Ne gre za to, kaj zagovarjam ali čemur nasprotujem! Dejstvo je, da so otroci spolna bitja, zato spolne igrice (tudi z odraslim) predpubertetnikom in pubertetnikom pašejo, če odrasli do njih niso nasilni. V knjigi Napačna odločitev to tudi opisujem in hkrati opozarjam, da vsaka oblika spolnosti zanje absolutno ni primerna. Njihovega veselja do razsikovanja spolnosti in uživanja v njej ne bova spremenila, pa če se še tako zgražate. Zanikanje povedanega je laž samemu sebi in zatiskanje oči pred resničnim življenjem.

Se pridružujem temi, ker nekaterih reči vseeno ne razumem.
Knjige naj bi opozarjale na problematiko, ampak tukaj dejansko ne vem, kakšne. Če ne gre za mladinske romane, torej ne opozarjamo mladostnikov. Torej odpiramo oči odraslim. Toda komu? Pedofilom očitno ne, ti vedo sami, kaj delajo in jih knjige ne bodo prepričale, da to kar delajo ni nekaj, kar bi bilo čisto vsakdanje (milo), kvečjemu jih utrdijo, da delajo prav, če je otrok pač v obdobju raziskovanja spolnosti in je odrasel človek pri temu prijazen do njega in ga na prijateljski način vpeljuje v spolnost, takšno in drugačno. Sama bi rekla, da so odrasli tisti, ki morajo ravno takšne igrice ne preprečiti, ampak otroku razložiti. Kajti nekdo pri enajstih letih je otrok (kar mi boso pritrdili vsi, ki imajo otroke in pa vsi, ki smo bili kdaj otroci) in telo je ponavadi pred glavo. Otroke moramo voditi do zrelosti v glavi in jih nato vpeljevati v spolnost med odraslimi, kjer vsak ve kaj in zakaj nekaj počne ali pa bi vsaj moral prevzemati odgovornost za svoja dejanja.
Mi pa tule razpravljamo, kako je prav, če prijazen odrasel človek ‘pomaga’ otroku pri drkanju, fafanj, vtikanju tičev….
G. Vitan Mal, z vsem spoštovanjem do vašega pisanja, kljub vsemu, kar ste povedali, me niste prepričali v smiselnost teh knjig, kakor me tudi pornografski filmi ne prepričajo, da je spolnost problematična.

Gospa Klementina, knjiga je namenjena odraslim (pa tudi pedofilom, saj opozarjam redke posameznike, ki želijo vtikati tiče … kot ste se izrazili – naj tega nikar ne počno – vendar z blagohotno, a sila pomembno pripombo, da je analni akt daleč na zadnjem mestu pedofilske letvice spolnega zadovoljevanja).

Zapisali ste tudi: telo enajstletnika je ponavadi pred glavo. Zato je v moji knjigi Tadej neizmerno hvaležen profesorju Jakobu za spolno vzgojo, ki mu jo namenja. Njegov oče je deloholik, Nejčev pa je kronični pijanec – nobeden od njiju se ne posveča poboma tako kot bi se moral. To pa je tudi potrditev, da se povsem strinjam z Vašim razmišljanjem o potrebi vzgojnega pogovora staršev s svojim nadebudnežem.

“Mi pa tule razpravljamo, kako je prav, če prijazen odrasel človek ‘pomaga’ otroku pri masturbaciji, felaciji, analnem aktu …. ” ste prav tako zapisali.
Da, prav je, da razpravljamo! O prijaznem stričku, ki ob odsotnosti staršev ponudi radovednežu pisano paleto spolnih potešitev, da si izbere tisto najljubšo, in jo potem izvajata v nepopisno zadovoljstvo obeh. To so priznali tudi Američani v anketah, ki so jih pred štirimi desetletji in več izvajali po Združenih državah. Pobudnik je bil dr. Kinsey. Z asistenti je podučil več 10.000 izvajalcev popisa (mislim, da blizu 50.000), saj je šlo za delikatna vprašanja o spolnosti. Najprej so obdelali moško populacijo. Izsledke je objavil v knjigi, ki je postala uspešnica. Vabili so ga na ‘talkshowe’, nastopil je celo v kongresu, dobil velike dotacije za nadaljnje delo. Ko pa je obdelal še spolnost ameriških žensk, se je zgodil preobrat. Postal je ena najbolj osovraženih osebnosti. Proglasili so ga celo za agitatorja komunizma in malo je manjkalo, da ga niso vtaknili v zapor. Američani niso bili pripravljeni priznati, da njihove matere, žene in hčerke sanjajo tudi o drugačni spolnosti kot naj bi bila spodobna … Denarno in psihično se je znašel povsem na tleh, vendar pa je s pomočjo soproge in prijateljev proučil še spolno življenje otrok in mladostnikov. In bilo je jasno ugotovljeno, da ima ne tako malo predpubertetnikov in pubertetnikov spolne izkušnje (trajale so do njihovega 14. ali 15 leta starosti) s starejšimi osebami da pa te niso bile nasilne in na njih niso pustile niti najmanjših travm ne v odobju odraščanja ali kdaj kasneje.
I
n čemu ne bi tega povedal v svoji knjigi?! To sem storil tudi zato, ker javnost enači pedofile (pederaste, efebofile) z morilci, čeprav je znano (in dokazano s strani policije), da velika večina njih goji do mladostnikov le platonsko ljubezen. Morilci in sadisti so vse netipični za pedofilsko populacijo. (Ti so mi očitali, da sem pri opisovanju Mortimerjevega nasilja nad Tadejem preveč grob. Takih stvari se pobom vendar ne dela!) …

