Kako ste si zafurali življenje?
Niti ne, 19.10.2023 ob 07:48
motorist ?, 18.10.2023 ob 20:12
Niti ne, 18.10.2023 ob 19:49
motorist ?, 18.10.2023 ob 18:31
Niti ne, 18.10.2023 ob 18:07
motorist ?, 18.10.2023 ob 16:48
Niti ne, 18.10.2023 ob 16:31
Vedno sem bil preveč nestrpen in nisem mogel čakati. Prvič bankrotiral pri 22ih, drugič pri 26ih, napačna izbira poslovnih partnerjev, vedno lezel z glavo skozi zid, zajebal, ker sem stanovanje napisal na bivšo ipd.
Ampak dejansko sem zajebal, ker sem se na neki točki začel smiliti samemu sebi, kako sem žrtev zlobnih lažnivcev, ipd., ki so me pripeljali do vseh failov.
Vsi največji zajebi so se po 30ki izkazali v bistvu za najboljše izkušnje, ter mi dali možnost, da sem odjebal mentaliteto žrtve. Hitro sem nadoknadil vse izgubljeno in zamujeno.
Kako sem si zafural življenje, je bila v bistvu najboljša priložnost, da se spremenim. In sem jo tudi sprejel.
Zajeb ni konec, ampak začetek.
Tvoja zgodba zveni navdušujoče. Zanima me, česa si se v procesu teh življenjskih preobratov iz svojih napak naučil in kako si ocenil svoj delež odgovornosti v težkih situacijah in podprl druge, ki so bili prizadeti zaradi tvojih dejanj, ter katere izkušnje so najbolj pripomogle ohranitvi vizije za osebno rast in razvoj in so bile potrebne lekcije za doseganje lastne preobrazbe?
Težko navedem, ker je ogromno dogodkov. Preprosto sem spremenil logiko po sistemu, kaj sem se naučil iz slabega dogodka, oziroma da je slaba izkušnja samo lekcija za naprej. Slaba izkušnja je cena, ki jo moraš plačati, da se naučiš izjemno pomembne lekcije. Tako sem prenehal gojiti jezo do tistih, ki so me zaj… , ker so mi v bistvu dali lekcijo. Pač naučiš se sprejemati zadeve, jeze in zamer ni več.
Nekoč sem mislil, da sem to in ono bla bla bla. Potem pa sem spoznal, da moraš prvo spoznati kaj/kdo nisi, oziroma opustiti tisto samopodobo, ki jo vsi gojimo in je nerealna, ter z njo opravičujemo slaba dejanja(mišljena sicer dobro, ampak rezultat katastrofalen).
Ko sem spoznal kdo nisem, prejšnjo samopodobo pa odmislil, sem se lahko odločil kdo bom postal. Tukaj pa sem zavedno sprejel vse svoje slabe lastnosti, sprejel sem logiko, da samo dejanja in ne namen dejansko definirajo človeka.
Pa tudi kar nekaj ljudem sem se opravičil, četudi smo vzajemno zajebali eden drugega, oziroma je bila krivda 50:50.
Težko pojasnem brez filozofiranja, bistvo bi rekel je, da sem se naučil, da kdo smo nimamo pojma, lahko pa ugotovimo kdo nismo in se odločimo kdo želimo postati.
Tvoje potovanje skozi težke življenjske preizkušnje je resnično fascinantno. Zdi se, da si pridobil veliko modrosti skozi te prelomne trenutke. Zanima me en vidik, ki ga nisem v celoti razumel iz tvojih dosedanjih opisov.
Kakšno odziv ali vlogo so odigrali tebi pomembni drugi ljudje v tvojem življenju, ko si se spopadal s temi težkimi situacijami in se učil iz njih? In kako so tvoje odločitve in preobrazba vplivali na tvoje odnose z družino, prijatelji in poslovnimi partnerji? Nenazadnje me zanima tudi, kako si se spopadal z občutki, posledicami in težo bremena, da so tvoja dejanja neposredno vplivala tudi na njih, v kontekstu tvoje osebne rasti in preobrazbe?
