Najdi forum

Splash Forum Arhiv Knjižni molji in pravopis Kje so meje literature?

Kje so meje literature?

Vitan Mal@ ARNELA O. (NANA). pogovor o knjigi in potrditev, da ne gre za pornografijo je bila izrečena v zelo gledani oddaji Preverjeno na POP tv. In to prejšnji teden. Posnel sem si jo na kaseto, zanjo pa me je že zaprosil tudi Mozetič, ki je prav tako nastopal v njej, a se ji ni mogel ogledati, ker je bil v tujini. Mogoče pa se je da dobiti tudi na spletu? Če POP tv sploh javno arhivira določene oddaje?!
Uhh ja, se opravičujem, to sem pa videla. Sem mislila, da je bilo še kaj posnetega, kje drugje.

Vitan Mal@ Članek o kemični kastraciji v Delu poznam. O tem se je že dolgo govorilo. Če gre za zločince naj bo. Je pa pretiravanje in zanikanje realnosti, če se ne sme govoriti o primerih, ko gre za spolne odnose med mladoletniki in odraslimi, ki na mladih ne puščajo negativnih posledic.

O kemični kastraciji imam premisleke, ker vem, da spolna opredelitev ne izhaja iz hormonov ali pa libida, tako da to bi me morali kakšni strokovni argumenti prepričati. Pa tudi etično vprašanje je to zame, morate vedeti, da sem tudi proti kastraciji in sterilizaciji živali. Tudi kloniranja v smislu ustavljanja klona v kakšno sorodno vrsto ne podpiram recimo. Ampak pustimo to, ne paše sem. V zvezi s spolnimi odnosi med mladostniki in odraslimi pa bom napisala takole. V linku, ki sem ga navedla in bi ga morali prebrati vsi, ki vsepovprek pljuvajo brez podlage in razloga, piše da ni škodljivo. Navajam link še enkrat http://www.knjiznica-celje.si/raziskovalne/4200704222.pdf To je raziskovalna naloga in takšne naloge MORAJO biti strokovno podkrepljene. Kdor pa v tem vidi podpiranje pedofilije je pa nedovzeten za informacije in jih ne zna predelati.

Vitan Mal@Tudi če se ne oziramo na dokaj pogost odnos med Tadejem in profesorjem v mojem romanu, pa je tu še prostituiranje mladostnikov. Če bi bil vsak poba, ki je pokazal odraslemu lulčka kasneje v življenju zaradi tega razvalina, bi se svet že zdavnaj sesul. In prav na Poljskem je izhajalo ogromno literature o telesni ljubezni med odraslimi in otroki. V Poznanju je delovala in verjetno še deluje mreža zvodnikov, ki pederastom omogoča seks z mulčki. V neki turistični poslovalnici v središču mesta dobiš na željo katalog s fotkami mulčkov od desetega leta starosti naprej. Izbereš si svojega, in že se sestaneš z njim in njegovim zvodnikom. Najprej v banki položiš na pobov račun 100 evrov, nato isto vsoto izplačaš zvodniku in že se zanjdeš v hotelu. Tam zvodnik pove kaj lahko z mulcem počneš (na primer analni akt je dovoljen od pobovega 12. leta naprej, ne smeš ga poškodovati in tako naprej). Vseeno ostane za vrati (v sosednji sobi), da bi priskočil fantu na pomoč, če se stranka ne bi držala dogovora. Če pa slednjega to moti, mora zvodniku položiti kavcijo v znesku 1000 evrov, ki jih dobi vrnjene, ko pobič po koncu seanse pove, da se je stranka držala dogovora. In še nekaj: Ko je nekdo policiji prijavil, da se mu zdi sumljivo, ker toliko čednih pobov vstopa in izstopa iz taksijev pred to poslovalnico, je policija izsledila sporni hotel, vendar ko je kriminalist vstopil v sobo z dečkom in njegovo stranko, sta oba sedela oblečena za mizo, fant pa se je piflal iz angleškega učbenika nepravilne glagole. Zvodnik je namreč vsakemu pobu izročil angleško vadnico, primerno razredu, katerega je obiskoval. Zakon ne prepoveduje tujcem v hotelskih sobah poučevati otroke tujih jezikov.
Poznam pa tudi primer trinajstletnega Poljaka, ki se je vsak vikend v Berlinu hkrati ljubil s štirimi moškimi. Bili so stalna družba, ki so se pred tem s pregledom prepričali, da nimajo AID-sa. Tudi fant je moral podpisati, da bo samo njihov in je zato od vsakega prejemal po 1000 evrov na mesec.

Tole navedeno me spominja na prizore iz vaše knjige Ganimed in drugi, ki sem jo nekaj dni nazaj prebrala. Česa vsega je zmožno človeško bitje ne more prebaviti niti moj želodec, pa se znam distancirati od marsičesa. To, da se to tam dogaja je zagotovo res, tako kot je res, da v teh državah (Poljska, Slovaška itd), lahko kupiš človeka po naročilu (moški, ženska, blond ali rjavi lasje, mlad ali star itd) in ga ubiješ na način, ki ti paše. Ponudniki »belega blaga« pospravijo nered za teboj (to ni samo v filmu). Verjetno veliko pogrešanih oseb tako konča. Dobiti se dajo tudi filmi s snemanj takšnih zločinov.

Vitan Mal@ Vem, slišati je grozljivo in pakajpotem pa še kdo me bo gotovo obsodili, da sem to sam preizkusil, ker poznam podrobnosti, a jih moram razočarati, saj sem bil na Poljskem samo enkrat. Z ženo sva obiskala Varšavo, rudnik kamene soli in Čestohovio s črno Marijo, pa še Wroclav.

Ja slišati je nadvse nagravžno. Ampak nisi vedno to, kar pišeš. To vem iz lastnih izkušenj. Nekaj let nazaj so me umori 7 ljudi, ki so jih zagrešili člani Manson klana, zelo zanimali. Preučila in prebrala sem vse, kar sem lahko dobila. Med gradivom so bili celo obdukcijski listi in skice (vse dostopno na netu). Imela sem kakšno leto še nočne more v zvezi z vsem tem. Pa nisem serijski morilec, niti nimam potenciala koga ubiti. Že, ko mi jemljejo kri, gledam stran. Ne rečem pa, da ne bi bila sposobna napisati kriminalke, into verjetno dobre (čeprav mi je ta književna zvrst najmanj ljuba). Vaše pisanje, oziroma knjiga Napačna odločitev pa me spominja na tale del risanke Southpark: http://www.southparkstudios.com/full-episodes/s14e02-the-tale-of-scrotie-mcboogerballs (priporočam, da si jo ogledate). Ljudje pač ne morejo sprejeti, da je lahko mladinski pisatelj, ki piše take lepe knjige za njihove otroke, napiše tako knjigo. In, ker so človeška bitja vzgajana v sumničavost se takoj vprašajo:« Je možno, da bi pisatelj sam bil tak, če zna to tako napisati?« In potem se začne vse…

Vitan Mal@ Želel sem povedati le to, da Poljska le ni tako zgledna kar se morale tiče. Morda so sprejeli takšne ukrepe zato, ker so jim stvari začele uhajati iz rok?

