Kdaj in kako?
Hej vsem!
Ker recepti v tej vrocini nekako bolj mirujejo,nacenjam novo temo,ki se povzuje s temo “Kuhanje umetnost?”.
Nekako me zanima ,kdaj in kako ste pomislile na to,da pravzaprav kar
uspesno kuhate.
Bom povedala najprej sama. Da rada kuham,ze veste.Toda clovek je vedno zelo samokriticen in mislila sem,da je to normalno v vsaki druzini,
da so zadovoljni s tvojim nacinom kuhanja.
Prvi je bil oce,ki me je znal s pohvalo zelo vzpodbuditi in sem bila zelo ponosna na to.
Hodim ze vec let h telovadbi 2x tedensko.Pred prazniki in za Martinovo nas skupina gre tudi na vecerjo.No,ob teh prilikah sem zacela razmisljati.
Vecina je vse zelo hvalila.Meni so se jedi zdele zelo povprecno narejene,recimo solata z morskimi sadezi v stilu,kot jo je bila delezna Stasa,o okusu ribe,ki je bila presusena in bi lahko rekla,da jem piscanca…
Pa pri hrani nisem izbircna. Preproste jedi so mi zelo vsec,le svoj okus in aromo moram zaznati v njh.To pa je stvar lastnega poguma,da upurabljas v kuhinji tudi fantazijo in te ni strah kaj po svoje narediti,popraviti,spremeniti…
Potem sem se sprasevala,kako da ne opazijo dolocenih pomanjkljivosti in
povprecnosti v dolocenem krozniku.Moz nekaterih jedi sploh noce jesti zunaj.To,pa kar mi ne uspeva najbolje,raje pojem tam,kjer to znajo.
No,potem sem postala malo samozavestna in si rekla:
Ce moji pohvalijo in se prijatelji radi narocijo na vecerjo,mogoce kar dobro
kuham.Verjetno temu botrujeta eksperimentiranje in lastna fantazija.
Zanimivo pa je,da poznam veliko znank,ki najvec kuharske energije porabijo pri pecivih in sladicah.Tam so prave mojstrice!
Tudi moja sestra je najprej zacela s sladicami(redna kosila pri mami) in sele nato z normalnimi obroki.
Upam,da ni izpadlo kot samohvala.Zelela sem samo vedeti za vase izkusnje s tem. Vesela bom vasih razmisljanj. Lep pozdrav vsem Babi
Draga babi!
moj odgovor je preprost – ko so bili krožniki prazni in so vsi hoteli ŠEEEEE!
malo heca, no…
v bistvu je bilo tako, da se rasla v družini, kjer je nekako že v genih, da sta bile obe babici izvrstni kuharici, pa potem moja mami… in počasi me je mami vpeljevala v kuho – sicer je moja izkušnja glede kuhanja podobna kot pri tvoji materi (zakaj to atkoj ne pospravis za seboj, pazi- da en bos kaj raztrosila, previdno, in se kaj bi se naslo…)
zacela sem sicer kot 10-letni otrok peci torte – navaden biskvit in potem sem eksperimentirala s sadjem, smetano, kremami… Vsi so me seveda zelo vedno pohvalali in počasi sem začela že eksperimentirati in nadgrajevati kuharske recepte v knjigah. Mogoče se bo komu zdelo čudno, ampak danes mi uspejo najboljše torte takšne za katere nimam recepta in jih delam na pamet po občutku, in ko me kdo prosi nato za recept samo skomignem, da ga pac zal nimam, ker je kar tako vse skupaj – iz glave…
Glede receptov so tako priajteljice ze obupale – vsaj pri meni, tako me mnogokrat ob rojstnih dnevih klicejo, ce lahko pripravim kaksno zanje…
No, seveda nisem ostala samo pri tortah, oziroma sladicah – na splošno uživam v kuhanju tudi ostalih jedi, sicer prisegam nekje na mediteransko hrano, ni me pa strah poskusiti kaj novega… Vedno z veseljem eksperimentiram!
Imam nek občutek, da če kuhaš z veseljem in z ljubeznijo za tiste, ki bodo tvojo jed jedli, da sta ljubezen in veselje najboljši začimbi katere lahko dodaš jedem. Osnovni okus, oziroma njegova vsecnost jedi pa je tako odvisna od vsakega posameznika.
