kdo ve
Ali je mogoče po 17 letih samskega življenja spremeniti način in se spustiti v vezo?
Za sabo imam posilstvo, dve vezi, ki sta se končali z skokom čez plot (ne mojim) in eno vezo s kroničnim alkoholikom. In takrat sem se nekako odločila, da niti pod razno ne potrebujem nič od tega.
Saj mi gre čisto dobro in čisto fajn se imam v svoji koži, le da si zadnje čase želim dobrega sogovornika. Bojim, da sem se preveč navadila na svoje samsko življenje in da bi me s časom partner začel bolj ovirati kot veseliti.
Ima kdo kakšno mnenje ali nasvet?
Odprta veza!?!
Si jo sposobna peljati??
Seveda to ne pomeni dirjanja od cveta do cveta v vmesnem času!
Ko vama je, sta skupaj in ko vama ni, sta vsak za sebe.
Nekateri težko dojamejo , da je možno, drugi sploh ne, a se da!
Vse je v zaupanju!
Ne želim verjeti, da bi bilo nemogoče – bo pa sigurno ti kdaj šlo v nos, oz. čez glavo. Sicer se mi pa politika majhnih korakov v tem primeru zdi zelo na mestu.
Pa upam, da si uspela pri sebi spremeniti tiste poglede, ki so ti prejšnjikrat pripeljali take moške, da se je dogajalo, kar si opisala. Bi bilo lepše, če bi šlo zdaj drugače, a ne?
hvala obema za nasvete.
Še vedno upam, da živi nekje nekdo, ki ima svoje življenje in ga pelje, poleg tega pa ve, da imam tudi jaz svoje življenje, ki ga moram peljati dalje, z njim ali brez njega.
Glede na to, da sta moška (predvidevam po imenih)imam še nekaj vprašanj:
– Zakaj se tipom tako mudi punco spravit v posteljo in potem pred oltar?
– A ni bolj lušno spoznavat in odkrivat življenje dugega?
Ni čisto jasno, kaj pogrešate. Ali res samo pogovore ali zvezo, ki bi vas (čez čas morebiti) začela dušiti? Nekako je malce nejasno ali gre za teoretično vprašanje ali se vam zdaj že kaže nek obetajoč sogovornik. Navsezadnje lahko ohranite svoj način življenja tako kot vam paše. Če si želite kakšnega priboljška v življenju, tudi prav. Verjetno danes, po vseh bridkih izkušnjah iz preteklosti, in 17-letnemu življenju, ki vas izpolnjuje in se imate »čisto dobro in čisto fajn«, zmorete reči to, kar želite. Da zmorete ukrepati, ste že dokazali s tem, da ste svoje življenje uravnavali tako kot je vam ustrezalo. Ali bo sogovornik ustrezal vašim pričakovanjem, pa je odvisno le od vas in vaše presoje. Vsekakor ohranite svojo samostojnost. Kolikšen del te samostojnosti boste prepustili drugim, je navsezadnje odvisno le od vas.
In poskus odgovora na vaši vprašanji:
– Zakaj se tipom tako mudi punco spravit v posteljo in potem pred oltar?
[list]
Zakaj se moški gredo radi posteljnih igric, niti ni tako težko razumeti. Pravzaprav vsi radi uživamo radosti življenja. Seveda se sami odločamo – s kom in če je to obojestranska želja. Nekoč sem prebral odgovor neke ženske na vprašanje: zakaj se je tako hitro spustila v posteljne radosti. Njen odgovor je bil (šokanten in za moške porazen), da se ji je zdelo, da nekako mora ugoditi moškemu in da to nekako sodi zraven.
O oltarju (če ne gre za prave vernike ali obiskovalce kulturnih znamenitosti) pa mislim, da ni vsaj v neki zgodnji fazi prijateljevanja (tudi vernikov) niti najmanj potreben. In celo kasneje ne. Odnos je možno uspešno razvijati tudi brez uradnega »žegna« kogarkoli drugega. Uradna potrditev nekega odnosa vsebuje tako pozitivne in (velikokrat ob prenehanju žal tudi) negativne elemente.