Malce provokativno »repliko« bom podala na tole. Hja, dokler jih bo vodila cerkev bodo v srednjem veku zavesti.

Vitan Mal@ GREGOR, jaz ne bi imel nič proti filmu, katerega predlagate. A ga ne bi dandanes nihče posnel. Poleg tega sem nehal s pisanjem in je to, kar kracam tukaj še edino kar spravim skupaj.

Bi ga posnel, ampak verjetno se ne bi dokopala do njega, tako kot se ne morem do Salò o le 120 giornate di Sodoma od Pasolinija.

LP


pravnik, vse lepo in prav, ampak zakon, ki ga citiraš, vseeno ni edini pravni akt, ki se uporablja v primeru spletnega kopipejsta. in če poznaš koga iz javne uprave, verjemi, da je informacijska pooblaščenka najvišji organ v državi. se je bojijo kot pakajpotem mala. :o)

/quote]

Žal, vaše tolmačenje zakonov je napačno. Informacijska pooblaščenka je pristojna za odločanje na področju dostopa do javnih podatkov in zaščite osebnih podatkov. Celo na njeni spletni strani, niso avtorske pravice nikjer omenjene. O avtorskih pravicah lahko razsoja samo civilnopravdno sodišče in zakon lahko meritorno razlaga samo ministrstvo za kulturo in državni zbor.

Žal moram v celoti zavrniti vaše, precej simplicistično videnja prava. Dejstvo je, da kar so na tej strani objavili raznorazni ljudje, so citati. In to ni kaznivo. V nobenem primeru, ne morete zahtevati nekakšnih avtorskih pravic za citate. Dejstvo. Pa če vam je všeč ali ne. Pravno je to edina pravilna razlaga. Če kdo želi nasprotovati tej razlagi, naj, tako kot jaz, navede ustrezne zakone in pravno/sodno prakso. Drugače je nevereodostojen. Pravna razprava je eno, kričanje o nečem, kar tudi avtor ne razume, pa je nekaj čisto drugega.

Kolikor vem je kopirano celotno besedilo.

V bistvu ni http://www.vest.si/2009/04/18/slovenska-vukojebina/ sem šla prevert. Se pardoniram.

Vitan Mal@ ARNELA O. (NANA). pogovor o knjigi in potrditev, da ne gre za pornografijo je bila izrečena v zelo gledani oddaji Preverjeno na POP tv. In to prejšnji teden. Posnel sem si jo na kaseto, zanjo pa me je že zaprosil tudi Mozetič, ki je prav tako nastopal v njej, a se ji ni mogel ogledati, ker je bil v tujini. Mogoče pa se je da dobiti tudi na spletu? Če POP tv sploh javno arhivira določene oddaje?!

Uhh ja, se opravičujem, to sem pa videla. Sem mislila, da je bilo še kaj posnetega, kje drugje.

Vitan Mal@ Članek o kemični kastraciji v Delu poznam. O tem se je že dolgo govorilo. Če gre za zločince naj bo. Je pa pretiravanje in zanikanje realnosti, če se ne sme govoriti o primerih, ko gre za spolne odnose med mladoletniki in odraslimi, ki na mladih ne puščajo negativnih posledic.

O kemični kastraciji imam premisleke, ker vem, da spolna opredelitev ne izhaja iz hormonov ali pa libida, tako da to bi me morali kakšni strokovni argumenti prepričati. Pa tudi etično vprašanje je to zame, morate vedeti, da sem tudi proti kastraciji in sterilizaciji živali. Tudi kloniranja v smislu ustavljanja klona v kakšno sorodno vrsto ne podpiram recimo. Ampak pustimo to, ne paše sem. V zvezi s spolnimi odnosi med mladostniki in odraslimi pa bom napisala takole. V linku, ki sem ga navedla in bi ga morali prebrati vsi, ki vsepovprek pljuvajo brez podlage in razloga, piše da ni škodljivo. Navajam link še enkrat http://www.knjiznica-celje.si/raziskovalne/4200704222.pdf To je raziskovalna naloga in takšne naloge MORAJO biti strokovno podkrepljene. Kdor pa v tem vidi podpiranje pedofilije je pa nedovzeten za informacije in jih ne zna predelati.

Vitan Mal@ Tudi če se ne oziramo na dokaj pogost odnos med Tadejem in profesorjem v mojem romanu, pa je tu še prostituiranje mladostnikov. Če bi bil vsak poba, ki je pokazal odraslemu lulčka kasneje v življenju zaradi tega razvalina, bi se svet že zdavnaj sesul. In prav na Poljskem je izhajalo ogromno literature o telesni ljubezni med odraslimi in otroki. V Poznanju je delovala in verjetno še deluje mreža zvodnikov, ki pederastom omogoča seks z mulčki. V neki turistični poslovalnici v središču mesta dobiš na željo katalog s fotkami mulčkov od desetega leta starosti naprej. Izbereš si svojega, in že se sestaneš z njim in njegovim zvodnikom. Najprej v banki položiš na pobov račun 100 evrov, nato isto vsoto izplačaš zvodniku in že se zanjdeš v hotelu. Tam zvodnik pove kaj lahko z mulcem počneš (na primer analni akt je dovoljen od pobovega 12. leta naprej, ne smeš ga poškodovati in tako naprej). Vseeno ostane za vrati (v sosednji sobi), da bi priskočil fantu na pomoč, če se stranka ne bi držala dogovora. Če pa slednjega to moti, mora zvodniku položiti kavcijo v znesku 1000 evrov, ki jih dobi vrnjene, ko pobič po koncu seanse pove, da se je stranka držala dogovora. In še nekaj: Ko je nekdo policiji prijavil, da se mu zdi sumljivo, ker toliko čednih pobov vstopa in izstopa iz taksijev pred to poslovalnico, je policija izsledila sporni hotel, vendar ko je kriminalist vstopil v sobo z dečkom in njegovo stranko, sta oba sedela oblečena za mizo, fant pa se je piflal iz angleškega učbenika nepravilne glagole. Zvodnik je namreč vsakemu pobu izročil angleško vadnico, primerno razredu, katerega je obiskoval. Zakon ne prepoveduje tujcem v hotelskih sobah poučevati otroke tujih jezikov.
Poznam pa tudi primer trinajstletnega Poljaka, ki se je vsak vikend v Berlinu hkrati ljubil s štirimi moškimi. Bili so stalna družba, ki so se pred tem s pregledom prepričali, da nimajo AID-sa. Tudi fant je moral podpisati, da bo samo njihov in je zato od vsakega prejemal po 1000 evrov na mesec.

