Kje so meje literature?
Se strinjam, da se ne strinjamo.
Kar se tiče pa samih meja literature, naj pristavim tole. V primeru, da vprašanje gr za edn1 ni bilo zgolj retorično, ja, se dogaja. Primer, ki ga lahko potegnem takole s frej glave, je roman Lahko Andreja E. Skubica. V uvodu pojasni, da roman temelji na dveh resničnih zgodbah (priimki, kraji, letnica), vključeni so tudi komentarji o njih (lahko dobesedno prepisani) z raznih forumov, je pa vse skupaj prosto prirejeno in domišljijsko obdelano. Skubic se sicer ukvarja s socialnimi zvrstmi jezika, tako da je v prvem planu – jezik. Čisto legitimno, literatura ima pač SVOJE zakone. V sedemdesetih, ko se je pri nas del poezije igračkal z mejami literature, si lahko v pesniški zbirki našel tudi prepisane zapise s škatlice kondomov ali vest iz črne kronike. 😉
Tako da ja, sodno preganjanje literarnih del je po svoje absurd. Se pa še vedno dogaja, ne samo pri nas.
Hm, Mazzini … Zanimiv pogled na fenomen štajerskega slavčka in pojočih misic. Ni pa vse tako črno ravno v podalpski deželici, naši avtorji so zaradi gonje vsaj prodali več knjig (Smolnikarjeva), Rushdie je moral bežat, da ga niso ubili.
ne pozabimo dejstev
na tem forumu, je pisoar de mal, javno priznal da zagovarja pedofilijo
na tem forumu sta se mu pridružila pedoklona roza gegi in onana
na tem forumu so se vsi trije zakleli, nekajkrat, da se ne bodo več oglašali
na tem forumu, se vsi trije pedofilski zagovorniki oglasijo vedno, kadar je kdo proti pedofilom
skratka
Arnela Onana, po lastnem priznanju poscanka, pičoznanstvenica in partnerica roza gegija, roza gegei in pisoar de Mal, menijo, da so svojo besedilno kloako zameglili dejstva do te mere, da bomo starši najmanj tiho ali pa celo sprejeli njihovo pedotezo, da je pedofilija in otroška pornografija nekaj pozitivnega.
malo morgen.
vsaj jaz, se ne bom več tako pogosto oglašal, vendar ne zato, ker sem kao “poražen” v razpravi z uvelim pedofilom in njegovimi opričniki, temveč zato, ker je vse že nekajkrat prežvečeno in dokazano. Vitan Mal JE zagovornik pedofilije in PIŠE otroško pedofilijo, roza gegi in arnela poscana onana, pa iz razlogov, ki so normalnemu človeku nedoumljivi, mu asistirata.
Sapienti sat
če smem … prebrala sem tole knjigo in ker priznavam, da sem bila že kot otrok spolno bitje in da se mi je primerilo nekaj stvari s strani odraslih, ki jih v knjigi prepoznavam, sem si dovolila po razmisleku napisati svoje razumevanje prebranega.
knjiga ni napačna, no, vsebina ni. razen povezovanja posilstva z neizmerno željo po ponovnem seksu se mi vse zdi realna oziroma … če si najstnik že želi spet doživeti tak občutek si ne izbere tega načina. ali pač. to je res knjiga, ni biografija.
moje razmišljanje je tukaj http://www.katarina-blog.si/2011/04/17/napacna-odlocitev-vitan-mal/
knjige pa res ne bi dala v branje 12 letniku. se mi zdi preveč vulgarna. vsekakor pa bi jo lahko prebrali starši tega 12 letnika. 🙂
Cenjena Katarina, prebral sem Vaše razmišljanje o knjigi Napačna odločitev. Vesel sem Vašega tehtno napisanega sestavka. Žal temu botrujejo tudi vaše mladostne izkušnje s prezgodnjim odkrivanjem spolnosti (zdi se, da tudi na neprimeren način).
