikcijo, literaturo pač. Ne prenašam pa vašega odkritega zagovarjanja pedofilije, zato sem napisala, kar sem.
Lep pozdrav.
Helena Šentflorjanska
Nekaj gnilega, zaudarjajočega je … v pisateljevi duši.
In ta gniloba se je manifestirala v literarnem delu Napačna odločitev. Kot gangrena pa se bo razpasla iz knjižnic v domove, od tam pa v otroške sobe, iz njih pa v njihove duše. Če še niso načete, sprevržene, so take “nadvse poučne” knjige, tako zelo utemeljene z raziskavami, znanstvenimi teoremi kot nalašč, da se mladi enajst, dvanajst in trinajstletniki poučijo o zdravi, kvalitetni in odgovorni spolnosti, kajne, gospod Mal?
Bodo po tem delu posneli mladinski film? Celovečerec? In ga predvajali po komercialni ali nacionalni TV kot izobraževalno oddajo? Plosk plosk!
Bi bili pripravljeni prezentirati svojo “umetnino” v šolski telovadnici otrokom, ob tem pa bi vas poslušali učitelji, profesorji ali ravnatelji?
Pa tako “stari” otroci nastopajo… Bo vaše naslednje delo poseglo po otrocih iz vrtcev?
So vaši otroci in vnuki ponosni na to vaše delo?
Malo premislite, saj se imate za svetovljana, kaj ste pravzaprav sproducirali!
Moje osebno mnenje je strnjeno v eno samo besedo: FUJ!
In ne, vaša knjiga ni umetnina in ne remek delo! “CESAR JE NAG!” Vaša knjiga pa zanič!
Rekel sem si že, da bom nehal odgovarjati na podtikanja bralcev tega portala, ki pregriznejo vsako besedo in si jo razlagajo tako kot paše njim. Odgovorite si: Je bil že kdaj posiljen kakšen dvanajstletnik? (BIL !) In nato še povejte: Je že kdaj kakšen odrasel človek seksal z dvanajstletnikom? (JE !) To sem opisal v knjigi in to vas moti kot bi vas pičila kača strupenjača. Ko sem napisal, da sem zaljubljen v dečke in ne v vrtnice, razumete pod besedo ‘zaljubljen’ en sam fuk. Manjka vam besedni zaklad. Biti zaljubljen lahko pomeni tudi rad imeti. Boste to besedo lažje sprejeli? Mi boste odpustili? (V resnici vas ne prosim odpuščanja. Ga nimam za kaj prositi.) Torej rad imam dečke (in deklice), pa to še zdaleč ne pomeni, da tudi seksam z njimi. Če jih namreč ne bi imel rad, ne bi pisal o njih in zanje. Tako mi tudi ni jasno o kakšni moji bolestni obsedenosti po telesni združitvi z otroki govorite? Pa s kazenskimi sankcijami in ne vem še s kakšnimi otročarijami. Pri pisanju se mi je res zgodila napaka. V Ameriki dr. Kinsey ni anketiral 50.000 ljudi, ampak je bilo toliko anketašev, torej izvajalcev ankete. Če je vsak govoril samo s stotimi ljudmi, so jih izprašali med 3.000.000 do 5.000.000, torej je šlo za dokaj kakovostne in verodostojne podatke. Mnogi od teh ljudi so priznali, da so določeno število let (od pribl. 12. do 15. leta) lezli v posteljo k odraslemu človeku in zavoljo spolnih igric z njimi, niso trpeli nobenih psihičnih posledic. Ne vem kako naj vam vtepem v butice, da si tega ni izmislil Vitan Mal, ampak so priznali ljudje sami. In tudi to, da je več kot 84 pedofilov, pederastov in efebofilov od stotih, neškodljivih otrokom, nisem napisal jaz, ampak francoska policija (najboljši kriminalisti, ki se posvečajo prav spolni zlorabi otrok in mladostnikov). Slednje omenjam