Ker smo tule vsi ljubitelji literature, me zanima, kaj si mislite o njenih mejah. Ali v literaturo sodi knjiga Vitana Mala Napačna odločitev, odlomek lahko preberete na: http://www.ljudmila.org/siqrd/2010/01/vitan-mal-napacna-odlocitev/
ali pa ste morda mnenja, da je šla čez rob?
Moje mnenje je, da gre v bistvu za kaznivo dejanje širjenje otroške pornografije in si v literaturi ne bi smeli privoščiti česa takega.

Nimam besed za tole. Preko vseh možnih meja.

Čeprav mi je blizu pogled “živi in pusti živeti”, čeprav mi gre na živce politična korektnost, ki je dosegla, da si nekateri očetje zunaj doma komaj še upajo objeti lastnega otroka, čeprav sem pred leti sodelovala pri nastajanju predstave, ki je obravnavala pedofilijo na način, ki si je prizadeval preučiti vse plati tega vprašanja … se strinjam, da tole sega čez mejo in čez rob.
Kaj predpisujejo zakoni, ko gre za tovrstno pisanje, ne vem. Še manj se mi sanja, kaj čaka to knjigo.
Bo pa zagotovo povzročila veliko širšo škodo: vrgla bo senco na gejevsko in lezbično gibanje nasploh, na njihova prizadevanja za pravico do enakopravnosti s heteroseksualno večino. In za te pravice so si – v slovenski, vse prej kot strpni, družbi – prizadevali dolgo, počasi in z velikimi težavami.

Ker pa je tole knjižni forum, bi dodala še nekaj besed, ki se nanašajo na zbirko Lambda, v kateri je ta knjiga izšla. Zagotovo si je naredila medvedjo uslugo, saj se je v letih delovanja lepo uveljavila tudi v splošni bralski javnosti, saj je zapolnila nekatere praznine. Tako je pomagala k uveljavljanju slovenskih gejevskih in lezbičnih avtorjev in avtoric, kot so Suzane Tratnik, Brane Mozetič, Gojmir Polajnar, Nataša Velikonja … Od tujih velja omeniti tako ugledna imena, kot so Michel Foucault, Arthur Rimbaud, Sarah Waters, Jean Genet, Fernando Pessoa, Pier Paolo Pasolini, David Leavitt …
Od kod odločitev, da v program uvrstijo to knjigo, mi ni jasno, tudi to ne, kaj bo pomenila za usodo celotne zbirke …

Odlomka nisem prebral do konca, ker mi je nezanimiv in slabo napisan, tako da ne morem vedeti, kaj je avtor sploh hotel sporočiti, zagotovo pa ne gre za kaznivo dejanje širjenja otroške pornografije. Že pri Čefurjih so se razpisali, da je piščeva fikcija nad realnostjo vsakdanjega življenja, čeprav se mi je že takrat zdelo, da fikcija ne sme biti izgovor in da je avtor odgovoren za to, kar je hotel povedati.

Grozno. Ne morem verjeti, da je to mogoče.

Še dodatno je zadeva sporna zato, ker se je pred približno desetimi leti ime tega avtorja pojavljalo na straneh črne kronike zaradi opolzkosti, podobne tem v odlomku.

Prebrala.

Meje literature so najbrž meje posameznega bralca.Nihče tega ne bo bral na silo. Vsak prebere le tisto, kar zmore. Ali je kakšna razlika med tem besedilom in celim kupom podobno eksplicitnih, ki gotovo veljajo za literaturo? Kaj je vsaj z Markizom de Sadom? Mogoče pa gre le za to, da se je Mal podpisal, cel kup takih pisarij je pa anonimnih. Pa me zanj in njegovo pisanje malo briga, gre le za to, da najbrž meja ni, jih ni bilo in jih ne bo.