Romana sem se lotil zato, da bi ljudem razložil, kako moramo spolno zlorabo mladostnikov (in seveda mladostnic) obsojati, preganjati, se zavzemati za kaznovanje storilcev. Vendar bi bilo prav, da sploh vemo, kaj je spolna zloraba, tako pa jo obsojamo kar počez in na pamet, s tem pa izkazujemo svojo zaplankanost, da ne rečem neumnost, nesramnost, netolerantnost – obkladanje posameznika s pedofilom je postalo orodje pri deskreditaciji moteče osebe v družbi. Pedofil naj bi bil tudi jaz, za katerega so si ljudje izmislili, da sem bil sojen in obsojen zavoljo spolne zlorabe trinajstletnika. K sreči mene takšno obkladanje in žalitve s strani “junaških” anonimnežev niso nikoli prizadele in me njihova zagnanost po svoje celo zabava, vendar zdaj ne mislim govoriti o sebi. Rad bi Vam pojasnil nekaj nejasnosti o razumevanju omenjenega romana. Za junake sem res izbral fante, ker sem bil sam fant in jih bolje poznam. (Ne razumite narobe: nič nimam proti dekletom: v seh mojih zgodbah so res nosili glavne vloge pobje, toda vse junaki so bili usodno povezani z deklicami). Tako tudi vem, da na fante drugače deluje akt z odraslim moškin kot na dekleta. Dekleta to obliko spolnosti znova doživljajo v času odraslosti, ko izberejo ljubezenskega partnerja, fantje pa se s takšno obliko spolnosti pri kasnejšem druženju z dekleti oziroma ženskami ne srečujejo več. Torej lažje pozabijo na zlorabo v otroštvu.
Vendar pa sem v romanu želel pokazati, kako nenasilna ljubezen (poudarjam besedo nenasilna, skratka dogovorjena ljubezen – natančneje telesni kontakti) med odraslim in mladostnikom nikakor ni usodna za slednjega , če le ne gre tudi za analno ljubezen. Pri analni ljubezni pa je drugače! Nasilna (posilstvo) ali nenasilna, lahko puščata slične posledice pri fantih: Po prvem šoku, občutku ponižanja (ko gre za nasilno posilstvo), bolečini in celo manjšem krvavenju, se začne v pobu prebujati ponovna želja po druženju z moškim, saj si je zapomnil nadvse intenziven orgazem. (To je podrobneje opisano v romanu, zato ne bom na tem mestu podrobneje razglabljal, saj nočem, da bi mi kdo očital pohujševanje morebitnih mladostnikov, ki brskajo po spletu). Skratka, če napisano združite z mojim uvodnimi besedami, Vam bo postalo jasno, čemu Tadej drugače od Vas gleda na spolnost z odraslim človekom.
Razumete tudi, da z mojim pisanjem ne delam reklame zlorabi otrok, nasprotno, v romanu jasno nakazujem, da odrasla oseba nikakor nima pravice s svojimi spolnimi dejanji vplivati na vzorec njegovega spolnega udejstvovanja v njegovem kasnejšem življenju. Prav to pa je storil Mortimer pri Tadeju.
Lepo Vas pozdravljam, saj je Vaša izpoved iskrena, kritika pa dobronamerna.
mojster, lepo, da ste še med nami. arnela je medtem prebrala in jokala ob vaši kratki prozi. tudi meni je bilo njeno pripovedovanje o vašem pisanju všeč. želela sva vas poklicati in se zmeniti za kavico, ampak sva imela pestro, ona izpitne obveznosti, sam pa sem zaposlen z nepromocijo svoje izdaje, hkrati pa preveč len, da bi svojo rit kam premaknil in potrebujem njeno vzpodbudo.
lepo bodite. upam, da se kmalu spet slišimo.
Gregor, se bolj poredko vračam na te strani, zato Vam odgovarjam z zamudo. Prav lahko bi kdaj spet kaj poklepetali, ampak lenoba je na obeh straneh. Pa ne toliko lenoba, gre za to, da čas salamensko beži. Starejši ko sem, hitreje teče ura. Kako kaj z Vašo knjigo? Tisto o nepromociji nisem najbolj razumel. Pa še nekaj v povezavi z Napačno odločitvijo. Pred mesecem dni sem prosil tožilstvo naj se izjasni, kdaj me bodo zavoljo knige obesili. Med vrsticami pa sem jih še vprašal, če nimajo pametnejšega dela kot je branje sporne knjige. Že po desetih dneh sem dobil pisni odgovor tožilke in svetovalke, podprt z žigom tožilstva in pojasnilo, DA NIKOLI NISEM BIL OVADEN KOT PISATELJ, NITI NI BILA OVADENA MOJA KNJIGA. To je še en dokaz, s kako pritlehnimi lažmi se spravljajo nadme različne Blažićke pa tudi puritanci in puritanke na teh straneh. Da ne govorim o novinarkah Dela. Navaden sprenevedavi ksindel! LP!
