Kam gre ta svet
Zdravo, vsem
Evo, torek, dan pred praznikom…jaz in moj dragi vsak za svojim računalnikom…v službi…in tko je danes, in je blo včeraj…in bo jutri in vsak dan. Kredite in položnice je pač treba plačat…pa če se daš na pol!
In, ko tako delam, zraven razmišljam, kako lepo bi bilo, da bi me nekdo odnesel daaaaleeeč proč od tega sranja….da bi vsaj za trenutek pozabila na delo, denar in vse težave tega sveta.
Načeloma ne podpiram tistih, ki varajo svoje partnerje…vendar jih začenjam razumeti…..resnično vidim težavo v tem, da (bodimo pošteni) po desetih letih nekih hudih metuljčkov ni več…in itak ni mravljinčkov kar tako…in če prištejem še tole sex killersko življenje….JA KAKO hudiča naj se sprostim??
Bodite lepo!
Misliš, da metuljčkov več ni, ker nisi sproščena ali pa nisi sproščena, ker ni metuljčkov?
Ojej…sej ne vem…nisem toooolk razmišljala…sam tko me je zanimal…a tud drugi pari tok velik časa namenjate delu, pa problemom…al ne? Zdej me boste najbrž vprašal…kolk je tolk velik:) Ja tolk, da ne čutiš več želje po ničemer…da metuljčkov ni več…sem se že sprijaznila…to je spet druga tema…ja sprostitev…mogoče je to to…potem pa še druga stvar…ko se nabere vsega preveč…se sploh še lahko sprostiš – mislim na par?
Odnos ni zgolj lovljenje metuljčkov:). Saj veš, da se temu reče stanje zaljubljenosti, ki ima baje življenjsko dobo treh let. Partnerski odnos predstavlja mnogo več. Gre za rast obeh, spoznavanje samega sebe v drugačnih preizkušnjah, občutek varnosti, sprejetosti. Dajanje in sprejemanje…vse to je ljubezen. V kolikor preraste v bolezen, se oba ob tem trošita in nič več ne doprinašata v odnos, potem se je prekinila rdeča nit, ki vaju je nekoč povezovala z določenimi razlogi. Vse je normalno in rešljivo, če si sploh še želita vstopati v partnerstvo. Kjer ni želje, ni motivacije. Ne vem, kaj se je zgodilo pri vama, kaže pa na alarm prve stopnje.
Kako se sprostiš? Kako naj vemo zate, za vaju?:) Znotraj partnerstva naj bi to spoznala…al sta že vse pozabila in je to tako daleč:). Pogovarjaj se s svojim partnerjem, on ti lahko da marsikateri odgovor:).
Bejž dol s foruma in se zateči k njemu, k svojemu partnerju. Njemu povej vse, kar te muči.
Ravno danes sem se pogovarjala s prijateljico, ki je z žensko v vezi že skoraj 7 let in je razlagala ravno o spremembah, ki se zgodijo tekom let. Kako se obe spremenita, na boljše, kako si še vedno vzameta čas samo za njiju, se presenečata, trudita, ljubita in ja, to je videt tudi iz njunih dejanj/obnašanja. Verjamem pa da sta v manjšini.
Druga prijateljica je s tipom že 8 let, še nimata otrok in mi včasih pojamra, kako ji za valentinovo nič več ne piše, ne preseneti magari s kartico ali pač neko pozornostjo, po drugi strani pa je prijateljica bolj kot kdajkoli prej prepričana, da želi preživet ostanek življenja z njim. Ker se ujemata. In trudita, da jima je dobro. Toliko sta že skozi dala, tudi vezo na razdaljo (več tisoč km), da sta res prevetrila njun odnos. Ne vem, koliko metuljčkov je živih, vendar se ljubita in podpirata.
Naveličanost prej ko slej pride, a če se vsaj en od vaju ne bo zbudil in začel reorganizirat vajin odnos, vaju no to prej ko slej pokopalo. Če si se avtorica začela spraševat o tem, je morda fino, da ti načneš pogovor o tem.
V vsaki stvari pride do naveličanosti, če nismo več pripravljeni vlagati svoje energije. Opažam, kako imajo nekateri vezani ljudje podcenjevalen odnos do svojega partnerja. Veliko je obrekovanja, kar kaže na nespoštovanje do partnerja. Včasih se sprašujem, zakaj so eni pari sploh skupaj, če se ne prenašajo in recimo v družbi jasno kažejo, kako sta kot pes in mačka. Ali je to njuna sprostitev, adrenalin in si doma padeta v vroč objem:). In spet odvisnost od pričakovanj drugih. Kaj si bo sosed mislil in kaj bo rekla “mamca” iz druge vasi:).
Potem je še to, da se folk ne zanima za nobeno stvar več. Samo služba, družina, služba, družina. Saj to te izčrpa. Več posvečanja sebi, da se posledično lahko tudi partnerju. Vlaganje v odnos pomeni v prvi vrsti vase.
Ja sej imate vsi prav…tud jaz:). Ravno to,kar je napisal Goldfish je po moje srž problema. Ne vzamemo si dovolj časa zase..najprej smo otroci majhni…pa kradeš trenutke…..potem to furamo neko kariero leta in leta…pa odplačujemo kredite…in vmes…želja izgine. Jaz to vem, in se zato trudim in pogovarjam s partnerjem…vsak dan…vendar mi včasih mal dol pade…
Sej bo..lep večer!!
V vsaki stvari pride do naveličanosti, če nismo več pripravljeni vlagati svoje energije. Opažam, kako imajo nekateri vezani ljudje podcenjevalen odnos do svojega partnerja. Veliko je obrekovanja, kar kaže na nespoštovanje do partnerja. Včasih se sprašujem, zakaj so eni pari sploh skupaj, če se ne prenašajo in recimo v družbi jasno kažejo, kako sta kot pes in mačka. Ali je to njuna sprostitev, adrenalin in si doma padeta v vroč objem:). In spet odvisnost od pričakovanj drugih. Kaj si bo sosed mislil in kaj bo rekla “mamca” iz druge vasi:).
Potem je še to, da se folk ne zanima za nobeno stvar več. Samo služba, družina, služba, družina. Saj to te izčrpa. Več posvečanja sebi, da se posledično lahko tudi partnerju. Vlaganje v odnos pomeni v prvi vrsti vase.[/quote]
Ljudje le podoživljamo in izpolnjujemo svoje poslanstvo in s tem smisel svojega življenja.
Tudi to, da sta dva kot pes in mačka, je za njiju le realizacija tega, kar sta.
Ljudje smo takšni, kakršni pač smo, ker zaenkrat ne znamo biti drugačni.
S pomočjo izkušenj in z zavestno voljo lahko spremenimo pri sebi kakšne malenkosti. In to je v glavnem vse.
Živimo v času, ko je pomemben zunanji videz, prestiž in materijalizem….Zato večinoma vsa energija in čas gre v to smer, da se uskladimo z družbenimi pričakovanji. In ob tem pozabi nase in svojo dušo…..
Denar, ki se prodaja si ti:
http://www.youtube.com/watch?v=FONctSYZf5s&feature=relmfu
Ameriške sanje:
http://www.youtube.com/watch?v=Ae65IeDiLmE&feature=relmfu
Forum je zaprt za komentiranje.