Kje so meje literature?
Oglašam se, ker sem danes prijela v roke Malovo knjigo “Napačna odločitev”.
V knjižnici sem jo vzela v roke, ker sem Mala v mladosti veliko brala (Ime mi je Tomaž, Teci, teci kuža moj itd.).
Z odraščanjem sem ob ponovnem branju knjig moje mladosti počasi dobivala nelagoden občutek ob branju njegovih opisov mladih, svilnatih in voljnih deških teles. Spraševala sem se, če je pisatelj pedofil – pardon, pederast.
Curki iz penisov, gibko zaobljene sklanjajoče se zadnjice – teh napol prikritih opisov prebujajoče spolnosti je v njegovih knjigah veliko, kar preveč, da bi še lahko verjeli, da pisatelj do dečkov 11-tih, 12-tih, 13-tih let goji le zdrav odnos in da je normalno, da se mladinska dela zabeli z erotiko, z večno ponavljajočim se opevanjem zgolj deškega telesa.
Danes sem torej začela brati knjigo. Po nekaj prebranih straneh, potem zgolj listanju in preskakovanju mi ni bilo jasno – zakaj provociranje, zakaj potvarjanje, zakaj tako poudarjanje nezdrave, bolne, popačene, skrivenčene spolnosti? V starem profesorju sem nehote videla Mala in zazdelo se mi je ,da je knjiga izpovedna, kot da bi se pisatelj želel z javno izpovedjo po nalogu svojega psihiatra osvoboditi bremena dvojnega življenja…
Na platnicah je omenjeno, da so ekstremi predstavljeni zgolj zaradi zbadanja v tabuje, ki da jih družba ni sposobna razmisliti. Knjiga naj bi silila k samorazmisleku, k vprašanjem o svobodnem seksu in sprevrženosti.
Koga, se vprašam, koga naj sili k razmisleku? Pisatelja samega?
Kako pravzaprav naj družba razmisli o tabujih, o pedofiliji, pederastiji?
Tako, da bo te tabuje zrušila – in z njimi ovrgla vse moralne zadržke do sprevrženosti?
Tako, da bo dejanja sprejela kot normalna?
Knjige nisem prebrala, po prvih 4 straneh sem jo zgolj preletela.
Preveč gnusa je v njej, preveč nezdravega, da bi jo lahko prebrala do konca.
Če že obujamo stare teme, bi še dodala nekaj k razpravi o izboru knjig za maturitetni esej. Glede na njene smernice bi komisiji, ki ima čast odločati o knjigi za maturitetni esej, predlagala, naj vendar že enkrat med te svete knjige uvrsti še Gajškovo Ikarovo perje. Potem bo njeno poslanstvo zagotovo do kraja izpolnjeno in mularija dokončno ozdravljena vsakršne, še tako šibke želje po branju 😉
Pozdravljeni,
V tem tednu mi je v roke prišla knjiga Vitana Mala – Napačna odločitev.
Kot mama 11 letnega dečka sem onemela. Kako je to mogoče? Kako lahko kdo objavi takšno knjigo??? Sramota.
Da se razumemo, nisem zapečkarica, nisem staromodna, sem zelo liberalna ženska….
Ampak kaj je preveč je praveč.
Knjigo objavijo??? Za to bi moral biti pisatelj kazensko preganjan!!!
Vanja
Vsakič malo pokukam v temo Kje so meje literature? in čakam, kdaj bo kdo le odkril Malov vrhunec pedofilske “literature”.
Meni je to uspelo ob izidu naslova Napačna odločitev, ko smo se v knjižnici kolegice menile, kaj storiti s petimi izvodi, ki so bili že nekaj časa v izposoji … Kakor koli že, ob dilemah in mnenjih, takih in drugačnih, gremo malo pogledat (najprej na cobiss, nato na police), kaj je tip še lepega izdal. Pa najdemo roman Ganimed in drugi (Lambda, 1993), izdan pod psevdonimom Ino Knabino, s podporo ministrstva za kulturo.