z ‘nepromocijo’ sem bil malo ciničen. ker se mi ne da promovirati (klicariti po knjižnicah za predstavitvena branja, težiti ljudem za recenzije, prijavljati knjigo na tekmovanja kot bi šlo za šport in ne umetnost). verjetno zato, ker umazana proza, ki sem se je prvič lotil v svoji drugi zbirki kratkih zgodb, ne najde prostora v novicah medijev, ki jim vladajo ljudje v kakšni očitni frojdovi fazi. dnevnik je sicer naredil veliko promocijo knjigi:
http://knjiga.dnevnik.si/sl/Refleksija/Do+zadnje+strani/577/Recenzija+knjige+Tapkanje+na+mestu+Gregorja+Rozmana:+%22Kur%C4%8Devito+upiranje
potemtakem je uradno, da so se zaradi likov v romanu spravili na vas osebno. zdaj lahko nekoliko lažje zaspite in s priprtim očesom že kar hudomušno uživate v opazovanju slovenskega nacionalnega športa: sprenevedanja. upam, da se odločite napisati še kakšno knjigo, saj je ‘pisoarjev’ (če smem uporabiti izraz najinega kolega pakajpotema) v religiozno cankarjanski zgodovini slovenskega naroda premalo. vi ste pisoar postali proti koncu vaše pisateljske kariere, sam pa sem v književni tartar telebnil že kar na začetku in si zapahnil vsa nebeška vrata.
Potemtakem čestitam za knjigo! Lepo tudi od Dnevnika. Iz bogatih izkušenj pa vem, da mora avtor kar sam poskrbeti za reklamo. Poglejte tistega štajerskega slavčka! Naj ne zameri, ampak po moji skromni sodbi niti nima posluha, pa se o njem govori in piše več kot o Pavarottiju. Res pa je, da se človeku včasih sploh ne ljubi potruditi. Ampak to bi lahko rekel jaz, ki sem na koncu pisateljske poti, vi pa ste še mlad in bi morali zbrati potrebno energijo za zagon. Res, da je problematičen jezik vašega pisanja, mislim na izrazoslovje, vendar pa se meni zdi nagravžno pisati o rožnatih oblačkih in dehtečih vrtnicah. Nekako se mi zdi vse skupaj mimo. Tu se najin pogled res ne ujema s slovenskim puritanstvom. In to puritanstvo pri Slovencih izgine takoj ko gre za potrošniško miselnost, za razumevanje drugačnosti in drugačnih – tu so lahko pokvarjeni do obisti, pa nikomur nič. Ampak kaj hočemo! Prekleto prav je imel Novak, ali kako se že piše avtor Zlata, dišav in kadila. Že takrat, ko smo živeli v Jugi in nam je bilo razmeroma lepo, je videl svojo bodočnost (bodočnost umetnika) na otoku, izgubljenem sredi morja, kjer je njegova edina naloga prinašanje kahle (nočne posode) tašči, da se vanjo usirje enkrat ali dvakrat na teden. In tisto taščino sranje primerja s prihodom apokalipse …
pisanje- zadnje- sem posredovala v branje tudi na blogu in preko facebooka. Naj se ve. Da Slovenija pedofilstvo spodbuja in k njemu nagovarja, namesto da bi ga preganjala.
MORTIMER|
Avtor(ji): Ino Knabino ali Vitan MAL
Vir: Sodobnost (1963-), 1994, letnik 42, številka 8/9
Izvor: Kulturno-umetniško društvo SODOBNOST INTERNATIONAL
Ino Knabino. “MORTIMER|.” Sodobnost (1963-) letnik 42. številka 8/9 (1994).