Za konec morda anekdotica, ki z mojo knjigo nima nič skupnega. Je pa primer današnje nevzgoje, ki ga seveda ne gre posploševati. Moj prijatelj živi v tujini. Odkar je gonja proti pedofilom zavzela vsecelinsko obsežnost, si ne upa več odpreti vrat mladostnikom. Neki kratkohlačnik je namreč pozvonil in zahteval od njega denar. Ker mu ni ugodil, je poba spustil hlače in spodnjice do kolen in začel pred sosedovimi vrati vpiti, da ga dedec skuša zlorabiti. Prijatelju ni preostalo drugega, kot da je navihanca potegnil v stanovanje, mu plačal in nagnal čez prag.

Vsem, ki jih ta tema zanima, predlagam, da si preberejo tudi knjigo V objemu pedofila – Olga Dečman Dobrnjič. Mislim, da boste tu našli precej odgovorov na to, kako dejansko vpliva vpliv ‘prijaznih’ sterejših, ki uvajajo otroke v spolnost. Tudi avtorica priznava, da je ‘uživala’ v igricah, a vendar, ko zrelost pride za telesnostjo, glava vedno prevlada telo – morala, ki lahko uniči tako življenje kot duševnost.
Ker je to roman iz prve roke in ne samo zgodba, ki se dogaja v glavi pisatelja, je morda boljši prikaz te teme.

Ne razumam, a zdaj boš pa zagovarjal pedofilijo, Mal. Podrobneje si preberi kazenski zakonik. A te res nič ne izuči?
Ok, če vzamemo za dejstvo, da je tudi pornografija neke vrste literatura, potem je pač vse sprejemljivo. In sem proti cenzuri (seveda pa ta tvoj roman NI OTROŠKA LITERATURA – tukaj bi morala bidi pa cenzura obvezna!!!, da se prepereči dvojno škodo).
Ampak tvoj način “obrambe” pred tukajšnjimi forumskimi napadi je pa s svojim poskušanjem dokazovanja, kako je pedofilija zdrava za otroke, že prav nemarno nagnusna.

Sopotnik

Spoštovani g. Mal!

Kot otrok sem bila oboževalka vaših knjig, natančno pa se spomnim, da me je neprijetno zbodel vsak odlomek, v katerem ste prekoračili dolžno mejo spoštovanja do teles vaših mladih junakov. Danes me ob vaših knjigah nehote spreleti občutek gnusa. Predsodki? Ne vem. Gre skoraj za organsko zavrnitev nemoralnega razmišljanja odraslega o otroku. Zanimivo pa je, da vas kot pisateljica zelo dobro razumem. V knjigah, ki jih pišemo, predelujemo najbolj globoke travme svoje lastne psihe, in včasih je grenko-sladka omama ob tem tako zaslepljujoča, da pozabljamo, da gre za naše notranje doživljanje, ne pa za družbeno problematiko, ki bi se ji družba premalo ali z nerazumevanjem posvečala. Po tej ugotovitvi sama strogo cenzuriram svoje knjige, mi je pa še danes žal za tisto, kar se je izognilo zavestnemu samonadzoru in morda prestopilo meje sprejemljivega. No, kakorkoli, moj zaključek je, da se neželeno psihično stanje z nerazsodnim vztrajanjem v njegovi omejeni in zaprti logiki le še bolj krepi, to je tako, kot bi ogenj gasili z oljem, s tem pa tudi naše težave z družbo, zato je po mojem boljša pot resno, odkrito in samokritično poglabljanje v prave razloge za svoje pisanje. Literatura, namenjena otrokom ali mladostnikom, vsekakor ni primeren poligon za preigravanje problemov in dilem odraslih.

Brez zamere in lep pozdrav,
Nataša

Še dodatek. Odrasli pri tem, kako in na kakšen način otroci spoznavajo in raziskujejo spolnost (to seveda dela vsak normalen otrok) NIMAJO PRAVICE BITI ZRAVEN v vlogi aktivnega spolnega partnerja. Zato, gospod Mal, ne znižujte vrednosti svojih napisanih del s takšnimi neokusnimi vrivki. In takšnimi neracionalnimi odgovori na forumih. Upam, da ne bomo slišali od vas izjave, da si v bistvu zaslužite kakšno državno nagrado za seksualno edukacijo dvanajstletnih človeških moških mladičev.
(Pustite že enkrat mlade fantke na miru.)
Sopotnik.