Tole navedeno me spominja na prizore iz vaše knjige Ganimed in drugi, ki sem jo nekaj dni nazaj prebrala. Česa vsega je zmožno človeško bitje ne more prebaviti niti moj želodec, pa se znam distancirati od marsičesa. To, da se to tam dogaja je zagotovo res, tako kot je res, da v teh državah (Poljska, Slovaška itd), lahko kupiš človeka po naročilu (moški, ženska, blond ali rjavi lasje, mlad ali star itd) in ga ubiješ na način, ki ti paše. Ponudniki »belega blaga« pospravijo nered za teboj (to ni samo v filmu). Verjetno veliko pogrešanih oseb tako konča. Dobiti se dajo tudi filmi s snemanj takšnih zločinov.

Vitan Mal@ Vem, slišati je grozljivo in pakajpotem pa še kdo me bo gotovo obsodili, da sem to sam preizkusil, ker poznam podrobnosti, a jih moram razočarati, saj sem bil na Poljskem samo enkrat. Z ženo sva obiskala Varšavo, rudnik kamene soli in Čestohovio s črno Marijo, pa še Wroclav.

Ja slišati je nadvse nagravžno. Ampak nisi vedno to, kar pišeš. To vem iz lastnih izkušenj. Nekaj let nazaj so me umori 7 ljudi, ki so jih zagrešili člani Manson klana, zelo zanimali. Preučila in prebrala sem vse, kar sem lahko dobila. Med gradivom so bili celo obdukcijski listi in skice (vse dostopno na netu). Imela sem kakšno leto še nočne more v zvezi z vsem tem. Pa nisem serijski morilec, niti nimam potenciala koga ubiti. Že, ko mi jemljejo kri, gledam stran. Ne rečem pa, da ne bi bila sposobna napisati kriminalke, into verjetno dobre (čeprav mi je ta književna zvrst najmanj ljuba). Vaše pisanje, oziroma knjiga Napačna odločitev pa me spominja na tale del risanke Southpark: http://www.southparkstudios.com/full-episodes/s14e02-the-tale-of-scrotie-mcboogerballs (priporočam, da si jo ogledate). Ljudje pač ne morejo sprejeti, da je lahko mladinski pisatelj, ki piše take lepe knjige za njihove otroke, napiše tako knjigo. In, ker so človeška bitja vzgajana v sumničavost se takoj vprašajo:« Je možno, da bi pisatelj sam bil tak, če zna to tako napisati?« In potem se začne vse…

Vitan Mal@ Želel sem povedati le to, da Poljska le ni tako zgledna kar se morale tiče. Morda so sprejeli takšne ukrepe zato, ker so jim stvari začele uhajati iz rok?

Malce provokativno »repliko« bom podala na tole. Hja, dokler jih bo vodila cerkev bodo v srednjem veku zavesti.

Vitan Mal@ GREGOR, jaz ne bi imel nič proti filmu, katerega predlagate. A ga ne bi dandanes nihče posnel. Poleg tega sem nehal s pisanjem in je to, kar kracam tukaj še edino kar spravim skupaj.

Bi ga posnel, ampak verjetno se ne bi dokopala do njega, tako kot se ne morem do Salò o le 120 giornate di Sodoma od Pasolinija.

LP

cenjeni pravnik, potem je bila pooblaščenka verjetno le dobre volje, ko je odgovorila na moje vprašanje glede primera, v katerem je nek heker skoraj celotno besedilo iz osebne spletne strani prenesel na lažen blog rtv slovenija multimedijskega centra, in me napotila, da zlorabo prijavim osebno, na bližnji policijski postaji, ker me mmc rtv slo ni upošteval niti mojih certificiranih elektronskih sporočil?

hja, kar se pa vest.si tiče, imate pa verjetno prav. toda kolikor vem, ima jani sever verjetno posebej označeno, da se avtorske pravice s spleta ne smejo uporabljati brez soglasja, če se ne motim (se mi ne da iskati, kje točno je to navedeno, kot se ni dalo pakajpotemu in še kakšnemu hekerju verjetno ne). sicer sem vesel, da ste se oglasili. kaj menite o tem? so navedbe na spletnih straneh ‘brez vezne’, saj jih zasp z navedenimi členi itak negira?

hvala & lp

cenjeni pisatelj, če se vam bo ravno dalo, gre v bistvu za kratko prozo in ne bo objavljena kot poezija (pakajpotem je odkril zgolj eksperimentiranje za vest.si). zbirka izide aprila pri cankarjevi založbi pod naslovom ‘tapkanje na mestu’. risanko southpark, ki jo je prilepila arnela, pa priporočam v ogled vsem. lp

Navedbe/citati so dovoljeni brez soglasja avtorja, dokler so navedbe – torej morajo navesti vir, avtorja in biti manj obsežne kot besedilo, iz katerega navajajo. Jedro zgodbe ni ali so umetniška dela na spletu zaščitena – ker so in tu ni pardona. Toda citati umetniških del, če ustrezajo pogojem zakona, pa niso avtorskopravno zaščiteni; oziroma moralno so, ker tisti, ki citira, mora navesti avtorja in vir, materialno pa ne, ker avtor ni upravičen pri citatih do npr. honorarja; citiranja tudi ne more prepovedati, če je delo javno objavljeno.

Primer, zaradi katerega ste obrnili na pooblaščenko pa ni s tega področja, ker ne gre za citiranje umetniškega dela, temveč za krajo, kaznivo dejanje. Upam, da je sedaj bolj jasno.