Svoje besedilo, namenjeno odraslim bralcem, sem podpisal z izmišljenim imenom zato, ker nisem maral, da bi knjiga prišla v roke osnovnošolcem. Nekoč me je prodajalka v knjigarni opozorila, kako nekatere mamice z otroki sprašujejo, če sem napisal kaj novega zanje… Psevdonimu torej še zdaleč ni botrovala želja, da bi se skril pred odraslimi moralisti!
Da me bodo obsojali, sem tako in tako pričakoval. Slovenci iz dneva v dan na najrazličnejših ravneh dokazujemo, kako smo bolj papeški od papeža samega. Poleg tega smo knjigo postavili na previsok podstavek. Ne gre nam v glavo, da nas knjiga lahko tudi razvedri ali pa, da nas prijetno poščegeta in nam popestri enolično Življenje. S svojim Ganimedom sem želel razveseliti pedofile, pa tudi vse tiste, ki so pripravljeni priznati, kako se v nas samih skriva poleg dobrote tudi zlo. Glavni junak povesti si ves čas dopoveduje, da goji do dečkov platonsko ljubezen; ko pa se mu ponudi priložnost, da sanje spremeni v realnost in z lastno roko odtrga še nezrel sadež, začuti njegov kisel okus. Ta mu ne prinese zadovoljstva, kakršnega se je nadejal. Spozna namreč, da z vdorom v dečkovo telo ne doseže popolne združitve. Lepota bo res šele njegova in večna, če bo mlado žrtev použil. Z umorom, žal, uniči lepoto, torej smisel svojega žitja.
Kar. nekaj let sem pilil to besedilo, z izjemo osrednjega dela, ko gre za nekakšen prevod starega teksta. Približno petdeset strani je nastalo v treh dneh in treh nočeh skoraj nepretrganega pisanja, med katerim sem uničil pisalni stroj in si nakopal težave z zdravjem. Efekt: Ob nekaj spodobnih (beri: poštenih) kritičnih zapisih tudi članek ocenjevalca, kako je roman navadna packarija in si je v njem zapomnil samo deški lulček v špiritu.
Bog mu pomagaj, jaz mu ne morem!
»Ne vem, če je z menoj vse v redu,« je zapisal petnajstletni Boštjan. »Pri dvanajstih sem doživel prvi nočni izliv. Od takrat se redno samozadovoljujem, včasih tudi po trikrat zaporedoma. Spolni ud mi v nabreklem stanju meri šestnajst centimetrov in pol in je bil tolikšen že pri mojih dvanajstih letih. Takrat se mi je v primerjavi s prijateljevim zdel zelo velik, potem pa ni več rasel. Ali lahko pričakujem, da se mi bo podaljšal še za kakšen centimeter?«
Opozoril sem Mortimerja, da mi takšno pismo ne pove veliko. Avtorji niso preverjeni. Kdo pa sploh pravi, da takšna pisma pošiljajo otroci? Kaj lahko se za Janezki, Boštjančki in drugimi srčki skrivajo odrasli svinjači, ki skušajo pri bralcih doseči natanko tisto, kar se je dogajalo v mojih hlačah.