Rekel sem že amen ob tej temi, pa vidim, da vas je kar nekaj, ki spreobračate moje besede. Gospod Popotnik, jaz si ne bi dovolil tikanja z Vami, saj nisva pasla krav skupaj, pa tudi tisto podtikanje o fantkih je z Vaše strani vse prej kot kulturno, ker znova in znova pogrevate neresnico. Nikoli v življenju nisem ‘poflodral’ nobenega človeškega mladiča, to kar pa sem napisal (zagovor mojega pisanja), pa temelji na izpovedih odraslih, ki so doživeli takšno ‘ljubezen’ in na ugotovitvah trikratnega doktorja, profesorja in očeta svetovne seksologije, torej človeka, ki mu nihče v domovini niti v tujini ne seže niti do kolen. Kar pa se nagrad tiče, gospod Sopotnik, mi jih ta družba ni podelila niti za Srečo na vrvici niti za Ta grajskega, Žigano … torej je ne prilčakujem niti za moj doprinos k raziskovanju spolnosti mladih. Pa še spoštovani kolegici glede mojega pisanja: Napačna odločitev ni namenjena otrokom, kar pa se mladinskih knjig tiče lahko rečem, da se zavrtost odraslih pozna tudi v tem, da zavračajo moja besedila, v katerih opisujem samozadovoljevanje glavnega junaka, njegov prvi nočni izliv (Nedelje nekega poletja, Vanda, Žigana …), čeprav imam nešteto pisem otrok, ki me hvalijo, ker da pišem tako doživeto, kot bi bil eden njih. Za nameček je bila prav učiteljica tista, ki me je že v devetdesetih letih prosila, naj v romanu obdelam problem pedofilije. Ustregel sem ji z romanom Ta grajski. Pederasta sem predstavil v podobi starejšega človeka, ki pa se sosedovega fanta ni niti dotaknil v spolnem smislu, lagal mu je samo o svojem sinu in soprogi, ki da sta umrla v nesreči. Ko je bil poba v prevzgojnem domu, mu je zapustil svoje premoženje s pripisom, da bo dedoval le pod pogojem, če uspešno konča šolanje … Torej sem ga polomil s tem, da sem pederasta (še vedno nočete ločevati pedofilov od pederastov in efebofilov) predstavil kot pozitivnega človeka. Zavoljo tega so mi ‘vzeli’ že prisojeno Večernico. Toliko o tem, kako je družba ‘strpna’, ko gre za razbijanje še tega zadnjega tabuja v družbi. V resnici še zmerom živimo v Dolini Šentflorjanski, tiščimo glavo v pesek in se sprenevedamo, vse v imenu dobrega našim otrokom. (nihče pa se ne zgane, ko otroci umirajo zavoljo strokovnih napak nekaterih zdravnikov ali pa jih na cestah pobijajo pisani in vase zagledani vozniki!!!).Čedalje bolj razumem besede ugledne strokovnjakinje za literarturo, ki mi je dejala: Vaša literarna dela še niso za današnji čas. Ljudje jih niso sposobni sprejeti tako kot si zaslužijo. Tudi Vas, gospa kolegica, moti opisovanje teles fantičev v mojih povestih. Ne vem če veste, toda slikarji in kiparji dobro vedo, da je človeško telo estetsko popolno samo pri predpubertetnem otroku. Razmerja med glavo, trupom in okončinami so v idealnem razmerju, vse pa se poruši v času, ko ponorijo v njegovem telesu ponorijo hormoni. In zakaj se ne bi navduševal nad takšno lepoto! Opazijo jo celo otroci. Neki dvanahstletnik in Prekmurja mi je potožil, ker ga zafrkavajo v razredu. Zagledal se je namreč v sošolca in se ves zmeden spraševal, kaj je pri tem narobe, saj ima njegov sošolec dolge lase in nežen obraz. Pa še nekaj: ljudje se navdušujemo nad mladički psov, mačk, nad piščančki, kužki, bambiji, navdušenja nad našimi mladiči pa ne smemo pokazati. Takoj si pokvarjenec, izmeček, pedofil! Kakšna dvojna merila!
In zakaj so moji junaki iz mesa in krvi? Zato ker sem imel poštirkanih fantov in deklet iz romanov in povesti mojih kolegov in kolegic vrh glave. Njihovi junaki niso bruhali, niso scali, niso onanirali, bili so iz nekega drugega, nerealnega sveta. Veljam za prvega mladinskega pisatelja, ki je podal otroke takšne kot so. To je dejstvo. (Ugleden slovenski pisateljj e v svojem mladinskem romanu očitno pod vplivom mojega pisanja tudi opisal junaka, ki je skozi ves roman z masturbiranjem tešil svojo mladostno slo. Toda to je počel tako pogosto, da je motilo bralce in so mu to tudi očitali, češ, da se norčuje iz njih.)
Ko pa prebiram vaša sporočila, v katerih ne dojamete bistva Napačne odločitve, si rečem, čemu sem le izgubljal čas s pisanjem. Tudi s pisanjem za mladino in otroke. Če bi se dalo bi vse svoje knjige in filme zažgal, a je to praktično nemogoče. Pa nisem jezen na nikogar in in mi je vseeno če kak zgleden potomec slavnih inkvizatorjev zbira polena za grmado, na katero me je obsodil.