zato, ker NIKOLI NISEM PODPIRAL SPOLNEGA NASILJA NAD OTROKI, želim le, da ne bi tlačili na grmade ljudi, ki niso zagrešili prav nobene grdobije in je njihov edini greh, da vidijo več lepote v otroškem kot v odraslem telesu (in zavoljo tega nikogar ne posilijo!) Na kozlanje mi gre vaše zanikanje in nasprotovanje podanim podatkom. Seveda, vi boste spet zapisali: brigajo nas američani in francozi, mi smo vendar mi, kleni slovenci, ki vemo vse o vsem, in ki v rekordno kratkem času na sedem let obsodimo strica, (ta se je v resnici pregrešil zoper zakon, vendar je sodnik kvalificiral njegova dejanja kot manjša kazniva, ker je šlo za otipavanje), nekaznovan pa se že nekaj let sprehaja po prostosti državljan, ki je v pijanosti na cesti ubil tri mlade ljudi. Neka dopisovalka je v portalu zapisala, kako ne bi bila rada na mojem bregu, jaz pa ne na njenem (in vašem), saj odklanjam vašo moralno ‘pokončnost’. Ostanite še naprej zacementirani v svoj prav, ki mu rečem narobe!
In samo še glede poučnosti knjige: kot nor ponavljam, da ta ni namenjena otrokom, nisem pa spet jaz kriv, če se večina odraslim izogiba spolne vzgoje otrok. Ta je v šoli nezadovoljiva, podatki dobljeni s strani sošolcev in interneta pa je vse prej kot verodostojna. Ampak to ni moj problem.
Zadnji sogovornik je na tako nizki kulturni stopnji in je tako zelo udaril mimo, da mu dolgujem samo dva odgovora: pripravljen sem govoriti o tej problematiki na vsaki osnovni šoli vpričo ravnatelja, učitelja, pa tudi staršev otrok, seveda z drugačnimi besedami kot sem jih uporabil v knjigi. Mislim, da so otroci bolj zreli od vas.
Ne vem tudi, zakaj omenjate filmanje? Če vas motijo Sreča na vrvici in Poletje v školjki, mirno si jih nekam vtaknite! Jaz ne rabim vaše naklonjenosti, to sem že povedal. Dovolj star sem, da pišem le tisto, kar je res, pa če vam to ugaja ali ne. Torej prav vseeno mi je, če me pošiljate k hudiču. Tja bom tudi šel in ne v nebesa kot vi in vaši somišljeniki. V nebesih je vse tako modrikasto in belo, rekel bi sterilno. Še angleci so odeti v tančice, dišeče po pralnem prašku. In že v otroštvu so mi govorili, naj kosilo pojem do konca, saj je tako dobro, da bi ga še angelci pojedli, če bi imeli ritke.
In kaj naj jaz potem počnem v nebesih, za božjo voljo?! Raje grem k peklenščkom. Stare bom nagnal h kotlu, jaz pa se bom v miru zabaval s prepotenimi hudički, le noge jim bom prej pobril. Nič ni popolno, ne na tem, ne na onem svetu!
Vitan Mal. Žalite nas. Pišete, da bi nam radi nekaj vtepli “v butice” Torej, oprostite, nimamo BUTIC, imamo glave, s katerimi mislimo, imamo glave, ki (na vašo začudeno žalost in jezo) ne sprejemajo vašega SRANJA!
Vam gre na kozlanje?
citiram:
“Na kozlanje mi gre vaše zanikanje in nasprotovanje podanim podatkom…”
Kako gre na bruhanje šele nam, ko beremo vaše vztrajno zagovarjanje pedofilije in dokazovanje njene neškodljivosti! Tukaj ste pač v zmoti, zaradi svoje odvisniške zaslepljenosti pač; in nihče vam je ne brani, dokler je ne vsiljujete drugim. To pa tukaj delate in to tako samozaverovano in vztrajno, da je že na meji bolezni.
