Kdo je kriv za mobing?
anonimno,
prej je potrebno poznati definicijo mobinga (na forumu so informacije in povezave pod “pripeto”), ki se v praksi vedno obravnava posamično, glede na konkreten primer. Odgovorimo si lahko tudi z vprašanjem: kdo je “kriv” za ponavljajoče se konflikte in bolečino v zakonskem odnosu, mož ali žena? Če mož izvaja nasilje na ženo (ali obratno), je jasno, da je odgovoren tisti, ki se vede nasilno, ne glede na razloge zanj, ki se običajno izkažejo za obrambe (opravičevanja, pripisovanja krivde, zanikanje).
Primerjava z zakonskim parom je le na videz čudna. Namreč, če za trenutek pustimo ob strani vrsto odnosa, spoznamo lahko bistveni del, tj. da se trpinčenje oz. zlorabe dogajajo tam, kjer se vzpostavi čustveno vzajemen odnos bližine (komunikacijska bližina, ne toplina!), v tem primeru zelo ne-varne bližine, ki spregleda odgovornost, tj. temeljno spoštovanje dostojanstva, vloge in pravila. Zato so nasilni odnosi na del. mestu po svoji vzajemnosti enaki družinskim, zakonskim. Dogaja se šele po daljšem časovnem obdobju, ko se osebe spoznajo in vzpostavijo specifične čustvene vloge, ki sproti ustvarijo zlorabljajoče se vzdušje. Ne smemo pozabiti, da se tega običajno niti ne zavedamo dokler nas ne prične ovirati nepredelan stres in nefunkcionalnost.
Spregleda se torej strukturo varnega odnosa. Lahko se odvija se med dvema, trema osebama ali v celotnem sistemu odnosov – v organizaciji, družini, sorodstvu itn. Ključna zadeva pri nasilnem odnosu je zaustavitev t.i. projekcije. To počnemo na različne načine, tako zaposleni, vodje oddelkov kot tudi uprava. Če ne gre znotraj organizacije, lahko poteka reševanje odnosov od zunaj.
Torej ne iščemo krivde, s tem ne rešujemo ničesar, temveč porazdelitev odgovornosti. Najprej smo ljudje in potem zaposleni … vsak mora najprej zase znati varno poskrbeti ne da bi omejeval svobode in dostojanstva drugega.
Pozdravljeni g.Edin
saj ne vem, če prav pišem, ampak ker imam v službi stalno krizo me zanima, ali je to mobing, ki ga izvajam jaz ali ga izvajajo drugi.
V tej službi sem zaposlena 15 let in nimam nobenega pomembnega delovnega mesta, sodelavke pa tudi ne.Pred dvemi leti so me čez noč prestavili na drugo delovno mesto in sicer k ženskam, ki so ena drugo spravile v službo in so “strašne” prijateljice dokler se z eno od njih ne pogovarjaš na samem. In to je nastal srž problema, saj jaz ne govorim z izrazi kot so: ” tista pras.., svinja…pi…) jaz takega dialoga nisem navajena. In sedaj so se spravile name, z obrekovanjem in degradacijo. Vodja oddelka je sama zahtevala, da pridem k njim, sedaj pa trdi, da sem sama prišla na oddelek. In sem se strmala. Po dveh letih mi je počil živc in sem se prenehala pogovarjati z njimi razen o delu, no pa pozdravim jih tudi. In so popolnoma užaljene. Problem je tudi, da so nujna druženja med malico in po službi, krožijo sporočila po tel., jaz sem navajena, da pridem iz službe in vse skupaj odmislim. Tu se pa zdi kot privat podjetje znotraj podjetja. Saj vem, da je problem, ker smo same ženske, ampak to se ne bo spremenilo. Prestaviti na drug oddelek me nočejo, ker svoje delo dobro opravljam. Ali imate kakšen nasvet zame, kaj naj storim, oz. kako naj vse skupaj razumem? Delo imam rada, vendar se bojim, da bom zaradi odnosov popolnoma pregorela in postala rastlina.