Kar se Mala tiče, bil je pogojno obsojen zaradi fotografij, ki jih je posnel, na njih je bil mladoletnik, stvar je pa skoraj zastarala, ker so hoteli nekateri poskrbeti, da bi zastarala, pa jim, hvalabogu, ni čisto uspelo. Prijavil ga je fotograf, ki mu je nesel razvit film.

Pri zbirki Lambda so pa že tako in tako tudi odgovorili na vprašanje, kje so meje literature, mar ne? Najbrž tam niso ljudje, ki tega ne bi vedeli, ki se na literaturo ne bi spoznali. Najbrž tega niso objavili le zato, ker bi jim Mal bil simpatičen. Da je bil obsojen, pa najbrž tudi vedo. Vsak si pri tem lahko misli svoje o mejah in o objavah …

Majhna razlika med De Sadom in Malom je, da se je de Sade šel igrice z odraslimi, ki so se v to spustili s polno zavestjo, otroci pa recimo da niso tako zelo zreli in je črta med privoljenjem in zlorabo lahko zelo tanka. Če že, bi bila boljša primerjava z Nabokovom – s tem, da Nabokova rešuje vsaj literarna kvaliteta.

Brižinski,

reciva, da De Sada nisi natančno prebral. Ne samo, da nastopajo najstniki, nastopajo skoraj dojenčki. Tudi jaz ga nisem prav natančno, ker sem, ko sem prišla do teh strani, začela preskakovati. Nisem mogla prebrati vsega. Tale Mal je malenkost za Sodomo in Gomoro, verjemi …
O literarni kvaliteti pri teh stvareh je pa težko soditi, saj je kvaliteta tisto, za kar se odločijo sestavljalci kanona. Reciva, da ima Mal oboževalca, da ima oboževalec moč, to bo literatura prej, preden se boš obrnil. Glede na zbirko je na dobri poti.
V literaturi pač ni pozitivističnih metod, samo hermenevtika.

Ups! Mea culpa, priznam, De Sada res ne poznam preveč dobro.

Danes tudi med nekaterimi (samooklicanimi in s strani elitnih krogov priznanimi) poznavalci, tako se zdi, poganja miselnost, da je večina literature, v kateri ni fuka in podobnih “realnih” izrazov in dejanj, plitva, medla in/ali pocukrana. Sama se s tem zaradi lastne angažiranosti sicer bolj srečujem v poeziji, ampak navsezadnje gre za približno isto reč. Če v osem votlih, nesmiselnih in nedodelanih verzov zasadite, oprostite mi, enega kurca, ste že skoraj zmagali! Kajti to je tako sveže, oh, ja, siti smo rožic pa zlomljenih src pa … Tu se pojavita kar dve krogli, ki tako lepo razpostavljene kegeljčke temeljito razsujeta. Prva je ta, da vulgarizmi in tudi “perverzni” (kakor za koga) opisi v literaturi niso nič novega! Nič svežega, nič izvirnega. Pogrevanje stare in že rahlo kisle juhe. Druga je ta, da smo rožic in strtih src in žametnih oči in metuljev pa mavric zares že siti! Vendar včasih dobiš občutek, da sta možnosti le dve: ali spadaš k metuljem in rožicam (tudi če pišeš o povsem drugih rečeh in dotičnih idr. klišejev ne uporabljaš) ali pa h, še enkrat pardon, kurcem. V slednjem primeru si “in”. Si kul. Si izviren. Kako in zakaj si s tem izviren, pa očitno vedo le posvečeni.

Morda sem malo zašla. Nazaj k Malu. Gotovo gre za korak (ali sto korakov) čez rob dobrega okusa. Ali gre res za širjenje otroške pornografije, nisem kompetentna presojati. Navsezadnje se lahko avtor in založba vedno sklicujejo na to, da gre za fikcijo in celo za umetnost. Vsekakor pa odlomkov iz tega romana ne bi pošiljala po e-pošti naokrog, saj bi, če bi me kdo prijavil, verjetno jaz! (oz. pač tisti, ki bi to posredoval) obveljala za tisto, ki širim otroško pornografijo. Izgovor o umetnosti mi verjetno ne bi pomagal. To pa že kar nekaj pove o vsem skupaj, fikcija gor ali dol.