Na “poti” sem spoznal mojo ženo, ki je prav tako dajala ogromno skozi, oziroma je bila na izjemno nizki točki, ampak pripravljena na osebnostno preoblikovanje. Je bilo lažje, ker je bilo v dvoje in sva eden drugemu pomagala, oziroma sva vodila eden drugega.
Glavni prijatelji so me gledali malo po sistemu, njemu pa spet nekaj dogaja, ampak so vrhunski ljudje, ki niso neprivoščljivi, z izbiro njih sem imel res srečo. Skratka niso sodili ampak so upali, da mi uspe in nudili podporo. Odnosi s primarno familijo so se popravili, tudi z očetom sva razrešila kup zamer, ki sva jih imela eden do drugega. Danes sva v bistvu BF.
Čez sem dal El camino in druga solo potovanja, kjer sem premišljeval in začenjal čutiti neke nove energije. Predvsem je mogoče pomembno, da sem razumel, da se je treba znebiti strahu, strah nas sili v slabe in neetične odločitve. Ko pa se znebiš strahu pa dejansko slišiš življenje in samega sebe.
Bi rekel, da je življenje kot reka, prej sem vedno plaval proti toku, uspelo pa mi je najti tok in na njem se peljem že vrsto let. Ne, da je življenje popolnoma perfektno, ampak je tako, da npr. s tem, ko nekomu podarim npr. 500 EUR v kakršnikoli obliki, dobim potem nazaj preko nekega hitrega posla 2x povrnjeno.
Težko pojasnem, ker še sam ne razumem kako to deluje. Samo odločil sem se, da verjamem v neko variacijo karme in k zadevam pristopam povsem drugače. Brez pohlepa, pa vedno gledam, da imajo vsi s katerimi imam opravka dobro kompenzacijo, pa ni važno o čemu se gre. Sem se pa zelo ogradil od karakterjev ljudi, za katere vem, da mi ne ustrezajo.
Ne vem, vsakemu bi rekel samo, nisi žrtev, ampak si dobil priložnost, da se spremeniš. Bo bolelo, da sprejmeš svoja dejanja in ugotoviš, da nisi tako dobra oseba kot si mislil. Kar pa je bil nekoč občutek trpljenja, se spremeni v neko nenavadno obliko hvaležnosti.
Wow. Tale prispodoba z reko in plavanjem proti toku se mi zdi odlična. To, da sta se z boljšo polovico našla kot soborca v nesreči je pa najbrž zlata vredno. Všeč mi je, da življenje dojemaš kot izziv in se ne prepustiš vlogi žrtve – vsaj za daljši čas ne, saj zdrsi so povsem človeški.
Ob pogledu nazaj na pretekle dogodke in situacije, ki si jih delil, se zdi, da so nekatere od teh izkušenj verjetno imele globok vpliv tudi na ljudi okoli tebe. Kako se počutiš glede tvojega vpliva, ki si ga imel na druge, danes in kako si se počutil takrat, na začetku, ko se je tvoja pot šele začela vzpenjati iz brezna težav?
Začetek je bil izjemno naporen, vzponi in padci, overthinking. Ampak sem si nastavil mentaliteto po sistemu vodi me izključno upanje, če pa se nekaj ne izzide, je to napačna pot in dogodek, ki se je zgodil je opomin, da naj sem ne grem. Torej oseba, ki mi je stala nasproti in mi ni omogočila te poti, ni moj nasprotnik, ampak vodič, da naj pač ne grem na to pot. Pač vse mikro faile sem si začel tolmačiti drugače.
Primer tega je bil, ko sem imel nek razgovor za službo, ki je precej zahtevna in sem prišel do zadnjega kroga. Tam me je kadrovnica spraševala tudi glede marihuane, pa sem povedal, da 3-4x na leto pokadim nekaj, da si sprostim telo in um. Potem ona začne, da tega tukaj ne tolerirajo in začne pametovati podolgem in počez, jaz ji potem rečem, da vem, da je pri njih še precej več kot samo marihuana, ona reče ja, ampak tega ne smete povedati, ker se ne spodobi in začne nabijati nekaj o težavnejših karakterjih kot sem baje jaz. Na neki točki, ko sem premislil, sem se samo zahvalil za razgovor in zavrnil službo, ker v kolektivu, kjer ni iskrenosti, pač ne morem biti.