No, če sem ob Napačni odločitvi še razmišljala kot: knjiga je knjiga, veliko pornografskega že itak stoji po policah, kdo je zdaj tisti, ki bo odločil “Kje so meje literature?” (jaz že ne!), me je Ino Knabino ugnal v kot. Tako zelo, da sem se obrnila na varuha človekovih (otrokovih!) pravic in prosila za nekakšno načelno mnenje o tem, kaj storiti s pedofilsko pornografijo v javni knjižnici. Odgovorili so res zelo hitro, temeljito in obširno, vendar seveda brez konkretne oz. uporabne rešitve. Tudi oni so kot primer javno dostopne literature izpostavili de Sada in navedli razliko med kazensko preganjano pedofilijo na netu in fikcijo/literaturo. Edina konkretna stvar, ki so jo napisali, je, da knjiga ne sme priti v roke otroku. Zahteva je brezpredmetna: česa takega v knjižnici kot javno dostopnem zavodu ni možno zagotoviti niti u snu. Mogoče v kakšni vaški knjižnici.
No, evo, kaj zdaj? Pravega odgovora ni: ne ve se, kdo naj bi zaščitil otroke oz., ali jih je pred literaturo sploh potrebno zaščititi. Največja žalost tovrstne (Malove) pornografije pa je, da, po mojem skromnem mnenju, oropa dostojanstva mlade (literarne) junake, jim pritakne pobudništvo in nanje preloži odgovornost za (v realnem svetu kazniva!) dejanja. Kako bo tako sporočilo sprejel zlorabljen otrok, ki je sam pri sebi že itak edini krivec, da je do zlorabe prišlo?
Še tole:
1. Nimam nič proti zbirki Lambda; prebrala nisem veliko, nekaj naslovov pa se mi zdi odličnih (trenutno se spomnim Granatnega jabolka).
2. NežaP: Omenjena Malova romana sta nepreberljiva: zadostuje branje nekaj naključnih zaporednih strani, da bralec ugotovi, o čem govorim. Preverjeno! Kar pomeni tudi, da sama nisem in ne bom
knjig v celoti nikoli prebrala. Kljub temu upam, da jih bo nekega dne (od črke do črke) kdo od odgovornih ali prizadetih ter končno knjižnicam uradno povedal, česa pa morda le ne morejo postaviti v prosti pristop javne knjižnice. Ali pa, da lahko!
Mimogrede, za konec te jare kače, še drobec, pobran iz spletnega intervjuja z Malom: obožuje ženin jabolčni štrudel.
Gospa Neja, ostal bom vljuden in kulturen kljub Vašim napadom na moje pisanje (in seveda napadom vseh Vaših somišljenic). Za nameček se podpišem s polnim imenom in priimkom, medtem ko se vsi moji “sodniki” skrivate pod izmišljenimi imeni. Anonimen človek pa pljuva okrog sebe brez najamnjših zadržkov. Oresenetilo me je obsojanje knjige Ganimed in drugi (predvsem, kako nevarna je knjiga za otroke). Kaj boste odgovorili na podatek, da sem knjigo napisal pred dvajsetimi leti in je že vsaj poldrugo desetletje na razpolago bralcem? Do danes zaradi njene vsebibne ni trpel še noben otrok. Edini odziv je bilo pismo učiteljkice iz Celja (podpisala se je s polnim imenom in riimkom), katero sem s to knjigo razočaral, saj me je imela do takrat za najljubšega in najboljšega pisatelja za otroke in mladino, ob tej knjigi pa se mi je očitno zmešalo. V resnici sem leto dni porabil za proučevanje spolnih zlorab v zgodovini in današnjem času, predelal sem literaturo (Grčija, Rim), predelal sem navade indijanskih pleme, ko je šlo za skopljen je dečkov, pa navade japoncev, vse do današnjih dni (pisma v stilu Včasih mi je težko in podobno). Tako niti eno dejanje v romanu Ganimed in Drugi ni izmišljeno. Torej se je ves čas mešalo človeštvu in ne meni! Isto velja za knjigo Napačna odločitev. Knjigo je napisalo življenje. Zgodba ni izmišljena, je pa napisana tako, da akterjev nisem razkril, saj bi bilo to edino, kar bi bilo pri mojem pisanju lahko kaznivo. Zaenkrat naj bo to dovolj. Drugič pa laj več o spolni zlorabi in pedofilih, saj javnost dobesedno beži od te tabu teme in se zadovoljuje s popolnim nepoznavanjem omenjene problematike. Še to: Naloga pisateljev je, da odkriva rak rane družbe v kateri živi, pa čeprav s tem tvega obosjanje če ne že kar izobčenje. Jaz imam čisto vest! Vitan Mal
Tudi sam sem se enkrat oglasil in pograjal odlomek, ki me po literarni plati ni navdušil. Res ne. Zato pa so se tudi meni Nejine besede zdele preveč dušebrižniške. Saj jo razumem, ampak preden vržemo kamen, je vseeno prav, da tistega, ki ga obsodimo, poslušamo. V tem primeru, da knjigo, ki bi jo najraje zažgali, preberemo do konca, sicer nimamo pravice grajati. Ne vem, ali je omenjena knjiga neprebavljiva zaradi tematike, ki jo obravnava, ali zaradi stila. Problem pedofilije je večplasten. Otrok je v vsakem primeru žrtev!! Se pa tudi zgodi, da je včasih poleg žrtve tudi pobudnik. Seveda so odrasli tisti, ki bi se morali ustaviti … Tako tudi nisem razumel, kaj je Neja hotela povedati s tem, da omenjeni pisatelj obožuje ženine zavitke.