Najbrž v očeh tistih, ki premorejo dovolj “širine” za takšno “umetnost”, veljam (in vsi, ki ste izrazili podobno mnenje) za strašno čistunko in staromodno naivnico in nekoga, ki si zatiska oči, itd. To so običajne obrambne reakcije, ki skušajo s sodbami in očitki zakriti druga dejstva. Menda vsi vemo, da imajo že majhni dečki erekcijo in da mnogi otroci še pred vstopom v puberteto (potem pa še bolj) fantazirajo o spolnosti ali jo celo udejanjajo (vsaj z masturbacijo). S tem v osnovi ni nič narobe, s tem se sooči večina otrok (in večinoma do neke mere njihovih staršev). Danes ni več toliko tabujev in strahu (včasih so npr. grozili fantom, da jim bo penis odpadel ipd. neslanosti, če “se bodo zlorabljali”). Ampak! Še vedno je precej otrok, ki ne vedo, kaj je zlorabljanje otrok in otroška pornografija. In upajmo, da jim tega osebno ne bo nikoli treba izvedeti, informativno pa takrat, ko bodo za to zreli (smo sploh kdaj??). Dati takšni sprevrženosti prosto pot v knjigi se mi ne zdi prav. In ne le to. Iskreno, prav zares iskreno me zanima, kdo bi to hotel brati. Kdo???

Malo se nam najbrž že svita, kdo. Mislim pa, da večina staršev (sploh če imajo sina in niso pedofili) te knjige ne bi mogla prebrati. Zdaj se vprašam le še, na kateri krog bralcev računajo avtor, založba in knjižnice. Na tistega, ki jim je vseeno, kaj in kakšno je, samo da je noter fuk? Klavrna perspektiva (ne v okviru povpraševanja – žal! – pač pa v okviru literature in njene kakovosti). Ali na tistega, ki to sam doživlja, sanjari ali celo počne? (brez komentarja) Na radovedneže? (komercialni hit??) V nobenem primeru ne na takega, da bi ob tem avtor lahko čutil osebno zadovoljstvo in veselje nad tem, da je njegova knjiga brana. Seveda pa se lahko popolnoma motim, navsezadnje sodim predvsem po svojih izkušnjah, to pa, kar pišem jaz, seveda ni tako “kul” in “izvirno”, pa tudi “tabujev ne podira”. Ne takih, ki jih je podiral že Prešeren (če gre verjeti avtorstvu zbirke Fuk je Kranjcem v kratek čas), ne tistih, ki jih je podiral že Trdina …

Mimogrede in po objavljenem odlomku sodeč še to: očitno je tudi lektor bral s težavo. :((

K.

Bravo Kerstin!
Že odkar sem prebrala tole temo, nekako ne vem, kako bi se vključila vanjo. Tudi jaz spadam med tiste ‘čistunke’, ki takšnega pisanja s fuki in kurci nekako ne razumejo, še manj to uporabljam v takšni pozi. Tudi sama sem imela izkušnje z enim od založnikov, kjer sem izdala roman pod psevdonimom, da naj dam v roman več seksa, več vulgarnosti, pa nekako ni šlo tako od rok, kot si je morda on želel, čeprav sem se vživela in nato dobro opisala kar nekaj takšnih prizorov, a med moškim in žensko. Tole, kar je napisal Vitan Mal, presega moje meje ne le pisanja, tudi branja. odlomke sem prebrala, a vendar mi je ostal slab priokus, še več, v meni tli vprašanje, kje meje literature dejansko res so. A tu se strinjam s Kerstin, ki je povzela tudi moje mišljenje. Tudi sama nisem kompetentna za ocenjevanje, kaj pri tej knjigi dejansko gre, vendar bi nekako težko gledala svojega sina, ki je sicer star že dvajset let, ali pa hči, da bere omenjeni roman. Pa sta oba brala Srečo na vrvici…
Sem pa malo pogledala v Cobissu, koliko je bilo prodane te knjige, pa z veseljem ugotavljam, da so vsaj tokrat tudi knjižničarke v omejenem obsegu posegle po njej. A kdor jo bo hotel brati, jo bo našel. Pa še nekaj: tudi slaba reklama je dobra reklama. Še celo zelo dobra…