V bistvu bi rada videla vse filme Pasolinija, se mi zdijo vredni ogleda, ampak jih je težko dobit.
Kar se tiče literature o pedofiliji bi jo jaz priporočala staršem, koristne stvari so to. Sem pa “odprta” za vaše opazke v zvezi z raziskovalno nalogo, ki sem jo linkala. Mene zanima, tako kot me mnogo stvari. Rada bi pa dodala svoje mnenje o g. Blažić. Niti sanja se mi ne, da bi lahko bila vaša Sreča na vrvici (kolikor vem se tako imenuje film in ne knjiga, po kateri je nastal scenarij za film), bila pedofilija, oziroma imela elemente pedofilije. Prej bi pomislila na zoofilijo, ker se gre za ljubezen do psa. Ampak, očitno imajo nekateri bujno domišljijo. Vsakdo, ki ne zmore pisat, postane kritik-to je že dolgo znana resnica. Sem pa žalostna, ker ti vsi kritiki ne zmorejo odmika čustev od knjig, ne zmorejo pogledati kot tretja oseba. Veste tudi na težave v zasebnem življenju je dobro pogledato kot tretja oseba, ker se hitro najde rešitev. Žalosti me tudi, da ljudje, kot je g. Blažić so po mojem mnenju politično naštimani. bom pojasnila zakaj tako mislim. O g. Blažić ne vem nič, razen da je dr. in da poučuje na Pedagoški fakulteti. Sem pa mnenja, da ta sistem izbira ljudi, ko jih zaposljuje, na način, da izberejo takšne, ki bodo vodljivi in manipulativni. Mislim, da sem dosti povedala s tem. Takšnih imamo povsod zadosti. celo tam, kjer definitivno nimajo kaj početi, ampak kontrolo misli sistem rabi. In sploh ni nujno, da so politično opredeljeni. Mi se lahko borimo proti cenzuri, ampak dejstvo je, da v tem sistemu nisi svoboden in ne moreš niti pisati, kajšele govoriti, kar hočeš. Lahko pa misliš-tega pa res nihče ne more vzeti, čeprav ti to lahko prikrojijo. Sem pa vesela, da se oglašate in se ne date kar tako, tukaj vam res lahko priznam francoske korenine. Tudi Markiz de Sade se ni dal, do konca, čeprav je na koncu pisal z lastnim drekom po stenah. Rada bi pa tudi dodala, da moja mama rada bere in pozna vaše knjige, zato sem ji priporočala naj gre prebrat knjigo Napačna odločitev. In je šla v knjižnico, kjer dela (dela na osnovni šoli) in knjige nimajo (to sva hoteli z mamo prveriti). Pojasnilo knjižničarja je bilo, da knjiga vsebinsko ni primerna za osnovnošolce. Tko, to pišem zato, ker nekateri mislite, da so vsi knjižničarji isti. Čeprav, še enkrat ponavljam, meni je vseeno kje je kakšna knjiga. Jaz v knjigah ne vidim hujkaštva, ampak jih dojemam kot zgodbe, ki jih piše življenje (ali pa učno gradivo), in te niso vedno dobre.

Čakam pa še vedno književne kritike, da se oglasijo in tako dolgo bom spremljaja agonijo okrog knjige, dokler se ne izjasni stroka.

Lp

PRAVNIK-imate prav. Kakor hitro je neko delo objavljeno v katerihkoli medijih, ima vsak pravico, da jih citira, seveda tako, da se zmeraj- obvezno- pripiše AVTORJA.
Enako velja tudi za fotografije.
Moje etnološke zapise pogosto objavljajo, tudi na RA postajah in nimam nobene pravice ugovarjati, ker delajo po predpisih.
Lahko pa še dodam: da mi tisti, ki so profitni, plačujejo tudi avtorske pracvice na ZAMPU.

Pri tem samo ne smemo pozabiti, da o primernosti vsebine knjig za otroke ne more odločati stroka knjižičarjev, ampak mnogo širši krog strokovnjakov.
Knjiga vzgaja, razvija, bogati, zabava, ustrahuje, razbija dvome, uči, vzpodbuja, krepi … in to je veliko širše od literarne vrednosti, ki bi jo lahko ocenjeval ozek krog profiliranih ljudi.

Ko človek prebere knjigo, se njegov pogled razširi in morda tudi spremeni. Stanje je nepovratno in se ne more vrniti v prvotno izhodišče.
Zato je pomembno da se pri izbiri zavedamo, da bomo s tem, kar bomo brali, hote ali nehote vplivali na svojo osebnost. Ali na osebnost otrok, ki jim svetujemo, kaj naj berejo.

Brez podcenjevanja knjižničarjev in učiteljev lahko z nekaj zdrave pameti lahko rečemo, da stvari niso črno bele in ne neškodljive, kot bi morda kdo upal ali utegnil misliti.

Andreja Verovšek, univ. dipl. soc. del., edukantka telesne psihoterapije *** Domišljija je pomembnejša od znanja. Znanje je omejeno, domišljija pa poganja svet. Albert Einstein I Naročilo na ePosvet: https://med.over.net/svetovalec/andreja-verovsek I

Ah, prej so izbrisali moj komentar, ker sem omenila ime P2P strani. (ali pa mogoče zato, ker sem napisala, da sem na strani g. Mala?) Torej, še enkrat, za Arnelo, svetujem ti, da v google vpišeš ime filma in besedo torrent, pa se marsikaj najde, lahko tudi samo ime režiserja…. Upam, da ta komentar ne bo preveč sporen, saj nima bit za kaj.

pravnik, se zahvaljujem in opravičujem, ker sem vas sprva tlačil v isti koš skupaj z anonimci, ki so še nedolgo nazaj oblikovali javno mnenje v tej temi. lp

andreja, te strokovnjake pa postavi mšš, pa smo spet pri politiki. :o)

moje mnenje, nikar biti tako črnogleda, hehe, mislim, da je bilo bolj prvo. tudi piratstva naj ne bi podpirali, pa čeprav je včasih to edina rešitev, če ni mogoče kupiti originala. koliko umetniških del še nisem videl zato, ker živim v kapitalizmu. prej jih nisem mogel zaradi cenzure, zdaj pa zaradi pop kulture. k sreči imamo za to kinoteko ali pa kakšno res dobro s filmi založeno knjižnico (agrft, rtvslo, večje knjižnice bi verjetno tudi zmogle pasolinija).

Hehe, Gregor, najbrž res… 🙂 Sej ne podpiram, obsojam pa tudi ne. 🙂 Teoretično, če bi g. Mal Arneli presnel film s kasete, bi to tudi bilo piratstvo… 🙂 Čeprav, naj vrže kamen tisti, ki ni nikoli v življenju presnel/posnel nobene kasete… 🙂

(če je človek iz prestolnice je mogoče malo lažje, jaz pa pač izkoristim kar se da, če se da, kar se klasik tiče, seveda…)


Poudarjam pa, da če bi kdorkoli vaše delo, brez vašega dovoljenja, objavil v celoti ali vsaj v nadpolovičnem obsegu, ste upravičeni ne samo do plačila za avtorsko delo temveč tudi do povrnitve škode zaradi kršitve avtorskih pravic. Tu je zakon popolnoma jasen. Res je, da bi sodišče upoštevalo ali je to razprava na forumu (torej brez možnih finančnih pridobitev ali ne); vendar ne bi v nobenem primeru prešlo preko tega. Skratka, vaše avtorske pravice so po zakonu absolutne, pravice delčkov avtorskega dela (citatov), pa ne.

Slabost me obhaja, ko nekdo komentira pedofilijo in njeno zagovarjanje kot “hehe”. In ki enači posnevamanje pedofilskih filmov z zagovorniki kaznivih dejanj nad otroki, češ da je oboje enako brezgrešno in dovoljeno.

Kako se bi počutili, če bi po posilstvu vaših otrok bila splošna reakcija okolice “Heheh”?

Roza Gegi se je povzpel do lastnega mnenja. Na začetku zagovarja kriminal, to je piratstvo, čeprav je v prejšnjih doneskih nekaj orglal o tem, da so njegove avtorske pravice piratsko kršene. Kvazidedec je dosleden, a ne?.