Hvaležna vam bom za kakšen koli nasvet
Magda
magda15,
povsem razumljivo je, da se počutite tako, saj vsakodnevno delate v vzdušju, ki mu poveljuje nenaslovljen strah in tesnoba. Ta se povsem običajno kaže v obrambnem vedenju, ki ga opisujete v zvezi s skupino kolegic in njihovim načinom komuniciranja. Kar se dogaja razumete in doživljate na svoj način, pri katerem ne gre za to ali prav razumete ali ne. Slabo se počutite in ste zaskrbljena, saj vam takšna delovna klima preprosto jemlje energijo in povzroča stres, zato so za vas potrebne spremembe. Še več, verjamem da to dogajanje v podjetju ne moti le vas…
Če ne boste ukrepala vi ali delodajalec, lahko takšno delovno okolje postane nevzdržno in kontraproduktivno za celotno organizacijo (če že ni), saj manipulacij z neiskrenostjo, nepristnostjo, preračunljivostjo, skratka temeljnim nespoštovanjem v odnosih, nihče ne more dolgo prenašati, ker je preveč stresno in vodi v zdravju škodljive izide. V kolikor so posredi še ponavljajoči se nerazrešeni medosebni konflikti ali usmerjeno nasilje na konkretno osebo/skupino, ki trajajo dlje kot 6 mes. (glejte o tem povezave na forumu), potem lahko govorimo o trpinčenju na delovnem mestu (TDM). Tega pa je v primeru formalnih ukrepov (npr. prijave, tožbe) potrebno dokazovati, kar je lahko v praksi dolgotrajen proces, ki za trpinčene nima vedno ugodnih izidov. Zato se je o tem vedno potrebno posvetovati tudi z drugimi strokovnjaki, inšpekcijami, pravniki, tožilstvom (veliko informacij o tem na forumu že obstaja).
Kot terapevt, ki se ukvarjam s preventivnimi vidiki TDM in terapevtskim usposabljanjem za varne del. odnose, vam dajem odziv iz medosebne perspektive, v kateri pa imate največjo vlogo in kredibilnost ravno zaposleni. Torej: iz opisa se čuti strah pred tem, da bi pokazala iniciativo, ki je potrebna, če se želite s situacijo soočiti in osebnostno napredovati. Ta ukrep ima običajno dva vidika, ki sta razmejena, a povezana, tj. osebni in organizacijski: pri prvem gre za to, da na delovnem mestu varno poskrbite zase, ker ste za to odgovorni (namesto nas drug ali delodajalec tega ne bo počel). Varno poskrbeti zase pa pomeni zaupati si, vedeti za svoje del. naloge in odgovornosti ter poznati osebne meje. Zadnje še posebej poudarjam. Namreč, s poznavanjem in uresničevanjem meja dosegamo varnost v odnosu, pri delu in s tem omogočamo poklicni razvoj. Gre za t.i. medosebno ali relacijsko zrelost: koliko se poznamo in koliko lahko računamo na lastne potenciale za skrb. Pri drugem pa gre za ukrepe s strani delodajalca, ki je po zakonu dolžan zagotoviti varne pogoje za delo.
Če skrajšam, v kolikor čutite, da ste v takšni delovni klimi ogroženi (padec motivacije, storilnosti, odsotnost z dela itn.), je najmanj kar boste naredila to, da to z nekom, ki mu zaupate, tudi delite; velja psihološko pravilo: dokler ne spregovorimo o problemu, se njegova moč in razsežnost pogloblja; najbolje seveda je, da se obrnete na odgovorne(ga) v podjetju (nadrejeni, kadrovska služba, direktov). To naredite bodisi pisno bodisi ustno na ločenem sestanku; v kolikor trenutno to iz določenih razlogov ne gre, si lahko poiščete varen strokovni odnos izven podjetja, pri terapevtu, zdravniku, svetovalcu ali psihologu, kjer vas po kodeksu morajo sočutno sprejeti, vas po potrebi vključiti v svoje programe ali pa usmeriti naprej.
Skratka, največ je odvisno od vas, v življenju so stvari, ki jih lahko nadziramo,spreminjamo in upravljamo sami in so tiste, ki jih ne moremo, zato se ukvarjajmo predvsem s tem, kar lahko naredimo. Ko čutimo, da potrebujemo pomoč, je na nas, da si jo poiščemo in vztrajamo, ker smo si pomembni.
Priporočam prebiranje naših koristnih povezav in konkretnih napotkov za ukrepanje. Srečno!
Forum je zaprt za komentiranje.