Kako ste vedele da je pravi?
Imela sem par vez, najdaljša 6 let, ena je bila res kratka 1 leto, tudi en zavožen zakon.
Jaz sem v vsako vezo vedno, ampak res vedno, vstopila z mislijo, prepričanostjo ali kaj, da je pravi, da bo to veza, odnos do smrti. Pa se je sčasoma izkazalo, da temu ni tako. Tudi v trenutni vezi tako čutim in četudi ta ne bo obstala, se bo zadeva ponovila. Ker jaz si zveze drugače sploh ne znam predstavljati, sem lahko le z nekom, ki je “pravi”, ki ga čutim na vseh nivojih kot pravega, to je na telesne, duševnem in duhovnem. In v to idealistično in naivno verjamem in vedno bom.
Saj to ravno mislim…Tudi za občasen seks je lahko nekdo pravi.
Človek se ne spremeni, ko pride v odnos. Ampak pokaže le drugi, skriti del sebe, ki prej ni prišel do izraza.
Mislim, da se običajno ne gre za sprenevedanje, ampak bolj za neko tolerantnost. Ko pa se stvari, ki nas motijo v nas nabirajo, pa tistega več ne moremo tolerirati.
Zato partner postane nepravi. saj prevladajo slabi občutki.
S tega stališča ja, ampak ni napisal tako:) Najbolj me je zmotil tisti VSAK….[/quote]
Z napačnim človekom ne greš v neko vezo. V nepravega človeka se ni možno zaljubiti.
Zaljubljenost in čustva niso pod vplivom naše volje. Zato se ne gre za napake.
Če čez čas spoznamo, da ni pravi, potem to pomeni le, da je v nas prebujal preveč negativnih občutkov.
V bistvu pa je partner prav tako odsev nas samih. Kar pomeni, da v nas le prebuja del nas, ki ga ne poznamo.
Razen, če zahaklaš prvega, ki ga srečaš na ulici in potem ugotavljaš doma, če je pravi ali ne.
Potem moja trditev ne velja.
S tega stališča ja, ampak ni napisal tako:) Najbolj me je zmotil tisti VSAK….[/quote]
Z napačnim človekom ne greš v neko vezo. V nepravega človeka se ni možno zaljubiti.
Zaljubljenost in čustva niso pod vplivom naše volje. Zato se ne gre za napake.
Če čez čas spoznamo, da ni pravi, potem to pomeni le, da je v nas prebujal preveč negativnih občutkov.
V bistvu pa je partner prav tako odsev nas samih. Kar pomeni, da v nas le prebuja del nas, ki ga ne poznamo.
Razen, če zahaklaš prvega, ki ga srečaš na ulici in potem ugotavljaš doma, če je pravi ali ne.
Potem moja trditev ne velja.[/quote]
Aha, no zdaj pa razumem kako si mislil. Ja seveda, se strinjam da je tako!
S tega stališča ja, ampak ni napisal tako:) Najbolj me je zmotil tisti VSAK….[/quote]
Z napačnim človekom ne greš v neko vezo. V nepravega človeka se ni možno zaljubiti.
Zaljubljenost in čustva niso pod vplivom naše volje. Zato se ne gre za napake.
Če čez čas spoznamo, da ni pravi, potem to pomeni le, da je v nas prebujal preveč negativnih občutkov.
V bistvu pa je partner prav tako odsev nas samih. Kar pomeni, da v nas le prebuja del nas, ki ga ne poznamo.
Razen, če zahaklaš prvega, ki ga srečaš na ulici in potem ugotavljaš doma, če je pravi ali ne.
Potem moja trditev ne velja.[/quote]
Robi…
Kaj pa če pustimo zaljubljenost ob strani in gremo v zvezo z nekom, ki nam ne odgovarja kot oseba pač pa iz koristoljubja? Tudi take zveze obstajajo in na žalost jih ni tako malo…
Saj nisem jezna, sam to je moja tema a ne🙂 ni treba da vedno nekdo pokvari s svojimi izbruhi?!
No, zdaj pa povej kako je bilo, ko sta se z možem spoznala, občutki, dvomi itd….[/quote]
ja če je tvoja tema si jo pa obesi na steno v spalnici ne pa tule težit[/quote]
Obesi se ti nekam in ne izzivaj če nimaš nič pametnega za povedat!
