Kako ste si zafurali življenje?
Ja, tudi meni je ta forum odprl oči glede mentalne družbene situacije. Grozljivo in tu ne moreš prav nič. Me je pa naučil, kako pravilno razumevati ljudi, upoštevati v osebnih interakcijah njihova izhodišča, realno videti svoja, ki so zelo podobna in predvsem dojemati tisto, zaradi česar sem drugačna. Naučil me je ceniti vse, kar imam, kar sem pridelala, kar mi je dano, torej tudi vse to, kar sem dosegla z drugačnim mišljenjem in posledično s pristopom. Ja, ta forum smo mi, Slovenci.
Vsak ima možnost.
Nehaj jamrat in se začni cenit. Boš že še kaj naredila iz sebe. Proti 50im greš? Kaj pa je to dandanes.
Kaj si sama s sabo do zdaj počela pa sama veš. Nobena služba danes ni hec, če jo hočeš obdržat. Če pa hočeš v svoji sližbi uživat, moreš pa en drug poklic izbrat (malo sarkazma). V službo se hodi delat.
Pa kaj, če ne uživaš v svojem delu? Saj nisi zato tam. Pa verjemi, da nisi edina, ki v službi ne uživa. Uživaj v čem drugem po službi. Kak hobi si najdi. Najdi svoje veselje kje drugje.
V službo se pa hodi večinoma itak samo zato, da se lahko (pre)živi.
Eh vsak smo si ga po svoje zafural… sploh študirala nisem ampak sem šla delat pri 18ih, ves čas na minimalcu, živela pri starših, potem se nekaj mučila ob delu študirat, pa vse pustila ker me ni več zanimalo. Moški drug problem… Nikoli nisem dobro izbrala! Zadnji pa sploh obup, imava dva otroka najstnika in vse je na meni. Ljubezni ni več, ker je razvajen mamin sinko ni sposoben nudit, denarja ne da od sebe, ker ga zafrčka… prenova moje podedovane hiše je nujna, ampak nemogoča, ker tudi nič ne zna. Skratka za ubit se. Kaj naj zdaj? Grem pri petdesetih narazen in da mi bo še slabše? Nisem ravno tehnični tip in še strah me je sama bit. Drug tip? V vrsti stojijo za 50-letno z dvema otrokoma… Tako da marsikdo se je zafural, zlasti naša generacija, če je dolgo čakala z družino.
Mama istih let, 28.10.2023 ob 19:47
Eh vsak smo si ga po svoje zafural… sploh študirala nisem ampak sem šla delat pri 18ih, ves čas na minimalcu, živela pri starših, potem se nekaj mučila ob delu študirat, pa vse pustila ker me ni več zanimalo. Moški drug problem… Nikoli nisem dobro izbrala! Zadnji pa sploh obup, imava dva otroka najstnika in vse je na meni. Ljubezni ni več, ker je razvajen mamin sinko ni sposoben nudit, denarja ne da od sebe, ker ga zafrčka… prenova moje podedovane hiše je nujna, ampak nemogoča, ker tudi nič ne zna. Skratka za ubit se. Kaj naj zdaj? Grem pri petdesetih narazen in da mi bo še slabše? Nisem ravno tehnični tip in še strah me je sama bit. Drug tip? V vrsti stojijo za 50-letno z dvema otrokoma… Tako da marsikdo se je zafural, zlasti naša generacija, če je dolgo čakala z družino.
Ti se vsaj realno zavedaš svoje situacije, da pri 50ih in z dvema otrokoma nimaš kam presedlati. In ne rineš zglavo skozi zid. Zavedaš se, da moraš kar lepo po svojih najboljših močeh začeto nadaljevati. Ker sicer se utegneš življenje še precej bolj zavoziti,
Po drugi strani pa takšne izpovedi ljudi dobro pokažejo, da dolgoletna zveza niti pod razno ne pomeni, da gre za uspešen zakon. Ljudje skupaj ostajajo iz nuje, ne pa ljubezni.
Anonimno 6064, 29.10.2023 ob 00:30
Eni so si zivljenje zafurali sami.
Nekaterim so pa drugi obilno pomagali”. ?
Sploh ženske so vajene za vse kriviti druge. Tudi svoje zafurano življenje.
Sledijo jim poženščeni moški.
Zato pa odgovorna oseba pravzame odgovornosti pri še takšnem podstavljem polenu oz. spletu okoliščin. Magari, če gre za podedovano lastnost. Ker se zaveda, da je le na njej, da situacijo obrne sebi v prid.
zafurala, 17.10.2023 ob 19:46
Tisti, ki ste si zafurali življenje, kako vam je to uspelo?
Moja huda napaka je bil napačen študij. Tam sem usekala totalno mimo, ker sem šla na ff študirat tisto, kar me je veselilo. Potem pa adijo pamet, kar se tiče služb. Meša se mi ob iskanju služb. Stalno dobim kak drek od službe. Totalno depresivna že. Pridem domov zvečer, sesuta, brez volje. Tako me služba uniči. Kaj novega najdem, isti drek.