Lahko noč,
Nika
Kot pri skoraj vsakem se je moja kuharija začela s pečenimi jajčki. Hitro so postale dolgočasne zato …. od tu naprej se začne. Enkrat dodaš gorčico in probaš, (ni bilo slabo), drugič dodaš ajvar (tudi ni slabo), tretjič dodaš začimbo iz police (bljak, zanič – tega ne uporabljaš več).
Potem je brat tudi hotel jesti, pa sem mu rekla naj proba z ajvarjem,….
Je pa res da ima vsak svoj okus in tudi z leti se okus spreminja. Ugotovila sem na splošno če kuham “na brzino”, je ponavadi bolj okusno kot če sem cel dan za štedilnikom. Očitno pozitivna energija hitro odteka in jo pri kratkotrajni kuhi uspem “zamešati” v jedi. (Pri hitri kuhinji mislim naslednje: pasulj – 30 minut, polnjene paprike – 45 minut, lasagne 40 minut; upoštevan je ves čas priprave, kuhanja in peke)
Priznam pa, da mi sladice nikakor ne gredo. Sem tukaj že povedala, da se raje povabim kam na obisk. Verjetno je za sladkarije potreben čas in posebna ljubezen do sladkega. No, čas bi že našla, ljubezen do sladkarij pa pri meni ni močna.
LP, Ela
Po začetniških letih “učenja” kuhanja so nastopila leta, ko sem pridobila ogromno prakse. Mislim, da se le z leti kuhanja le-tega tudi naučiš. Za nekatere jedi postaneš specialist, nekatere jedi pa se še vedno ponesrečijo.
Prijatelji, ki hodijo k nam na obisk, ne morejo prehvaliti enostavne jedi, krompir v pečici z mesom. Sprašujejo, kako mi uspe tako dober krompir. Njim da nikoli ne uspe. Za nas pa je to skoraj običajno nedeljsko kosilo. Tu ni nobene skrivnosti, samo prave začimbe, prava temperatura in čas pečenja. Tega bi pojedli še in še, tako da vedno zmanjka.
pozdrav.
malo razmisljam….kuham ze od srednje dole… pocitniska kosila itd… najvec zaslug za moje kuhanje ima vsekakor moj oce. bil je zelo dober kuhar…in tudi pekel je zelo dobro!! mogoce je tu tudi malo “gen” prispten !!??
mislim in vedno sem mislila,da kuham o.k…. nikoli nisem mislila,sa kuham “oh in sploh “!! zgodi se mi,da kak dan nimam ne volje,ne ideje ..itd.
imam sreco,da moz in hci oba rada kuhata / tudi dobro/ in vcasih se kar malo drenjamo v kuhiji !:))
ni lepsega obcutka…ko nekaj skuhas,,,pa recejo “zelo dobro”…ali kaj takega!
tako nekako je z mojim kuhanjemmm
pod vecer se z mozem odpravljava na morje ..za cca 14 dni. upam,da bo znosno!?
okrog 1.9. se zopet kaj oglasim…lepo se imejte in se beremo petra
Če sodim po sebi, tisti, ki rad je tudi rad kuha (malo za šalo). Po sili razmer sem začela kuhati že z 10 leti. Starši so delali zunaj “po zemlji” jaz pa po “hiši”. Zelo sem vesela, ko mi moja razširjena družina reče, ti mama pa to in to narediš najbolje. Mož pa, kaj bi govorila, če je dobro je tiho in poje, če ga vprašm če je dobro reče; za pojest! , če mi pa kaj sfali me pa hitro kritizira. Toda vse se zgliha z ostalimi. Tudi moja tašča je zelo dobro kuhala, gledala sem jo kako je delala jabolčni zavitek. Toda tak kot njen moj ne bo nikoli.
Pozdrav vsem, nona Karolina
Babi, pozdravljena
Res dobra tema, malo je treba pobrskati po spominu, kdaj sem začela dobro kuhati, ker nekako se mi zdi, da to že od nekdaj znam (malo heca)
V bistvu takrat, ko sem bila primorana. Če si želiš ustvariti družino, je pač potreben še trud okoli kuhanja, saj pravijo da gre ljubezen skozi želodec.
No pravzaprav je bil pa prisoten tudi malo tekmovalni duh. Zakaj bi venomer poslušala moža, kako to in to skuha njegova mama in tako dalje.
Mladi se hitro učimo, če pa je še volja, veselje in ljubezen zraven, pa sploh
ni problema.Leta pa prinašajo izkušnje in prakso. Lepo je kuhati, če imaš materijal, če ne je pa že težje.
