Kdaj berete?
Dragi moji molji (oz. drage moje moljice ali kako bi se temu reklo?), kdaj si vzamete čas za branje? Jaz recimo:
– skoraj obvezno kakšne pol ure pred spanjem
– nujno na letališčih in letalih; zdi se mi, da takrat lahko preglodam vse najhujše primerke
– nekako skoraj nikoli na službenih poteh v hotelih, pa sploh ne vem, zakaj – najbrž je povezano s tempom kakšnih sestankov, večerij in podobnega; zvečer potem raje buljim visoko zahtevne večerne prispevke na RTL, DSF in podobnih intelektualnih postajah :-)))
– popoldne v fotelju pravzaprav redko, eno knjigo na pet morda
– ampak če je dobra knjiga, pa kadarkoli. In hvala bogu je že dolgo tega, od kar je zaradi tega vzplamtela kakšna manjša vojna zakoncev Rose.
Pa ve/vi?
Berem največkrat zvečer pred spanjem (ko otroka že spita, mož pa ponavadi tudi:), redko popoldne, med popoldanskim počitkom otrok (če ne šarim po kuhinji), sem pa že kdaj tudi zjutraj, okrog šestih, preden sta se otroka zbudila, seveda, če sem šla zvečer dovolj zgodaj spat – to je posebne vrste mir in užitek.
No, berem tudi, ko sta moja mala dečka budna, ampak takrat berem njima.
Obvezno pred spanjem (res bi lahko na prste naštela večere, ko v zadnjih nekaj letih tega nisem počela), v 90 odstotkih voženj z mestnim busom (zdaj, ko delam doma, je to redko), med kofibrejki (ca. 10 minut na dve uri), redko popoldne na kavču, ker preprosto nimam časa, včasih med jedjo, obvezno v banji. Se pravi – kadarkoli ni drugih neodložljivih reči. Ker moja dediča spadata med slednje, lahko knjižni molj v meni končno zavzdihne – hvala bogu, da je konec dopusta! :)))
Jaz pa se ne spravim brat knjige, če nisem 100%, da bo vsaj 1 uro mir – torej, da bo branje možno. Izjema se le kakšne strašno napete knjige, ko se bližajo koncu. Tako da berem le zvečer, odkar moja prestolonaslednika hodita spat bolj pozno, pa skoraj samo še pred spanjem. Tudi zato sem taka počasnela :-). Vsak dan pa berem tudi med cca. 21.30 in 22.30 uro – otrokoma. Odkar sta večja, je čisto fajn, ker beremo knjige, ki pritegnejo tudi mene. Edino trenutno sta čisto preveč navdušena nad Pet prijateljev (matr, tole pa je primerek knjig “vse po istem kopitu”, o katerih smo enkrat debatirali!), na žalost.
Zadnje čase bolj redko.
* Seveda pred spanjem, najraje v postelji. Zna se zgodit, da berem tudi do zgodnjih jutranjih ur (ampak to je zadnje čase zelo zelo redko. Ker slabo izberem knjige ali ker sem preveč utrujena?)
* Zjutraj, če vstanem dovolj zgodaj in če bi rad prišla do konca kakšne še posebej zanimive zgodbe.
* V avtu, če gremo po poti, ki jo že poznam (to je prvi pogoj). Če poti ne poznam, gledam skozi okno.
* Z vlakom ali avtobusom se že dooooolgo nisem vozila. Ko pa sem se, sem tam vedno brala.
* V čakalnici pri zdravniku ali zobozdravniku ali frizerju itd.
* Na kavču, če sta otroka še posebej pridna in mož odsoten.
* Kot Enka zvečer otrokoma, celo ob istem času.
* Enkrat ali dvakrat mi je celo uspelo, da sem nedeljsko popoldne preživela v postelji s knjigo v roki. Pa nisem bila bolna! Sploh ne vem, kako se mi je nasmehnila taka sreča, da me otroka nista hodila gnjavit. (ob nedeljah kuha kosilo tašča, jupi!)
Na koncu pa lahko še kopiram/prilepim od Katje10:
“Sicer pa sem zmožna brati povsod in ob vsaki priložnosti”
Zadnje čase mi uspe brati le še kakšne pol ure pred spanjem, pa še to se mož ves čas pritožuje, da ga moti svetloba, berem namreč najraje (oz. skoraj izključno) v postelji.
Če pa je knjiga taka, da je ne morem odložiti (v zadnjem času je bil tak le Harry Potter, mogoče Parsons in njegove Družine so zakon), potem kradem trenutke za branje vsepovsod, tudi v službi, popoldne pa otrokom namenoma dam risanke za gledat (in se počutim grozno mamo, ampak odvisnost je hudič), pa zjutraj malo kasneje grem od doma in še malo berem.
Drugače pa vedno berem pri fizerju, čeprav me je ravno danes premagal rumeni tisk, pa na avtobusu, če se z njim kdaj peljem, pa v čakalnicah pri zdravnikih, če ne čakam z otroki, pa ko čakam na servisu, da mi popravijo avto… Na dopustu sem prejšnja leta največ prebrala sredi dneva, ko so otroci spali, preden sem imela otroke pa ves čas na plaži v senci.