Služba oz pač službe, ki sem jih do sedaj imela, me ubijajo, nima potem ne ćasa, ne volje si iskat družbe. Zdravje mi vse bolj peša….
Da sem se preselila iz vasi v mesto, totalno zafurala življenje sebi in svoji družini, tako pač je in pika.
Vrnitve ni, popravkov ni.
V mojem življenju je katastrofa.
Z mojo naivnostjo in prekljinjam dan, ko sem mu pri meni omogočila stalno prebivališče. 14 let je katastrofalnih, je finančno sebičen in malipuriren. Oba nezadovoljna, sam se noče odselit, jaz pa ga ne morem postavit pred vrata, ker je zaščiten. Kompromisov ni, financ z njegeve strani bore malo, ima pa vse kar želi pa še to je premalo. V glanem štala
Nobeno življenje ni zafurano dokler živite – začnite izbirati boljše življenjske odločitve zdaj.
Za začetek berite, veliko berite. Odgovori na vse probleme kar jih je kdaj imel clovek so že napisani v knjigah, samo pravo morate najti.
Za začetek preberite Menih, ki je prodal svojega Ferrarija. Od tam naprej vas bo popeljala knjiga.
Zmorete.
Ne vem, kdo hodi v službo, kjer mu je vedno fajn in komaj čaka, da pride tja…
Jaz že ne. Moja prva služba je bila čisto izven tega, kar sem doštudirala, ampak sem bila vesela, da sem jo v tisti krizi sploh imela. In še povečini še kar dober kolektiv. Potem sem na neki točki, ko sem šla z jamranjem že sama sebi na živce, poiskala drugo službo. Pa tudi ta je čisto izven tega, kar sem študirala (ja, tudi jaz sem izbrala študij, ki me je veselil, ne takega, ki bi imel “potencial”). Ampak zaenkrat mi ni težko hoditi v službo, ker služba je zame – služba.
Bistveno več mi pomeni družina, mož, otrok, zdravje vseh mojih dragih. To, da imam doma ljudi, na katere se lahko zanesem. In da se znamo pogovarjati in biti hvaležni tudi za majhne stvari.
Sebe si ne predstavljam kot karieristko, nikakor in nikoli ne bi zamenjala družine za kariero. Kadar je v službi slab dan, pa si pač rečem, da je samo služba, in zaradi tega se mi res ni treba sekirati…
Ah, življenje…
Anonimno539, 18.10.2023 ob 13:19
Na neki točki sem zafurala z napačno izbiro partnerja. Dolga zveza, po eni strani stran vržena najlepša leta življenja. Po drugi pa … saj ne vem, kaj bi bilo, če ne bi izbrala njega. Lahko bi bilo tudi slabše. Bi bile pač drugačne izkušnje. Torej kolikor sem zafurala, sem hkrati tudi pridobila – sem sama, živim, službo imam, streho nad glavo tudi. Imam hrano, imam prijatelje, imam ogromno izkušenj, hobije, čas, živim, se dužim, smejim, uživam, če se le da.
Ne gledam tako črno na vse skupaj, je bila izkušnja, ki me je definitivno nečesa naučila. Tudi tega, da bolj pesimistično kot gledaš na preteklost in slabe izkušnje, bolj težko je sedanjost in prihodnost narediti kolikor se da svetlo.
Točno tako! Ne smemo gledat nazaj v smislu, da smo zafurali življenje… Napačnih odločitev je bilo veliko, ampak vsakič se poberem in izluščim iz tega neko izkušnjo, ki mi je šola za naprej.
Faks mi redno ni šel, šla v službo in potem naredila ob delu. Rezultat? Stara sem 55 in čez 5 let penzija:)
Napačna izbira partnerja ja, ampak imava krasnega otroja, ki mi je polepšal življenje. Ker veliko dam na karmo in da žanješ, kar seješ… se mi zdi, da mi na zrela leta vrača z dobrim. Srečala sem ljubezen mojega življenja (končno:)) in čeprav ni vse rožnato na splošno (naporna sluzba, zoprn bivši, včasih finančno zaškripa, zdravje ni ravno top..), sem srečna! Imam topel majhen dom, zdravega lepo vzgojenega najstnika, poln hladilnik, prijatelje in predvsem duševno zdravje. Rada sem v naravi, kadar le lahko, pobegneva z mojim tja…
Amatersko se ukvarjam z umetnostjo, če mi le ĉas dopušča. Radosti si moramo sami poiskat, črnogledost vodi le v stiske in jezo.
Aja, pa sluzbo sem zamenjala malo po petdesetem. Malo me resuje to, da izgledam malo mlajsa:)) verjetn. Let pa nisem pisala v prosnjo, ker ni obvezno. Vprasat te pa tudi ne smejo;) Ampak sem se itak dokazala, da nisem še za odmet ob boku z mlajšimi kolegi. Super se razumemo.
Forum je zaprt za komentiranje.