Mortimer se je zoprno zarezal in prisedel na divan. Spomnil me je na pismo trinajstletnika, ki se po vrnitvi iz šole sleče do golega in si drgne spolovilo, dokler ne doživi orgazma. Problem je v tem, ker si tako zelo želi, da bi mu sladostrastne trenutke priklicala tuja roka. Poleg tega se je zalotil pri opazovanju sošolcev, ko so se vsi prepoteni preoblačili po uri telesne vzgoje. Ali to pomeni, da bo homoseksualec, ko odraste? Zazrl sem se v napihujočo bavtaro. Dogajanje pod blagom je zabavalo Mortimerja. Le počasi se je zresnil in zapustil področje časopisnega kraca-nja, nevrednega globjih razmišljanj. Dotaknil se je meni doslej neznane teme: poženščevanja dečkov pri nekaterih indijanskih plemenih. Avtor Vinetouja tega ni nikoli omenjal, kar pa ni nič nenavadnega, saj si je indijanske štorije izmišljal v zaporu…
Mortimer je opisal male Indijančke nenavadno tankočutno, kar sploh ni bila njegova navada. Brez prenaprezanja domišljije sem uzrl pred seboj golo bakreno postavko. Z njo so oživeli tudi odrasli možje, ki so, v želji, da bi svoje spolne potrebe potešili na dečkih – ti so jim s svojimi usti in špranjami nudili več užitkov od njihovih žena – privezali žrtev na hrbet divjega vranca. Poskrbeli so, da je deček ležal na trebuhu in s težo telesa pritiskal na spolovilo, ki se je neusmiljeno melo ob vrančev hrbet. Med dirom čez drn in strn je doživljal zaporedne orgazme, spremljane s silno bolečino strtih testisov. S takšnim posegom so Indijanci poženščili dečka in olajšali delo očetu in bratom-, ko so malega lepotca navajali k predajanju ljubezni v vlogi ženske…
Delo, četertek, 9. novembra 2000 Iva ROPAC
Čista pornografija
Obsodili mladinskega pisatelja, ker je večkrat fotografijar 13-letnega dečka v najrazličnejših pornografskih položajih
Ljubljana – Znanega mladinskega psiatelja so včeraj na ljubljanskem okrajnem sodišču obsodili na pogojno zaporno kazen zaradi izdelave pornografskih fotografij 13-letnega otroka. Izrekli so mu leto dni zapora, za rešetke pa mu ne bo treba, če v treh letih ne bo zagrešil drugega kaznivega dejanja. Sodba še ni pravnomočna.
Kazenski zakonik v drugem odstavku 187 . člena določa, da se vsak, kdor zlorabi mladoletno osebo za izdelavo stik, audiovizualnih ali drugih predmetov pornografske vsebine, ali jo uporabi za pornografsko predstavo, kaznuje z zaporom do treh let. Sodišče je ugotovilo, da je 54-letni moški s tem, ko je fotografiral nagega 13-letnega dečka v najrazličnejših položajih, izpolnil vse znake kaznivega dejanja prikazovanja in izdelave pornografskega gradiva. Potem ko si je pridobil dečkovo zaupanje, ga je prepričal v fotografiranje zaradi »umetniškega izziva«, kot je dejal. Od januarja do 20. decembra 1995, ko je posnete fill1le odnesel razvit k fotografu (ki je nato o vsebini slik povedal pristojnim), je izdelal več kot sto fotografij golega dečka.
V objektiv je ujel dečkovo zadnjično odprtino, fotografiral ga je z nabreklim spolnim udom v ntljrazličnejtih potožajih, med drugim tudi ko sedi na steklenici z vratom steklenice v anusu …
Obtoženec (njegovega imena ne omenjamo zaradi interesa zlorabljenega otroka) se je zagovarjal, da je šlo le za umetniški izziv. Res je, da je meja med umetnostjo in pomografijo zelo tanka, je menilo sodišče, vendar fotografiranje 13-letnika v prej opisanih položajih krepko presega mejo ume-tniškega. Gre za zlorabo mlaodoletnika oziroma otroka za izdelavo pornografskega materiala in ne za »umetniški izziv«, je še menilo sodišče po po glavni obravnavi, ki je bila zaradi vpletenosti mladoletnika za zaprtimi vrati. Obtoženec – ob njegovih knjigah so odradnjično ščali mnogi otroci – je filme oziroma fotografije skrbno hranil doma, oškodovanec pa prav tako ni želel. da bi kdo izvedel zanje, ker se jih je sramoval.
Ker obtoženi od očitanega dejanja ni storil drugega kaznivega dejanja in doslej ni bil kaznovan, se je sodišče odločilo za pogojno kazen, saj je menilo, da bo že opomin v obliki pogojne obsodbe zalegel, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Vse albume in negative »umetniških« fotografij mu je sodišče zaseglo, po pravnmočnosti sodbe jih bodo uničili. Obtožencu so naložili plačilo stroškov kazenskega postopka in 70 tisočakov po glavni prečnine. sicer pa sodba še ni pravnomočna.
Delo, četertek, 9. novembra 2000 Iva ROPAC
Moj mali ubogi deček ali pravljica o seksu 1970
(Mlada pota)
(Deček uide od doma in se poda v grad, kjer kar mrgoli posebnežev – toliko v uvodnem delu. Natro sledi:)
( Govori vitez): “Zdaj pa sleci hlače!”
