katera je zadnja v 2008 oz. prva v 2009
Najprej se seveda pridružujem prejšnji temi: srečno novo branje v 2009 (in naprej), potem pa sprašujem: katera je vaša zadnja v 2008 oz. katera bo prva v 2009?
Sama sem pravkar začela s T.Lindgren, Resnici na ljubo (Euroman), in se mi zdi kar obetavna, bo pa šla še v novo leto.
Pa vi?
Še enkrat srečno in veliko dobrih namigov!
Zadnja iz 2008 (in to brana v zadnjih urah pred polnočjo): Stephen King: MOBI. Poročilo (precej razočarano) sledi. 🙂
“Nova”, ki sem jo odložila na polovici, ker je dedek Mraz (predčasno) prinesel Mobija, in ki me bo danes pospremila v spanec, pa je Rhanna (Fraser), ki je – glede na to, v kakšnem spominu mi je ostala kot najstnici – tudi prinesla nekaj razočaranja, vendar moram priznati, da zelo vleče in tudi pomirja, čeprav je mestoma prav hudo osladna. Vendar le ni vse happy end in tako idealno kot pri šundu, o katerem je pred kratkim tekla beseda tukaj. No, recimo, da je to vrsta “najboljšega” šunda. Nekaj takega. 🙂
K.
Zadnja knjiga v 2008: je bila Paasilinnov Očarljivi skupinski samomor.
Ker sem o Paasilinnu slišala že toliko pohval (to je prva njegova knjiga, ki sem jo prebrala), je bilo razočaranje strahotno. Resda ste pisali, da vsa njegova dela niso enako dobra – in upam, da tole ne velja za najboljše. Sama ideja se mi je zdela super, tako medle uresničitve pa res nisem pričakovala. Z izjemo fore ali dveh se mi knjiga ni zdela duhovita, pa tudi sicer se mi ni zdela posrečena – v nobenem smislu.
Prva knjiga leta v 2009: Kako vojak popravi gramofon Saša Stanišića.
Prvenec, napisan v nemščini, kjer avtor živi že od otroštva, je pri nemških bralcih naletela na navdušen odziv – prevedena pa je (oziroma še bo) v 27 jezikov.
Gre za delo, napisano skozi otroške oči, glavna tema je življenje višegrajske srbsko-bošnjaške družine pred, med in po vojni v YU. Knjiga je razdeljena na dva dela, vsak del pa na več zgodb, ki ustvarjajo sklenjeno celoto.
Stanišić vsekakor zna odlično pisati, tu ni kaj. Prva polovica knjige se mi zdi brezhibna: hecna, pretresljiva, kar hočete. Drugi, bolj fantastično obarvan del, me ni v celoti prepričal, še naprej je enako dobro napisan, vendar ne vem, ali so vse zgodbe v njem čisto “nujne”. Morda bi bilo koristno, če bi avtor (ali pa morda urednik) ta del še enkrat prečesal – a tudi brez tega s tem nočem reči, da je slab, nikakor, le malo manj me je “držal”. Knjiga je v tem delu bolj razrahljana, kar samo po sebi ni slabo, in vendar me je sem in tja nekaj motilo, pa še sama ne vem, kaj.
Kakorkoli, knjigo toplo priporočam, sploh ljubiteljem ex YU avtorjev, kot so Aleksandar Hemon, Jergović ipd. Še ena dobra knjiga na temo življenja v ex YU in vojne, ki pa se na vojno ne “šlepa”, kot bi si drznila reči o Ključaninu, ki me je s svojim plastičnim upodabljanjem grozot vojne in črno-belo optiko prej odbil kot kaj drugega.
Menim, da bo po tem prvencu Stanišić zagotovo napisal še kaj dobrega, saj piše odlično, ima izoblikovan slog in sploh vse, kar rabi pisatelj. Prepričana sem tudi, da bi se dobro znašel pri pisanju o drugih temah. Skratka, to ime si velja zapomniti. Knjiga Kako vojak popravi gramofon mi je torej ponudila prav lep vstop v novo leto.
Čisto za konec pa še splošna pohvala založbi Modrijan, ki me že kar praviloma navduši s tem, da so njihove knjige tehnično skrbno pripravljene, predvsem pa dobro lektorirane & korigirane.
Glede Paasilinna se strašno strinjam. Sem jih nekaj prebrala in bi rekla, da so vse nekako takele. Mene ni prepričala nobena. Tile Samomomori – prve dve strani sta se mi zdeli obetavni, no, ideja tudi, potem pa nič-nič-nič.