To, ko sem zavrnil službo in šel na pivo, je bila prava izbira, ker sem potem v lokalu, kjer sem bil prvič v življenju, srečal bivšega sošolca, eno je peljalo do drugega in čez 1 mesec sem odprl svoje podjetje. Čez cca. 1 leto sem za podjetje, kjer sem imel razgovor začel delati kot občasni zunanji svetovalec in za cca. 1 teden dela zaslužim toliko, kot bi bila plača pri njih. Kadrovnico občasno srečam in se ji vsakič zahvalim za usmeritev v življenju. Lahko pa bi gojil zamero, kot počne marsikdo…
Vpliv na druge bližnje pa je tako. Način razmišljanja(upanje, neuspeh je signal, da si na napačni poti) je za glavnino tuj, oziroma me gledajo malo hecno. Ampak spoštujejo oziroma razumejo, ker so dejanja drugačna kot nekoč. Pač nekaj po sistemu, jest se tega nebi šel, ampak zate deluje, tako da super, podpiramo.
In za konec, recimo najbolj sem hvaležen za bankrota, ker sem se takrat odločil, da ne bom ostal dolžan in sem vse poplačal do zadnjega EUR. To je trajalo več let, praktično zastonj dela, ampak sem izbrusil vztrajnost. Ta vztrajnost pa je bila potrebna, da sem se potem spremenil. Tako, da bankrota gledam kot najboljša dogodka v mojemu življenju, danes del mojega posla predstavlja tudi prestrukturiranje poslov, ki so na meji, da bankrotirajo. In služim s tem, da pomagam drugim, da ne doživijo tega, kar doživim jaz.
Življenje je zanimivo.
Ko berem tvojo zgodbo, se zdi vse tako preprosto, ko je enkrat mimo. Me je pa odnesla tvoja zgodba leta nazaj. V bistvu deliva na nek način podobno zgodbo. Le da je tebi uspelo k vsemu skupaj pristopiti veliko bolj pragmatično, medtem ko je moja vizija izšla iz občutka nemoči in obupa.
Spomnim se, kako je vrtinec čustev, ki se je prej zdel še do neke mere obvladljiv, tedaj dobesedno preplavil najin dom, ko se je svet, ki sva ga poznala, rušil. Soproga se je v tem grozljivem občutku brezizhodnosti krhala, saj ni mogla sprejeti realnosti stanja, te krute realnosti, ki je rušila njen občutek lastne vrednosti in varnosti. Bila je kot steklo, ki se drobi, ko ga primeš – pripravljena na boj, a brez pravih orodij za to.
V njenih očeh sem videl kaos, pomešan z obupom, strah in nekaj temnejšega, kar je bilo skoraj kot vihar besa. Besa na svet, na situacijo, na mene. Bila je ujeta v lastni agoniji, svoji notranji vojni in ni vedela, kako naj si pomaga. Njena bolečina se je izlivala kot lava iz vulkana, včasih kot tiha reka solz, drugič kot besneč ogenj obtožb in kritik. Ni vedela, kako se soočiti s tem viharjem, zato je izbrala edino pot, ki jo je poznala – pot napada.
Njene besede so bile kot bodala, ki so se zarivala globoko v moje srce. Z vsakim očitkom, z vsako obtožbo sem čutil, kako se oddaljujeva, kot bi vozila v nasprotnih smereh na avtocesti, nezmožna ustaviti, obrniti in se spet srečati. V tistih trenutkih pogosto ni bilo več moje Lepooke – bila je nekdo drug, nekdo, ki je bil tako prestrašen, tako ranjen, da je njena edina obramba postala napad.
Skušal sem razumeti, skušal sem biti tam zanjo, a v njenem svetu ni bilo prostora za moje bolečine, za moje strahove. V njenih očeh sem bil sovražnik. Bil sem tisti, ki je ogrozil varnost, ki jo pri meni tako občudovala. In tisti, ki je moral biti kaznovan za vsako napako, za vsako odločitev, ki je pripeljala do tega trenutka.