Marze, s pogovorom se pride res dlje kot z zatekanjem v svoj prav, ki temelji na nepoznavanju problematike. V svojih spoznanjih ste prišli precej dlje od drugih. Pazite, da Vas ne bodo kamenjali, kot skušajo mene.
V romanu Napačna odločitev sem opisal dva pederasta. Nenasilni profesor Jakob spravi Tadeja v posteljo. To ni težko, saj fant ve kaj ga skrbi, le vseh tehnik praskanja še ne obvlada. Profesor ga navduši za oralno spolnost. Njuna ljubezen temelji na zaupanju in prijateljstvu. Profesor se zaveda, da ne more pričakovati od Tadeja, da bi se ta zaljubil vanj, dobro pa ve, da fant uživa v spoznanju, kako ga profesor ljubi, da ne rečem – obožuje. Čuti se celo za večvrednega od vrstnikov, ki takšne ljubezni ne poznajo. Zadevo zaplete Mortimer, pederast, ki se požvižga na blagor Tadeja in ga grobo posili.
Življenje bi nadaljevalo ljubezenski odnos med profesorjem in Tadejem do pobovega 14. ali 15. leta starosti, ko se njuna pot razide. Fant se zaljubi v deklico in se ji skuša posvetiti v celoti, profesor pa z grenkobo spoznava, kako njegov Tadej ni več rosno mladi in nedolžni angelsko lepi enajstletnik, ampak se je razvil v fanta z vsemi atributi odraščanja. (Vedeti je namreč treba, da pederasti občudujejo dečke v času predpubertete in zgodnje pubertete, potem postanejo petnajstletniki zanimivi za efebofile, medtem ko oboji zviška gledajo na pedofile, saj se le ti posvečajo otrokom pod desetimi let starosti.) Nazaj k bistvu! Pri vsej stvari je najbolj pomembno to, da ljubezen s profesorjem Tadeju ne zapusti niti najmanjših kvarnih posledic v njegovem odraščanju in kasnejši odraslosti! Zanesljivo se ne zapije niti zadrogira kot nekateri “poznavalci” spolnih zlorab tako radi poudarjajo. Omenjene ljubezenske vezi niso redke, o njih je pisal že pred 4. desetletji Alfred Kinsey, trikratni doktor, profesor, oče svetovne seksologije in ustanovitelj ameriškega inštituta za raziskovanje spolnosti. Podatke je zajel “iz življenja”, saj je imel zaposlenih 40.000 ljudi, ki so opravljali ankete o spolnem življenju med ameriškim življem.