Videla sem primere, ko so ljudje imeli zelo malo, pa sem bila prav prijetno presenečena, kaj vse so znali začarati iz nič.
Nekako mi skozi uspeva, kar se tiče kuhe, še bolje pa peka peciva in tort.
Rada preizkušam kaj novega,da je dobro in lepo na pogled.
Izhajam iz družine, kjer sta že babica in mama “imeli roko” za kuhanje. No, mama jo ima še vedno :-)). Mogoče je stvar res malo v genih, ampak samo malo, ker je babi fantastično pekla slaščice, ne mama ne jaz pa tega na obvladava najbolje in naju niti ne veseli preveč. No, odkar spremljam ta forum, posegam tudi že na to področje.
Drugače pa mi kuha nikoli ne predstavlja bremena, tudi če je stiska s časom velika. Kuham vsak da, ker pri nas velja nekakšno pravilo, da smo enkrat na dan skupaj za mizo. Nekaj časa sem celo vodila dnevnik, kaj kuham in z veseljem ugotovila, da praktično tudi po cel mesec jedi ne ponovim. Izjema so seveda naše najljubše. Čeprav mož pravi, da se ne more odločiti, kaj je njegova najljubša jed, ker vsak dan je dobro. Je pa res, da je vsaka kuharica vesela pohvale in ji da to dodatno voljo za iskanje dobrih idej. Teh pa, dokler jih bo z nami delila Babi (seveda tudi vsi ostali člani) ne bo zmanjkalo.
oj Babi!
Ze zmajcici sem nekaj pdobnega napisala. Imela sem zelo stroge starse (no, starse mam se, sam niso vec tako strogi) in sem vecino casa bila doma. Ker s solo ni bilo tezav sem imela ogromno casa. Ki mi ga je moja mama napolnila s hisnimi opravili. Pospravljanej mi ni disalo, sem pa z veseljem pomagala v kuhinji. Osnove in piskoti. Ker sem kar ucljive sorte, sem kmalu delala boljse piskote kot mami – namrec ati je navijal, naj jaz pecem in ne ona.
No, o kvaliteti me je prepricalo tudi dejstvo, da so k meni na piskote in ostalo prihajali sosolci … to so bili tisti fantje, v katere smo bile itak vse deklice zaljubljene, ampak samo k meni so hodili, pa vem, da ne zaradi mene ampak zagotovo zaradi piskotov!
No, potem pa je zgodba se obrnila, mami je zelo zbolela in je bilo treba poskrbeti tudi za kosilo za atija. Zacela sem s standardnimi zadevami, ki pa so me hitro zaceli dolgocasiti in sem zacela kuhati nove zadeve iz kuharic. In domaci so bili nad nekaterimi bolj nad nekaterimi manj navduseni. Ampak, da jim je vsec moja kuha, je dokazovalo dejstvo, da mi je mami raje predala kuhalnico, ce sem le hotela.
Potem pa so zaceli k meni hoditi prijatelji, zelo radi so se povabili na kosilo oz vecerjo ali pa so me povabili na kak zur v LJ, da bi kaj skuhala. In sosolke so veckrat poklicale, za kak recept (ves un biskvit k smo ga zadnic jedli). Vsec jim je bilo, ker sem odprla hladilnik in omaro in iz razpolozljivega scarala kaj zelo dobrega. Ni bilo nakupov po receptih :-))
In to je se sedaj. SPloh pa me je doletela sreca, da sva se zaljubila dva kuharja in tako sedaj z najdrazjim velikokrat presenetiva prijatelje in do sedaj so se vsi vse pojedli 🙂 Cel prijateljica, ki ne je rib, je moje ribje jedi!
Tako nekako …. drugi so zurali, jaz pa sem kuhala :-)) pa mi ni nic kaj zal. Imam kolegice moje starosti, ki ne znajo drugega kot skuhat spagete in jih prelit s kecapom … groza!
Uzivajte
Nyah
no da dodam še jaz svoj piskrček. Pri nas je bilo nekako tako da moja stara mama božansko kuha moja mami pa nažalost ni ravno podedovala njenega talenta – ne rečem da nezna kuhati ampak lahko bi bilo bolje, kar tudi sama dobro ve.
Jaz ves svoj čas domovanja doma nisem nikoli kuhala in se niti nisem trudila biti zraven ko e je kuhalo da bi se kaj naučila.