MENSEZDI, z zamudo, zato ne vem, če boste še prebrali. Citirate mojo izjavo: “Dejstvo je, da so otroci spolna bitja, zato spolne igrice (tudi z odraslimi) predpubertetnikom in pubertetnikom pašejo, če odrasli do njih niso nasilni.”
ZDAJ PA MI, MENSEZDI, NAPIŠITE, KJE STE PREBRALI, DA ODRASLE ODVEZUJEM VSAKRŠNE ODGOVORNOSTI? IN KJE SEM NAPISAL, DA SE S TEM STRINJAM OZIROMA DA ME TO MOTI. V MOJE MISLI ŠE NE VIDITE, zato se vzdržite prehitrih sodb!
Premorete domišljijo kot jo ima samo še pakajpotem. Genijalca za potvarjanje besed, psovanje in obsojanje. OBA NAMREČ MOTIJO NAVEDENA DEJSTVA, IN TO TAKO ZELO, DA OBSOJATA MOJE KOMENTIRANJE, KI SPLOH NE OBSTOJI! Vse je v vajinih glavah.

Pobje se prostituirajo. Nekateri za žepnino, drugi s tem rešujejo življenje sebi in svojim družinam. To so dejstva in ne vem čemu bi bil jaz zaradi tega izprijen?!

Ostale vaše očitke bom preskočil, saj se mi ne zdi vredno odgovarjati nanje. Samo še to:Za otroka ni nič usodnega, če odrasla oseba sanja o takšnem ali drugačnem druženju z njim. Tudi najbolj perverznem.Razen če niste vi, medsezdi, začetnica MISELNE INKVIZICIJE, ko boste trpali v zapore nesrečneže že na podlagi tega, o čemer razmišljajo.

Res, groza me je ljudi vašega kalibra!

Roman Napačna odločitev je res sprožil žolčne debate. O vsem mogočem, samo literaturi ne. Res pa je nekaj posameznikov že zapisalo, DA MEJA LITERATURE NI! Govorim o literaturi za odrasle, da se razumemo. Zato se literature za odrasle ne cenzurira več. Prav tako ne priznavam pornografije v literaturi. Je trda ali pa mehka erotika. Zato ste vsi, ki ste nadeli Napačni odločitvi nalepko pornografija ste pač v zmoti. To je javno povedala na televiziji strokovnjakinja. Trda erotika nima velike možnosti za razvoj. To sem dokazal z romanom Ganimed in drugi. Nastal je več stoletji po M. de Sadu. Ob izidu moje knjige so mi kritiki dali vzdevel slovenski de Sade. Izkazalo se je, da je v mojem pisanju veliko podobnosti z de Sadom. Torej nobenega napredka. Znotraj del obeh avtorjev se odnosi med junaki ponavljajo, tudi opisi spolnih dejavnosti in to do te mere, da zadeva začenja utrujati bralce. Mehka pornografija pa premore širšo paleto dogajanja. To dokazuje tudi podatek, da je v literaturi veliko več del tako imenovane mehke pornografije kot pa je trde.

Pri tem samo ne smemo pozabiti, da o primernosti vsebine knjig za otroke ne more odločati stroka knjižičarjev, ampak mnogo širši krog strokovnjakov.
Knjiga vzgaja, razvija, bogati, zabava, ustrahuje, razbija dvome, uči, vzpodbuja, krepi … in to je veliko širše od literarne vrednosti, ki bi jo lahko ocenjeval ozek krog profiliranih ljudi.

Ko človek prebere knjigo, se njegov pogled razširi in morda tudi spremeni. Stanje je nepovratno in se ne more vrniti v prvotno izhodišče.
Zato je pomembno da se pri izbiri zavedamo, da bomo s tem, kar bomo brali, hote ali nehote vplivali na svojo osebnost. Ali na osebnost otrok, ki jim svetujemo, kaj naj berejo.

Brez podcenjevanja knjižničarjev in učiteljev lahko z nekaj zdrave pameti lahko rečemo, da stvari niso črno bele in ne neškodljive, kot bi morda kdo upal ali utegnil misliti.[/quote]

Andreja@ Ali mi lahko poveste, kje sem napisala, da o knjigah (primernosti) odločajo knjižničarji. Če mislite na primer, ki sem ga navedla z mojo mamo, potem moram pojasniti, da sem hotla povedat, da knjižničarji tudi berejo. Namreč tukaj v temi sem zasledila napade na knjižničarje, ki so krivi, da je knjiga Napačna odločitev na mladinskem oddelku. O tem, da oni lahko ocenjujejo knjige, primernost le teh, nisem napisala ničesar. Niti nimam tega mnenja. Me pa zanima, kdo po vaše so ti “širši krog strokovnjakov”, ki naj bi primernost knjige ocenil in zakaj bi jo moral ta krog (ki ne vem kak krog je to), spolh ocenjevati v smislu primernosti. Veste, zadeva je zlo simpl. Tudi, če knjigo prestavijo si jo lahko otrok izposodi. A ni tako? Če se motim, naj me kakšen knjižničar popravi. Se vam ne zdi, da je tematika pedofilije veliko večji problem, ki ni v knjigi, ampak je tam zunaj…v resnici? Mislite, če bo seja v parlamentu in spremembe zakonov v zvezi z 176. členom, da bo manj pedofilov. Men se zdi, da ne. Žal.

Moram pa povedat, da je mnenje književnega kritika (torej stroka literature) zelo pomembno pri ocenjevanju knjig. Veste, kje je lubadar, najboljš ve gozdar.

Ker pa ni vse črno belo, kot pravite, bom šla še malo dlje. Jaz berem vse sorte knjig. Tudi takšne, ki jih marsikdo ne prebavi. Nisem morilka, nadlegovalka, ne nadlegujem otrok spolno, ne vozim hitro…itd. Ne strinjam se ravno, da knjiga vpliva na osebnost otroka. Prosila bi vas, da mi pojasnite, kako lahko knjiga, kot je Napačna odločitev, vpliva na osebnost otroka? Šele nato bom mogoče razumela, ker zdaj ne razumem, kaj naj bi bilo tisto, kar bo vplivalo na osebnost otroka? Hvala:)
————————–

Na http://www.pravice-otrok.si/index.php?id=213&tx_ttnews%5Btt_news%5D=6&cHash=899f7f04df8adb851303f353442075b9 sem našla tole in bom kar kopirala del, ki je poemeben in mislim, da gre za knjigo Napačna odločitev, vsaj datumi se ujemajo. Marsikaj bo tako pojasnjeno.