Kinseya sem omenil zato, da ne bi kdo pomislil, kako sem znova skušal iznajti toplo vodo. V knjigi Napačna sem šel še nekoliko dlje. Omenil sem Tadejevo posilstvo. Medtem ko NENASILNA ljubezen med odraslim in mladostnikom slednjemu ne povzroča stresa, pa je vprašanje, kako je z analno ljubeznijo. Skoraj prepričan sem, da tako nenasilna kot nasilna (posilstvo) prinaša podoben rezultat. Prostata pri moškem ponuja enako intenzivne občutke kot točka G pri ženskah. Mnogo “mačotov” to dejstvo zavrača, saj bi se s priznanjem enačili z geji, vendar ko bodo to poskusili enkrat, si bodo vsekakor želeli ponoviti. (Tako je rekla gospa Krivokapić Črešnik v drobnem članku: Masirajte prostato) Pobje so še bolj občutljivi za dražljaje, zato je razumljivo, da si je Tadej po ozdravljenju posledic posilstva znova zaželel analnega ljubljenja. Profesor se mu je uprl, saj ni maral vplivati na Tadejevo kasnejše spolno življenje, Mortimer pa je pristal v zaporu …
Na kratko, to je vsa strašna pornografija v tem romanu. Res sem uporabljal grobe vulgarne besede, vendar to z določenim namenom. Morda tudi s tem, da bi se ljudje začeli enkrat končno pogovarjati o tej tabu temi.
(V. Mal)
Omenjena knjiga nikakor ne more biti vzgojna, ampak lahko otroka čustveno zapelje. Verjetno se pisatelj ni zavedal, da bodo knjigo brale mlade, ranljive otroške duše in vsak je ne bo enako sprejel, ker so človeška čustva različna. Eni dozorijo hitreje, drugi kasneje.
Gospod pisatelj, nič nimam proti vašemu pisanju, a to ni knjiga za nižje razrede, mogoče bi jo lažje razumeli “nekoliko” starejši otroci.
V tem svetu je že tako preveč nasilja, tudi spolnega, žal tudi nad otroki. Če pa je to resnična zgodba je še toliko bolj boleče. Kje so novi Kekci, Pet prijateljev, vesele in razigrane zgodbe? Če je že svet pokvarjen, dajmo raje otrokom kaj bolj vzpodbudnega za branje, da bodo lažje pozabili na tegobe, ki jim grenijo mlado življenje.
Prebiranje knjige Napačna odločitev je slučajno sovpadlo z odkritjem teme “kje so meje literature” v moljih, pa sem se vključila v spletno razpravo. Jasno mi je bilo, da mi bo po hitrem postopku očitana konzervasta natura, ki v vsaki nežni erotiki prepozna gnusno pornografijo, dušebrižništvo, kot pravi Marze. Medklic: Spoštovani Marze, če sem prav razbrala iz vašega prispevka, knjig niste niti prebirali, kaj šele prebrali. Meni odrekate pravico do sodbe, ker knjig nisem prebrala od prve do zadnje besede, vi pa mi kar tako, na suho, pritaknete dušebrižništvo. Pa zakaj za vraga ne preberete, da boste vsaj vedeli, kaj tam piše. In: ne, niti pod razno me ne moti tematika, sem kar odprtega duha, niti slučajno homofobična … problematičen se mi zdi samo pristop k tematiki. Za pokušino ga je na svetlo dal sam avtor v odzivu na moje pisanje, ne vem pa prav dobro, kaj je, poleg kratkega povzetka vsebine, hotel povedati.
Gospod Vitan Mal, ne bo povsem držalo, da se vedno odkrito podpišete z imenom in priimkom: vaši “odrasli” romani v knjižnicah stojijo na treh različnih koncih, ker ste, poleg svojega imena, uporabili še (vsaj) dva psevdonima. Skrivanje? Pa tudi to ne bo držalo, da je pedofilija tabu tema; o problemu se govori in knjige (strokovne in literarne) se pišejo, le pristop je povsem drugačen od vašega. Pedofilstvo ali, drugače, spolne zlorabe, pa na žalost ostajajo tabu tema večine zlorabljenih otrok. Oni že razumejo, zakaj. Tudi o tem se sliši in bere. Vaše knjige, po mojem mnenju, bolj slabo zdravijo tovrstne rane. Prej nasprotno.
Pa še na pripombo zicledra, da gre za knjige za odrasle. Po katerih strokovnih kriterijih pa? V fokusu romanov so junaki, stari trinajst let, aktivno sodelujoči (tudi pobudniki) v odnosu otroci / odrasli, zgodbe (po mnenju avtorja) povrhu še odkrito problematizirajo tabu teme … kaj pa lahko še bolj obeleži literaturo, namenjeno branju osnovnošolcev? Kdo se bo “prepoznal” v trinajsletnem literarnem junaku, če ne trinajstletnik? To je to, zaključek pa: mesto Ganimeda in Napačne odločitve (nadaljevanje Ganimeda) je ob Sreči na vrvici na policah šolskih knjižnic in pionirskih oddelkov splošnih knjižnic.