Potem pa sem se poročila in z možekom sva se preselila v svoje gnezdece in začela sem ustvarjati za štedilnikom. Seveda je moj mož vse na veliko hvalil tudi pred svojo mamo – mojo taščo – češ da 100X bolje kuham kot ona ( to je sicer povedal na lep način ). Toda možeka sem jemala bolj za hec saj v bistvu mora hvaliti ženino kuho, a ne!
No potem smo imeli razne roj. dneve, priložnostne večerje kjer sem kuhala ponavadi za večje število ljudi in vedno so ko so odhajali – vsaj nekateri – hoteli recepte za to in ono stvar.
Največji poklon pa sem dobila pred dobrim letom od mojega očkota ( sam zelo dobro kuha ) saj se zelo težko zgodi da on nekoga pohvali in res neko nedeljo ko sta bila z mami na kosilu je na koncu rekel da to je bilo pa vrhunsko skuhano!
In verjetno imam dar svoje stare mame da znam iz malih stvari delati dobre stvari.
Upam da ni to prevelika hvala, ker sama še vedno rahlo dvomim v svoje sposobnosti in tudi kdaj rabi kakšen nasvet tudi iz foruma – nazadnje je bilo za govejo juho saj jo nisem nikoli še kuhala – toda možiček je rekel da mi je super uspela!
lp, Mojca
– ko mi je to povedala mama, ki je zelo dobra kuharica in je ob tem dodal oče, da je celo bolje kot naredi mami (me je skoraj kap, saj je vse kar naredi moja mama za očeta neprekosljivo)
– ko mi je mož prvič rekel, da ne ve, po kaj bi v gostilne hodil, saj tam tako nobena hrana ni primerljiva z mojo in sem vedela, da ima prav
– ko so mi otroci povedali, da je v vrtcu hrana čisto zanič v primerjavi z mojo
– ko so se dan za dnem krožniki “polizali”
sem začela verjeti, da bo nekaj na tem, da sem dobra kuharica :-))
Mojca* in Pandica,lepo je bilo prebrati vajina prispevka.
Da,potrebne so vzpodbude,pohvale, veselje in pogum,da nekaj poskusas drugace.
Babice in mame so pa sploh…Imam star zvezek noninih receptov,ki ga ne bi dala nikomur.Mislim,da ga bom zapustila vnuku,ki ima ze nekaj kuharskih sposobnosti in zelo ga mika car starega. Lep dan Babi
Pozdravljeni,
se ze nekaj casa mislim oglasiti in se vam zahvaliti, da vas je tako lepo brati, pa je mogoce to sedaj priloznost. Skratka:
moram priznati, da me je za kuho navdusil ta forum, predvsem pa Babi.
Doma mi nikoli ni bilo treba pomagati pri kuhi (in priznam da me nikoli ni posebej veselilo razen pecenja slascic), pa tudi casa nisem imela.
Po poroki sta mama in tasca se vedno kdaj poskrbeli, da mi ni bilo treba kuhat za naju, ce pa sem kuhala, je bilo to ponavadi bolj na hitro po sluzbi. Zdela se mi skoda casa stati pred stedilnikom 3 ure, potem pa v 10 min zmetati to v sebe in leteti dalje po opravkih. In razen kaksne bezne pohvale me ni cakalo drugega kot kup umazane posode.
Sedaj, ko imam doma malo pikico staro nekaj cez leto dni, pa sem zacela bolj gledati na to, kaj damo v usta. In ob iskanju receptov in nasvetov me je ta forum cisto zasvojil, skoraj ni dneva, da ne bi pokukala, kaj se dogaja, natisnila kaksen recept ali nasvet.
In moram reci, da ceprav smo med tednom se kar na kuhi pri babicah, ki tudi pazijo soncka, se med vikendom potrudim in moram reci, da z velikim veseljem, da skuham doma.
Tukaj sem nasla toliko receptov, predvsem pa me je navdusil nacin podajanja receptov in ceprav draga Babi, je bilo napisano toliko pohval na tvoj racun, moram napisati tudi jaz: res si enkratna in priznam, da si vplivala name in sedaj kuham z veseljem, za kar pa ti pravis, da je tako osnova vsakega kuhanja.
Sedaj vedno ko kuham, razmisljam, kako bi to storila Babi in ostale, ki dajate nasvete. Ceprav mi v kuhi manjka se ogromno osnov, se veselim, ko povabim moje na kosilo (ceprav jim novi okusi vcasih niso najbolj vsec in imam rada, da mi povedo po resnici), ki ga pripravim po receptih s tega foruma.