Aja, pa še glede Mobija – tudi žal razočarana (pa sem sicer Kinga rada brala).
Pa še lep prvojanuarski pozdrav!
Za novo leto sem bila ravno na polovici knjige Spopad kraljev, tako da je zadnja lanska ista kot letošnja prva 🙂
Večinoma uživam v branju, žal pa me skoraj na vsaki strani kak “prevedek” spomni na to, kdo je prevajalec. Škoda denarja, ker sem prepričana, da je po prvem branju ne bom več vzela v roke.
H1 povej, si prebrala tudi 1. del, Igra prestolov? Kakšna se ti je zdela? Prevajal jo je namreč drug prevajalec, Boštjan Gorenc. Če znaš kolikor toliko angleško, ti priporočam, da knjige iz serije (trenutno so štiri, naslednjo vsi nestrpno pričakujemo) prebereš v originalu:
A Game of Thrones (prevedeno: Igra prestolov)
A Clash of Kings (prevedeno: Spopad kraljev)
A Storm of Swords
A Feast for Crows
Angleške verzije so seveda “paperback” različice (mehka vezava) in so občutno cenejše od slovenskih bibličnih ustreznic 🙂
@K10 in dear heather: Bi se pridružil k mnenju o Paasilinni; pri nas doma slovi po ti. “runklastem” pisanju in nekako definira svoj literarni prostor, kamor po nekaj njegovih knjigah pač ne posegava več. Je pa seveda res, da ima kopico oboževalcev, ki cenijo njegov humor (do sedaj mi ga še ni uspelo odkriti), in je najbrž tudi prav tako.
Lani zadnjo prebrala med mladimi že skoraj kultno Somrak (Meyers, v originali Twilight), ki me je čisto navdušila (vampirji so hudo seksi press).
Letošnje leto začela s Christopherjem Brookmayerjem: All fun an games until somebody loses an eye (ni šlo drugače, naročila prek Abebooks) in mi je zelo všeč. Ugotovila sem, da celo leto 2008 nisem prebrala niti ene knjige v angleškem jeziku, tako da me je malo skrbelo, kako bo, pa branje kar lepo teče, najbrž se moram zahvaliti avtorju. Na dobri polovici močno priporočam.
Glede Paasiline: meni pa je všeč. Še vedno se mi zdi najbolj duhovita Gozd obešenih lisic, ampak če jih ravno ne bereš eno za drugo, so zmerno smešne (no, ne režim se na glas, ampak pri meni je uspeh, če se enkrat ali dvakrat pri celi knjigi polglasno zahahljam), inteligentne, je pa res, da se gladko berejo, ni nekih posebnih slogovnih okraskov in to. Ampak pri meni je to plus, saj modernističnih poskusov v slogu ne prenašam najbolje (dober primer je npr. Skrita kamera Dimkovske, ki je zaradi -bom rekla- posebnega sloga nisem prebrala do konca).
Po tistem, ko se kar nisem mogla spraviti k Reisenfiebru (hvala, K10! ;)), sem z veseljem pograbila One Hit Wonderland angleškega komika Tonyja Hawksa, ki mi je ostal v lepem spominu s knjigo Playing Moldovans at Tennis. Človek si dela življenje zanimivejše tako, da sprejema nenavadne stave – v Moldavcih je npr. stavil, da bo v tenisu premagal celotno moldavsko nogometno reprezentanco, v tokratni prigodi pa se obveže, da bo v dveh letih naredil hit, ki bo kjerkoli na svetu prišel med prvih dvajset. Njegov humor je krasen, vsebina pa ustrezno odbita, tako da se bom tudi za njegovi ostali knjigi zagrebla ASAP. Omenjeni dve imajo celo v naši Grbi, navalite!
Tik pred novim letom je na pragu pristal tokratni Abebooksov paket, tako da sem iz njega brž pograbila Case Histories meni vselej ljube Kate Atkinson. Ah, ni mi žal, kje pa!
Luj Šprohar: Iluzije so utrujene – eminentni predstavnik zveze slepih in slabovisnih (če ga niso zaradi cinizma že ušutirali) se zaradi neizživetih frustracij postavi v vlogo videčega slovenskega povprečnika, ki na pragu srednjih let potegne črto in na malo več kot 300 stranah naredi prvoosebni obračun svojih halucinacij. Predvsem je na udaru nežni spol.Toplo priporočam mizoginom in feministkam. Prvim v užitek, drugim v ogorčenje.