S tem končujem svoj prispevek k mejam literature in ostajam zgolj hvaležna pobiralka naslovov dobrih knjig, ki jih svetujejo nekateri meni ljubi molji. Opravičujem se Vitanu Malu: moj namen ni bilo kamenjanje, ampak iskreno iskanje odgovora na vprašanje “kje so meje literature”, na katerega si sama še vedno ne znam odgovoriti.
Tudi meni ni jasno, katera naj bi bila ciljna publika te knjige.
Gospod Mal (če je to res on) si je s poskusom obrambe svojih stališč in knjige v tem forumu naredil medvedjo uslugo. Po branju njegovega prispevka človek še bolj dobi občutek, da pri njemu nekaj “ne štima” oziroma da obtožbe proti njemu morda niso tako iz trte izvite.
Gospa Neja (pa tudi Mikimav), ne bosta verjeli, ampak v marsičem se strinjam z vama. Nikakor pa ne v tem, da sem knjigo namenil mladim bralcem! Skrivanje pod psevdonimom pri Ganimedu je šlo prav na račun strahu, da bodo po knjigi segali otroci, pa čeprav je roman izšel v zbirki, namenjeni izključno odraslim bralcem. Da nisem tega storil tudi pri Napačni odločitvi botruje moje majhno maščevanje vsem tistim, ki že od leta 2000 zlivajo name gnojnico. Če so me hoteli narediti za spolnega maniaka, ki fotografira trinajstletnika, kako sedi na steklenici, pa naj še listajo po knjigi s takšno tematiko. Ne da bi se opravičeval, toda nikoli nisem fotografiral fanta na steklenici. Takšne slike nimam, nima je niti sodišče in nikoli nisem bil sojen niti obsojen zavoljo takšnega dejanja. Nobenemu otroku nisem v življenju skrivil niti lasu in obsojam vsako spolno pa tudi psihično in fizično nasilje nad njimi. Šlo je zgolj za izmišljotino dveh novinark, njuno laž pa je nadgradila še Barbra Jerman ali kako se je že podpisovala v Tedniku. Tri oddaje je naredila o mojem “zločinu”, torej več kot o zloglasnem Trobcu, ki je imel na vesti ne vem koliko umorov. In to samo v želji po doseganju senzacije!. Goebles je napisal:Ljudje vam bodo verjeli tudi največjo neumnost (laž), če jo boste ponovili trikrat. Ona jo je ponovila 6x, saj imajo Tedniki ponovitve. Mladina in Slovenske noovice niso pisale o meni (so morali že vedeti, da ne gre za resnico), vendar pa so bili samo novinarke Jane tisti, ki so želele opraviti pogovor z menoj, a sem odklonil vsako sodelovanje z novinarji. Sklenil sem, da bom nehal pisati, potem pa sem sklep prelomil in poleg nekaj “kriminalk” o Žardni napisal zame najboljše delo – Žigana. Tega sem podpisal s psevdonimom zavoljo že omenjenega blatenja, ko pa sem doživel še napade Milene Mileve Blažič in izvedel, da je takratni predsednik Društva pisateljev odsvetoval nekemu osnovnošolskemu direktorju moj nastop na njegovfi šoli, češ da imajo na društvu sodno prepoved mojega nastopanja po šolah, je v meni dokončno doozorela odločitev: Dregnil bom v osir, naj me dokončno razpno na sramotilni steber, moje knjige (Srečo na vrvici, Na ranču veranda, Baronov mlajši brat, Hitro hitreje, Teci, teci kuža moj, in tako naprej) pa pomečejo iz knjižnic, oz. sežgo na grmadi. Saj so z lažmi o meni tako in tako na mnogih šolah vzeli knjige iz bralnih programov, oziroma jih ne svetujejio mladim bralcem tako, kot so to počeli nekoč. Torej po vsej tej gonji proti meni se je roman Napačna odločitev moral zgoditi!