Saj verjetno poznate tisto (velikokrat resnično) misel:
[list][list]Zakon je kakor oblegana trdanjava.
Tisti, ki so zunaj, bi radi (vdrli) noter
in tisti, ki so notri bi (se) radi (rešili) ven. 🙂
[/list][/list][/list]
– A ni bolj lušno spoznavat in odkrivat življenje dugega?
[list]
Današnji čas se (mnogim) dozdeva, da je bolj naravnan k (učinkovitemu) doseganju (pre)hitrih uspehov. Če si boste vzeli nekoliko več časa za raziskovanja, iskanja, spoznavanja …, je pa čisto v redu. In imate čisto prav, tudi – luštno!. Tisti, ki ne bo zmogel hoditi vštric z vami in vi z njim, pa itak ne bo več zanimiv kot vaš sogovornik.
[/list]
Vaše pisanje me včasih sicer malce spominja na tisti vic o t. i. »filozofski ljubezni« (prilagojen ženski!):
– Filozofinja ima kje, ima s čim in ima s kom, pa se vpraša – čemu?
Navsezadnje starogrška beseda φιλοσοφία (philosophia) je sestavljena
iz besed φίλος (philos = ljubezen/prijatelj) in σοφία (sophia = modrost)
ter dobesedno pomeni ljubezen (oziroma prijateljstvo) do modrosti.
Modrosti vam vsekakor ne manjka.
Da sem postavila na ta forum ta vprašanja, sem se odločila iz čiste varnosti. Tukaj lahko vprašam kar me muči in upam na najbolj odkrit odgovor, ki sem jih na moje presenečenje dobila od tistih, čigar mnenje na tem forumu najbolj cenim. Berem jih že nekaj časa, javljam se pa prvič.
za@MyD….Filozofinja ima kje, ima s čim in ima s kom, pa se vpraša – čemu?
to sem počela do sedaj. Zdaj pa se postavlja vprašanje: Čemu pa ne?
To so samo moja glasna razmišljanja.
Kar se odnosov tiče se počutim kot antropolog na planetu Zemja, kjer iz varne razdalje proučujem vsakdanje odnose in veliko se mi jih zdi čista zguba časa.
Komentar na odgovora:
Nekako ločim ljubezen za eno noč in ljubezen do…. No, te ljubezni za eno noč so kratke in jasne, tu ni kaj komentirat. Zaplete se, ko greš na prvi zemenek in ti tip pove vse o bivših partnerjih in koliko otrok si želi in, ko se izpove bi spal s tabo, potem bi te čez dva meseca poročil. Znanec mi je nekoč na to vprašanje odgovoril: Ker to najmanj stane. Ni bil pripravljen vlagat v odnos ampak v čimprejšnjo poroko, ker to najmanj stane! Kakšen racionalizem. Mogoče se finančno dobro obnese, psiha pa preplača vsak prešparan cent.
tole o modrosti bom razumela kot komplimet, čeprav mi je le-ta v odnosih bolj v napoto kot v korist.
Za spremembo bi začel z vašo zadnjo vrstico – da, bil je moj kompliment za vašo modrost.
Ali bi (za)res moral dodati še tri pikice? Morda …
Ne bi se sicer popolnoma strinjal s tistim vašim dopolnilom, da vam je to bolj ko ne ovira. Nekako sam verjamem, tako kot vi, da nas razum (ratio) lahko (ne nujno) obvaruje pred »napakami« čustev, sploh pa v primeru, ko je v kriznih situacijah več kot jasno, da se oprijemljemo le čustev. Saj ljudje, tudi ko so/smo prizadeti, večinoma vedo/vemo kako je treba prav ravnati in večina jih/nas v isti sapi zagotavljajo/mo, da tega ne (z)morejo/mo.