Mene pa zanima koliko od vas je dejansko prebralo to knjigo? Si lahko na podlagi parih odlomkov človek sploh ustvari mnenje o kateri koli knjigi? Ali ni pravi vrstni red…preberi in potem komentiraj?

Sama se se lotila branja omenjene knjige predvsem zaradi slišanega ogorčenja o njeni vsebini. In kaj sem odkrila po prebrani večine knjige?

Kdor prebere knjigo vidi, da je pedofil v knjigi le en (ta tudi posili Tadeja) in nikakor ni prikazan na pozitiven način. Nezadnje je tudi obtožen spolne zlorabe nekega drugega dečka. Glavno odraslo osebo, Boštjana, pa se ne more označiti kot pedofila (pri čemer se bi itak moralo razlikovati med pedofofilijo in pedaristijo)

Dejansko je vse početje glavnega junaka Boštjana, Tadeja, v soglasju z njim. Oz. celo več…Tadej si spolnosti še kako želi. To pa lahko moti le tiste, ki menijo, da pubertetniki niso spolna bitja. Ena glavnih tematika te knjige je namreč spolno odraščanje dveh fantov (tudi v odnosu do deklet). Tiste, ki bi opisi neštetega masturbiranja pubertetnih fantov motili dejansko odsvetujem to knjigo.

Tako da…preberite knjigo in potem sodite!!!

NežaP, knjige sicer nisem brala in je najbrž tudi ne bom, mislim pa, da imaš popolnoma prav.
Ko sem brala zgornje prispevke, nisem pomislila, da gre le za ocenjevanje dela na podlagi odlomkov. Ali ni to malce krivično? Pa še to, tudi meni se zdijo najstniki še kako spolna bitja.

Prebrala sem, da bi bilo mamam neprijetno, če bi odrasle otroke videle brati to reč. Moji odrasli otroci lahko, kar se mene tiče, berejo karkoli, ker so samostojni bralci, samostojne osebnosti in vse, kar berejo, berejo z razlogom, ki je gotovo tehten, pa čeprav bi bil to Vitan Mal. Mislila bi si, da je tam že kaj takega, kar jih v tem trenutku zanima … Sama sem prebrala ogromno, tega in onega, kot otrok precej reči na skrivaj, pa prebrano nikoli ni slabo vplivalo na moje početje, sem pa marsikaj o življenju iz knjig spoznala. Ali je pametnega človeka kakšna knjiga že “skvarila”?
To me spominja na pritoževanja nekaterih staršev nad Vitomilom Zupanom, ko je bil pred leti za maturitetno branje.

>nad Vitomilom Zupanom, ko je bil pred leti za maturitetno branje.
Ta generacija jo je še najbolje odnesla. Letošnja bere Hiengovega Čudežnega Feliksa, brezkrvna v nulo. Pa pustimo ob strani, da je knjiga dolgočasna, saj ne bodo pomrli, če bodo prebrali kdaj dolgočasnega, navsezadnje je tudi večina učbenikov dolgočasnih. Ampak ta Čudeži Feliks je res ena takšnih, da se človek sprašuje, kaj bi imel od tega, če jo je prebral, sploh če naj bi bile maturitetne knjige vendarle “nekaj”. In ker večina gimnazijcev itak zares prebere (beri: ne prepiše) samo ti ubogi maturitetni knjigi, bi bilo najbrž možno poiskati kaj enako dolgočasnega – ampak vsaj s kakšnim smislom …

Vitomil Zupan je en redkih slovenskih pisateljev, ki so sploh vredni branja.