Se opravičujem za tikanje, gospod Mal. Moja napaka, priznam, včasih me v jezi zanese. Vse drugo pa ostaja. Me pač niste prepričali, da je tak način podajanja oziroma opozarjanja na problematiko pedofilije komur koli koristen. Razen pedofilom samim, ki material – vaš tekst – uporabijo za svoje pornografsko čtivo. Ostalo pa, že povedano. Tudi v kazenskem zakoniku piše vse o tem, do kje gredo meje spolne nedotakljivosti otrok. Dobro, že res, da so tisto v knjigi le literarni junaki, kajne? Tudi če sami niste subjekt pisanja, kot trdite, se človek težko znebi občutka, da je o nečem tako intimnem mogoče na tak način pisati, če pišoči sam ne sanja o tem. In prav to je odbijajoče.

In tale primerjava je čisto zgrešena:
citat:

“Pa še nekaj: ljudje se navdušujemo nad mladički psov, mačk, nad piščančki, kužki, bambiji, navdušenja nad našimi mladiči pa ne smemo pokazati.”

???
Absolutno, da lahko, ampak saj si tudi psičkov, muck, bambijev, piščančkov ne vgrajujemo v spolne fantazije. Če pa si jih, je pa tudi rahlo sprevrženo (mar ni???), čeravno manj škodljivo, kot “telesna ljubezen” (huh, kakšen izraz!) med odraslimi in otroci.

Sopotnik, ki ni Popotnik

Gospod Sopotnik, tudi jaz se Vam opravičujem za napako. Bil sem površen in ne jezen. Skušal bom biti kratek. O spolnosti z dečki (in seveda tudi deklicami) sanja veliko ljudi. Ampak samo sanja. Kriminalisti so navedli točne številke: od stotih pedofilov je 15,8 takšnih, ka katere je bolje, da ne pridejo z otroki v stik. Več kot 84 pa se otrok dotika, se ljubi z njimi in zganja najrazličnejše perverznosti zgolj v mislih in besedah. Bolno ali ne, jaz pravim, da je to njihova zasebna stvar in naj takšna ostane, dokler otrokom ne škodijo. Dr. Kinsey je s pomočjo anket prišel do zaključkov, da je nenasilna spolnost odraslega z mladostnikom za slednjega neškodljiva. Gospa Klementina je v forumu napisala o delu pisateljice, ki priznava, da je kot deklica ‘uživala’ v igricah, a vendar, ko zrelost pride za telesnostjo, glava vedno prevlada telo – morala, ki lahko uniči tako življenje kot duševnost. Roman bom prebral, čeprav sklepam, da je pri njenih spolnih igricah šlo za podzavesten strah, da bo doživela bolečino ali pa razkritje pred njenimi domačimi, ker je počela nekaj, česar lepo vzgojene deklice naj ne bi počele. Če je šlo za kaj tretjega bom upam odkril pri branju in se naučil kaj novega, saj priznam, da so deklice zame nepopisana tabla, pobe pa ‘obvladam’ do obisti. Dekleta se razlikujejo od fantov glede doživljanja ljubezni in spolnosti v tem, da se zaljubljajo v prince na belih konjih, medtem ko nasprotni spol enači ljubezen s šlatanjem. Banalno rečeno, če pobje ne šlatajo punc, oziroma punce šlatajo njih, se šlatajo med seboj, če pa se pojavi še kakšen prijazen striček, veselje in zagnanost še narasteta, ko se med njimi vzpostavi stik prijateljstva in zaupanja. Pa smo spet pri moji knjigi. Vidite, moral sem biti grob. Če bi vse zavil v tančice filozofiranja in poetičnega sloga, se danes ne bi pogovarjali o knjigi.
Zaupam naj vam, da v osemdesetih letih pedofilija v javnosti sploh še ni veljala za tak bavbav, dokler ni zloglasni Belgijec zaprl nekaj deklic – mislim, da so 4 celo umrle. Kolikor se spominjam zločinec v bistvu sploh ni bil pedofil, ampak trgovec (izdelovalec) otroške pornografije in sadist. Pedofili, pederasti in efebofili so prav tako obsojali njegovo dejanje. Za nameček pa so postali žrtve lova na čarovnice. In to navkljub temu, da je seksolog Paul Gillete napisal o spolni zlorabi otrok med drugim tole: Pedoifili marsikdaj res utegnejo biti družbeni problem, vseeno pa jih javnost šteje za veliko nevarnejše, kakor pa so v resnici …

Sem res prebrala tole:”Pedoifili marsikdaj res utegnejo biti družbeni problem, vseeno pa jih javnost šteje za veliko nevarnejše, kakor pa so v resnici …” ?

