Zanima me naslednje. Kdaj se besedo tujega izvora piše po slovensko?
Npr. Ob cunamijih v Aziji so v vseh časopisih pisali o pokrajini Aceh, zdaj pa pišejo o pokrajini Ače. New York, ki je ljudem pozan precej dlje pa se še vedno piše originalno in ne Nju Jork.
Pred dvajsetimi leti smo vsi jedli pizze in hodili v pizzerije, sedaj pa jemo pice.
Torej, kdaj in kako pride do slovenjenja besed, katere se sloveni in katerih absolutno ne. Čakati na nov SSKJ je verjetno prezamudno, ali pač?
Ker se veliko ukvarjam s kulinariko, to področej bolje poznam in sem zasledila veliko, veliko nedoslednosti, predvsem pri sestavinah in imenih jedi tujega izvora.
Kaj vi menite, kari ali curry, ricotta ali rikota, čatni ali chutney, panna cotta ali kuhana smetana ali pana kota? V kuharskih knjigah zaslediš vse oblike.
Ali je to področje prepuščeno vsakemu avtorju oz. lektorju posebej, ali obstajajo kakšna navodila?

Glede pisanja tujih besed v slovenščini velja pravilo, da zapišemo fonetično, kadar se izvirno ime ne zapisuje v latinici – ker zakaj bi uporabljali recimo angleški zapis nekega kraja, saj itak ni originalen.

O temle Ačeju si sicer strokovnjaki še niso čisto na jasnem.

Pico in picerije pa smo pač podomačili, ker se besedi ogromno uporabljata. kakšnega strogega pravila pa pri tem ni, s prakso in časom se besede udomačijo ali pa ne, jezik se stalno spreminja. Tudi SP 2001 je bil ob izidu že takoj strašno zastarel, lahko bi naštel kup dvomljivih primerov iz njega.

Na kulinariko se pa ne spoznam dovolj, da bi kaj rekel.