Mogoče na ravno najbolj hvaležna tema, pa vseeno – ni vse za vse.

Grem prva:
Trenutno mi pade na pamet samo Paasilinna (prebrala kaki dve ali tri nejgove, pri vseh sem kar težko listala do konca, se mi zdi, da se preveč trudi).

No, je pa še nekaj posameznih naslovov drugih avtorjev, ki jih nisem mogla nadaljevat, ampak zaradi tega ne upam posploševat na vse njihove knjige (recimo Pijevo življenje, nekaj od JM Simmla, kratke zgodbe od Salingerja …).

Hemingway

Močno precenjen pisun, ki ga popolnoma neupravičeno mečejo v isti koš z res dobrimi ameriškimi pisatelji, kot sta recimo Steinbeck in Vonnegut.

Meni prvi pade na pamet John Irving, iz istega razloga, kot ga je Regla navedla za Paasilinno. Tudi Ian McEwan mi po pravilu ni vlekel, izjema je Pokora, v planu pa imam vsled priporočil tudi On Chesil Beach. Morda se je na stara leta popravil, hehe.

No, pa seveda Coelho in njemu podobni, ki mi skušajo prodati stvari, ki jih že itak vem. Marš stran!

Hehe, Oja, vidiš, meni pa ravno Irving zelo všeč in se mi zdi, da Paasilinna raca za njim, pa mu ne uspe. Saj – vsake oči svojega malarja, ane 🙂

Pozdravljeni,

meni tudi Paasilinna nikakor ne gre, pa naj ga nekateri še tako hvalijo. Ne razberem smisla.

marika

Čefurji raus! Gorana Vojnovića.
Ne vidim nobenih presežkov v tej knjigi.

Enako tudi jaz ne.

Številni klasiki (grozno, saj vem, a ne morem pomagati, Balzac pa Tolstoj pa Shakespeare pa … tudi Cankar večinoma, totalno me zamorijo).

In nasprotni pol, najhujši šoder chicklita, npr. Quickova, Kurthyjeva, Taylorjeva, Steelova.
Carmen Reid pa me je recimo očarala z Življenje je norišnica, a popolnoma ubila s Trije v postelji.
Skratka, kar je še podobnih avtoric, gotovo sem jih en kup že pozabila.

Pri nekaterih pa imam ‘mejo’. Prenesem recimo 3 knjige Victorie Holt, 2 knjigi Mary Higgins Clark, 4 Simmlove, 5 Sheldonovih, 2 Konsalikovi, 3 Wallaceove. :)) Ko prestopim mejo, se vse šablonsko ponavlja in stvar izgubi ves smisel in čar.

K.

James Paterson,ker so mi njegove knjige dolgočasne in se jih odkar sem nekoč prebral ene tri njegove knjige še s palco ne pritaknem. Tega se pa še bolj vestno držim odkar sem izvedel,da on knjig sploh ne piše ampak napiše samo kratko vsebino,njegovi pomočniki pa potem napišejo celo knjigo.

damjana murka, ki mi ga je posodil prijatelj, saj sam ne kupujem knjig, nisem mogel prebrati. prav tako nisem utegnil prebrati življenjepisa urške čepin. tovrstnega humorja enostavno ne razumem. zakaj ljudje pravijo, da so dogodki iz življenj, ki jih ne privoščim niti svojemu največjemu sovražniku (kakšnemu četniku, duhovniku ali drugemu klerofašistu), zabavni?

Poleg totalnega pofla (menda ni treba naštevati) preprosto ne morem brati fantazijskih knjig v vseh oblikah, enako velja za ZF (s častno izjemo Štoparskega vodnika). Sem pač dolgočasen človek, ki se najraje valja po našem časprostoru…. Od hipa, ko sem prestopila starostno mejo, ki jim je namenjena, tudi ne morem brati knjig, ki so načeloma namenjene otrokom, pa čeprav vza katero vidim, da je zelo dobra in vse to – ampak ne gre. “Otrok v meni” je dokončno crknil.