Uh, tale je pa dobra, dragi pisatelj in zagovornik pedofilov! Kakorkoli, že samo en sam tak, ki je nevarem kateremukoli otroku, je preveč, pa čeprav so vsi ostali pedofili lepo prijazno prikriti in se izživljajo samo v svojih sanjarijah (in zato potrebujejo med drugim tudi pornografski material, otroško pornografijo!) …
In zato je prav, da imamo take zakone kot jih imamo, po moje so celo premalo strogi.

In za to pisanje ste dobili celo honorar ???

svetlana z

Prav ste prebrali, ker sem pravilno prepisal iz knjige. Ni mi nerodno če me imate za zagovornika pedofilov, pederastov in efebofilov! Še celo ponosen sem. Raje sem to kot na primer zagovornik tajkunov, nesposobnega vodstva in vseh tistih pokvarjenih prascev, ki se drenjajo okrog korita in kradejo denar poštenemu narodu, da naši otroci ne sanjajo več o lastnem računalniku pač pa o koščku belega kruha! Moram jih zagovarjati, ker v pedofilih vidite edino gorje tega sveta, nesreče otrok na cestah pijanim in vase zazrtim šoferjem širokogrudno odpuščate. Koliko pedofilov na naših tleh je v šestdesetih letih, kolikor se pač zavedam sveta, umorilo kakšnega otroka? Hvala bogu, ne bi Vam vedel povedati niti za enega! Vseeno pa se strinjam z Vami: Že en sam en sam pedofil, ki je nevarem kateremukoli otroku, je preveč. Naj dobi zasluženo kazen, ostalim pa pustite sanjati. Saj s sanjarjenjem nikomur ne škodujejo!
In še to: Za pisanje Napačne odločitve nisem dobil honorarja, čeprav bi ga zaslužil.

OPA! Otroka ni treba glih umorit, da ga uničiš!
A ne?

Vam pa ne bi dala v varstvo svojih otrok!
Pa če bi jim vaša žena še tako dober štrudel spekla.

svetlana z

Mislim, da zagovornikov pedofilov ne rabimo. Kot tudi pedofilov ne. Sploh pa jih ne potrebujejo naši otroci.

Tudi ne spolne edukacije s strani pohotnih dedkov.
Hvala lepa.

Sopotnik

Spolna edukacija je še kako potrebna, pa čeprav s strani pohotnih dedkov. Nihče od vas se ni dotaknil uradnih ugotovitev francoskih kriminalistov, ugotovitev Kinseya, Gilleta, zavračate realnost, kot da še nikoli od vas ni nihče slišal posameznih pobov, ki omenjajo svoje sponzorje. Ne mislim tistih uradnih, ko gre za podpornike športnikov, ampak takšne, pred katerimi si zatiskate ušesa in oči in imate mene, ki pišem o tem, za pohotneža in povarjenca. Dandanes uspevajo vsi tisti, ki trobijo v en rok lažne morale in ne sprejemajo življenja takšnega kot je. Hočejo biti priljubljeni, uspešni, spoštovani. Jaz pa sem že dovolj star, da mi je vseeno, s kakšnimi pridevki me ljudje označujejo. Zato tudi rečem bobu bob.

V resnici lahko psihično uničijo otroka tisti zlorabitelji, ki so do njih nasilni, jih silijo v stvari, ki jim niso po volji ali jim grozijo in lažejo. Tega mnenja ne bom spremenil pa tudi če bi mi po nacističnih mučilnih metodah pulili nohte s prstov in mi rane posipali s soljo.

Predlagam vam branje knjige Tonyja Duverta Dnevnik nedolžneža. Lani je izšla tudi v slovenskem jeziku. Nekoč ugledni pisatelj je otroštvo povezoval s čistostjo in nedolžnostjo, odraslost s pokvarjenostjo in nečlovečnostjo, ali kot je zapisal: ‘Vsi otroci so ljudje, le malo odraslih to tudi ostane.’ Največ knjig je objavil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, še v času seksualnih svoboščin, ko je prejel tudi najvišje literarne nagrade, kasneje pa so njegova dela proglasili za hvalnico pedofiliji in ga je pred še večjimi nevšečnostmi rešila zgolj intervencija francoskega združenja pisateljev.. Leta 1989 se je umaknil iz družabnega življenja in prenehal objavljati …

Gospa Svetlana, poleg tega, da moja žena peče odličen štrudel, je v preteklosti čuvala kar nekaj otrok. Nihče se ni nikoli pritožil in prav vsi so odrasli v ‘normalne’ državljane, ki imajo zdaj že svoje družine. Pa tudi moj vnuk se lepo razvija in to brez nasvetov ‘pohotnega’ dedka, saj ima razgledana, izobražena in ljubeča starša, ki obvladata tudi spolno vzgojo, rak rano vzgoje današnjih otrok. Mogoče pa se boste z menoj strinjali vsaj v tem, da je ta vzgoja po šolah nezadostna, nezanimiva, premalo povezana s sodobnimi problemi, skratka neživljenjska, tako da učenci iščejo podatke pri bolj ‘izkušenih’ sošolcih ali na internetu. V obeh primerih pridejo najpogosteje do izkrivljenih podatkov. Potem lahko razumete tudi njihovo hvaležnost in zadovoljstvo če slučajno naletijo na poduk prijaznih stričkov da ne bom rekel ravno dedkov. Pa smo spet pri moji knjigi Napačna odločitev. Lep pozdrav!