Torej Vitan Mal, nikar nas ne žalite. Naše glave niso butice, naša akademska stopnja je na nivoju vaše, naša Dolina Šentflorjanska pa kakor vsa Evropa in ves svet proti pedofiliji. Kultura je kultura, literatura je literatura, vaši bolni zagovori so pa nekaj drugega. Vi sploh ne branite literature, svojega izdelka, ampak svoje nesprejemljive poglede. In ko ste že odprli tole sledečo temo: Na noben način vas ne bi postavila v šolo kot učitelja spolne vzgoje, ne za svoje otroke!
Oh in nebesa, se hecate? Še nam, neverujočim ni težko priti do odgovora na to, zalkaj nočete v nebesa (malo heca, gospod Mal). Ja zato vendar, ker angelci nimajo ritk, hahaha …
Helena Šentflorjanska
Mene pri vsem skupaj moti predvsem “zahtevanje grmade” za avtorja. Se mi zdi nekoliko dvolično.
Ja, piše o nesprejemljivih rečeh – v mojem in veliko širšem sistemu vrednot. Ampak – če so stvari nesprejemljive ne pomeni, da se o njih ne sme pisati. Ali jih objavljati. Ali jih brati. Vsak zase ve, zakaj počne eno ali drugo ali tretje. Ne vem, no, jaz osebno pač ne zahtevam “linča” za ljudi, ki pišejo o stvareh, ki so zame nesprejemljive. Kdo zmerja pisce bolj ali manj krvavih umorov v vsaki kriminalki? Kdo zmerja pisce o takem in drugačnem trpinčenju otrok in odraslih? Kdo je obsojal Harrisa, ki je pisal o Hannibalu Lecterju? Ki je ne le ubijal judi ampak jih je tudi jedel? Zakaj do nekje toleriramo “nesprejemljivo” v knjigah od nekje naprej pa ne?
Spoštovani gospod/gospa “samo en pomislek“!
Ne, tukaj ni nobene zahteve po linču. (morda pri kakšnem nepotrpežljivem uskoku pač, ampak saj veste, ljudje so različni, različen tolerančni prag imajo). Preberite vse poste na blogu. Se strinjam z vami. Pisatelj naj piše o čemer pač hoče. Moti samo njegovo utemeljevanje koristnosti pedofilije (ta naj bi bila po njegovem dobra za otroke, torej, kaj pravite vi na to . je ali ni?). Moti ena stvar – torej to, Malovo brcanje v prazno na forumu oziroma praskanje po notranjosti želodcev tistih, ki smo prepričani v nasprotno (da je pedofilija pač nesprejemljiva svinjarija), ne pa njegovo novo delo samo.
Veste, da sem se spraševal na začetku, če je morda možno tudi to, da forumski Vitan Mal ni resnični Mal, pač pa nekdo, ki pisatelju hoče škodovati.
Toliko.
Zanimiva debata.
No, pa poglejmo še tole. Vitan Mal se je tematike otroške prebujajoče spolnosti že loteval, tudi takrat dokaj neuspešno. Link na kritiko iz Revolverja:
http://www.kud-fp.si/~siqrd/Revolver/rol/23/20.html
Res pa je, da v tem romančku s svojo ekscesnostjo še ni šel čez meje dobrega okusa.
LP, vaš Sopotnik
@pikabu: Sveto pismo je najbrž vzorčen primer.
No, odgovor je čisto preprost. Če bi Harris začel pisati recepte za pripravo jedi iz človeškega mesa in začel zagovarjati tezo, da je človeško meso zaradi nizke vsebnosti holesterola zdravo in super alternativa, potem bi ga najbrž obsojali, ne? Ko že postavljaš tako hecno vprašanje … Tukaj je zdaj najbolj verodosojna paralela s pričujočim izpostavljenim problemom.
Sem prepričan.
Gremo nazaj v normalen svet!