No, in izgleda, da je to moje navdusenje nalezlo tudi mozeka, ki je vceraj prvic skuhal kosilo in ceprav so bili “samo” spageti je bilo vse bozansko!
In ko vidim, da se boste vse kuharice dobile in pripravljale te jedi, si kar zelim, da bi vas res posneli, ker bi vas bilo enkratno videti!
Oh, sem se sedaj toliko razpisala, vendar po zadnjih uspesno pogrnjenih mizah, sem si rekla, da se moram zahvaliti vsem, ki tukaj pisete, pa res posebej se Babi!
Pozdrav.
Uf, to je pa ze skoraj filozofska tema. No, naj se jaz pristavim nekaj vrstic:
Jaz kar ze “od nekdaj” vem, da dobro kuham. Spomnim se, da sem svoje prvo celo kosilo (od juhe do deserta) skuhala enkrat v pocitnicah po 1. razredu OS – spomnim se pa zato, ker smo morali takrat za domaco nalogo pisati dnevnik, kaj smo poceli med pocitnicami in vem, da sem se en dan pohvalila s kuhanjem kosila.
Sicer sem pa bolj po ocetu, kar se tice eksperimentiranja in nacina kuhanja: ravno tako kot on (mimogrede, on zelo rad kuha, ampak za bolj posebne priloznosti, ne ravno za vsak dan) tudi jaz preizkusam nove stvari, mecem notri sestavine “od oka” in na splosno eksperimentiram z vsem mogocim. Mama in nona sta bili (no, mama je se) bolj tradicionalisticno naravnani in sta tudi morali vedno imeti sestavine do grama natancno izmerjene ter cas kuhanja do minute tocno preracunan. Je pa moja nona izredno rada pekla, medtem ko mami pecenje, biskviti in podobno ne gre prevec dobro od rok in to prepusti ocetu, ki je mojster za strudle in potice.
Babi, se to, tudi jaz imam zvezek receptov, ki jih je zbrala moja nona, iz katerih velikokrat kaj pripravim (oz. sedaj, ko sem v Stockholmu, gnjavim mamo, da mi kaksen recept stipka in poslje po mailu :).
Minka,hej!
Prisrcno pisemce in bom kar povedala,da sem vsega,kar si napisala zelo
vesela.Kako je sploh do tega prislo,da sem zacela sodelovati na forumu?
Po nakljucju sem v Delu prebrala pohvalo o Med.over.net ( sem zacetnik po tecaju iz racunalnistva) in malo v praksi preizkusila svoje skromno znanje.
Pa so me vprasanja na Prehrani pritegnila.Nisem imela pojma,ali so ta vprasanja misljeno resno,ali bolj iz dolgega casa.Prvim odgovorom je botrovala trema in silna zadrzanost.Tudi ime ni bilo isto.Potem sem opazila,da dekleta mislijo resno in sem se sprostila.Ko mi je nekdo pri zahvali za nasvet napisal se zlata si,sem kar zardela od prijetnega obcutka,se odlocila za ime in zacela vedno vec pisati.Mogoce je temu kriva tudi rahla zalost,ker sem se vrnila od hcerkine druzine in sem jih zelo pogresala.Tako rada jim kaj dobrega skuham,pa mi to ni dano zelo pogosto.Ker tudi hcerki posljem kak recept,sem si rekla,zakaj ne bi dala kak nasvet se vam. Ce sem le koga pritegnila v krog veselja s kuho,mi je to veliko placilo.
Tvoj stavek…da stojis pri stedilniku 3 ure in potem v 10 minutah zmeces vase…. popolnoma razumem.Vcasih je res hudo,ko ni casa,utrujenost,ko
skuhas z obcutkpm,da moras… So pa zimske nedelje,svojci in tudi prijetna druzenja pri mizi,ko lahko dlje posedimo in se imamo lepo.To je tisto pravo. To so navade,ki spadajo v druzino in lahko smo srecni tisti,ki to se gojimo,kjerkoli pac zivimo. Moj vnuk ne bo nikoli pozabil,da vedno kaj
specem in mu prinesem ze na letalisce,ne bo pozabil slovenskih strukljev,
potice,vsega,kar sem prav zanj naredila.Tudi zet mi vedno prinese zanimive zacimbe,zelisca in potem carava.Moj moz in hcerka sta ze od nekdaj tega navajena in tudi sodelujeta.Najbolj pa sem zadovoljna,ker hcerkini angleski prijatelji naravnost uzivajo za njeno mizo.Pa se radic seje in tudi to pojejo z velikim veseljem,ceprav ga prej niso poznali.
