Kako ste si zafurali življenje?

Na prošnji ga nisem navedla in razgovoru o letih ni bilo govora. Pred pogodbo pa seveda da moraš dati vse podatke.

Opažam, da mnogi pišete o napačni izbiri partnerja in/ali poklica. Nekako tudi sam dojemam ti dve temi kot pomembni vlogi v mojem življenju. Kar pa me nekako čudi, je to, zakaj vam je ostala pomembna delitev med službo in zasebnim življenjem.

Sam sem zavestno sem izbral in oblikoval življenjski slog, ki najbolj ustreza moji identiteti in ki dopolnjuje in podpira mojo avtonomijo in osebne vrednote. Cenim ravnotežje in harmonijo, zato sem si ustvaril lasten sistem, ki deluje zame.

Poklic sem si zasnoval tako, da se moje delo in zasebno življenje prepletata na način, ki je zame smiseln in izpolnjujoč. V svojem delu uživam. Ne vidim ga kot breme, ampak kot pomemben del svojega življenja, ki se naravno prepleta z mojimi osebnimi interesi, strastmi in potrebami. Takšna struktura mi omogoča bolj fleksibilno, fluidno in izpolnjujoče življenje.

Partnerja naj bi se medsebojno razumela glede poklicne strasti in obveznosti drug drugega ter se prilagajala in spodbujala. V odnosih je zame podpora izjemno pomembna. Predvsem pa tudi razumevanje, kdaj drug drugemu dati prostor, pomagati pri obvladovanju stresa ali celo sodelovati pri opravilih, ki to dopuščajo.

To omogoča ohranjanje močne emocionalne povezanosti in preprečuje, da bi se odnos zreduciral samo natrivialno rutino in pomaknanje smisla. Ta slog življenja omogoča tudi dober zgled za otroke in je vključujoč za vse družinske člane, saj skupno delo in zanimanja okrepijo družinske vezi v imenu skupnega višjega cilja.

Če se torej z mislimi vrnim na izhodišče teme, o tem, kako si je kdo zavozil življenje, me prešine misel, da si človek zavozi življenje, ko se dovoli ujeti v pasti rutine in občutku stagnacije, ki pogosto prizadeneta tako poklicno kot osebno življenje.

Da bi se torej izkopali iz tega občutka, da ste si zavozili življenje, bi se morda morali bolj omogočati prostor za rast, raziskovanje in spremembe, ohranjanje svežine in dinamike v svojem vsakdanjem življenju. Ključnega pomena je po mojem mnenju tudi komunikacija s partnerjem, da se zagotovi, da so meje obeh spoštovane in da so potrebe obeh izpolnjene.

Vsekakor pa je potrebno tudi priznavanje izzivov, s katerimi se je treba soočiti. Največji izziv je ravno to, da skorajda ne obstaja model, ki bi ga drugi želeli preprosto adaptirati glede na svoje osebne okoliščine.

Zato tak pristop zahteva visoko stopnjo pripravljenosti delati napake, sprejemati slabe odločitve in prevzemati odgovornost za slabe izbire. Zahteva veliko samospoznavanja, da bi uspeli identificirati, kaj vam je pomembno v življenju in si aktivno prizadevati za oblikovanje okolja, ki te vrednote podpira.

Bistveno se mi zdi razumevanje, da so naše odločitve, pa naj bodo dobre ali slabe, del naše življenjske poti. Ključ do preseganja občutka, da smo si “zafurali” življenje, po moje leži v sposobnosti prilagajanja, razvoja, iskanja podpore in kar je po moje najpomembneje, v sprejemanju odgovornosti za svoje odločitve in njihove posledice ter da se skoznje učimo in rastemo.

Včasih sem se zbudila sredi noči in znorela. Danes se zbudim sredi noči in grem na čik. Doma imam “odraslega otroka”. Nikoli si nisem mislila, da me bo življenje pripeljalo do tu, kjer sem.

Dolga zgodba.