Deček je obstal ko vkopan.
“Ne bodi šema! Zardevaš kot dekletce. Nič drugega ti ni treba početi, kot se s prstom drezati po tvojem malem kraljestvu!”
Deček ni razumel vitezovih besed. ČUTIL PA JE, DA HOČE VITEZ NEKAJ UMAZANEGA OD NJEGA. Hotrl je skočiti s klopi, pa so ga prestregle ženske roke. Nežno ga je objela okrog vratu.
“Zakajl me nisi počakal v otroški sobi? Neubogljiv si, da veš!”
Po glasu je vedel, da se gospodična ne jezi nanj, pač pa na viteza.
“Deček je moj gost. ČE ŠE KDAJ PONIŽAŠ KOGA OD MOJIH POVABLJENCEV, TE VRŽEM RABLJU S KLJUSETOM VRED!”
Vitez se jue vdano priklonil. Odhlačal je po stezi polni plevela.
(In potem tako naprej, dokler gradu ne zajamejo plameni.)
Na dvorišču so čakale gospodično in dečka zaprežene sani. Čez noč je zapadlo veliko snega in avtomobili so bili neuporabni. Ognjeni zublji so se plazili po sobanah.
“Kaj bodo povabljenci zgoreli?” je vprašal deček neprizadeto.
“Vsi povabljenci bodo šli k hudiču.”
“In berač? IN VITEZ?”
“Tudi ona dva, VSA ZALEGA z mojim dedom na čelu bo izginila.”
Potem sta umolknila. Kraguljči na saneh so odzvanjali v noč in grad v plamenih je ostajal daleč za njima.
“Poljubi me na usta,” je rekla gospodična proseče.
Deček se je prestrašil. UPAL JE ŽE, DA BO REŠEN VSEH TEH REČI Z ODRASLIMI. ZAŽGALA STA GRAD … ŠE ONA MU JE POMAGALA … Padla je na kolena predenj.
“Prosim te! Ukazujem ti!”
Čedalje manjša je postajala. Izgubljal jo je v rokah. Ni mogel verjeti svojim očem. Zraven njega je sedela deklica s šolsko torbico v naročju. Preohlapna obleka in za nekaj številk preveliki čevelci so bili vse, kar je ostalo od gospodične.
“Saj se me spominjaš …
(In tako naprej vse do srečnega konca.)
Vi UGOVOR VESTI, oziroma gospa profesor, bi morali biti prav tako v gradu. Osebno bi ga pomagal zažgati, kajti samo tako bi rešil svet pred inkvizitorko, ki širi laži na račun mojega pisanja. Iz pravljice ste vzeli samo stavek o bezanju s prstom po riti, v resniici pa je SPOROČILO PRAVLJICE ŠE PREVEČ MORALIZATORSKO in česa takšnega dandanes ne bi več žele napisati.
Če je vsaj malo poštenosti v vas in vaši somišljenici, s katero sva si bila nekoč celo znanca, bosta priznali, da sta udarili mimo. Isto velja za vse druge dolomke. In kot da to še ni dovolj, pomešali sta hruške in jabolka. Obsojata Zavod za šolstvo, Waldorfsko šolo in kaj ne vem kaj še vse (res sem prebral bolj površno), pri tem pa navajata moje knjige ki sploh niso namenjene mladim. Za ostalimi – Nedelje nekega poletja, Baronov mlajši brat, Žigana, pa stojim s polnim imenom in s trditvijo, ki naj ne zveni preveč samovšečno – ta knjige spadajo med boljša dela za mladino.
Sicer pa sem v intervievu v Mladini rekel, da zakopljite moje knjige in filme, samo pri miru me pustite in mi ne podtikajte laži. Kar pa se tiče vajinega poznavanja mladih vsaj glede spolnosti, sta popolnoma nepismeni ali pa nočeta priznati resnic. Spominjata me na znano slovensko igralko, priljubljeno pesnico in častno Slovenko M. K. Svojemu sinu, ki bi se pri dvanajstih letih tako rad pridružil sovrstnikom (torej nam) pri špeganju skozi kletna okna pod krila mimoidočih deklet je zagrozika: “Če si ga boš drkal, boš oslepel, pa še možgani se ti bodo posušili!” Kako je končal nesrečni David ne bom napisal in spoštljive pietet do pokojnih, meni ljubih sosedeov, tisti pa, ki so ju poznali, bodo razumeli, kaj sem žele s tem povedati.