Kazenski zakonik v poglavju o kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost, natančneje v 176. členu, kot kaznivo dejanje določa »prikazovanje, izdelavo, posest in posredovanje pornografskega gradiva«. Tretji odstavek tega člena določa, da se »kaznuje, kdor proizvede, razširi, proda, uvozi, izvozi ali drugače ponudi pornografsko ali drugačno seksualno gradivo, ki vključuje mladoletne osebe ali njihove realistične podobe, ali kdor poseduje tako gradivo, ali razkriva identiteto mladoletne osebe v takem gradivu«. Odpira se vprašanje dometa kazensko-pravne prepovedi. Če je interpretacija prepovedi nesporna glede prikazovanja slikovnega in filmskega materiala, pa iz besedila tega odstavka ni moč jasno ugotoviti, ali je zakonodajalec prepovedal tudi pisanje (in založništvo) pornografske literature z udeležbo otrok. Načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave) med drugim pomeni, da je nedopustna opredelitev kaznivih dejanj in kazni s pomočjo praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov (nullum crimen, nulla poena sine lege certa). Poleg tega se zdi, da je svoboda izražanja v primeru literarnih del vendarle širše razumljena kot v primeru slik in avdiovizualnih del. Razlogi za to so med drugim tudi v tem, da so literarna dela že sama po sebi razumljena kot fikcija, na drugi strani pa so fotografije ali avdiovizualni material v večji meri odraz »realnega« dogajanja, saj je konec koncev tudi njihov nastanek neločljivo povezan s posnetkom dejanskega prizora. Literatura (ali pa na primer likovna umetnost) je tudi eden izmed najbolj neposrednih izrazov posameznikovih misli, le-te pa (razen v totalitarističnih sistemih) nikoli niso bile predmet pravnega urejanja. Pogled v zgodovino razkriva, da je bila cenzura literarnih del vselej povezana z vprašanjem nadzora nad prostim pretokom idej in misli, zato z današnjega vidika cenzura lahko deluje anahronistično.

Kolikor nam je znano, v Sloveniji sodišča še niso obravnavala pornografske literature z udeležbo otrok, pa četudi je pri nas že dlje časa dostopna literatura, ki v marsičem celo presega nazornost prikaza izkrivljenih in odklonskih spolnih praks opisanih v knjigah obravnavanega slovenskega avtorja. Varuh na podlagi svojih pooblastil v zvezi s pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja ne more podati končnega mnenja oziroma sodbe. To bi lahko storilo le sodišče v kazenskem postopku po zaslišanju obtoženca in po pridobitvi različnih izvedeniških mnenj in tehtanju vseh argumentov. Pobudnico smo seznanili, da zoper avtorja lahko vloži prijavo na policiji ali poda kazensko ovadbo na tožilstvo.

Pobudnico smo opozorili tudi na možnosti kaznovanja tistih, ki osebam, mlajšim od petnajst let omogoča dostop do spisov, slik, avdiovizualnih ali drugih predmetov pornografske vsebine. Takšna dejanja kot kazniva namreč opredeljuje prvi odstavek 176. člena kazenskega zakonika (KZ-1). To pomeni, da bi lahko tudi knjižničarji, ki otrokom omogočajo dostop do pornografske literature (ne glede na to, ali gre v njej za udeležbo otrok ali ne), za ta svoja dejanja lahko kazensko odgovarjali. Varuh je ocenil, da je uvedba posebnih izkaznic za otroke, s katerimi ti lahko dostopajo samo do gradiva, ki je primerno njihovi starosti, sprejemljiva oblika »cenzure«, saj se knjižničarji z njo lahko razbremenijo morebitne kazenske odgovornosti, hkrati pa takšno omejevanje tudi ni v nasprotju s pravili o poslovni sposobnosti otrok.
——————-
Lp

Lp

Na spletni strani pravice otrok sem zasledila tudi tole : Svoboda izražanja sicer res zaseda osrednje mesto v ustavni hierarhiji vrednot, vendar pa ni absolutna. Omejena je na primer s pravico do zasebnosti in pravico do dostojanstva, kadar gre za žalitve ali za prikazovanje intimnih podrobnosti iz življenja posameznika. V določenih primerih je svoboda izražanja omejena tudi z varstvom pravic otrok.

Osebno mislim, da se boste moral zagovarjati na sodišču (čeprav sama ne vidim kršitev, niti zakona, niti kakšnih moralnih zadev), ker je zadeva šla zelo daleč in, če se to zgodi, potem je ta država zatajila in bomo vsaj dokončno izvedeli, da nas veliki brat gleda. Popolnoma nelogično mi je kar se dogaja. Tudi, če velja vse kar piše v postu, ki sem ga namenila Andreji (pa tudi ostalim), me resnično zanima nekaj vprašanj. Ali bo otrok lahko prišel v knjižnici do knjige, če se jo prestavi na drug oddelek? Kako knjige, kot je Napačna odločitev (ki so vsem tukaj na forumu, razen meni-jaz sem do knjig indiferentna, ker ne berem s čustvi, nagravžna), vpliva na otroka. Zanima me tudi, kako ta knjiga deluje kot pornografsko gradivo? Meni osebno dogajanja v knjigi niti malo niso seksualno privlačna…..

Dr. miran Hladnik je izjavil za Delo : »Čeprav imamo v slovenščini tudi tujo pornografsko klasiko z otroško pornografijo (npr. de Sada), se je javna jeza zgrnila le na Mala, ki svojega nagnjenja do dečkov nič ne skriva. Prvi razlog je, da gre za mladinskega pisatelja, drugi pa, da je zadnja njegova knjiga za razliko od prejšnjih, ki so bile glede spolnosti bolj zadržane, zelo eksplicitna.«
Rada bi ga vprašala g. Hladnika, kje v svojih knjigah je de Sade imel prizore pornografije z otroci. Mislim, da je tukaj malo v temo brcnil. Zanima me tudi, kje je izvedel, da g. Mal svojih NAGNJENJ do dečkov ne skriva?? In ta g. Hladnik poučuje slovensko književnost na Ljubljanski filozozski fakulteti???

Dr. Aleš Bjelčevič, predavatelj starejše književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti, meni, da je dilema o primernosti pornografskih knjig za otroke umestna, debata o tem pa koristna, kar pa ne pomeni, da je treba knjigo cenzurirati. Knjige sicer ni bral, toda na podlagi objavljenega odlomka se da sklepati, da je pornografskost (popisovanje eksplicitne spolnosti z namenom, da nas vzburja) eden od namenov. »Vitan Mal je na forumu roman branil z dvema tezama: da neanalna ljubezen odraslega moškega do otroka ni škodljiva, kadar je otrok deležen pozornosti, ki mu je sicer manjka, ter da je roman vzgojen, ker svari pred zlorabami. Posebno vprašanje pa je, ali je in kaj je s pornografijo – ne s pedofilsko ljubeznijo, ampak z dražljivim pisanjem o taki ljubezni – dejansko narobe. To je že vprašanje za razvojno psihologijo in ne za literarno teorijo, ni pa se treba sprenevedati, da pri Malu ni elementov pornografije.«

Če malo tko trezno razmislim, vsak osebek, ki vidi pornografijo v tem delu je meni bolan. Ta knjiga kvečjem lahko vzburi človeka, KI IMA TAKŠNA NAGNJENJA in tisti, ki vas je vzburila se raje vprašajte kaj je z vami narobe in ne s knjigo.

