Kdaj vam je bilo najhuje

Ja, sva pri notarju razdelila dolgove na pol in potem jih ni plačeval, ker kao, da nima s čim in seveda so mene preganjali, saj sem bila nosilec obrti, jaz pa bi morala od njega izterjat preko civilne tožbe…

Ko so me z dojenčkom poslali na hemato onkološko.

Grozljivka.

Prišla iz porodniške delat, dobila odpoved. En teden po odpovedi drugič noseča.

Dobila na razgovoru službo, vendar zaradi korone nisem mogla naredit zdravniškega. Bila celo nosečnost doma, slabe finance, kredit.

Rodila, mala potrebovala medicinski pripomoček za katerega nisem imela denarja  (mi je rekel brat, da mi da denar)

Potem je sledila operacija, ki se je datumsko 3x premaknila. Bolnica, korona, psihično me je vbilo. 2 tedna po operaciji končala porodniško. Dobila službo, šla delat, partner je bil z malo 3 mesece na negi, ceprav si bi želela, da sem jaz doma…

:(((

Rojevaš dolgo zaželjenega otroka, končno rodiš, ga slišiš zajokati, potem ti ga pa  naslednjih 24 ur ne prinesejo in ne dovolijo videti, rečejo, da je na intenzivi… in potem slišiš na hodniku, ko reče ena sestra drugi – ta bo pa šla jutri domov, ker je mali mrtev… in se ti ustavi čas… vse se sesuje in je samo še tema in nekje daleč neki tuji glasovi… ure in ure… na sosednji postelji pa cimra doji svojega dojenčka… ti pa si tam z mislijo, da tvojega otroka več ni.

naslednji dan pa ti povejo, da so se zmotili in je le nehal dihati, zdaj pa ga rešujejo in bo mogoče preživel, samo ne vedo, s kakimi posledicami…. Na vratih pa cela delegacija žlahte, ki so prišli gledat malčka, ti jim ga pa ne moreš pokazati, niti opisati, ker ga še sama nisi videla in jim moraš to nekako povedati… slišiš samo sebe tolažiti njih, oni pa za piko na i tebi rečejo, eh, saj bosta imela drugega…  ne moreš verjet, kar slišiš od ljudi, ki bi ti naj bili blizu.

In potem en mesec boja za življenje komaj rojenega drobnega bitjeca, končno dan, ko greš lahko z njim domov… tam pa te pričaka policija in ti pove, da se je tvoj mož ponesrečil in če lahko prideš po njegove stvari.

Otopiš. Nehaš čutiti karkoli. Ne veselja, ko otrok prvič dvigne glavico, začne čebljati, se nasmehne… solza nimaš. Vse potrebno opraviš natančno in dosledno kot robot, nisi pa v svojem telesu, ampak se zdi, da se gledaš od nekje zgoraj navzdol. Vidiš se, kako se sklanjaš k otroku, ponoči poslušaš, ali diha, ne spiš, nisi lačna ali žejna, ne čutiš toplote ali mraza… samo si. Ker moraš biti, ker te otrok potrebuje, ker ima le tebe.

In na koncu preživiš vse to. Človek je najbolj neuničljiva stvaritev narave.  Imejte se radi, cenite se, ko je potrebno, ste lahko vsemogočni.

Nimam besed. Moj poklon.

Kako je pa otrok sedaj? Res ti želim, da je vse vredu.

Močne ženske… ve vse zgoraj! Kapo dol in vsaka vam čast!

?? bravo!

Ganjena sem do solz.
Vse ve ženske tukaj, ponosne ste lahko.
Tu pa neki razcartanci jokajo, ker sploh ne vejo, kaj bi radi.

Pa tipi brez možgan in srca, ki pljuvajo po ženskah, sami pa so pichke, da jim ni para. V vaših situacijah bi se vsi obesili.

Mene je tudi eden zalezoval, ne vem tocno ce me je nasel tukaj, je pa bilo povezano tudi z eno temo, ki sem jo odprla, tam mi je pusti svoj fejk.mejl. zalezoval me je povsod po internetu, celo klical me je v sluzbo. Prijavila sem ga policiji, jim predala telefon, vednar je okrozna drzavna tozilka zavrnila ovadbo, in niso raziskovali kdo je to bil.

Veseli oče?