Hvala UGOVORU VESTI! Šele zdaj sem opazil, da ste navedli članek Iive Ropac o mojem silnem “zločinu” pred skoraj dvajsetimi leti. Slikal naj bi trinajstletnika s steklenico v riti. Novinarka bi se zavoljo te laži lahko znašla na sodišču. Prav tako njena kolegica iz Dnevnika. Takšne slike nikoli ni bilo, nisem je imel ne jaz ne sodišče. Barbara Jerman je šla celo dlje – v Tedniku je zapisala čez cel ekran, da je imel poba vrat steklenice globoko v anusu. Na račun novinarkine pokvarjene fantazije sem od RTV Slovenija prejemal enajst let (do starostne upokojitve) rento v višini novinarske plače. Dali so mi tudi pisarno, ki sem jo lahko uporabljal samo zase, ter nov računalnik in odličen tiskalnik. Bi mi izpolnili moje zahteve, če bi bil v resnici kriv? Niiti pod slučajno. Dobil bi delovno knjižico in ciao!
Toliko glede vaše vesti. Če jo imate, ta ne more biti čista, dokler se mi ne opravičite za klevetanje. Sicer pa dvomim, da boste moje besede sploh prebrali. Zdi se mi, da nihče več ne zahaja na te strani in je tako vaše bluzenje kot moje zagovarjanje brez smisla. Kar prav je tako. So na svetu pomembnejše reči od tega!
danes …
Ljubljana – Policisti so že pred časom zalotili moškega, ki je v okolici Osnovne šole Majde Vrhovnik v središču Ljubljane nedovoljeno fotografiral otroke. Po naših podatkih gre za znanega pisatelja Vitana Mala.
Kaj natančno se je dogajalo v okolici omenjene osnovne šole in s kakšnim namenom je moški, neuradno Vitan Mal, fotografiral otroke, ni znano. Gre za zelo občutljivo področje in policija ne daje veliko informacij.
Vinko Stojnšek, predstavnik ljubljanske policijske uprave, o imenih ni hotel govoriti. Potrdil nam je le, da vodijo predkazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja.
Izvedeli smo še, da v okviru policijske preiskave na pogovor vabijo tudi starše osnovnošolskih otrok. Ti na fotografijah menda preverjajo, ali je storilec v objektiv ujel njihove otroke.
Osumljenec je za otroki oprezal in jih nezakonito snemal med poletjem 2010 in poletjem 2011. Kdaj bo policijska preiskava končana, ni znano, bodo pa kriminalisti o vseh ugotovitvah obvestili pristojno državno tožilstvo. Če bo ostalo pri omenjenem kaznivem dejanju in če mu na sodišču krivdo dokažejo, osumljencu grozi do eno leto zapora.
Omenimo še, da se kazenski postopek za neupravičeno slikovno snemanje začne na predlog oškodovanca. Slovenski pisatelj Vitan Mal, avtor številnih uspešnic, med drugim tudi knjige Sreča na vrvici, je precej prahu dvignil z nemladinskim delom Napačna odločitev. Knjiga nazorno opisuje erotične prizore med odraslimi in otroki, zato se je porajalo vprašanje o mejah literature.
Za sporno knjigo so se v preteklosti zanimali tudi na ljubljanskem okrožnem državnem tožilstvu, a po naših podatkih Mala niso preganjali za kaznivo dejanje izdelovanja pornografskega gradiva.
Tožilci pa niso tako menili pred dobrim desetletjem, ko se je moral priljubljeni mladinski pisatelj na sodišču zagovarjati zaradi fotografiranja dečka v pornografskih položajih. Na sodišču so mu takrat izrekli pogojno zaporno kazen.
Slovenec, povej mi, kdo si in povem ti, kako ti bo sojeno….frrerergtergtergt4rtsfe
**********************************************************************
ker sodi Vitan Mal med tiste Slovence, ki bi radi uzakonili VSE perverznosti, ki se tičejo tudi otrok, se ni bati, da bi se mu karkoli zgodilo.
