Kako živeti z nekom,ki te nonstop daje v nič?

Po prebranem si brezposelna fizično šibka, imaš neko motnjo…. Želiš pa uveljaviti svoje, imeti spoštovanje? Bodi srečna, da te ne brcne čez prag, ženšče nesposobno, zjamrano.

Sva bila ze par mesecev narazen preden sem zanosila,ko nisem zmogla vec ziveti v takem okolju,kjer namesto,da bi me kdo spodbudil oziroma bil zadovoljen z menoj(predvsem tasca,ceprav partner tudi),bi me vedno samo kritiziral (sem bolj pozabljive sorte,nisem dosti fizicno mocna za fizicna dela,najbrz imam to adhd motnjo pozornosti in zato vcas8h cesa ne opravim..),ampak me je skoraj na kolenih takrat prosil,da pridem nazaj..da mu je vseeno,kje zivi,samo da je z mano…mhm…itak,on bi hiso,pa pac z mamo ima sanso,ker je tako itak bolj ugodno za oba(si delita stroske pri gradnji sedaj)..ampak ni pa dojel takrat mojih besed,da se skupaj ne vidim v zivljenju z vsemi..edino,ce bi zivela kje sama z njim…sedaj smo v manjsem stanovanju zase,ampak v prihodnje pa bi bili spet skupaj…saj pravim,ima tasca momente,ko je prav fajn razumemo,ampak ce pa se ze na koga kdaj spravi,sem pa to jaz…imava cisto drugacne poglede na svet in to..in ker sem v zacetku bila prevec mila, sedaj kar naprej hodi po meni,jaz pa imam vedno manj poguma se zoperstavit…pa partner mi z izjavami,da zdaj,ko nimam sihta,itak se predobro skrbi za”mojo rit”..raje grem na cesto,kot da mi mece pod nos,da placuje najemnino pa telefon(ceravno da sem bila proti skupni vezavi,sem zelela pred leti imeti locen svoj racun)..pa tudi,ko sem imela kdaj sluzbo,se je do mene zadnja leta obnasal tako nadvladovalno…namesto,da bi me lepo vprasal,oziroma namignil,ce lahko kaj po hisi storim-cetudi da sem imela poleg gospodinjskih del se skrb za otroka ves dan ali pa se kaksne druge opravke(kar ga kdaj zmoti recimo,da kaj ni pospravljeno),ne,on kar rece,daj pospravi to,oziroma a se zdaj nisi to pa ono…ce ga pa jaz kdaj kaj prosim,pa vedno vljudno recem…meni so dobri odnosi sveti,in komunikacija z zavijanjem v celofan vedno deluje, sploh pri poslovnih stikih…prisla pa sem v okolje,kjer so dejansko trdosrcni ljudje,sama pa sem bila bolj senzorno in custveno obcutljiva ze v otrostvu..in tega se ne da ravno odpraviti. Sama sebi sem ze prav odvec,vedno se sprasujem,kaj je narobe z mano,da si ne zasluzim nekega normalnega odnosa,ko pa sem do vseh ljudi vedno iskreno prijazna.

Če bi bila tako nesposobna,mi ne bi uspelo kljub avtoimunski bolezni živčevja opraviti faksa…;) tako da sem že marsikaj pretrpela…pa ti ne moreš vedeti…sem oseba,ki zna biti svoje bitke,se ne predam…zato pa sem še vedno z istim partnerjem…saj je vendar on hotel mene nazaj,nisem jaz tista,ki moleduje za karkoli.

P.s.: pa kar naprej me tako tasca kot partner primerjata s kakimi njunimi starejsimi sorodnicami,ki so kot gospodinje perfektne,vedno vse spucano…saj mene tudi zelo moti,ce nimam posesanega stanovanja itd.,ampak vcasih imam toliko nekih misli v glavi,da enostavno pozabim kaj dokoncati,se posebej ob otroku pa ob vsakodnevnih odhodih na parcelo,kjer gradimo,niti nismo skoraj nic doma,pa me potem jezi,da ne utegnem vsega postoriti…zadnje dni pa me recimo spet bolj nacenjajo “samodestruktivne”misli in sem potem v fazi flight/freeze mode in samo toliko,da se prebijem skozi dan. Zaradi gradnje tudi vidim tasco skoraj vsak dan.

Ja, ljuba dusa, pa tebe je eno samo jamranje, kako si mila in dobra in boga in vsi so proti tebi…

Ce bi bila jaz na tvojem mestu, bi dvignila tazadnjo, se aktivirala na polno, premikala gore in se osamosvojila! Zanalasc!

Kot sem ti ze svetovala, peglaj punca, vsaj ene 2-3 urce na teden in se pogovarjaj sma s sabo! Odlicna samoterapija! Do poletja bos ze veliko boljse, naslesnje leto bos pa ze cisto druga oseba!

Hvala za nasvet…ideje o premikanju gora ze lep cas imam.Rabim samo pogum. Hvala.

Zavihaj rokave in ne bodi tako lena in jamrasta. Ni čudno, da te tašča ne mara.

Ne spravljajte se na avtorico, taka pač je, nis(m)o vsi polni samozavesti, prirojene ali pridobljene, kot piše nekdo zgoraj. Tašča naj svoja mnenja zadrži zase, v idealnem primeru pomaga in spodbuja. Tip naj se postavi na stran avtorice. Problem je tudi ta skupna hiša – zakuga, zakuga?

Avtorica, mogoče bi potrebovala kakšno strokovno pomoč? Kaj pa prijateljice, jih imaš? Srečno.

Najprej naj povem, da je vse, kar pišem, resnica, vsaj jaz doživljam napisano kot, da je res tako.

Že 5let sem v zvezi s partnerjem, katerega mama vedno najde nekaj, kar ji pri meni ne paše. Verjamem, da sem v začetku najine zveze bila preveč nežna in v rokavicah delala z vsemi, se nisem ekstra bunila in postavila zase, ker sem pač vedno želela upoštevati vrednote in načela partnerjeve družine, pa da bi se počutila sprejeto med njimi. Ampak, ker sem prišla iz čisto drugačnega “sveta”,imava še predvsem s taščo o marsičem različna razmišljanja, kar se vedno bolj kaže pri vsem. S partnerjem imava že tudi leto in pol starega otroka, pa še tu bi tašča kar naprej nekaj komentirala,kako bi mogla z njim (predvsem jaz) delati. Sedaj v zadnjih nekaj letih sem izgubila tudi svojo samozavest in zaupanje vase, da nekaj zmorem in da sem vredna več kot le neka hišna gospodinja. Od vseh ožjih družinskih članov je ravno tašča tista, ki me kar naprej daje v nič, ne ravno dobesedno, ampak tako se počutim ob njej. Pa ne znam dovolj ostro nastopiti, ko mi nekaj ni všeč, ko gre čez moje meje in mimo mojih želja, kako in kaj z najinim otrokom, partner pa reče samo, da ima dovolj skrbi z ostalimi stvarmi, da naj midve to sami rešiva med sabo. Je pa malo nerodno tudi, ker trenutno nisem zaposlena,in že preden sem rodila,še nisem imela redne službe, pa me zelo muči poleg vsega še to. Saj ne živimo pod taščino streho,da bi mi dejansko lahko postavljala pogoje ali me kakorkoli komandirala,pa vendar se počutim kot navadna zguba…In,kako mi potem še lahko reče, da naj bom bolj del družine,če pa mi skoraj vedno da kak negativen feedback, in se potem itak ne počutim domača…