Vidim, da sem tudi jaz šel čez težko pot, pa sploh nisem vedel, plaval sem kot sem pač znal. Danes ko mi nekdo zastoka, da mu je hudo, meni pa so njegove težave lahkotne. Komplicirajo tam kjer ni treba in si delajo težave, leta pa bežijo in mislijo da bodo večno mladi, kljub temu, da jih imajo skoraj 50.

Povej vec o svoji izkusnji?

Za glasbenika je najbolj strašno, če ostane brez roke ali prstov.

Zate bi bilo morda možno, da bi igral bas kitaro. Imaš eno celo dlan za ubiralko in tri prste za brenkanje. To bi se dalo. Če je prizadeta leva dlan, si kupiš kitaro za levičarje.

Hvala. Sin je zdaj 30, zdrav, vse se je uredilo.

Kar te ne ubije, te ojača, pravijo. Lahko potrdim, da drži.

Tudi jaz se pridružujem  čestitki in občudovanju vseh, ki so težke čase uspešno premagali in želim, da jim življenje povrne z večjo srečo, kot je bila globoka kriza. ?

Res najhuje, prvič v življenju se mi je zgodilo kaj takega, da sem mislila, da ne bom preživela – psihično, je bil nenaden odhod moža zaradi mlajše punce, ostala sama z otrokoma. Saj sem se že takrat poskusila osredotočiti in biti hvaležna za dobre stvari, da sta otroka zdrava, da sem jaz zdrava, da imamo streho nad glavo, da nismo lačni, itd.

Ampak zdaj ko vidim kaj ste nekateri preživeli/e, se bom res vsak dan zahvalila vesolju za zgornje.

Velik poklon z moje strani vsem vam.

O moj bog, monovka. Objemi sina.

Hvala ti. Brez skrbi, s sinom sva drug drugemu opora in razlog, da znava ceniti življenje in izbirati vrednote.
Vsem želim, da bi znali spoštovati, kar jim je dano in da bi znali biti srečni v svoji koži.

uhh.

Ko berem te zgodbe, se res zamislim, kaj vse ste dali skozi. respect za moč in pogum, da ste se pobrali iz  težkih situacij. vaše izkušnje  dajejo upanje, da se lahko borimo, če nas v življenju doleti kaj takega. hvala, ker delite to z nami – veliko pomeni

Moj globok priklon in občudovanje vsem, ki ste dali skozi takšne težje zgodbe. Srčno upam, da vam je zdaj in vam bo v prihodnje lepše.

Ko me je zlorabil starejši moški.

Ko berem Monovkin zapis, me je sram pred samim seboj, da sem sploh kdaj pomislil, da mi je težko v življenju…

Gospa, moj globoki poklon. Obema s sinom želim vse dobro.

Težki in hudi časi so bili, ko sva z možem še dokonč. študij, hodila v službo, po službi pa delala hišo. Vsak dan od jutra do večera, ves dopust je šel za učenje, delo, skoraj 5 let matranja, večkrat sva komaj kaj imela za jest, sem hotla že obupat z vsem, pa sva vztrajala, doštudirala, napredovala v službi, zgradila hišo v Lj….no in pol je počasi življenje ratalo lepo. Kupila sva še vikend na morju in ustvarila družino. Sedaj nam je super, ampak ko se spomnim nazaj kok sva garala, sploh ne vem kako sva zmogla vse to. Ne bi šla še enkrat čez vse to, ne bi več zmogla takega napora.

Natanko temu je tudi namenjena objava. Dati upanje in moč tistim, ki v nekem trenutku mislijo, da je vsega konec.
Vsakemu od nas je lastna bolečina najhujša, neprimerljiva z drugimi. Tolažbe ti takrat ne more dajati nihče, moči moraš znati najti v sebi. Eden od načinov je zavedanje, da človek zmore, to pa lažje verjameš, ko veš, da zmorejo tudi drugi.

Večkrat v zadnjem desetletju…

Sram mora biti le tistega, ki ima možnost reševanja, pa tega ne stori.  Pa tiste, ki se iz krize ničesar ne naučijo in ničesar zaradi lekcije, ki so je bili deležni, ne izboljšajo.

Bodi vesel, da ti ni potrebno doživeti vsega slabega. In predvsem si nikoli ne dovoli izgubiti vere vase.