V normalnih okoliščinah je najlepše, če sta dva elementa (ratio et emotio) v nekakšnem ravnotežju. Seveda se v vsakdanjem življenju večinoma obnašamo razumsko/razumno – v mnogih situacijah prav rutin(er)sko ravnamo, čeprav (nam) je lepo v trenutkih, ko se prepustimo samo in le čustvom in še lepše, ko (zmoremo) svoja čustva prepletati s čustvi drugega.
A kaj, ko mi je ta misel všeč: Pesimist je optimist, ki ima izkušnje. Sicer ta misel ni moja, mi je pa všeč, ker je (zelo) resnična. In tu smo še nekoliko bližje natančnejši razlagi – realizmu.
A kaj spet, ko tudi realizem ni le eden – včasih je krut, včasih pa poetičen
Čemu pa ne? ali je sploh še vprašanje? Ali pa je že odločitev in vzkliknimo – Čemu pa ne!!!
Tu ni videti nobenega problema. Kar, veselo na »delo«. Zavedajte se pa, da tudi, če se že odločite, se lahko tudi (od)ločite.
Iz že omenjenih »predpogojev« je nekako še najbolj problematično vprašanje »s kom?«.
Pričakovanja ljudi so različna (tako kot tudi vaša). Gotovo, glede na vaše bridke izkušnje iz preteklosti v vas še vedno obstaja strah in zato se ne (z)morete (in se tudi nočete?) prepustiti. Morda se vprašate, kaj je bilo tisto, kar vas je neznansko privlačilo pri osebah, ki ste se jim v preteklosti popolnoma in zares prepustili kot ženska. Ali te lastnosti opažate tudi pri teh osebah, s katerimi zdaj prihajate v stik (kot morebitnimi kandidati).
Če opazujete druge, opazujte tudi sebe.
Nič ni narobe s tem, da sami sebe najbolje varujete pred drugimi in pred seboj. Ni le spopad edino, kar omogoča preživetje, tudi umik je velikokrat boljša in udobnejša rešitev za varnost in umirjeno življenje.
Ne vem, če je moč vse doreči naenkrat …
Vsekakor nihče ni nič dosegel, če ni tvegal sebe.
S teorijami je pač tako: če življenje ne ustreza teoriji, je bolj smotrno spremeniti teorijo,
kot življenje – prilagajati teoriji.
Sicer ta »ladijski« rek ni moj, pač pa portugalski, je pa seveda zelo uporaben.
Le da jaz nisem imel občutka, da se vam potaplja ladja, pač pa da bi vi radi
odvezali svojo ladjo in zapluli s polnimi jadri na odprto morje.
Morda pa sem se motil? 🙁
Mogoče pa čist preveč gruntaš.
Drugače pa mislim, da je možno tudi sožitje ob hkratni samostojnosti. Nekateri rabijo nenehno bližino, druge pa telesna bližina duši, čeprav so čustveno popolnoma predani. Taka sem tudi jaz – na čim daljši štrik me daš, tem večjo pripadnost čutim.
Tisti kolega ali znanec ali kaj že, ki bi se po dveh mesecih poročil – mislim, resno te vprašam, ga sploh lahko resno jemlješ?
ja ja, čist preveč tuhtam imaš prav. Ampak včasih tudi kaj stuhtam :), Hvala za skrb.
Če bi take tipe jemala resno, kot je moj znanec in bi verjetno pisala o reševanju nekega že na začetku zavoženega zakona.
Jaz tudi tako funkcioniram, če se za nekoga odločim, čutim 100% pripadnost in se sploh ne sprašujem ali on tudi, vsaj meni je jasno da je to to in ni se treba iti nobene drame.
Zato čakam na nekoga, ki je službeno veliko na poti in, ko pride domov je dobre volje. Samo spoznala ga še nisem, verjetno sedi vedno na drugem letalu kot jaz ali pa grem v napačno smer.
Nekaj za izhod iz 17-letnega samskega življenja : )
Tajči in Hari Mata Hari – 17 godina …
[youtube]vJZSsHS-ZGQ[/youtube]
Če gre kaj narobe, pa …
… Poslednja igra leptira – Dečko hajde oladi
[youtube]mXxC1ZlZck8[/youtube]
[center]Upajmo, da bo tako.