Srebrnolaska…Če bolje pogledaš svoje vprašanje, boš videla, da si nasprotuješ.
Praviš, če greš v vezo z nekom, ki nam ne odgovarja, a po drugi strani pa omenjaš koristoljubje…..Koristoljubje je prav tako nekaj, kar nam odgovarja.
To je ravno tako naučen vzorec..Na eni strani imamo osebo, ki misli, da je ves svet njen in da lahko z drugimi delajo kar želijo…Na drugi strani pa se pojavi oseba, ki je bila žrtev in izkoriščana. Zato se v tej vlogi znova in znova znajde in jo doživlja kot nekaj domačega ali normalnega, pa čeprav zaradi tega trpi.
Če se poglobiš v naš um, spoznaš, da se človek tudi bori za pravico do trpljenja, pa čeprav tega ne delamo zavestno. V bistvu trpimo zato, ker nismo dovolj zavestni.
Saj le sledimo nekim naučenim vzorcem in se vrtimo v začaranem krogu.
Tole pa spet potrjuje tezo da je vsak pravi, dokler čas ne pokaže da ni tako. Ali nakazuje na to, da pravega, beri popolnega, ni.[/quote]
Ni čisto tako. Bil je pravi, bila sem prava v tistem trenutku, tistih nekaj let. Za tisti čas, za tisto izkušnjo pravi/prava.
Popolnosti pa tako ali tako ni ali pač – je vse popolno in prav tako kot je.
Srebrnolaska…Če bolje pogledaš svoje vprašanje, boš videla, da si nasprotuješ.
Praviš, če greš v vezo z nekom, ki nam ne odgovarja, a po drugi strani pa omenjaš koristoljubje…..Koristoljubje je prav tako nekaj, kar nam odgovarja.
To je ravno tako naučen vzorec..Na eni strani imamo osebo, ki misli, da je ves svet njen in da lahko z drugimi delajo kar želijo…Na drugi strani pa se pojavi oseba, ki je bila žrtev in izkoriščana. Zato se v tej vlogi znova in znova znajde in jo doživlja kot nekaj domačega ali normalnega, pa čeprav zaradi tega trpi.
Če se poglobiš v naš um, spoznaš, da se človek tudi bori za pravico do trpljenja, pa čeprav tega ne delamo zavestno. V bistvu trpimo zato, ker nismo dovolj zavestni.
Saj le sledimo nekim naučenim vzorcem in se vrtimo v začaranem krogu.[/quote]
Ja je res, vse imaš prav. Ampak a misliš, da se prihodnosti ne da predvidet, da bi lahko rekli… ta bo z mano celo življenje in bo to res? Razmišljam da če srečaš sorodno dušo, pravo čustveno, intelektualno, duševno ujemanje… S tako osebo potem ne moreš narazen, ker si z njo bolj izpolnjen kot če bi bil sam? Ali sem nerealna?
Težko rečem nekaj na splošno. Čeprav imamo ljudje marsikaj skupnega, v samih odnosih postanejo zadeve zapletenejše, saj tu ni le ene spremenljivke, ki bi se odzivala na okoliščine, ampak imamo odnos, kot vsoto dveh.
V glavnem, na začetku odnosa z vsako osebo čutimo, da smo z njo več, kot smo bili prej. Saj drugače sploh ne bi bili z njo. In dokler to čutimo, ne gremo narazen, saj nas odnos zadovoljuje.
Treba je razumeti, da smo ljudje socialna bitja in da za izmenjavo energije in občutek ljubezni, rabimo nek zunanji objekt.
Sprašuješ, kako vedeti…
Kot sem že omenjal, je pomembno najprej poznati sebe. Zavedati se, da si z določeno osebo z določenim namenom in da si si jo sama izbrala..Razumeti razlog, zakaj ljubiš nekoga in zakaj te izpolnjuje. Če si v sebi nezadovoljna, te tudi idealen moški ne more dolgo zadovoljevati.
Bistvo vsakega odnosa, je svoboda. Biti to, kar si. In bolj kot sta partnerja samozadostna, torej nezahtevna, več je možnosti, da bosta zadovoljna. Saj imata občutek, da drugi pričakuje malo od njega.