A kljub temu sem jo videl – ranjeno dušo za masko besa in obupa. Spominjal sem se njenega smeha, njenega dotika, in to me je držalo pokonci, mi dajalo moč, da sem ostal, da sem se boril – ne z njo, ampak za naju. Upal sem, da nekje globoko v njej tisti pravi jaz še vedno obstaja, utišan, prestrašen, a da je še vedno tam. In bil sem pripravljen čakati, boriti se, dokler ne bi skozi ta razburkani vihar spet našla poti eden k drugemu in se ustalila v varnem pristanu, kjer so vode bolj mirne.
V besedah moje tašče sem zaznal nekaj novega – ne samo skrb, ki jo je gojila kot mati, temveč strah starejše ženske, ki se je bala za svoj dom. Njene glas se je zatresel vsakič, ko je beseda nanesla na stanovanje, ta delček njenega sveta, ki ga je mukoma zgradila desetletja nazaj. “Kaj če izgubim tudi ta košček varnosti?” je odzvanjala iz tišine neizrečenih misli, ko je z nami delila skodelico kave v svoji dnevni sobi, kjer je vsak predmet pripovedoval zgodbo njene preteklosti. Občutil sem težo njene negotovosti, saj je bila moja soproga – njena hči – lastnica dela tega stanovanja, zdaj pa je bil ta drobec stabilnosti pod grožnjo izgube zaradi mojih finančnih odločitev. Kako naj ji zagotovim, da ne bo izgubila tega kosa doma, ko pa sem že toliko drugega postavil na kocko?
Strah in sram sta bila moja stalna spremljevalca na poti do pisemskega nabiralnika ali pošte, kjer so čakala neodprta pisma upnikov in izvršiteljev. Vsak korak je bil težak kot svinec, saj sem vedel, da vsako od teh pisem skriva še eno zgodbo razočaranja. Moje odločitve so pustile brazgotine ne le na meni, ampak tudi na tistih, ki so mi želeli pomagati.
Srce mi je razbijalo, ko sem malodane videl skozi prazno denarnico – tišina je bila glasnejša od vrveža mojih misli. Ob pogledu na hladilnik, ki je bil prazen kot moj bančni račun, sem začutil težo lačnih pogledov moje družine. Kako naj jim povem, da danes spet ne bo večerje?
Elektrika je izginila, prav tako občutek normalnosti. V temi, brez brnenja hladilnika ali utripanja lučk na televiziji, se je čas ustavil. Otrok ni razumel, zakaj ne more gledati risank, a besede, ki bi mu to pojasnile, so bile težje od svinca in so zastale nekje med srcem in grlom. Obraz moje žene, osvetljen s svetlobo sveče, je bil bojišče upanja in razočaranja. V njenih očeh sem videl obup, ki se je mešal z grozo občutka brezizhodnosti, a hkrati neizrečenim vprašanjem upanja: “Kako dolgo še?”
Tiha maša, ignoranca. Vse to me je bolelo, kot bi nekdo iz mene ruval korenine mojega bistva. Tišina med nama je bila pogosto glasnejša od kateregakoli prepira. Otrokova nezmožnost razumevanja, zakaj se ne more igrati zunaj z vrstniki zaradi starih, raztrganih čevljev, ali zakaj nima poganjalčka, je bila tiha obtožba, ki je odmevala v moji duši. Nemočen, da bi zaščitil svoje najdražje pred posledicami mojih dejanj, sem se zatekel v obup. Vsaka solza moje žene, ki jo je skrivala, vsak otrokov vprašujoč pogled sta bila kot nož, ki se je znova zaril v moje že krvaveče srce.
V tej mračni simfoniji dni, ki so se vlekli kot leta, sem neko noč ležal buden, z očmi uprtimi v temo, ki je bila tako gosta, da se je skorajda dala občutiti na koži. V tišini, ki je bila le občasno prekinjena s soproginimi mirnimi vzdihljaji v spanju, sem čutil, kako se nekaj premika v meni. To ni bila nova bolečina ali strah, ampak nekaj, kar se je rodilo iz najglobljih, najbolj pristnih delov mojega bitja – odločitev.