Miran Hladnik je za Delo takole zapisal (s krepkim sem označila tisto, kar se mi osebno zdi zelo pomembno pri vsej stvari):
Malov roman Napačna odločitev (2009) je izšel pri Škucu (Študentskem
kulturno-umetniškem centru) v zbirki Lambda, v kateri je od leta 1990
izšlo blizu 90 leposlovnih in strokovnih, domačih in prevedenih knjig
na temo gejevstva, lezbištva, mladoletne spolnosti, zlorab, transvestitstva,
cenzure itd. Tu je že na začetku (1993) Vitan Mal pod psevdonimom Ino
Knabino objavil roman Ganimed in drugi. Naprodaj je še vedno za 2,25
evra in tržijo ga pod geslom »slovenski roman, poln erotike in strasti do
dečkov«. V zbirki ni nobenega mladinskega dela in tudi za Napačno
odločitev v bibliografski oznaki jasno stoji, da gre za knjigo za odrasle
bralce. Knjižničar, ki jo bo razporedil na polico z mladinskimi deli, je,
milo rečeno, nekompetenten.
Vendar pa reči pri Malu niso vedno tako enoznačne. Knjiga Napačna
odločitev je, kot piše v impresumu, njegov četrti roman na temo deškosti.
Prejšnje tri so Za metuljem še Rok (1976), Ganimed in drugi (1993) in
Nedokončana zgodba (1999). Od teh so bibliotekarji samo prvo označili
za otroško, medtem ko je tretja, ki gradi na zgodbi iz prve, že v odrasli
kategoriji. Tudi inkriminirana Napačna odločitev je nastala iz prvotno
mladinskega dela Školjka svetega Sebastijana (1900, 2000). Roman
Žigana, ki ga sam ceni najviše (izdal ga je 2003 pod psevdonimom
Ivan E. Tič pri Prešernovi družbi), so uvrstili bibliografi v odraslo
literaturo, avtor pa jo priporoča mladini in o njej pišejo raziskovalci
mladinske književnosti.
Vitan Mal vseskozi tematizira otroško spolnost in pedofilijo in so
zato njegove knjige na seznamu literature z gejevsko in lezbično
tematiko, poleg naštetih še Nedelja nekega poletja (1996) in
Ta grajski (1998); obe spadata v otroško oziroma šolsko berilo.
Glavnina Malovih 40 del je mladinska in avtorja poznamo v prvi
vrsti kot uspešnega mladinskega avtorja; po njih so snemali filme,
bil je v ožjem izboru za nagrade, izdajale so ga velike založbe,
spremne besede so mu pisali uveljavljeni kritiki, kar površnega
knjižničarja ali učitelja lahko zavede, da šolarju ponudi tudi
njegova obscena dela. Čeprav imamo v slovenščini tudi tujo
pornografsko klasiko z otroško pornografijo (npr. de Sada), se
je javna jeza zgrnila le na Mala, ki svojega nagnjenja do dečkov
nič ne skriva. Prvi razlog je prav v tem, da gre za mladinskega
pisatelja, drugi pa v tem, ker je zadnja njegova knjiga za razliko
od prejšnjih (ja, vmes sem jo šel brat), ki so bile glede spolnosti
bolj zadržane, zelo eksplicitna.
Ali res ni odraščanja brez pornografskih vsebin? To ni vprašanje
za literarno vedo in naj nanj enoumno, če to morejo, odgovorijo
pedagogi. Sam sem prepričan, da bo tistim mladostnikom, ki jih
spolnost hudo vznemirja, pornografijo pač težko skriti, in bi bilo
to tudi nesmiselno. Malovo bodo našli enako, kot najdejo podobno
filmsko robo. Zanjo je značilna čudna mešanica avtentične
pedofilske motiviranosti in poskusov vzgojnosti, otroške in odrasle
perspektive, skratka sprenevedavo kamufliranje erotičnih sanjarij,
ki so piščev glavni cilj, za »poučnost«, podobno kot so svojčas iz
strahu pred pravnimi konsekvencami prodajali pod firmo edukacije
danske mehke pornografske filme, ki smo jih hodili gledat v Slogo.