Tako,draga Minka,to je moja zgodba o povezavi kuhanja in racunalniskega skromnega znanja.
Pa se to.Ker sem bila uciteljica,sem imela le nekaj vec casa za kuho,ker je bil urnik krajsi od marsikoga od vas.Vedno smo jedli skupaj doma.
Bila je velika prednost. Zato,ce kdaj ne gre,ne si delati slabe vesti.Drugic bo vec casa,ne bo utrujenosti in soncek bo lepse sijal.
Lep pozdrav in hvala za prijetne vrstice Babi
Hmm, Babi in ostale mojstrice, tri dni razmišljam, kaj naj napišem..:)) Pa o svojem kuhanju lahko povem samo nekaj anekdot..
Začela sem s pomočjo stari mami, ki me je pazila – dala mi je zluščit grah, ali prebrat riž (zanimivo, dandanes riža nikoli ne prebiram, niti ne perem, takrat – pred 30 leti – pa je bilo v njem vedno nekaj majhnih kamenčkov, ravno pravih za polomit kak zob..).. Pri prebiranju rozin ali orehov so mi rekli, da moram žvižgat, pa nisem razumela, zakaj – rozin nisem kaj prida marala, orehov pa tudi ne..:))
Nadaljevala s peko peciva – biskvit, nato torta; vem, da sem spekla torto za svojo birmo, pa je bila že kar mojstrska. Še danes se spomnim, kako je v eni od prvih tort sladkor v nadevu “hrustal”, pa so jo vseeno hvalili, stric pa je v šali rekel “Drugič lahko sladkor zraven serviraš, si ga bomo malo potresli gor, če bomo hoteli, da bo torta hrustala..”:)) (Tort sedaj ne pečem več prav pogosto, imam pa neko specialno, čokoladno z višnjami, na osnovi katere ponavadi sprejemam in delam ženitne ponudbe, če parafraziram svojega pokojnega šefa..:)) )
Dokler sem bila doma, so moji kuharski poskusi mnogokrat naleteli na, milo rečeno, nerazumevanje (“A moraš res zasvinjat toliko piskrov?? Pa kuhinja je taka, kot bi vanjo treščila bomba..). In moja mama je dobila lase na irokeza, če sem curry samo mimo nesla. Tako da sem se resne, vsakodnevne kuharije lotila po srednji soli, ko sem šla živet “na koruzo..”:)), in takrat sem se zverzirala – ne samo kuhanje, ampak tudi vlaganje, marmelade, zamrzovanje.. Pohval je bilo kar veliko, še več pritožb in tečnarjenja, tudi za malenkosti.. Ženske (in moški), rečem vam, voda razje kamen, tečnarjenje pa zakon (ali partnerstvo)..
Po nekaj letih je “koruza” ovenela, jaz pa na svoje.. no, in od takrat si dajem duška, pa zato rada in pogosto povabim prijatelje – ne rečem, da kuhanje zase nima pravega “gušta”, ampak sama se ne sekiram, če si tri dni zapored skuham bučke s curryjem, ali pa če skoraj celo poletje živim od paradajzove solate s tuno ali jajcem.. (prava pesem je, ko se na trgu znajde domač paradajz, ne tisti umetni, pa sveža bazilika in peteršilj v loncu na terasi..:))
Skratka, kuharija mi je v užitek, izmenjavanje zvijač in nasvetov tudi!
Tako da se mi zdi tale forum prima!
Pozdravček,
proxima
Ursa,hej!
Sama imam dobro shranjene hcerkine zvezke prvega razreda in se je tudi pohvalila z nekim strasnim pospravljanjem.Sploh so moji prvosolci zelo
veliko kuhali in pospravljali za osmi marec.Mami ni bilo treba prav nic delati
tisti dan. Zanimivo pa je,da so vedno govorili: Midva z ocijem pomagava
mami…Pa se je zacela vzgoja,da drugem drugemu pomagajo,da mama prav tako se nekje dela in bi bilo prav,da si tudi doma delo porazdelimo.
Mogoce sem kaj pripomogla k enakopravnosti tudi v druzinskem krogu.