Ni pa bil samo to vzrok izdaji za mnoge bralce sporne knjige. Prednjačila je želja, da odkrijem ljudem pravi obraz spolne zlorabe otrok in mladostnikov. V prejšnjem mojem sporočilu sem omenil, da pri pedofiliji ni vse tako črno kot se o njej govori in piše. Treba jo je obsojati, ko gre za početje, ki je v nasprotju z otrokovo voljo in ki pušča tragične sledi v otrokovem razvoju in poznejšem življenju, kaj pa ko gre za prijateljevanje odraslega z dvanajstletnikom ali trinajstlentnikom in ki slednjemu prinaša zadovoljstvo, občutek varnosti in iskrenega prijateljstva? Tudi pobje, ki si s prostitucijo povečujejo žepnino, ne odnašajo s “seans” nikakršnih usodnih posledic (razen da so potrošniško okuženi), povsem drugače pa je, če so v ponujajnje spolnih uslug prisiljeni, da nahranijo lačna usta, ki jih čakajo doma. Pri razkrivanju spolne zlorabe in njenem obsojanju je potrebno iti od primera do primera. Da vsi pedofili niso za odstrel potrjjuje ugotovitev francoske skupine kriminalistov, ki se skozi daljše obdobje spremljali spolno zlorabo otrok in mladostnikov. Prišli so do fascinantnih odkritij, ki jih jaz podajam skozi njihovo statistiko: na 100 pedofilov (vključno s pederasti in efebofili) pride manj kot šestnajst takšnih (15,8) za katere je bolje, da ne kontaktirajo z otroci. Torej jih je več kot 84 od sto takšnih, ki otrokom niso niti malo škodljivi. Še več: mnogi so otrokom koristni, saj vodijo razne izvenšolske dejavnosti. Kriminalisti v pogovorih z otroki niso slišali o mentorjih niti ene žal besede, še več, nekateri so priznali, da jih imajo raje kot starše, to pa zato, ker so bolj potrpežljivi, ker jim povedo veliko poučnega in zanimivega, so duhoviti in si zanje vzamejo čas.
Čebi pri nas delali anketo, bi ljudje želeli pobesiti ali pa vsaj kastrirati vseh sto pedofilov od stotih, kar pa bi bil iz ugotovitev profesionalnih policistov zločin brez primerjave. Sodobnemu lovu na čarovnice se ne čudim, saj pogosto prebiramo izjave politikov “plemenitih” in “zverskih” lepotic, ki načrtno zamegljujejo resnico in širijo nestrpnost med ljudmi. Zavoljo seznamov pedofilov so v Angliji komaj rešili življenje človeku, ki ni imel nič skupnegaa z zlorabiteljem, le pisal se je enako. Ali pa ko so zažgali pediatrično ambulanto. Na vprašanje policistov, zakaj so to storili, so dobili odgovor: Ker je pisalo na vratih pediatrija, to pa je tako in tako zelo podobno besedi pedofilija. (najhuje pri vsej stvati je to, da zadeva ni izmišljena!)
To je bilo vse, kar sem želel povedati. Kljub vsemu se imam lepo, imam čisto vest in tudi vam želim vse najboljše. Vitan M.
Še moj odgovor Neji.
Da so glavni junaki otroci, ni nikakršen kriterij za otroško/mladinsko literaturo. Kaj pa Gospodar muh Williama Goldinga, Hiša Marije Pomočnice Ivana Cankarja itd. ?
Morda si lahko na vprašanje ‘kje so meje literature?’ odgovorimo s citatom Oscarja Wilda:
‘Moralnih ali nemoralnih knjig ni. Knjige so bodisi dobro ali slabo napisane. To je vse.’
Gospod pisatelj Mal,
napisali ste že veliko lepih /čustvenih/ del za naše otroke, pohvalno, in kot sem že poudaril, nič nimam proti vašemu pisanju, in knjiga Napačna odločitev je menda knjiga za odrasle. Hvala bogu! Ker ste pretežno mladinski pisatelj, sem bil prepričan, da je knjiga za otroke. A sam mislim, da bi jo težko bral (sodeč po odlomku) čeprav nisem več mlad. Nimam nič proti pisanju o ljubezni, ki je še vedno boljša od kriminala, a vse le do neke mere, ne segati tako globoko v detajle. Nikogar ne obsojam, naj si bo tako ali drugače usmerjen, vse to je žal naredila mati narava, proti kateri nič ne moremo. Čustva so čustva. Lepo znate pisati, tudi brez preglobokega izražanja.