Sledila je pot, ki sem jo sklenil ubrati sam, brez fanfar, brez obljub o veličastni prihodnosti, le tiha, trdna odločitev. Odločil sem se za Nemčijo, deželo, ki sem jo do neke mere že poznal in ki je zdaj obetala nekaj, česar doma nisem mogel najti: priložnost.
Ni šlo za nikakršno pustolovščino, ampak za preprosto matematiko preživetja. Z večjimi plačami in skromnim načinom življenja bi lahko prihranil dovolj, da bi poplačal dolgove, ki so se nabirali kot temni oblaki na obzorju. S seboj sem vzel le tisto najnujnejše in težo odgovornosti, ki sem jo čutil do tistih, ki sem jih pustil doma.
Prvi dnevi, tedni v Nemčiji so bili sestavljeni iz dolgih ur dela, osamljenih večerov in klicev domov, ki so bili hkrati balzam in sol na rane mojega hrepenenja. In marsikdaj ko se je pot začela zdeti predolga, prestrma, preprosto preveč, je neka usoda na mojo pot poslala ljudi, ki so spremenili vse.
Niso bili to heroji iz zgodb, bili so običajni ljudje z izjemno empatijo in vero v človeka. Njihova pomoč ni bila izražena v grandioznih gestah, temveč v majhnih dejanjih dobrote: topel obrok, nasvet, pomoč pri iskanju boljšega dela, ali preprosto prijateljsko uho, ki je bilo pripravljeno poslušati.
Te geste, ki so morda bile zanje majhne, so bile za mene ves svet. Učili so me, ne le kako preživeti, ampak kako spet zaupati. Zaupati v ljudi, v življenje, celo v samo idejo prihodnosti. Niso mi le dali ribe, ampak so me naučili ribariti. In v tistem obdobju učenja, padcev in vzponov sem spoznal, da brez teh ljudi, njihove dobrote, njihove vere vame, ne bi stal tam, kjer sem danes.
Zdaj, ko gledam nazaj na to pot, se moje srce napolni s hvaležnostjo, ki se razteza globlje in širše, kot sem kdaj mislil, da je možno. Hvaležnost za tiste, ki so bili pripravljeni tvegati, deliti, podpirati in celo padati z mano, da bi mi pomagali najti moje ravnotežje. Niso mi rešili življenja; pomagali so mi graditi novega. In v tem novem življenju, ki se je razvijalo počasi kot se kažejo prvi žarki sonca ob zori, sem našel ne le pot iz teme, ampak tudi moč, da se soočim z novim dnem in z vero v jutri.
Ja, imaš prav. Čeprav sem sam doživljel vse skupaj kot precej bolečo izkušnjo, ki me je navdajala z občutki strahu, sramu in je daleč od tvojega pragmatizma, ti lahko pritrdim.
Življenje je zanimivo.
mickey mouse, 19.10.2023 ob 13:08
desi
Zakaj pa je prišlo, do vseh teh dolgov? Veliko prodjetij(mogoče kar večina) propade v prvem ali drugem letu delovanja. Seveda investitorji izgubijo svoj uložen denar in čas. Ali ste si sposojali na črnem trgu?
Zakaj ste toliko dolgo vstrajali, če zadeva ni bila profitabilna?
Tu bi se dalo res na dolgo in široko razpredat. Bom poskusil strniti, čeprav ne verjamem, da je brez opisa ozadja možen kratek in direkten odgovor. Večina tega izhaja iz moje prtljage iz otroštva, kjer sem razvil neke – tudi nezdrave – vzorce. Tako se kljub očitnih znakih, da zadeva ne špila po željah, trdno držim upanja, da se bom lahko vrnil na pot uspeha in stabilnosti, saj je videti sebe kot “rešitelja” svoje družine del moje (naučene) identitete . To je tisto, kar me motivira, da se še naprej potiskam skozi bolečino, odtujenost in finančno negotovost, kljub osebnemu trpljenju.