Svoji klobasi bi pa dodala še tole : http://www.ljudmila.org/scca/porno/slo/uip/uip.html

Od spomladi tega leta poteka v okviru Sveta umetnosti zanimiva raziskava na temo umetnost in pornografija. Uredništvo naše revije se je pogovarjalo s skupino mladih raziskovalcev koristnega sveta, ki so samo za našo revijo predstavili potek in namen raziskave ter odkrili nekatere ugotovitve, do katerih so se že dokopali, čeprav je raziskava še v teku.
Odločitev za to temo raziskave je vpeta v čas, ko je telo kot nosilec in predmet umetniške izpovedi spet zelo aktualno. (Iz)raba telesa kot materiala in objekta pa zaznamuje tudi pornografijo, ki je v Sloveniji vse bolj prisotna. Z raziskavo so sprva nameravali definirati mejo med erotiko in pornografijo, sublimnim in obscenim, med senzualnim in seksualnim, “dobro” in “slabo” upodobitvijo telesa. Njihova predpostavka je bila, da je meja kulturne sprejemljivosti (erotika) meja spolne sprejemljivosti, zato so želeli opredeliti stopnjo seksualnosti, ki je še dovoljena znotraj legitimne kulture.

Po opravljeni krajši teoretski in terenski raziskavi so spoznali, da je naloga, ki so si jo zadali, preobsežna za čas, ki jim je bil na razpolago. Zato so se v nadaljevanju osredotočili zgolj na pornografijo in na dela, ki nastanejo s “simbiozo” med umetnostjo in pornografijo. Umetniška dela torej, ki uporabljajo (sorodne) principe upodabljanja telesa in spolnega akta, kot so značilni za pornografijo. Po določitvi predmeta raziskave so se lotili njegove historične in teoretske analize, katerih izsledke vam predstavljamo v kratkem povzetku:

Distinkcijo med umetnostjo in pornografijo oziroma obscenim je spodbudila zakonodaja; utelešena je že v pravnih definicijah obscenega od 19. stoletja dalje. (1) Kot trdi Lynn Hunt v The Invention of Pornography se je moderno pojmovanje pornografije, kot posebne kategorije jasnih upodobitev spolnih organov in praks, z namenom zbujanja spolne sle, oblikovalo v 19. stoletju. Do tedaj je bila pornografija skoraj vedno dodatek nečemu drugemu; v zgodnji moderni Evropi (od renesanse do francoske revolucije) je bila največkrat uporabljena za kritiziranje religioznih in političnih avtoritet in kot taka tudi pomemben konstitutiven element moderne Evrope. Tudi nadzor nad deli s pornografsko vsebino je bil v glavnem izvajan v imenu religije in politike in ne spodobnosti.

V 19. stoletju, ko je pornografija prenehala biti (tudi) družbena in politična kritika, se je cenzura začela izvajati izključno iz razlogov moralne narave. Zakon se je usmeril na uravnavanje javne morale in ne več zasebnega, individualnega vedenja, kar se je odražalo v poostrenem nadzoru nad javnim razkazovanjem pornografskega gradiva. Kategorija obscenega, ki naj bi motivirala “škodljiva spolna vedenja” in presegala standarde, kaj je še sprejemljivo kazati v javnosti, je postajala vedno ožja (vanjo niso več sodile medicinske, tehnične, šolske, umetniške predstavitve) in vedno bolj identična s pojmom pornografija.(2)

S polarizacijo umetnosti in pornografije je bila slednja definirana v smislu odsotnosti umetniške vrednosti, cenenosti, nelegitimnosti; postala je sinonim za kulturno brezvrednost, če že ne škodljivost.

Z raziskavo, ki proučuje pornografijo in dela sodobne umetnosti, so želeli preveriti veljavnost definicij o tem, kaj konstituira neko delo za umetniško ali pornografsko. Definicija, po kateri umetnost sublimira, transformira spolne spodbude, v nasprotju s pornografijo, ki spolnost predstavlja neposredno, direktno in katere edini namen je vzburjati, se jim je zdela namreč pomankljiva. Kajti razlaga po kateri je umetnost reflektivna, kontemplativna dejavnost, ki v nasprotju s pornografijo izključuje vsakršne spodbude k dejanjem, pozablja, če citiram dr. Carolyn Korsmeyer, “da smo lahko v umetnost vpleteni totalno, ne le z gledanjem, opazovanjem, pač pa s celotnim telesom in njegovimi nepredvidljivimi reakcijami”.(3) Zanimalo jih je tudi ali lahko umetnost res vedno in brezpogojno opraviči obsceno oziroma pornografsko vsebino in jo tako naredi za legitimno ter kolikšen delež ima pri tem sugeriranje razumevanja podobe z načinom in mestom predstavitve, v tem primeru galerije.

Posebna pozornost raziskave je bila namenjena umetniškim delom s pornografsko vsebino, katerih izbor so omejili na štiri medije: fotografijo, video, internet ter strip. Za te štiri medije so se odločili, ker zaradi svoje hladnosti (odsotnost živega človeškega vpisa v korist tehnologije), (vsaj navidezne) neposrednosti, cenenosti (ne v smislu trivialnosti), hitre reproduktivnosti in lahke dostopnosti najbolj ustrezajo pornografiji.

Še poseben poudarek so namenili vlogi fotografije v pornografiji, ki je zaradi svojega (navideznega) realizma in neposrednosti bistvena za učinek pornografije. Gre za avtomatizirane podobe, za katere se zdi, da izključujejo vsako človeško (fotografovo) posredovanje in zato konzumentu/tki omogočajo direkten dostop k objektu in takojšnji spolni zadovoljitvi.