[img]http://www.animated-gifs.eu/phone-240×320-ships/0084.gif[/img][/center]
: )
[img]http://www.animated-gifs.eu/phone-240×320-ships/0054.gif[/img]
[img]http://www.fineprices.com/images/_images/ess_airplane.gif[/img]
[img]http://www.animated-gifs.eu/phone-240×320-ships/0044.gif[/img]
Medtem, ko čakate na (od)rešitev, dobrodošli in sprehodite se (če hočete), prosim,
tudi skozi [i]Slow Motion[/i] life.
Tu (pri vas) bomo (če vam bo prav) še naprej tuhtali in morda kaj pogruntali.
Kako so že prevedli v slovenščino tiste verze iz pesmi Sergia Edriga: L’arca di Noe?
Mimogrede, isto pesem na istem festivalu (San Remo • 1970) je zapela tudi Iva Zanicchi.
Zdi se mi (če se še prav spomnim), da nekako takole:
[list]
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Kdo ve kam nas pelje naša pot?
Vse življenje bo kmalu nam odšlo …
Kdo ve kam nas pelje naša pot?
– Življenje čaka nas – povsod …
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
[/list]
[hr]
O gondolah, pa kdaj drugič … : )
Ne vem od kod poznate ta izrek? Jaz ga namreč nisem poznal, dokler ga vi niste napisali. Pač pa ravno berem neko knjigo in sem se spomnil teh vaših besed. Pretipkal sem v celoti en odstavek, ki se mi je zdel izjemen. Morda to že poznate ali ne? Ne vem, pa tudi o zenu ne vem veliko.
[sup]V besedilo namenoma nisem vnašal nobenih svojih poudarkov. Zdelo se mi je popolnoma odveč in docela nepotrebno.[/sup]
[list][list][list][hr]
Zadnje besede*
Zenovsko izročilo pravi, da učitelj pri svojem delu ne sme imeti pričakovanj. Povedati mora, kar ve, in se ne ozirati na to, kako se bodo učenci odzvali na povedano. To točko je seveda zelo težko doseči, med drugim tudi zato, ker je to točka popolne gotovosti, ki ne potrebuje zunanje potrditve. (V zahodnjaškem izročilu je položaj nekoliko drugačen: za misleca imamo tistega, ki dvomi o vsem, tudi o samem sebi.) Pričakovanja so po zenovskem izročilu za učence, in so ena prvih stvari, ki se jih morajo osvoboditi, da lahko napredujejo.
[sup]* Andrej Blatnik: Pisanje kratke zgodbe od prvopisa do natisa (2010), str.165.[/sup]
“ko je učenec pripravljen pride učitelj”, mislim da izvira iz Alamuta, nisem pa prepričana, lahko da je Tagore (malo verjetno) ali pa Rilke: Pisma mlademu prijatelju, lahko tudi da je iz Siddarthe, nisem prepričana. Sicer je citat malo lepše napisan ampak jaz se ga spomnim po svoje.
Poanta te misli je, zlasti ker se vsi sprašujemo zakaj nimam ŠE npr. družine, službe, hiše, zdravja, lepe postave…vse to je enostavno zato, ker moraš opraviti neko lekcijo, ki te bo pripeljala do naslednje izkušnje. Ali pa se enostavno želimo prilagoditi normam (hiša, vrt, pes, otroci…) okolice, pa to sploh ni naš osnovni namen. Mogoče je tudi, da npr. nekdo nima družine, ker je na nekem drugem področju tako vrhunski in se ga tam bolj potrebuje kot pri reprodukciji. Mogoče je to zdaj lažje razumeti, ker smo zemljo prenaselili in nas enostavno želi zaščititi pred samim sabo. Ne vem, vsaj jaz tako gledam na te stvari, ko bom pripravljena bom šla pač eno štengo više in takrat bo prišel tudi “učitelj”, ki mi bo pomagal to zadevo speljati najbolje kar se le da’.