Evo s tem se najbol strinjam. Mimo sem usekala pri izbiri moža, da bolj že ne bi morala.

Kar se tiče faksa in služb. Tri četrt faksov je neuporabne vrednosti. No nekaj te že naučijo, še zdaleč pa ne neke uporabnosti znanja na delovnem mestu.Tam se šele začne maraton. Verjetno je to odvisno od fakultete. Močno upam, da je vsaj študij medicine bolj poglobljen.

Podpis pod tole.

Če za smer, katero želiš študirat, ni povpraševanja po delavcih-kar se da pozanimat pred pričetkom študija, se odločiš za nekaj drugega. Samo veselje do tega še ne pripelje službe. Ta je že oddana vip-ovcem, ostali lahko samo jokate, kako ste si zafurali življenje in se smilite sami sebi nadaljnjih 50 let. Včasih je treba iskati alternative, kompromise in ne rinit za vsako ceno z glavo skozi zid.

Z izbiro partnerja, se locujem..

Pri meni nam nic ne nudi, ne daje denarja,  pa se ziviva kot brat in sestra.

Zavračal sem komunistični samoupravni idealizem, ki me je zavračal pri izbiri študija in zaposlitve

20 let praznega življenja ob nekom, s katerim nisem kompatibilna, ne čutim ljubezni do njega in sumim da ima MOM.

Večkrat imam občutek, uničenega življenja in samo solze me lahko potolažijo.

Izbira slabega zobozdravnika in preveliko zaupanje vanj. Večino časa pri njem, zobje pa v vedno slabšem stanju.

Izbral sem po tvoji logiki, ker sem prebral in poslušal predavanja iz psihologije, ugotavljam pa hudo zmoto. Ljudje imamo tudi podedovane nagone in vzorce staršev za življenje, ki jih le dolgotrajni trud prilagaja, življenje pa teče dalje. Na matičnem urdu pa podpišeš izjavo o podpori v dobrem in slabem.

Podobno je v službi. Prideš naštudiran v delokrog, kjer se najde nekdo, ki šablonsko izpolnjuje obrazce, ne razume vsebine in znanje razglaša za zmešano filozofijo, ker nič ne razume, hoče pa svojo razlago vsiljevati.

ne bi rekel, da sem si sam zafural life. Jaz bi prej rekel, da so mi ga drugi (rdečekožci) zafural.

Tako da sem gledala poročenega obrtnika in ga postavila na prestol, kamor sodi Bog in mož. Padla sem dol, bila pripravljena storiti vse, za njegovo pozornost, trpela hude bolečine, in pozabila da je on obljubil drugi že zdavnaj.

To sem tupila 2 leti, nakar me je srečala pamet in sem prebolela. Spet se smejim, spet sanjam in svojega malarja sem že davno pozabila. Pripravljena na to, da postanem žena in mati, in veselim se tega novega poglavja.

Še ena s filo faksom. Adijo pamet, kako zgrešena izbira. Sicer sem še zadovoljna, uspela sem z garanjem in neverjetno srečo prilesti v drugo branžo in imam super delo in plačo, zdajle pri 50. pa se bo pokazalo, kaj sem razmišljala pri 20, ker ne bo več dela zame na projektih.

Otrok bo šel na frizersko ali avtomehanično ali, če bo res vztrajal, na medicino ali fizioterapijo. Odpade butast ff ali fdv in vse podobmo sr… z vsemi močmi se bom borila proti temu.

Ravno smo od mizarja dobili pohištvo, mogoče bi ga pa za vajenca vzel. Do konca januarja so popolnoma zasedeni. Dela in denarja jim ne zmanjka. Tudi projekti so zanimivi in polni ustvarjalnosti!

To, da sem bila pri 25 letih nezrela in zapustila vredu fanta zaradi monotonosti in ker ni bil nekaj ekstra- kot da bi bila sama ne vem kaj. Ko sem to spoznala je bilo že prepozno. Sem ostala samska in brez družine. Vedno me to spremlja nekje.