kam vejico?
Nikamor.
Pravilen je zapis: Sava, d. d. (v nadaljevanju naročnik)
Če pa je to v stavku, bo za oklepajem vejica, če se stavek nadaljuje, oziroma pika, če je za oklepajem konec stavka.
Ločilo pride za oklepajem, je pa malo čudno, se strinjam. 🙂 Včasih poskušamo tudi malenkostno zamenjati besedni red, da se izognemo “čudnim” 🙂 načinom zapisovanja ločil, ampak za to potrebujemo širiši kontekst, da se vidi, kaj je mogoče narediti.
Imamo stavek:
1) Sava, d. d., se zaveže, da bo …
Jasno je, da sta v 1. primeru dve vejici, ki ločita od stavka vrinjeni dodatek. Enako kot v primeru France Prešeren, največji slovenski pesnik, se je rodil v Vrbi.
Težav prav tako ni v tem stavku:
2) Sava (v nadaljevanju naročnik) se zaveže, da bo …
Kje pa sta ti dve vejici v naslednjem primeru?
3) Sava, d. d. (v nadaljevanju naročnik), se zaveže, da bo …
Ne zdi se mi logična ta druga vejica. (čeprav jo je nekam vendarle treba postaviti)
Navsezadnje je naročnik Sava, d. d., ne samo Sava.
Besednega reda kaj prida premetavati ne morem, ker je to pogodba.
Torej Filip, kaj meniš?
Najprej predlog – če je uresničljiv. Pogodbe imajo navadno enovit vzorec:
Prva možnost:
Jure Novak,
Rožna cesta 10,
2000 Maribor (v nadaljevanju: naročnik)
in
Tralala, d. d.,
Grmovje 10,
2000 Maribor (v nadaljevanju: izvajalec)
skleneta
NAJEMNO POGODBO
************************
Druga možnost – brez vejic:
Jure Novak
Rožna cesta 10
2000 Maribor (v nadaljevanju: naročnik)
in
Tralala, d. d.
Grmovje 10
2000 Maribor (v nadaljevanju: izvajalec)
skleneta
NAJEMNO POGODBO
Če je oblika takšna, nimaš težav z vejicami za zaklepaji.
____
Če pa vejica za zaklepajem mora biti, pa pač mora biti.
Kot si zapisala: Sava, d. d. (v nadaljevanju naročnik),
Meni se tvoj primer ne zdi niti malo čuden, ampak povsem logičen, in to logiko si tudi sama povsem pravilno začutila. Bravo in še večkrat si tako jezikovno prisluhni (mislim povsem resno, vem, da se včasih na forumu kaj lahko tudi kot zafrkancija prebere).
Ne morem nehati komplicirati:) Nisem dovolj dobro razložila svojih pomislekov. Meni se primer zdi nelogičen, in sicer zato, ker “tehnično”
Sava, d. d. (v nadaljevanju naročnik),
po mojem pomeni, da se ta razlaga v oklepaju navezuje na d. d., ne pa na celotno besedno zvezo, torej Sava, d. d.
Brez dvoma morata biti vejici dve in brez dvoma bi bilo še manj logično, če bi bila vejica pred oklepajem.
Čeprav je uveljavljena različica edina sprejemljiva, me pri njej moti, da je nelogična. Se vam ne zdi?
Tako pač je. Vejica mora biti in biti mora za oklepajem, ker pred oklepajem ne more biti. Vse, kar ti preostane, je, da kolikor le moreš, spremeniš besedni red. Ampak če praviš, da to ni mogoče, pač ni.
tina-p, meni se zdi zadeva povsem normalna, to je recimo podobno kot:
Filip Novak, univ. dipl. ekon. (v nadaljevanju naročnik), naroča bla bla …
“Sava, d.d.” je pač celotno (skrajšano) ime podjetja.
Saj te razumem glede logičnosti, obenem pa lahko navedem besede mojega profesorja slovenščine, da “jezik ni matematika, vsebuje polno izjem, posebnosti in tudi ‘nepravilnosti'”.
Hvala za potrpežljivost:)
Še eno vprašanje. V pravopisu (Nestavčno-stavčni enakovredni deli) je tale primer:
– Pozimi in kadar je mraz, moramo zakuriti.
Kaj pa če obrnemo? Ali v tem primeru vejica je ali ne? Ali podredni stavek tu velja za nestavčni enakovredni del (kot piše v pravopisu)?
– Zakuriti moramo pozimi in kadar je mraz.
Vprašanje ni čudno, so pa to strokovni izrazi in marsikomu manj znani ali celo neznani.
Če prav razumem, je jedro vprašanja v razliki med nestavčnimi in stavčnimi deli. Je tako?
Nestavčni deli so tisti, ki sami niso stavek, ampak skupaj z drugimi stavčnimi členi tvorijo stavek. V pravopisu je navedenih nekaj klasičnih zadev, podobno tudi: tekmovanje poteka v Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti ipd. – med temi deli se vejica vedno piše in to so nestavčni enakovredni deli. Enakovredni si lahko razložiš tudi tako, da so vsi enako pomembni za tvorbo stavka (zakaj bi opustili en kraj npr. na račun drugega?).
Stavčni enakovredni deli pomeni podobno kot zgornje: deli so enakovredni, so pa v nasprotju z nestavčnimi to takšni deli, ki so sami stavek. Npr.: Tekmoval je, vendar ni pobral nagrade. Gre torej za stavčna dela; na vsaki strani vejice je svoj stavek, tole je mimogrede dvostavčna poved, dela pa sta enakovredna, saj sta oba enako pomembna za tvorbo povedi.