G. Mal, vaše razumno in, za razliko od nekaterih drugih udeležencev debate, korektno nečustveno stališče s pridihom nedolžne provokacije, na katerega se kot ribe na trnek lovijo zgroženi naivni sogovorniki, potrjuje vašo ugotovitev, da naša družba še ni zrela, da bi se odkrito pogovarjala o velikih tabu temah svojega zamočvirjenega nezavednega. Ob tem se sprašujem, koliko manj težav s spolnostjo in nasploh sami s seboj so imeli v starem Rimu, kjer je bilo v odnosu do mesa dovoljeno praktično vse, in koliko je k našemu sodobnemu gnusu nad telesom, kot je, prispevalo prav besedno čistunstvo, ki noče govoriti o tem, o čemer razmišlja, ter hkrati obsoja vsak poskus, da bi se nezavedne pošasti končno spustile na plano in z ozaveščanjem izgubile svojo demonsko moč. Naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha, je že dva tisoč let nazaj rekel neki tesar, in – glejte, danes ni prav dosti drugače.

Pythia, se strinjam v celoti. Hvala za Vašo dragoceno podporo, hkrati pa dodajam, da z veseljem kramljam tudi s sogovorniki, ki me za razliko od drugih portalov (kjer ne sodelujem, a naletim na svoje ime) še niso raztrgali ali kastrirali, ampak so mi nadeli ljubek nadimek ‘pohotni dedek’. Res pa je, da se mi zdi, kot da govoril gluhim. Ponujajo mi v branje delo izpod ženskega peresa (prebral bom še ta teden), čeoprav se zavedam, da spoštovane ženske gledajo na to problematiko izključno s srcem. V zlorabljenem knjižnem junaku vidijo svojega otroka in potem toliko bolj čustveno reagirajo. Ne verjamejo, da njihov miljenec drka že od šestega leta ali pa še od prej. Ali da mu pri dvanajstih letih sila godi, ko neznanec pohvali njegovega metuljčka tam spodaj. Pusti se celo fotografirati in ob silni hvali sam od sebe metuljčka poveča v metulja. ‘Ne, moj sin že ne dela takih reči!’ se zgrozi. Potem zaslišuje sina, on pa ji odgovarja natanko tisto, kar ve, da bi mama rada slišala. Če bi povedal po pravici, bi jih fasal, mulci pa so dandanes bolj brihtni kot smo mi kdajkoli bili! In tako sem spet lažnivec jaz. Moj bog, zakaj se namesto v dečke nisem raje zaljubil v vrtnice in bi zdaj pisal knjige o vrtnarstvu?!

Ne vem zakaj so mi prej brisali komentar! Napisal sem samo, da sem prepričan, da gospodična Pythia nima svojih otrok in da, če bi jih (zgolj hipotetično) imela, jih prav gotovo ne bi hotela dati v varstvu pedofilu.
Gospod Mal, vi ste pa s svojimi tezami že prav neokusni. Pustimo otrokom njihovo pravico in najbolj naravno stvar na svetu, da raziskujejo svoje telo, to delajo vsi. Ampak (sem bi napisal kletvico, pa je ne bom …), prosim, prste stran od njihovih “metuljčkov”, telesc … do tega nimate in nikoli vam ne bo priznana nobena pravica!. Časi od antike sem so se pa že malo spremenili .

In Pythia, o kakšnem “grehu” pa vendar govorite? Tu gre za OTROŠKO PORNOGRAFIJO! Ki ni greh, ampak kriminal.

Srečko P

Za številne generacije otrok eden najbolj priljubljenih mladinskih pisateljev in skozi to hkrati izpričano odličen poznavalec otroške duše Vitan Mal drži pred nami ogledalo, v katerem se lahko kot družba ogledamo. Žal mi je, če tega ne razumete, misleč, da govorimo o kriminalu. Tema je, če prav razumem, kakor tudi ta forum, namenjena literaturi, in kot kaže, marsikdo še vedno ne zna potegniti ločnice med literarno fikcijo in realnostjo.