Ne njemu, ne njemu podobnim.
Gospod Vitan Mal, vi ste s svojo knjigo storili odvratno kaznivo dejanje. Sodite v zaprto ustanovo. Čudi me, da se še nihče ni odločil za prijavo kaznivega dejanja produciranja in širjenja otroške pornografije. Očitno ste brez osnovnega moralnega kompasa, kajti vaše delo ni umetnost, temveč pedofilska pornografija, katere avtor in vsi udeleženi sodite v zapor. Dokler nisem prebral nekaj odlomkov vaše packarije, se nisem oglašal. Če gre za tiča v ženskih ali moških ustih, me ne zadene. Malce zdarvega porniča ni odveč. Ko pa so udeleženi otroci, pa gre za kaznivo dejanje. Vsak normalen človek se ob misli opisovanja pedofilskih zabav počuti zoprno, ker gre za nasprotovanje človeški naravi, človeški prirojeni normalnosti. Seks je zdrav, a ne takrat, ko so udeleženi otroci. Ste član Društva slovenskih pisateljev. To naj bi bila pisateljska elita. Čudi me, da DSP ni sprožil nobenega disciplinskega postopka. Očitno za vse ne veljajo enaka pravila.
Nekaj je, kaj se komu zdi odvratno, nekaj drugega pa je, kaj je kaznivo. Po mojem nepravniškem mnenju, ampak ustavo in kazenski zakonik sem prebral, bi bilo to pisanje težko opredeliti kot kaznivo dejanje. Pa da ne bo nesporazuma, tudi knjigo sem prebral in se mi ne zdi vredna zagovarjanja, tudi zato ne, ker je napisana neprepričljivo. Zdi se mi pa, da je avtor v par drugih postopkih.
Uh, še tega se manjka, da bi društvo pisateljev čistilo svoje vrste po nravstvenih kriterijih, tega ni bilo niti v najbolj svinčenih časih.
veste, govorite o umiku knjige s polic knjižnic. Morali bi govoriti o umiku avtorja in vseh odgovornih, da je delo sploh izšlo izza rešetk Doba. Tja sodijo avtor in vsi, ki so tu sodelovali.
Zanima me, kaj je Društvo slovenskih pisateljev ukrepalo zoper svojega člana, ki se je tako grdo spozabil. Če je g. Vitan Mal “ugleden književnik”, potem me je sram, da sem slovenski pisatelj.
veste v čem je problem pedofilstva tako pri nas kot tudi drugod po svetu?
To, da ima ogromno anonimnih, tihih simpatizerjev.
Posameznikov, ki na varnem- v svoji prekleti pokvarjeni glavi- sanjarijo ENAKO.
In potem, ko slišijo, da si je pa eden od njim podobnih vendarle upal, tudi sami – na skrivaj- doživljajo ”sprostitve”.
da je temu tako, dokazujejo nekateri odgovori in komentarji na to temo.
Seveda bi bilo stalinistično, če bi prepovedali literaturo Vitana Mala.logično. Ker bi s tem pokvarjenim tipom odvzeli možnost, da bi nestrpno čakali na nove bolne umotvore…..
Bilo bi pa civilizacijsko in normalno, če bi ga za nekaj let zaprli.
Knjigo Vitana mala napačna odločitev BI MORALI eliminirati iz vseh knjižnic, a založba ŠKUC bi morala plačati nastalo finančno škodo. To je prvi korak,. V drugem koraku bi morali Vitana Mala in odgovorne pri ŠKUC-u zapreti zaradi odvratnega kaznivega dejanja. V vseh normalnih državah gredo ljudje, ki posedujejo ali distributirajo otroško pornografijo, v čuzo. Kaj pa pri nas? Dajo jih za obvezno branje za bralno značko. To je dokaz, da je moralni kompas Slovenije, zlasti pa njene etablirane kulture totalno zmešan. Napačna odločitev ni nobena književnost, temveč sprevržena otroška pornografija. kaj v tej državi počno tožilstva? kaj počnejo v Disciplinski komisiji DSP?
mogoče – kar sicer močno dvomim- bo tej vladi tudi med kulturnike uspelo vrniti sito.