Idealnega ni, kar pomeni, da še naši pogledi in pričakovanja razlikujejo. In če sta partnerja zadovoljna sama s sabo in manj zahtevna, je tudi manj možnosti za konflikte.
Če imata večinoma iste poglede, imata prav tako občutek, da sta nezahtevna drug do drugega.
Na kratko povedano…Več, kot v sebi nosimo ljubezni, manj smo zahtevni in več možnosti je, da bomo z nekom dlje časa srečni. Če smo bili deležni ljubezni, potem tudi vemo, kako jo živeti.
Robi hvala za obširno razlago. Res je, idealnega človeka ni in ko si enkrat v razmerju se ni tako enostavno prilagajat drug drugemu, tudi če ti kot oseba ustreza. Zagotovo bom še razmišljala v smeri, ki si jo podal…
Lepo se imejte forumovci in hvala vsem za super debato, ki je tokrat minila brez prepirov! juhej:)
Srebrnolaska,
res je, Robi je poskušal to lepo in jasno razložiti. Če te točno to zanima več, si preberi omenjeno knjigo (Družine in kako preživeti v njih), če te bo zadeva zanimala naprej (tako kot mene), pa še: Jaz sem v redu, ti si v redu, Drama je biti otrok, Upor telesa…
Meni je kar žal, da marsikaj nisem vedela prej, a verjetno ima vsaka zadeva svoj namen.
No, prijetno raziskovanje ti želim.
Srebrnolaska…Če bolje pogledaš svoje vprašanje, boš videla, da si nasprotuješ.
Praviš, če greš v vezo z nekom, ki nam ne odgovarja, a po drugi strani pa omenjaš koristoljubje…..Koristoljubje je prav tako nekaj, kar nam odgovarja.
To je ravno tako naučen vzorec..Na eni strani imamo osebo, ki misli, da je ves svet njen in da lahko z drugimi delajo kar želijo…Na drugi strani pa se pojavi oseba, ki je bila žrtev in izkoriščana. Zato se v tej vlogi znova in znova znajde in jo doživlja kot nekaj domačega ali normalnega, pa čeprav zaradi tega trpi.
Če se poglobiš v naš um, spoznaš, da se človek tudi bori za pravico do trpljenja, pa čeprav tega ne delamo zavestno. V bistvu trpimo zato, ker nismo dovolj zavestni.
Saj le sledimo nekim naučenim vzorcem in se vrtimo v začaranem krogu.[/quote]
Na žalost je res tako. Vsi smo določeni s svojim otroštvom in svojimi starši. Sploh nismo tako svobodni pri izbiri partnerja, kot se nam zdi.
1. Previdna sem bila pri izbiranju. Tako, kot sem previdna pri prijateljih, sem kasneje pri partnerju.Pol ko si enkrat čustveno notri, je težje in si slep. Tako sem svojega prvega partnerja izbiral povsem na podlagi “filinga”. Mo, šlo je za čisti nagon. Bil je pač alfa samec, uspešen, srce družbe… Ampak, v postelji je mislim samo nase, tako kot povsod drugje. Važni so bili le on, njgovi prijatelji in hobiji. Če se nisem mogla prilagoditi, sem ostala zadaj.
2. Pred resno vezo si nisem želela resne veze.
4. Danes je tako….Dobro poznam sebe. Vem, kaj je bistveno zame in kako želim, da partner z menoj ravna. Na prvem mestu ravnam sama s seboj tako, preden to zahtevam od partnerja. Rada imam prijaznega, dobrega, socialnega, razumevajočega, privlačnega… partnerja. Morda včasih to ne gre z lepim obrazom in uspešno službo, gre pa z možatostjo, pripravljenostjo pomagati, skrbjo za druge… Poznati moraš sebe, kaj je privlačno tebi. Včasih sem imela nadvse rada mačo tipe. In roko na srce, še vedno začnem kar utripat, če je kakšen alfa dec kje naokoli. Ampak… to je nagon… S čimer ni nič narobe. za eno noč bi bilo kar fletno in noro… Ampak…. kot je rekel Clint Eastwood… Raje zrezek doma, kot hamburger zunaj.
Forum je zaprt za komentiranje.