Katja10, mislim, da se motiš. Letos sta maturitetni branji Prišleki 2. del in Francoski testament. Čudežni Feliks je bil lani. Pa brez zamere za tole pikolovstvo 😉

Ni frke 🙂 Ampak dejansko me zanima, s čim je ekipa, ki izbira knjige, utemeljila svojo odločitev …

Najbrž je problem v tem, da maturitetna berila izbirajo teoretiki in ne praktiki.
Ni čudno, da kasneje toliko (tudi visoko izobraženih) bralcev obtiči pri Garwoodovi in Pattersonu.

Kot mama maturantke, ki je brala Čudežnega Feliksa lahko povem iz prve roke, da je umirala od dolgočasja, pritoževala se je čez in čez, pa je bila strašno vzdržljiva dijakinja in je predana bralka. Feliksa je sicer oddelala, kot se šika in s potrebno mero humorja in sarkazma, kar se pametnih izbiralcev tiče … Namesto da bi jim dali nekaj, kar bi jih navdušilo nad dosežki slovenskega leposlovja … S tem dosežejo samo to, da mladi (bodoči) izobraženci rečejo, da je slovensko leposlovje zanič. Kar se pa branja na splošno tiče, mislim, da vsaj tile, ki jih jaz poznam, veliko berejo, zlasti svoje kultne avtorje, npr.Pratchetta. Branje knjig jim je kul.
Komisiji najbrž ni treba sploh nič utemeljevati. Najbrž teoretiki pozabljajo, da ne bodo šli vsi študirat slovenistike ali primerjalne. Nastane pa paradoks, maturanti raje in lažje berejo angleška besedila, ki so za maturo iz angleščine. Posledice za slovensko produkcijo so tako najbrž neizogibne.

@Kleofata
Evo, sama sem primerjalka, torej vsega hudega vajena, z veliko bralsko kilometrino, s poklicem, povezanim s knjigami, torej vsega hudega vajena 😉 Kot rečeno, ta knjiga me ni zbodla, ker bi bila strašno zanič ali strašno dolgočasna – razkurilo me je to, da dijaki za “usodno” knjigo dobijo nekaj, kar je tako brez karakterja, medlo, bledo … knjigo, ki je – če je ne bereš prisilno – kot nalašč za pozabo v mesecu dni, pa čeprav ni “direktno” zanič.

Sploh se mi pa tole z maturitetno knjigo zdi, milo rečeno, bedno. Na naši maturi, ki bojda sploh ni bila “prava”, nisi vedel, o kateri knjigi boš pisal esej – vse do trenutka, ko si sedel na maturi. Pisalo pa se je lahko o katerikoli knjigi iz vseh štirih let. Kar te je prisililo, da si vse knjige prebral in o njih celo malce razmislil. Torej KUP knjig. Po zdajšnjem sistemu lahko tri leta knjige prebiraš samo z očmi (ali pa prepisuješ obnove), potem pa eno leto guliš tisto ubogo eno knjigo. Če malo karikiram, zdajšnji gimnazijci med šolanjem preberejo eno knjigo – ampak to prenatančno.

