Kakšen se vam zdi stavek

“Nekaj sem te vprašal!” , meni deluje grobo in neprijazno.

Kakšen se pa vam zdi?

Skratka, imaš primeren vzdevek.

Nežna kot mimoza.

Vprašanje je pa čisto OK.

Zavisti od situacije in tona. Mrk pogled, že itak koleričen ali izkazano nasilen tip, morda celo pijan, ki z jeznim glasom sprašuje, zakaj je iz službe zamudila 5 minut, res zveni grobo. Miren glas, besede izrečene celo malo z nasmehom, sploh če gre za vprašanje, ali bi rajši sadno ali čokoladno torto, pa zvenijo čisto drugače.

Hvala za mnenja. Sva  namreč z možem včeraj zvečer malo besedovala in je on pač drugačnega mnenja. Ni šlo pa ne za zamudo in ne za tortice.?

Vesela bom še kakšnega mnenja, da vidim ali sem res mimoza ali pa prav čutim.

Ko je klicaj na koncu verjetno ni za torto  🙂

Stavek, ki deluje podobno kot “saj sem rekel/a”. Dvigne pritisk pa če je še tako lepo zavit v nasmeh.

“Nekaj sem te vprašal!”

To reče podrejeni nadrejenemu. 🙂

Zanimivo. Ali lahko razložiš po čem sklepaš, da je to stavek podrejenega?

Ni za prvi odziv, če pa je človek moral nekaj časa čakati, se mi zdi pa normalen odziv – oz poziv k odgovoru.
Je pa to zelo odvisno od situacije, tona in samega človeka.

In zakaj ne odgovoris na vprasanje?

Grobo ali ne, sori, ce te nekdo nekaj vprasa in se ti delas francoza, potem dobis ‘nekaj sem te vprasal!’ s klicajem na koncu!

Agreed.

Fer bi bilo, da opišeš, zakaj je moral poudariti, da te je nekaj vprašal. Okej, če je to situacija, ki se ponavlja: tip pride domov, sede za mizo, pa ga kosilo že ne čaka in zagodrnja, kaj se žena obira, da se juha že ne kadi pred njim na mizi. Žena je normalno tiho, ker ve, da ni pravilnega odgovora. In potem on vzroji, da jo je nekaj vprašaj in sledi klofuta.

Ampak nimam občutka, da je tukaj šlo za tako situacijo.

Kaj te je pa vprašal?

Vidim, da znate razmišljati. Če bi napisal obratno bi bilo navidezno morda bolj logično. Kjerkoli ste,  ste v vlogi igralke in igrate neko sceno kot igralka. Na besede “Nekaj sem te vprašal!”, lahko reagirate na različne načine. “Ne najdem odgovora!”

Ja, zakaj nisem odgovorila in to takoj, zato, ker sem bila zamišljena, z mislimi čisto drugje. Zgodila se nama je pa nekaj dni nazaj ena boleča izguba.

Vprašanje je bilo pa čisto nepomembno. Zakaj je pa poudaril, da hoče odgovor pa ne vem. No, kakorkoli, izgleda, da sem res preobčutljiva. Imam pa rada nežnost in prijaznost.

Vsaka grobost me zmoti in zaboli. Mož mi je rekel, da ta stavek ne pomeni nič slabega, meni pa je dvignilo pokrov.

Zato sem tudi hotela še “drugo” mnenje.

V besedah je skrita magična moč. Tudi tu. Globoko v svoji psihološki notranjosti smo vsi izredno občutljivi. Enkrat bolj, drugič manj, kakor kdaj. Besede lahko zdravijo, lahko povzročajo tudi stanje nasprotno od zdravja.

Hoces neznost, a ti je dvignilo pokrov, torej ne dajes od sebe samo neznosti, ni tako?

Drugo, ce st dozivela izgubo, se vsak od vaju sooca s tem in vsak na svoj nacin, ti si zamisljena, on bi pa rad odgovor.

Ce bi bila sama nezna, bi ga vprasala, zakaj tako grob odziv, ko nisi odgovorila na nepomembno vprasanje, jer si bila nekje globoko v sebi in bi se potem lahko cisto mirno pogovorila brez odbijanja pokrovov.

Nekdo v stanju stresa, kar izguba definitivno je stres in to kar fajn stres, reagira zamisljeno, zalostno, drugi vsa ta custva dozivlja z neko mere jeze, ki ga spravlja v produktivno stanje…

Morda je pa moz samo jezen, ker tudi sam pozrebuje od tebe razumevanje po njegovi meri, ne po tvoji, a ti mu teg ne das, ampak mislis, da mora v vsem delat in reagirat enako kot ti…