Kabinetnemu, študijskemu delu je sledila še terenska raziskava, ki pa ni bila uspešna. Izkazalo se je, da so umetniška dela s pornografsko vsebino v Sloveniji izredno redka, kar jim je onemogočilo nadaljnjo raziskavo. Da bi lahko zagotovili dokončno izvedbo projekta in objektivne rezultate, so bili prisiljeni ustvariti umetne, laboratorijske pogoje za soočenje dveh tako različnih medijev kot sta umetnost in pornografija. K sodelovanju so povabili umetnike, katerih naloga je bila v avtorskih projektih reflektirati in komentirati pornografijo. Goran Bertok, Rajko Bizjak, Vuk ]osi}, Darij Kreuh, Jure Perpar, Marija Mojca Pungerčar, Teeny in Brane Zorman so bili izbrani na podlagi njihovega dosedanjega dela. Pri tem je bilo odločilno njihovo ustvarjanje v štirih medijih, ki so jih že v predhodni fazi raziskave spoznali kot najustreznejše za pornografijo ter ukvarjanje z vprašanji, ki so povezana tudi s področjem pornografije: kič, vloga in pomen sodobnih tehnologij v osebni komunikaciji, klišejsko upodabljanje telesa, vloga ženske v sodobni družbi…

Cilj raziskave se je ob že omenjenih interesih v zvezi z umetnostjo in pornografijo usmeril predvsem na vsebino ter vrsto komunikacije, ki jo bodo umetniki vzpostavili s pornografijo (simpatiziranje, identificiranje, obsojanje, hladno analiziranje, enakopraven dialog, … ?). Sprememba poudarka raziskave je pogojena z naravo eksperimentalnega, laboratorijskega dela, pri katerem končni izid ni povsem znan. Takšno delo prinaša tudi intenzivno sodelovanje med raziskovalci in umetniki, kar je za mlade raziskovalce še posebej dragoceno.

Kot že rečeno, je raziskava še v teku, komunikacija se še vzpostavlja dela šele nastajajo. Vendar pa mladi raziskovalci že sedaj opažajo, da kljub močnemu trendu po brisanju mej med množično kulturo in vsakdanom (v tem primeru je to pornografija) na eni strani ter sodobno umetnostjo na drugi, to ni pogost pojav pri projektih, ki nastajajo v okviru njihove raziskave. Ali je temu tako, ker je pornografija kot specifična vizualna predstavitev preveč ekstremen, marginalen in tabuiziran pojav, da bi si slovenski umetniki z njim mazali roke ali pa je razlog kje drugje, bodo skušali ugotoviti v nadaljevanju raziskave. Kot kaže, jim definicije, ki povezuje pornografijo z množično kulturo in umetnost z avtentičnostjo in unikatnostjo, ne bo treba ovreči.

Čeprav se zavedajo, da raziskava ne bo dala dokončnih odgovorov o sami pornografiji kot tudi ne o njeni relaciji z umetnostjo, pa se jim zdi pomembno, da z njo začenjajo in odpirajo prostor za nadaljnje raziskave in razprave.

Lp

ne morem verjeti, da je profesor hladnik to izjavil. kako lahko znanstvenik, ki je zadolžen za seciranje leposlovja izjavi, da mal tega ne skriva? kako lahko nekdo, ki kultivira slovensko književno žilico, avtorja primerja z junaki v romanu? pa saj ni psiholog. pa še psihologi nimajo česa iskati v interpretaciji dela, saj gre za resnične dogodke, povzete po črni kroniki. mene je groza, da bi kdo kadarkoli in kakorkoli primerjal mene s klošarjem dučetom, o katerem pišem. slabo bi mi postalo v takšni državi. bruhnil bom. upam, da so novinarji spremenili ta citat, in da takšen strokovnjak, kakršen je hladnik, tega ni izjavil. enostavno ne morem verjeti, da ljudje v tem stoletju še vedno mislijo, da obstaja povezava med avtorjevim prepričanjem in prepričanjem junakov. še v klasiki, ko je bil avtor bog, ki je vse vedel, kar se dogaja v romanu, si tega ne bi smeli privoščiti, kaj šele danes, ko pisci ne poznamo prepričanja naših junakov oziroma se vanj ne spuščamo, saj slikanje okvirov prepuščamo bralcem.

arnela, elementi pornografije v delu nedvomno so, samo delo pa še zdaleč ni pornografsko. pornografija je tisto, kar si pisala ti s svojo prijateljico (prilepi povezavo, če se ti da, morda si jo/ga bo katera/kdo švigala/gulil med branjem). prej bi ga okarakteriziral kot posrečeno kombinacijo raziskovalno leposlovnega dela, ki omogoča družbeno preverjanje in njeno kritiko z vidika negativca mortimerja, ki se je pojavljal že v eni prejšnjih zgodb. pa ne samo z njegovega vidika, tudi z vidika mladoletnih moških kurbic.

kdor malovo delo v celoti doživlja kot pornografsko, bi verjetno res moral na pregled svoje možganske in mednožne notranje krvavitve. zato pravim, da je pakajpotem pedofil. namreč če je to knjigo prebral in s svojimi pisarijami, da smo vsi s tem, da branimo pisatelje, ki prikazujejo gnojnico, zagovorniki pedofilije, resno misli, ter ni le nek inštrument za publiciteto, predlagam, da ga naša znanstvenica vzame pod svoje okrilje in ga vzgoji, ker jo država plačuje za vzgajanje in ne literarno kritiko.

sicer pa bi rad pohvalil tudi pakajpotema, saj je njegovo forumsko delo tudi neke vrste mojstrovina!

to, kar si nazadnje zapisal, hahahaha, dokazuje, da se ti niti ne sanja, kaj Mal sploh piše, hahaha. In zakaj tako piše kot piše.
Sploh pa se ti sanja nič o ničemer.
Pojma nimaš.
hahahaha

HAHAHAHA, naj se smeje lastni neumnosti. Reinkarnacija pakajpotem-a?

Poglejmo, kako bi vi napisali Napačno odločitev:
»Stari Boštjan je zvabil v posteljo trinajstletnega Tadeja. Razložil mu je oblike ljubljenja, poba si je izbral najljubšo in potem sta globoko v trdo noč zganjala hudiča in pol. Stari perverznež je izrabil svojo umsko premoč nad otrokom, grdo ga je izrabil, čeprav se je zavedal, da otroci lahko raziskujejo telo le z vrstniki in se odrasli niti slučajno nimajo pravice vpletati v njihovo spolno življenje …«

Jaz pa sem napisal:
»Stari Boštjan je zvabil v posteljo trinajstletnega Tadeja. Razložil mu je oblike ljubljenja, poba si je izbral najljubšo in potem sta globoko v trdo noč zganjala hudiča in pol …«

SAMO TOLIKO IN NIČ VEČ. MORALIZIRAJO NAJ BRALCI. ZATO TUDI NE VEM, KJE STE PREBRALI V NAPAČNI ODLOČITVI POVABILO K TOVRSTNI SPOLNOSTI, PODPIRANJE PEDOFILIJE IN CELO BOJ ZA NJENO LEGALIZACIJO?

Kužite?

ARNELA O. NANA in GREGOR ROZMAN. Z veseljem prebiram vajin doprinos. Le glede pornografije in moje knjige so razhajanja, kar se tiče pornografije. Zame gre v romanu za trdo erotiko. In za strokovnjakinjo, katere besedo morajo upoštevati tudi na sodišču prav tako. Nimam se česa bati. Sprevračanje mojih besed lahko dokažem kadarkoli želim. Saj je vse črno na belem. Če pa so posamezniki histeriki in še brati ne znajo, nisem jaz kriv. Pozdrav!

New Report

Close