Točno tako. Podpišem takoj. In čeprav smo se oddaljili od “žariščne” knjige, je naslov teme še vedno primeren. :)) Prav tako me je osupnilo, ko sem prvič videla, kakšne teste (in zaključne izpite) imajo v SŠ pri slovenščini. Recimo. Dobili so odlomek iz Prežihovega Boja na požiralniku. Vprašanje pa je bilo, kaj se je zgodilo tik pred tistim odlomkom in tik po njem. Mene je kap. Prežihove Samorastnike (celotno zbirko) sem prebrala kakih 14-krat. Določene (daljše) odseke Samorastnikov, Ljubezni na odoru in tudi Boja sem znala na pamet (nehote). Ampak – ko sem videla tisti odlomek, se nisem mogla spomniti, kaj natančno se je zgodilo PO tem. Torej jaz, knjigoljubka, obsedena bralka (hm :)) dotične zgodbe, ki bi lahko o njej razpredala in napisala esej na treh straneh mimogrede, pri tej nalogi (2. letnik srednje poklicne) ne bi dobila vseh točk. Kje, prosim vas, je tu kakšen smisel? Pa ne zato, ker bi bila jaz ob kake točke, hehe. Pač pa le-te manjkajo, vsaj po mojem mnenju, sestavljavcem tovrstnih nalog. Ali urimo in testiramo faktografski spomin ali dojemanje besedila, občutenje sloga, sprejemanje (ali odklanjanje) njegovega sporočila, metaforiko idr. ravni leposlovja? To, ali je zgodbo dijak dejansko prebral (in vsaj za silo razumel), se da preveriti na mnogo načinov. Vrstni red dogodkov odlomek za odlomkom pa gotovo ni eden od njih.

Prav tako se zadnje čase že porajajo dvomi v strokovnih krogih o esejih, kakršnih mi nismo poznali. Kako jim že pravijo? Interpretativni eseji? Spominjajo me na tiste teste pri kaki zgodovini, kjer smo dobili štiri vprašanja, potem pa piši. Čim več, tem bolje. Brez neke enovite perspektive, rdeče niti, logičnega mišljenja, povezovanja, sklepanja. Ravno na MON-u najdete tudi mnenje, da je inter. esej lažji, ker ni treba tako natančno poznati besedila, samo del, iz katerega je odlomek. In to naj bi bilo dobro (s stališča stroke, namreč!) – zakaj?

Pred kratkim sem brala razpravo o tem, kako ti interpretativni eseji vendarle niso tako imenitna pogruntavščina, kot naj bi bili. Bolj podrobno o tem zdaj ne bom pisala, sicer bo tu nastal nov (razpravljalni!) esej 🙂 – samo še tole v premislek. Ker ni treba, da ste in smo slavisti ali pisatelji ali profesorji ali … Lahko gre za čisto vsakdanji pogovor med dvema kolegoma: “Ej, kako ti je bil všeč ta pa ta film? Je za kaj?”
Kakšen odgovor pričakujemo? In česa ne želimo izvedeti? :))

K.

Vsaj v mojem primeru imaš prav: knjige nisem prebral in moja zgroženost se nanaša zgolj na odlomek, ki je sicer dokaj dolg. Dopuščam možnost, da je iztrgan iz sobesedila, ki je napisano na bistveno višji ravni, kar – sodeč po prebranem – ne bi smelo biti prav težko. Zakaj je založba za predstavitev knjige izbrala ravno ta delček besedila, ki je po tvoji besedah očitno tako zelo drugačen od preostalega, mi ostaja uganka. Vsekakor upam, da ne zaradi pospeševanja prodaje na plečih dnevne politike in ertevejevskih piramid.

Zame je ključno, da mi alarm zazvoni ob istem spoznanju kot pri Kerstin: ne, odlomka si ne bi upal skopirati v elektronsko pošto in poslati naprej.

Evo, Katja 10, strinjam se z vsem, kar si zapisala.

@NežaP:

Prepričana sem, da je s knjigami pogosto tako kot s hrano. Tudi v usta si ne tlačimo vsako stvar, ki nam jo ponujajo. In včasih se že po grižljaju ve, da nam jed ne bo prijala oz. da je pokvarjena. Da bi bili v to prepričani, nam ni potrebno pojesti celega obroka. Imamo pa kljub temu pravico, da povemo, da se nam zdi, da jed ni nič prida – če se že izogibam izrazu pokvarjena. Predvsem pa takšne hrane ne ponujamo svojim najdražjim oz. tistim, ki jih imamo radi – recimo svojim otrokom, ki imajo še bolj občutljive želodce kot vsega navajeni odrasli.
Pa brez zamere. Z vsem dolžnim spoštovanjem do drugačnega mnenja.