Tudi mene hcerka veckrat prosi za kak recept.Zdaj je to z racunalnikom lazje.Imam ga tocno eno leto.Prej so pa recepti,oziroma navodila potovali po telefonu in prevljice pa pesmice tudi.Veckrat sem si rekla,kaj si kdo misli,ce recimo prisluskuje telefonu.Verjetno,da sva zmesani,da meceva denar kar tako.Pa ni res;ti stiki so bili nujni za vse nas.
Zanimivo,jaz sem se tudi zelo naslanjala na kuharske knjige za osnovne recepte,vedno pa sem zraven se eksperimantirala.Pri pecivih se natancno
ravnam pri kolicinah.Nikoli se ne obremenjujem,da bi si recept zapomnila na pamet,ker lahko pogledam v knjigo.Zelo dobro pa si zapomnem razne
trike pri postopkih. Pri kuhanju pa delam vecinoma po lastni intuiciji,ker osnove ze poznam.
15.odidemo proti severu,vrnem se 5.septembra.Oglasila se bom tudi
iz Anglije. Ti pa bos kmalu obiskala naso se vedno vroco Slovenijo.
Lepo se imej Babi
Proxima,saj ti si kot svez vetric,ki potegne obcasno z morja,ker bi nas bilo drugace konec od te vrocine.Ze sem hotela zakljuciti,ko zagledam tvoj post.Tako prijetno mi je,da sem se na glas nasmejala,se moz je dvignil oci
od svoje knjige.
Ves,vcasih razmisljam,ali bi zase sploh lahko kuhala,ker imam rada pri jedi ljudi okrog sebe.Verjetno podobno kot ti:paradiznik,bucke,korenje…
in seveda skuta zraven.
Zanimivo tisto o prebiranju fizola in riza.Tudi jaz sem to delala pri noni in mami.Ko smo tolkli orehe,pa je nona vedno rekla:Ne trudi se vsega izbrskati iz lupine,to bodo pticki naredili. In res smo luscine stresli vrabckom in sinickam.Potem smo pa otroci gledali,kako se kregajo in tudi koga kljunejo.Vedno zaidem v spomine!
Se en spomin iz sole. Pri obravnavi crke F,sem imela zelo imeniten stavek
in krasno sliko. Ko vidim reklamo Prebrati je treba,da bi lahko prebrali,se vedno nasmehnem.
Fanika prebira fizol.
Otroci so strmeli,ker niso vedeli, zakaj.Potem pa je sledila cela zgodba o tem, da fizol raste na njivi,kako ga susimo,zluscimo in ga moramo tudi ocistiti raznih kamenckov.Mislim,da sem se jim zdela malo cez les.
Deklica mi je ob spoznavanju jesenskih pridelkov rekla:ohrovt gor ali dol,moja nona pa je danes skuhala dobre vrzote s panceto.
Za tiste,ki ne poznajo primorskega narecja.Ohrovt,primorsko vrzote iz it.
le verze.
Draga Proxima,se kdaj popestri nas forum s svojimi anekdotami v veselje nas vseh.
Lep pozdrav Babi
Ko takole berem sem si zamislila, kdaj sem pa jaz začela kuahti, pomoje že zgodaj iz zadnjega kotička možganov mi je padlo na spomin moji prvi makaroni skuhani s vodo in v kanglici, še sedaj se nasmejem, pa opazovanje vseh oseb, ki so kuhale, to je bila moja najboljša TV, začela za res sem pa mislim, da s piškoti in na sredi dela sem si zaželela, da bi se končalo, zakaj sem se sploh lotila…..itd. ……potem sem pa počasi začela oponašati mami, ki je odličan kuharica (sicer jo je oče ful sikiral, ker je gurman) in tako, da sem v srednji kuhala tudi kot del programa (nisem dela gostinske) in tam kuhala kar za lepo št. ljudi in ne le golaže in enolončnice…..tudi naredila malo maturo iz organizacije kuhanja……
Sedaj, ko imam partnerja še vedno kuham veliko, velikokrat eksperimentiram in se podajam tudi k kitajski kuhi po moje ali pa po pravilih. Tudi vlaganje mi po sili razmer gre fino od rok, a le, če mi sorodniki pošljejo material, pa marmelade…….
Okoli božiča se spravim peči piškote za razne ‘stranke’ teh je veliko, lani sem napekla 17 vrst piškotov in tam 17 ali več kil jih je bilo. Torte in peciva so na seznamu za razne veselice, vrtne zabave, plese….itd.