Soočenje s ponavljajočimi se finančnimi udarci, nezmožnostjo zadovoljiti soprogo in neuspehom pri izpolnjevanju lastnih standardov, bi zame predstavljalo priznanje nemoči. To pomeni, da sem raje prevzel preveč odgovornosti za družinske finance in dobro počutje drugih, ne da bi dovolil drugim, da bi prevzeli del bremena ali iskali zunanjo pomoč.
Ta nezmožnost postavljanja mejy izhaja iz prepričanja, da mora biti vseobsegajoča skrb in zaščita njegova dolžnost, kar povečuje njegovo osebno stisko. Ko se še soproga odzove s kaosom čustev, obtožbami in jezo, se bojim, da bom izgubil njeno ljubezen in spoštovanje, če ne bom mogel popraviti situacije. Ta strah me žene, da še naprej iščem rešitve, tudi ko so možnosti omejene oz. bolj kot ne izčrpane, saj občutek, da nisem “dovolj dober” ali da sem “povzročitelj težav”, ogroža mojo temeljno potrebo po pripadnosti in varnosti.
Dejstvo, da je moja družina na robu finančnega zloma, me izjemno obremenjeni, ker nisem mogel zaščititi svojih bližnjih pred trpljenjem. Vse to izhaja iz globoko zakoreninjene vloge skrbnika, kjer je moja vrednost in identiteta pogojena z uspešnostjo pri zagotavljanju in zaščiti. Moja nezmožnost reševanja finančne situacije tako v meni izzove občutek globoke osebne stiske, kjer se asketsko odpovem vsem lastnim potrebam, kar presega “zgolj” materialno izgubo, ki so jo občutili drugi in mi omogoča vzdržati moralni pritisk situacije.
V tej dinamiki, kljub težavam in bolečinam, kot naučen vloge “otroka-skrbnika” vztrajam, ker je to način, kako najdem smisel, občutek pripadnosti in vrednost v svojem življenju, čeprav je to pogosto na škodo lastne dobrobiti. Že od zgodnjega otroštva sem se naučil povezovati ljubezen in naklonjenost s skrbjo za druge, pogosto na račun lastnih potreb.
Ta občutek dolžnosti je v meni bil tako globoko zakoreninjen, da bi zavračanje ali sprememba te vloge zame predstavljata preprosto prevelik strah in bi me potisnila v močan občutek krivde. Strah in sram, da bom zaradi vsega tega zavrnjen ali da mi bo odrečena ljubezen, če ne izpolnim teh pričakovanj, me tako zadržuje v tej nezdravi vlogi.
Zaradi nenehnega postavljanja drugih pred sebe nikoli nisem uspel razviti zdravih meja ali razumel, da imam pravico do lastnih čustev, potreb in želja ter nenazadnje tudi napak. Kljub bolečini in razočaranju se naslanjam na upanje, da bo “naslednjič” drugače, kar me žene naprej.
Vse skupaj je v bistvu nekakšne vrste odvisnost (zato codependency). Poleg tega je moja identiteta bila tako močno povezana s tem “reševanjem”, da si življenja zunaj te vloge nisem mogel niti predstavljati. Moje vrednotenje samega sebe je demeljilo na neke vrste perfekcionizmu, kjer nisem priznaval omejitev. Moje perspektiva je bila, da si zaslužim naklonjenost šele, ko je vse na svojem mestu, urejeno. Ko je za vse poskrbljeno. In razvil sem mnogo dokaj učinkovitih načinov nadkompenzacije, ki so mi omogočali potrditve moje storilnosti (falsley empowered self).
To so vse tiste latnosti, ki so me tudi naredile zanimivega ženski z izraženimi tendencami ranljivega narcisizma. Njena potreba po vlogi žrtve je čudovito resonirala z mojo potrebo po vlogi rešitelja. Pri čemer sva oba bila gnana iz izvornega občutka sramu (trauma bonding) in oba hrepenela po občutku moči, kar naju je kmalu pripeljalo v neskončno izčrpavanje skozi bitko za prevlado (nadzor) in v razpad zakona.
