Kdaj vam je bilo najhuje

Draga Klara, če boš sama sebi zamerila bivše odločitve, boš si samo zagrenila tvoje dneve, ki bi jih morala polniti z ljubeznijo, bližino dragih in z lepimi spomini.

Najprej: nimaš si česa zameriti. Bila si mlada, brez izkušenj in predvsem sem prepričana, da je imel oče tvojih otrok tudi nešteto pozitivnih lastnosti, sicer z njim ne bi imela kar treh otrok. Nekako ciljam na njegovo spontanost in sproščenost. Imam prav? Kot protiutež tvoji resnosti in odgovornosti. Verjamem, da sta bila skupaj kar uravnotežena celota. Ti si njemu dala stabilnost, on tebi lahkotnost. No, ali pa se zelo motim. Boš ti vedela.

Najbolj verjetno pojasnilo za njegovo alkoholno utapljanje je dejstvo, da se moški neizmerno težko soočajo z “nepopolnimi” otroki. Ti si pa to zmogla. Ne le invalidnost otroka, ampak še njegovo breme zapovrhu.
Morda je on ujel ravno napačen signal- ker si ti vse zmogla, se je on počutil še bolj nemočnega. Moški se težko soočajo z močnimi ženskami. Ne nalašč in ne iz zlobe ali lenobe. Pač niso na tistem piedestalu, kjer bi se radi videli. V tvojem primeru moškemu invaliden otrok nehote pomeni slabo seme in to istovetijo z lastno vrednostjo. Ne znajo s tem.

Kar bi bilo zate dobro, je po moje, da možu in otrokom iskreno poveš, kako čutiš. Verjemi, da oni ne vidijo kake tvoje napake in bodo težko razumeli, zakaj pripisuješ krivdo sebi za nekaj, kar sploh ni napaka. Takrat si se odločila za najboljše možno, sedaj bi se pač drugače. V 30 letih se ljudje spremenimo in vidimo stvari drugače. Pri 20 pač ne vidimo polovice stvari.

Predvsem pa se sprijazni, da ni tvoje poslanstvo biti edina merodajna in odgovorna za vseh vas pet. Ni, da si le ti izbrala očeta otrokom, tudi on je izbral tebe za njihovo mater. To, da si za njim popravljala njegove spodrsljaje, je že davno opravljeno “plačilo” za tvojo “napačno izbiro”. Že sproti si sanirala. Kar je več vredno od vsakega kesanja. Vse si naredila in še več.

Za nazaj itak ne moreš spreminjati ničesar. Živeti po idealni liniji doslej tudi še ni uspelo nobenemu človeškemu bitju. Le zakaj bi naj tebi? Ljudje smo, ne stroji.

Tvoji otroci naj te pomnijo kot ustvarjalno, skrbno in odgovorno mamo, poleg tega jim je pa lahko dana dragocena lekcija iz prve roke: človek VEDNO hoče najboljše možno, za otroke že sploh zaradi brezpogojne ljubezni do njih. Kar pa nastane, je pa nepredvidljivo življenje. Tvoj zgled pa pomeni, da se da urediti vse, tudi tisto, kar štrli izven zastavljenega okvirja.

Naj se sedaj ne sliši grobo: vsemogočni nismo, čeprav bi lahko včasih prisegli, da se tako počutimo. Pride pa potem situacija, ki nas postavi iz teh oblakov na realna tla in nas naredi ponižnejše. Žal je -kot pri tebi – to najpogosteje bolezen.
Poznaš Hospicovo geslo? Dodajajmo življenje dnevom, ne dni življenju. Izkoristi, kar imaš in daj s tem pečat plemenitosti.

Mimogrede: knjigo življenja si napisala in naslikala. To bo ostalo za teboj. Ne pokvari zdaj teh umetnin.
Želim ti najboljše možno!