Mislim, da si ti pisal o tem, da se ljubezni ne da’ izsiliti (nek rek) in pri vsaki stvari je tako, bolj ko rineš v neko stvar bolj se ti odmika, če pa se prepustiš pa te izkušnja zgrabi kot morski val in če ne pričneš zganjati panike te bo odnesla točno tam kjer si želiš biti.
Še vedno iščem natančne podatke o pregovoru. Medtem časom, dajva malo računati (za pot):
[center]1 milja = 1,609343994 km
računamo dalje 500 milj ⨯ 1,609343994 km = 804,671997 km[/center]
Morda peš ni najhitreje, če bosta v družbi še dvojčka Charlie in Craig Reid, bo pa tudi počasi šlo : )
[i]The Proclaimers[/i]: I’m Gonna Be (500 Miles) – 1988 • album [i][i]Sunshine on Leith[/i][/i]
[youtube]Gy4UP_dCjAk[/youtube]
I’m Gonna Be (500 Miles)
When I wake up, well I know i’m gonna be,
I’m gonna be the man who wakes up next you
When I go out, yeah I know I’m gonna be
I’m gonna be the man who goes along with you
If I get drunk, well I know I’m gonna be
I’m gonna be the man who gets drunk next to you
And if I haver up, Yeah I know I’m gonna be
I’m gonna be the man who’s havering to you
But I would walk 500 miles
And I would walk 500 more
Just to be the man who walks a thousand miles
To fall down at your door
When I’m working, yes I know I’m gonna be
I’m gonna be the man who’s working hard for you
And when the money, comes in for the work I do
I’ll pass almost every penny on to you
When I come home(When I come home), well I know I’m gonna be
I’m gonna be the man who comes back home to you
And if I grow-old,(When I grow-old) well I know I’m gonna be
I’m gonna be the man who’s growing old with you
But I would walk 500 miles
And I would walk 500 more
Just to be the man who walks a thousand miles
To fall down at your door
da da da (da da da)
da da da (da da da)
Da Da Da Dun Diddle Un Diddle Un Diddle Uh Da
da da da (da da da)
da da da (da da da)
Da Da Da Dun Diddle Un Diddle Un Diddle Uh Da
When I’m lonely, well I know I’m gonna be
I’m gonna be the man who’s lonely without you
And when I’m dreaming, well I know I’m gonna dream
I’m gonna Dream about the time when I’m with you
When I go out(When I go out), well I know I’m gonna be
I’m gonna be the man who goes along with you
And when I come home(When I come home), yes I know I’m gonna be
I’m gonna be the man who comes back home with you
I’m gonna be the man who’s coming home with you
But I would walk 500 miles
And I would walk 500 more
Just to be the man who walks a thousand miles
To fall down at your door
da da da (da da da)
da da da (da da da)
Da Da Da Dun Diddle Un Diddle Un Diddle Uh Da
da da da (da da da)
da da da (da da da)
Da Da Da Dun Diddle Un Diddle Un Diddle Uh Da
da da da (da da da)
da da da (da da da)
Da Da Da Dun Diddle Un Diddle Un Diddle Uh Da
da da da (da da da)
da da da (da da da)
Da Da Da Dun Diddle Un Diddle Un Diddle Uh Da
And I would walk 500 miles
And I would walk 500 more
Just to be the man who walked a thousand miles
To fall down at your door
Misel izvira iz Alamuta, preverjeno. Če knjige nisi prebral ti jo priporočam, če ne drugega kot avanturo.
Sedaj tudi organizirajo izlete na to goro, vendar tam že dolgo ni več raja. Za premike sem pa vedno, dlje se gre bolj sem za. Tako, da mi je bolj všeč 500milj, kot 1. Dlje kot greš bolj se zavedaš, da vsi živimo z eno samo željo in sicer: da bi normalno živeli. Kaj je to “normalno”, pa si vsak razlaga po svoje in tu nastopijo težave.
Forum je zaprt za komentiranje.