Skratka podobni motivi, ki človeke ženejo na različnih ravneh. Razlika je zgolj v tem, da sem jaz kot soodvisnik, ko sem dosegel dno (oz. plafon) prepoznal, da to, kar živim, ni tisto, kar jaz sem in sem želel to neskladje (sprva počasi in brez revolucije) odpraviti, medtem ko narcisu ta maska, ta “uspešni drugi” predstavlja poleg zrcala, kaj vse ta narcis ni tudi edino identiteto, ki jo ima (maska, fasada) in je kakršenkoli moj umik (tako kot sem bil navajen iz otroštva) zanjo bil nedopusten.
Lahko bi rekli, da sem se na nezavedni ravni nečesa bil naučil in se v drugo z ločitvijo obdržal zvestega sebi. So pa to v grobem ti motivi, ki človeka vodijo po spirali do sesutja ali spoznanja. In da sem tokrat vendar spoznal in se odrekel lažni identiteti, s katero sem se identificiral in se soočil s svojimi strahovi, oz. se z njimi še zdaj soočam. Treba je vedeti, da kot vsaka druga pot iz odvisnosti, tudi moja zahteva svoj čas, soočanji z lastnimi, dolgo potlačevanimi čustvi in vprašanji tipa, česa si sploh jaz želim, kaj sploh v resnici mene veseli, ipd. To je proces, skozi katerega se bom počasi transformiral in zna trajati še nekaj časa.
In tu je zdaj čas za tvoj odgovor na kratko: vztrajal sem zato, ker takrat na to transformacijo še zdaleč nisem bil pripravljen. 🙂
@zafurana: 5450, če ti želiš crknit od dela, tvoj problem. Jaz se raje zgledujem po tistih, ki imajo kaj od življenja.
Tako kot vecina enostavno ne zelis razumeti, da je malo verjetno, da si bos z zivljenskim motom “ze danes ZELIM IMETI NEKAJ OD ZIVLJENJA” le to na dolge steze tudi zagotovila. Za boljsi JUTRI se je treba DANES toliko bolj potruditi, potrpeti in sprejeti kak kompromis. Morda vec ali pametneje delati. Morda manj trositi. Morda…
Ne pride v postev? Tudi prav. Lep pozdrav v pricakovanju podobne ugotovitve o zafuranem zivljenju se pri 60ih. 🙂
To ste nase mocne samostojne zenske, ki kar pokate od zivljenskega zadovoljstva, ker ne rabite nobenemu moskemu gat prati, lol.
motorist ?, 19.10.2023 ob 18:16
Tu bi se dalo res na dolgo in široko razpredat. Bom poskusil strniti, čeprav ne verjamem, da je brez opisa ozadja možen kratek in direkten odgovor. Večina tega izhaja iz moje prtljage iz otroštva, kjer sem razvil neke – tudi nezdrave – vzorce. Tako se kljub očitnih znakih, da zadeva ne špila po željah, trdno držim upanja, da se bom lahko vrnil na pot uspeha in stabilnosti, saj je videti sebe kot “rešitelja” svoje družine del moje (naučene) identitete . To je tisto, kar me motivira, da se še naprej potiskam skozi bolečino, odtujenost in finančno negotovost, kljub osebnemu trpljenju.
Soočenje s ponavljajočimi se finančnimi udarci, nezmožnostjo zadovoljiti soprogo in neuspehom pri izpolnjevanju lastnih standardov, bi zame predstavljalo priznanje nemoči. To pomeni, da sem raje prevzel preveč odgovornosti za družinske finance in dobro počutje drugih, ne da bi dovolil drugim, da bi prevzeli del bremena ali iskali zunanjo pomoč.