Srečko, govorimo o knjigi Napačna odločitev, ne pa o nekem pedofilu in čuvanju otrok. Če ciljate name, jaz zavoljo pedofilije in izmišljene fotografije trinajstletnika nikoli nisem bil sojen ali obsojen na sodišču. Razumni trud Pythie je pri Vas prav tako zaman. Sicer pa si lahko podata roko z gospo Svetlano. Črno na belem zapišem o moriji otrok na cestah (pred desetletjem je umrlo na naših cestah za dva razreda otrok) in o tem, da na slovenskem še noben pedofil ni umoril otroka (morijo jih sadisti, ki pa ni nujno, da so ravno pedofili, pederasti ali efebofili), vidva pa niti besede o vinjenih in prepotentnih šoferjih (mogoče spadata mednje?), pač pa spet stara lajna, da so vsega gorja nad otroci krivi izključno pedofili, pederasti in da otroka ni treba ravno ubiti, da ga uničiš. Ampak jaz trdim, da si naš nadebudnež nikoli ne bi izbral prometne nesreče za svoj odhod s tega sveta, pač pa bi raje ostal živ ter naravnost srečen v vlogi knjižnega Tadeja. Za to ni treba biti posebno pameten!

Prav rad bi vedel, gospod Srečko, kaj vi smatrate za otroško pornografijo? Odločno podpiram oblast, da je izdelava fotografij ali filmov, na katerih odrasli seksajo z otroci, najstrožje prepovedana. Če pa prištevate med otroško pornografijo literarna besedila, ki vam hočejo prikazati življenje, takšno kakršno je v resnici, ali pa če uvrščate med pornogafijo tudi fotografije golega dečka ali deklice na plaži, potem ustanovite s somišljeniki inkvizicijo (če je še niste) in zažgite na grmadah vse, ki se z vami ne strinjajo. Kaj boste rekli ob podatku, da so Danci uradno sporočili javnosti, kako je pri njih z izdajanjem revije Boy (fotografije fantičev med 9. in 12. letom) v enem letu upadlo spolno nasilje nad otroci za 25 do 30%. Ali pa besede priznanega slovenskega strokovnjaka, ki pa je žal že pokojni, bil pa je psihiater in sodni izvedenec za spolne delikte nad otroci in mladostniki, kako pri njih skušajo zdraviti zasvojenost z otroci prav s pomočjo takšnih revij (danes morda tudi filmov). Na vprašanje, če bi se moral zdraviti človek, ki zbira takšne revije (ali nenasilne slike z interneta), se mi je nasmehnil in dejal: “Če ne išče živega kontakta z otroki, zdravljenje aboslutno ni potrebno. Prav je, da obstajajo tudi takšni ljudje, saj če bi bili vsi narejeni po enem kopitu, bi bil na svetu preklemano dolgčasno.”
Kar pa se kriminala tiče, gospod Srečko, je kriminal višina moje penzije za 40 let dela in skoraj ravno toliko napisanih knjig, ter miljonov evrov, ki so jih moji filmi prinesli tej usrani državi. Kriminal so čedalje številnejši otroci, ki s starši živijo v pomanjkanju, kriminal je to, da država pušča nakradeno bogastvo ljudem, ki so uničili nekoč uspešna podjetja in spravili delavce na berasško palico. Vas pa moti moja knjiga. Razumen človek ne more verjetni lastnim ušesom.

Nečesa pa vewndarle ne razumem v tej verigi odgovorov in obsojanj. Sadizem brez privolitve je kazniv? Ja. Sado-mazohistični odnosi, kjer se oba strinjata so kaznivi? Ne. Sadistična sanjarjenja z namenom potešitve so kazniva? Ne.
Torej zakaj se pri pedofiliji in vsem ostalem meče vse v en koš? Strinjam se, da se takšne pornografije ne proizvaja, vendar pa zagovarjam mnenje, da lahko vsak sanjari o čemer hoče. O pedofiliji v konsenzu z orokom ne bom govorila, ker se mi zdi, da vsak s hormoni nabit enajstletnik pa tudi ne ve, kaj je najbolje zanj. Vendar pa bi po tem principu (skoraj!) lahko preganjali tudi tistega fanta, s katerim je dekle šlo prvič prezgodaj v posteljo in ima na ta dogodek še znaj grenak spomin.
Da ne bo pomote: telesne zveze med odraslim in otrokom ne zagovarjam. Vendar pa se strinjam z gospodom Malom, da ne smemo vseh metati v isti koš.

“Če bi povedal po pravici, bi jih fasal, mulci pa so dandanes bolj brihtni kot smo mi kdajkoli bili! In tako sem spet lažnivec jaz. Moj bog, zakaj se namesto v dečke nisem raje zaljubil v vrtnice in bi zdaj pisal knjige o vrtnarstvu?!” moj Bog, g.Vitan Mal, z vsem spoštovanjem, ampak: utihnite že enkrat, ker vse to vaše besedičenje že meji na hudo norost …

Ali res ne razumete, da je otrok samo otrok … ničesar ni kriv, pa čeprav se gol sprehaja pred odraslo osebo. Vedno so krivi odraslli. In v mislih se vse začne in ko se te misli začnejo – takrat je čas za zdravljenje. Pa to ni moja pogruntavščina, to so že večkrat kje napisali strokovnjaki, le malo pobrskajte po netu.