Prah, ki se dviga okrog Napačne odločitve, je, tako upam, koristen
vsem: piscu je lažje, ker je prišel s pravo besedo na dan,
zlorabljenim otrokom zato, ker vidijo, da niso edine žrtve in da
se stiske da preživeti, staršem, učiteljem in šolskim knjižničarjem
zato, ker so bili opozorjeni in v prihodnje ne bodo nabavili kar vsega
Malovega, skupnosti zato, ker jo je pripravila do premisleka o
arbitrarnosti in spremenljivosti družbenih pravil in prepovedi.
Mogoče sta za kakšno spoznanje bogatejša tudi oba skrajna
tabora v slovenski literarni vedi: prvi ne bo več povprek hvalil
piscev samo zato, ker so svoje pedofilske fantazije našemili v
literaturo, in jim tako podelili imuniteto, drugi pa bo sprejel
dejstvo, da mladinska literatura nima samo namena odvračati
otrok od spolnosti in jo nadomeščati s plemenitejšimi vsebinami,
ampak da ni nič narobe, če je tudi prostor njene emancipacije.
Miran Hladnik
Spoštovani gospod Hladnik, ni prav, da se izpostavljate zavoljo mojega pisanja. Utegnete doživeti hladno prho kot sem jo sam. Rad bi le pojasnil, da sem se lotil Napačne odločitve zavedajoč, da drezam v osir. Edini namen pisanja je bil pokazati odraslim bralcem, da so posledice spolnih zlorab najstnikov tudi barvaste in ne samo črne, kot nas učijo mediji. To pa ne pomeni poziv ‘alo, zdaj pa seksajmo z mulci po dolgem in počez!’ Uporabil sem ugotovitve strokovnjakov s tega področja (s Kinseyem na čelu). Osebno si lastim samo tezo, po kateri srečanje z analno spolnostjo pogosto vpliva pri mladostniku na kasnejšo izbiro spolne usmeritve. In to je vse. Pa toliko razburjenja! Res pa sem uporabil vulgarno izrazoslovje, vendar sem to storil s povsem z določenim namenom.
In še Sopotnikovo vpletanje Nedelje nekega poletja. Gospa Lavričeva je kritiko napisala za Revolver. Morda je menila, da mora zato iztrgati iz povesti samo tiste odlomke, ki prikazujejo spolno zorenje glavnega junaka. Če to ne drži, me je želela pač kompromitirati pred bralci. Bistvo zgodbe je drugje: v poudarjanju razlik med pogledi fantov na eni in deklet na drugi strani, ko gre za večno temo imenovano ljubezen. Prav različno gledanje pripelje do nesporazumov, značilnih za to starostno obdobje. Da sem zadel ‘žebljico na glavico’ dokazujejo navdušena pisma mladih bralcev in predvsem bralk.
Hladnik, točno to, kar pravite o Malovi pornografiji, kar Napačna odločitev je:
“Zanjo je značilna čudna mešanica avtentične
pedofilske motiviranosti in poskusov vzgojnosti, otroške in odrasle
perspektive, skratka sprenevedavo kamufliranje erotičnih sanjarij,
ki so piščev glavni cilj, za »poučnost«, podobno kot so svojčas iz
strahu pred pravnimi konsekvencami prodajali pod firmo edukacije
danske mehke pornografske filme, ki smo jih hodili gledat v Slogo.”
Napačna odločitev pač.
Mogoče sta za kakšno spoznanje bogatejša tudi oba skrajna
tabora v slovenski literarni vedi: prvi ne bo več povprek hvalil
piscev samo zato, ker so svoje pedofilske fantazije našemili v
literaturo, in jim tako podelili imuniteto, drugi pa bo sprejel
dejstvo, da mladinska literatura nima samo namena odvračati
otrok od spolnosti in jo nadomeščati s plemenitejšimi vsebinami,
ampak da ni nič narobe, če je tudi prostor njene emancipacije.
Miran Hladnik