Vidim, da smo si precej podobn(e)
– pred spanjem, najraje v postelji, tudi do zgodnjih jutranjih ur, če nisem preveč utrujena in če je knjiga te sorte – ampak jih je zadnje čase bolj malo,
– zjutraj, če se mi ne da že ob 6h pasti iz postelje in delati (samozaposlena),
– v čakalnicah pri zdravniku in zobozdravniku, sploh pri drugem, da mi ni treba misliti na to, kaj me čaka, vedno tudi pri frizerju,
– na kavču popoldne včasih, če me na mizi ne čaka preveč prevodov ali če se odločim, da bom delo nadaljevala raje, ko gresta otroka spat. Ko otroci rasejo, je to početje vedno bolj pogosto, z leti izkušenj z delom doma je tudi urnik vedno bolj dodelan – kar definitivno ne pomeni, da se nikoli ne spremeni 😉
– na letalu, ampak to je tako poredko, da ni omembe vredno, kvečjemu kot antipod avtu – v avtu še zemljevida ne morem brat, ker mi je v hipu slabo; ko je treba kam priti po navodilih z zemljevida, vozim jaz, navigira pa moj dragi.
Bye, Kitty
Bralka, v službi lahko berem med malico ali po končanem delu, pri čemer sem sama v pisarni. In seveda tudi ne, kadar imam delo s strankami :)))) Res pa je, da me redkokatera knjiga tako pritegne, da sem jo pripravljena tovoriti še v službo.
Sem pa tudi jaz kupila majhno lučko, ob kateri je res muka brati, ampak šment, tudi ta moti mojega moža. Hecno je, da kadar pa on bere zvečer ali ponoči, si jaz (skoraj) brez pritoževanja nataknem tista očala iz blaga, da imam temo, pa naprej spim.
Tudi jaz lahko berem praktično povsod,ko imam le 10 minut časa, razen med vožnjo, ker mi je slabo, sicer pa
med kuhanjem kosila
pri pitju kave, če sem sama
zvečer uro ali dve obvezno
na dopustu odkar sta otroka večja, na plaži….
poleti velikokrat tudi pop, na terasi- sem v šoli in imam poleti veliko dopusta
danes ob treh ponoči, ker zaradi stresa v službi nisem spala
kadar kam gremo, ker nikoli ne veš, morda zastoji na cesti – obvezno imam čtivo s sabo
v čakalnicah tudi
Verjetno sem še kaj pozabila, mi je bilo pa zanimivo razmišljati o tem pa tudi prabrati, kdaj berete ostali, lepo soboto
Zelo podobno kot vi. Najraje berem v zgodnjih jutranjih urah, nekje med peto in sedmo, ko v hiši vlada blažen mir in še vsi spijo. Če z možem pijeva zjutraj kavo doma, bere on časopis, jaz pa knjigo – zato hodiva na kavo raje v sosednji lokal, ker sva tam bolj družabna :-))) Knjiga je vselej v torbici, da jo lahko berem, če moram koga počakati na kavi … Tudi sama berem v čakalnicah. Sem se pa prav nasmejala, ko sem opazila da tudi vi preberete rumeni tisk pri frizerju – je to zgleda res neko rumeno okolje :-)))) Tam navadno informacijsko nadoknadim vse, kar sicer zamujam, in se tako kot Katja še lep čas čutim zelo informirano :-))
Zvečer pa mi ne gre najbolje, ker prehitro zaspim, in zato ob večerih ne berem.
Če sem še pred dobrima dvema letoma uspela v mirnih jutrih prebrati nekaj strani knjige pred odhodom v službo, je zdaj ta čas po prebujanju namenjen jogijskim takim (soncu) in drugačnim (luni) pozdravom. 🙂 Tako ostajajo za branje primerni predvsem večeri, ki jih raje preživim ob knjigi kot gledanju televizije. Ker imam srečo, da si včasih uspem dnevne naloge prikazati kot ne nujne, me že na poti domov veseli misel, kako se ob prihodu preoblečena v trenirko udobno namestim s knjigo in čajem v roki. Kot nalašč za to so petkovi popoldnevi.
In poletja ob morju brez knjige si skoraj ne znam predstavljati…
Ja, smo si kar precej podobne: tudi jaz najraje berem v postelji, zvečer obvezno, ne pustim pa si vzet užitka ob sobotnih in nedeljskih jutrih (nisem med zaspanci, se zgodaj zbudim), ko ukradem kako urico in berem v postelji, dokler iz kuhinje ne zadiši po kavici. Pa dopust – takrat knjige dobesedno požiram. Drugače pa berem, kjerkoli in kadarkoli imam vsaj pet minut časa. Ja, v čakalnicah obvezno pa na letalu, med vožnjo z avtobusom, vlakom, avtom pa ne, ker raje opazujem okolico. Pri frizerju pa isto kot ve: razne tračarske revije pa četudi so starejšega datuma. Tudi jaz tovorim knjigo vsepovsod s seboj, čeprav velikokrat že vnaprej vem, da ne bom imela časa knjige niti odpret – občutek je pa tako fajn! Pa še to: tudi mojega moža moti prižgana nočna lučka v spalnici… 🙂