A ni kuhanje po eni stani ena fletna zadevica ?
Ko vsi pospravijo krožnike ?
Ko pohvalijo tvojo peko, ali samo tiho v kratkem času pospravijo pekač (1 ura ali manj) ?
Ko slišiš, a to je pa vaša hčerka k tok dobr peče, a bi za poroko mojega sina tudi kaj napekli ?
Po drugi strani pa ne vejo koliko dela vložimo v take stvar, pa brskanja in pogovorov na forumih, meni pravijo, da sem malce prfurana, saj v tujini kot doma skoz in skoz iščem sestavine in modelčke za piškote ?
Upam, da bom čez desetletja še tako rada pekla (jih ne štejem veliko) ?
Hej,Kroki!
Saj sta ti in ime kroki kot en srckan piskotek.
Crocante pomeni v it. hrustljav.
Seveda bos cez desteletja se vedno rada pekla.Me,babice imamo krasne pomocnike,svoje vnuke,ki tako radi packajo po kuhinji,kot bi v peskovniku delali poticke.
Jaz se od svojih prvih kuharskih poskusov najbolj spomnim,kako sem delala kavo s smetano iz blata in mehkega gasenega apna,ki je bilo pri noni vedno kje na dvoriscu.Pa v kapice zelodov sem vedno stiskala grozdne
jagode;cudila sem se,kako da se kapljica iz majhne kupice ne razlije cez rob,meni iz kozarca pa vedno.Sele kasneje sem to dojela pri koheziji in adheziji.Pecenje krompirja in koruzes starejsimi pa je bilo najlepse.
Lep dan in pozdravcek Babi
Prav lušne ste vse po vrsti! Počasi dobivam občutek, da se je tu ustvarila prava družina kuharic in kuharčkov. Pa da ne skrenem s teme.
Kuhati sem začela že v osnovni šoli, ker sem prihajala domov pred starši, ki sta po kosilu vedno hitela k hišici, ki sta jo gradila.
Na začetku sem marsikdaj do črnega spražila čebulo in okus jedi je bil seveda ŽBLJK… Enkrat sem dala celo govedino v pečico in hotla naredit iz nje pečenko, ker je bil tako lep kos, po barvi pa mesa takrat še nisem razločila. Pečenka je bila seveda zanič. Včasih sem kuhala po hitrih jutranjih navodilih mame, kadar sem pozabila kaj mi je bilo naročeno, pa sem vzela v roke staro kuharsko knjigo in kmalu ugotovila, da doma jemo enolično in dolgočasno.
Moj oče je sicer zagovornik klasike in je ob mojih prvih experimentih včasih najprej pol ure gledal v krožnik in kar nekaj mešal in godrnjal. Pojedel pa je vedno. Presenečenje je sledilo šele čez kakšen mesec, ko je rekel: ” Ti kaj pa če bi skuhala tisto, kot si zadnjič.” Res, da dobesedno ni nikdar pohvalil nobene jedi, posredno pa je le povedal kaj mu je bilo všeč.
Da verjetno dobro kuham sem ugotovila šele v študentskem domu, ko so kolegi rekli, da gremo v nabavo, za kuho pa so običajno določili mene.
Prijateljica, ki tort ne mara, je pri meni vedno pojedla dva kosa.
Sedaj vidim že pri fantu, ko mu za rojstni dan spečem po tri vrste peciva, za vsake praznike hoče točno tisto pecivo in nobenega novega. Običajno skleneva kompromis in pripravim dva, ki ju je že jedel in enega novega. Ob naslednji priložnosti si vedno zaželi tistega, ki ga je zadnjega probal.
Odkar prebiram vaše recepte sem svoje kuhanje spet dopolnila. Včasih mislim, da kakšne stvari ne gredo skupaj, potem pa se opogumim in dodam. Večinoma je rezultat odlična novost na naši mizi.
Obožujem grško kuhinjo in peko sladic. Sovražim pa kuhanje juhe, ker sestavine samo namečeš v lonec in potem morajo počasi brbotat cele dve ure in ne moreš nič mešat, dodajat, poizkušat, skratka packat.
Uživam, kadar imam veliko časa, da pripravim res kaj posebnega in da pride veliko ljudi, ki vse pojedo.
Ne maram, da mi hrana ostaja, ker potem vse pojem sama, kile pa gredo v višave.
Uživajte v kuhanju še naprej in razvajajte lačna usta.
Forum je zaprt za komentiranje.