Zaključujem temo in lep pozdrav.
@Neja5886
>zgolj hvaležna pobiralka naslovov dobrih knjig, ki jih svetujejo nekateri meni ljubi molji.
Čeprav ti ni več do razprave v okviru tele razprave, pa upam, da to ni razlog, da bi se popolnoma odrekla sodelovanju na Moljih v drugih rubrikah. Upam, da se boš še kaj oglasila in ne le “pobirala naslovov”.
Gospa Neja, načeloma vedno potegnem s tistimi v manjšini. Saj razumem vašo stisko, kaj s knjigami, ki se vam zdijo za mlajše škodljive. Vseeno se mi je zdelo, da bi bilo prav, da bi najprej pogledali, kaj je v loncu. Imate pa vso pravico, da bralcem te knjige ne priporočate. Seveda je prav, da izrazite svoje mnenje. Dobro je, da smo različno. Tudi sam bom vesel vaših komentarjev prebranih knjig. Čisto zares. Pa tudi komentarjev Vitana Mala in ostalih na tem forumu. Dobro, da se je neurje že poleglo.
Ko sem omenil dušebrižništvo, sem imel v mislih predvsem to, da se išče krivca tam, kjer ga ni. Poznam veliko zlorabljenih otrok, tudi sam sem med njimi, nisem pa še nikogar slišal, da bi potožil, da ga je pokvarila literatura V. M. Tudi knjižničarko v naši knjižnici sem včeraj vprašal, če je slišala kakšno pripombo od bralcev.
Bom pa omenjeno knjigo ob priliki prebral!
Knjižničarji lahko naredite ogromno za širjenje dobrih knjig. Ste pomembna vez med bralci in avtorji.
Zicleder je podal odličen odgovor, kje so meje literature. Knjiga je pač tem boljša, čim več literature je v njej.
Tako, pa bom tudi jaz zaključil z omenjanjem Napačne odločitve. Kolikor poznam forume po internetu – doslej sem jih samo bral in se zgražal nad nekulturnostjo nepodpisanih, ki si kot anonimni strahopetci privoščijo zmerjanja in žalitve brez primere (gre dejansko za kazensko preganljive žalitve), pa sem presenečen na visokim kulturnim nivojem tistih, ki se oglašate na Medovernet. Ne razumite tega kot pokroviteljsko gesto in zahvalo, ker me niste utopili v govnu, gre samo za prijetno spoznanje, da se da po internetu tudi prijetno kramljati. Gospej Neji bi pripomnil samo to, da ostaja problematika mojega pisanja navkljub njenemu mnenju še naprej tabu tema. Res bi mi znala našteti kar nekaj knjig s to problematiko, vendar pa mi bo priznala, da so jih napisale skoraj izključno ženske avtorice, ki so v mladosti doživele grenke izkušnje prezgodnjega in neprimernega srečanja s spolnostjo. Zato so pisale prizadeto, iskale so izhode iz težav (to naj bi bile dobre strani njihove literature), s tem pa so podale najbolj črno sliko o spolnih zlorabah. Takšno, pri katerih je povsem logično, da zahtevajo ljudje malo manj kot smrtno kazen za zlorabitelje. Kazen si tudi zaslužijo, da ne bo imel kdo zmotnega občutka, kako s pisanjem Ganimeda, Napačne odločitve, Nedokončane zgodbe in novel Za metuljem še Rok, podpiram takšna početja. Edini namen mojega knjižnega pisanja je, da se tej polovični sliki najbolj črnih zlorab doda še druga polovica nebolečih druženj (Tadej: profesor), ki prav tako obstajajo in o katerih je pred desetletji poročal že Kinsey, je pa o njih še vedno greh govoriti oz. pisati. Da ne govorim o izsledkih francoskih kriminalistov, pa tudi o tem, kako danes s krivičnim označevanjem posameznikov s pedofilom izključujemo iz družbe vse, ki so kakorkoli moteči. Zadnji primer s poslancem je še popolnoma svež. Amen!