In nikar ne mešajte jabolk in hrušk – “Kriminal so čedalje številnejši otroci, ki s starši živijo v pomanjkanju, kriminal je to, da država pušča nakradeno bogastvo ljudem, ki so uničili nekoč uspešna podjetja in spravili delavce na berasško palico. Vas pa moti moja knjiga. Razumen človek ne more verjetni lastnim ušesom.” … da, vse to je kriminal, ampak to ne pomeni, da nas ne sme motiti vaša knjiga … Kaj knjiga – zdaj vidim, da knjiga ni še nič … vaše razmišljanje je tisto, kar je še najbolj skrb vzbujajoče … In res: razumen človek ne more verjeti lastnim ušesom …

“In res: razumen človek ne more verjeti lastnim ušesom … “

in ne očem, ko to preberejo: sick! bljak!

http://www.ljudmila.org/siqrd/2010/01/vitan-mal-napacna-odlocitev/

Ja, Vitan Mal, utihnite, saj si z vsakim nadaljnjim odgovorom zmanjšujete kredibilnost.

kranjica mati

Zmedenka, manj ste zmedeni od marsikoga v tej rubriki! Konec pameti ne zna brati kaj sem napisal med vrsticami (kdaj sem rekel, da je otrok česa kriv??? – razen morda ko je šlo za primer izsiljevanja s slačenjem pred vrati stanovanja – pa še tu ni kriv nadebudnež, pač pa potrošniška družba), pri kranjici materi pa bi moral z glavo butati ob zid, pa je še ne bi premaknil iz njenih okopov. Za svojo kredibilnost bom poskrbel sam. Ne rabim mnenj strokovnjakov z interneta, ker imam svojo pamet in izkušnje. Lahko še tako vpijete o moji zmoti, prepričali me ne boste. Preveč znanstvenih razprav sem prebral, s preveč strokovnjaki, torej profesionalci sem se pogovarjal, preveč slišal in videl, da bi podvomil v en sam svoj stavek. Živimo pač na različnih bregovih. Razlika je samo v tem, da vas jaz ne žalim, vi pa si upate pisati vse mogoče, ker ste junaško anonimni. Razen svetlih izjem prevladujejo med vami s čustvi nabiti gluhci in slepci, pedofilija ostaja tabu tema še naslednjih deset, dvajset let! Škoda, upal sem, da boste znali ločevati zrno od plevel, da si boste vtepli v butice, kako več kot 84 pedofilov, pederastov in efebofilov od stotih absolutno ni škodljivih za otroke in da jim delate krivico s svojih svetohlinskim sprenevedanjem. Krivični ste do Tadeja iz moje knjige, saj mu ne privoščite sreče – po vašem mnenju bi to moral biti mladenič z uničenim otroštvom. (Nimate pojma, koliko Tadejev in Nejcev je med nami in koliko duševnih pohabljencev, narkomanov in pijancev bi nas moralo obkrožati, če bi vi imeli prav!) A kaj, tako slišite na televiziji od politikov in raznoraznih misic, priznam da tudi od strokovnjakinj, ki poznajo le najbolj črne zgodbe o zlorabljenih, vsemogoče berete v časopisih in novinarjem slepo verjamete vsako besedo, jaz pa nisem tako naiven, verjamem v svoj prav in moj spanec bo miren še naprej. Ne bom pa utihnil na vašo željo, ampak zato ker poznam pregovor po katerem pametnejši prvi odneha.

Ampak, gospod Mal, meni se zdi, da Tadej IMA uničeno otroštvo. Sami pišete, da je vse bolj “…pogrešal živalsko pohotnost,” se ob branju o tovornjakarskem posiljevalcu takoj odpravil na parkirišče z vazelinom v torbi in potem s pekočim zadnjikom in klokotanjem sperme v drobovju nadaljeval kot prostitut v četvorčkih. Sicer sta se mu cedila med in mleko in se mu še, vendar to najbrž ni otroštvo, ki bi ga želeli sebi ali svojim otrokom ali vnukom. Zanimivo, do takrat je lik videti še kar nedolžen in pozitiven. Kaj ga je tako spreobrnilo? Pišete, da to, da so zaprli posiljevalca Mortimerja … “Če bi ga lahko priklical iz ječe, bi njegovo ime klical noč in dan. Z možakarjevo podobo pred očmi je tlačil v ritnik vse, kar je bilo ovalno in podolgovato.”
Najbrž ste se s psihologi posvetovali tudi o fenomenih, ko se žrtev zaljubi v posiljevalca, tako da je stvar psihološko utemeljena. Ampak težko se identificiram s Tadejevim užitkom v odvisnosti, najbrž je to problem.
(Se opravičujem za spojlerje tistim, ki knjige še niso prebrali, pa jo nameravajo.)