Ob prebranih zgodbah se spomnim profesorja, ki je vedno rekel, da človek lahko gore premika, samo pravi impulz mora dobiti. Res je, moja izkušnja ni tako težka in bila je kratka s srečnim koncem.

2. porod, vse bp, popadki že zgoščeni, priprava na porod, vsak čas bo……močna bolečina, panika, zdravnik…..ruptura uteri sem slišala iz daljave, potem tema.

Prebujanje, inteznivna nega, v glavi spet eho ruptura uteri, poskušam se premakniti, ne gre, pride sestra, mi pravi naj počivam, poskušam jo vprašati, kje je otrok, pa ni glasu, ona pa spet počivajte spočijte si, težki časi vas čakajo…..gledam okoli sebe, ne uspe mi ugotoviti ali sem še noseča, vidim plazmo kako je do polovice že prazna….slišim korake, bližajo se intenzivni, zagrabi me strah, da mi bodo povedali, da otrok ni preživel, panika, pričnem se tresti, prihiti sestra, nato še zdravnik, spet nimam glasu, iz grla ne pride nič, nakar mi zdravnik pove, da je vse OK, da dobim še malo krvi, da bom danes še na intenzivni, jutri na oddelek, če bo vse vredu, potem pa še, da imam sina 4,750 kg in da je krepak in močnih pljuč, saj se je tako drl, da je zbudil pol bolnice. Počutila sem se naenkrat, kot da sem v nebesih, fantka imava, krepak je, edino to šteje.

Zaspala sem in se zbudila spet v svojem svetu.

Ko sem zbolela in ostala brez zaposlitve, kot invalid. Ter odplačevanje kredita na naslednjih 15 let. In imela nikogar, ki bi mi pomagal.

Uff, kakšni zapisi.. Kapo dol vsem. Jaz pa delim zgodbo moje drage sorodnice, ki ima težko življenje. Že zelo mladi ji je zaradi bolezni umrla mama, bila je starejša med petimi otroci, tako da je prevzela skrb za mlajše sorojence, imeli so tudi veliko kmetijo. Ko so se stavari uredile, vsi pri svojem kruhu in izšolani se je poročila, rodila, a kmalu zaradi bolezni izgubila moža. No ne dolgo nazaj pa smo pokopali še njeno hčerko. Ne vem od kje jemlje voljo.

Pretresljivo… in neverjetno tistim, ki so jim težke preizkušnje prihranjene.
Najbrž tudi sama ne bi znala povedati, od kod ji moč in volja za preživetje.
Bolj blizu pojasnila bi bilo, da si niti ne utegne ali pa ne dovoli razmišljati v smeri brezupa. Na kmetiji -verjetno živali, nenehno delo, skrb, da še to vse ne gre po gobe, ker bi bil proč vržen ves doslej vložen napor in pohojeni vsi zastavljeni cilji, skupaj z žrtvovanjem tistih, ki so skupaj s teboj vlagali v ta obstoj.

Brez  hudih razmislekov se sprijazniš, da nisi rojen za osebno srečo, temveč za delo in skrb.
Ko je zelo hudo, sprejemaš življenje, kakršno se ti nudi in se odrečeš obupavanju. Odgovornost, navajenost na težke preizkušnje, tudi ponos na že premagane situacije, vse to te utrdi.

Pa še en grozljiv faktor: nimaš več kaj izgubiti. Veš, da težje več ne more biti. In greš naprej, nekako vesel, da še vedno stojiš na svojih nogah.
Spomin na srečnejše čase postane tvoj oltar in ga častiš, neguješ v sebi in ti daje voljo, da ga obdržiš pri življenju, ker veš, da bo s teboj vred tudi ta ugasnil. Tega pa ne dovoliš.  Nekako se navadiš, da si tako ali tako na koncu sam za vse. In se spoštuješ do te mere, da si ne dovoliš samouničenja.

Človek najde najrazličnejše oblike tolažbe in neverjetne vire upanja.

Stisni svojo sorodnico tesno v objem, ona bo razumela brez besed.