Ta nezmožnost postavljanja mejy izhaja iz prepričanja, da mora biti vseobsegajoča skrb in zaščita njegova dolžnost, kar povečuje njegovo osebno stisko. Ko se še soproga odzove s kaosom čustev, obtožbami in jezo, se bojim, da bom izgubil njeno ljubezen in spoštovanje, če ne bom mogel popraviti situacije. Ta strah me žene, da še naprej iščem rešitve, tudi ko so možnosti omejene oz. bolj kot ne izčrpane, saj občutek, da nisem “dovolj dober” ali da sem “povzročitelj težav”, ogroža mojo temeljno potrebo po pripadnosti in varnosti.
Dejstvo, da je moja družina na robu finančnega zloma, me izjemno obremenjeni, ker nisem mogel zaščititi svojih bližnjih pred trpljenjem. Vse to izhaja iz globoko zakoreninjene vloge skrbnika, kjer je moja vrednost in identiteta pogojena z uspešnostjo pri zagotavljanju in zaščiti. Moja nezmožnost reševanja finančne situacije tako v meni izzove občutek globoke osebne stiske, kjer se asketsko odpovem vsem lastnim potrebam, kar presega “zgolj” materialno izgubo, ki so jo občutili drugi in mi omogoča vzdržati moralni pritisk situacije.
V tej dinamiki, kljub težavam in bolečinam, kot naučen vloge “otroka-skrbnika” vztrajam, ker je to način, kako najdem smisel, občutek pripadnosti in vrednost v svojem življenju, čeprav je to pogosto na škodo lastne dobrobiti. Že od zgodnjega otroštva sem se naučil povezovati ljubezen in naklonjenost s skrbjo za druge, pogosto na račun lastnih potreb.
Ta občutek dolžnosti je v meni bil tako globoko zakoreninjen, da bi zavračanje ali sprememba te vloge zame predstavljata preprosto prevelik strah in bi me potisnila v močan občutek krivde. Strah in sram, da bom zaradi vsega tega zavrnjen ali da mi bo odrečena ljubezen, če ne izpolnim teh pričakovanj, me tako zadržuje v tej nezdravi vlogi.
Zaradi nenehnega postavljanja drugih pred sebe nikoli nisem uspel razviti zdravih meja ali razumel, da imam pravico do lastnih čustev, potreb in želja ter nenazadnje tudi napak. Kljub bolečini in razočaranju se naslanjam na upanje, da bo “naslednjič” drugače, kar me žene naprej.
Vse skupaj je v bistvu nekakšne vrste odvisnost (zato codependency). Poleg tega je moja identiteta bila tako močno povezana s tem “reševanjem”, da si življenja zunaj te vloge nisem mogel niti predstavljati. Moje vrednotenje samega sebe je demeljilo na neke vrste perfekcionizmu, kjer nisem priznaval omejitev. Moje perspektiva je bila, da si zaslužim naklonjenost šele, ko je vse na svojem mestu, urejeno. Ko je za vse poskrbljeno. In razvil sem mnogo dokaj učinkovitih načinov nadkompenzacije, ki so mi omogočali potrditve moje storilnosti (falsley empowered self).
To so vse tiste latnosti, ki so me tudi naredile zanimivega ženski z izraženimi tendencami ranljivega narcisizma. Njena potreba po vlogi žrtve je čudovito resonirala z mojo potrebo po vlogi rešitelja. Pri čemer sva oba bila gnana iz izvornega občutka sramu (trauma bonding) in oba hrepenela po občutku moči, kar naju je kmalu pripeljalo v neskončno izčrpavanje skozi bitko za prevlado (nadzor) in v razpad zakona.
Skratka podobni motivi, ki človeke ženejo na različnih ravneh. Razlika je zgolj v tem, da sem jaz kot soodvisnik, ko sem dosegel dno (oz. plafon) prepoznal, da to, kar živim, ni tisto, kar jaz sem in sem želel to neskladje (sprva počasi in brez revolucije) odpraviti, medtem ko narcisu ta maska, ta “uspešni drugi” predstavlja poleg zrcala, kaj vse ta narcis ni tudi edino identiteto, ki jo ima (maska, fasada) in je kakršenkoli moj umik (tako kot sem bil navajen iz otroštva) zanjo bil nedopusten.
Lahko bi rekli, da sem se na nezavedni ravni nečesa bil naučil in se v drugo z ločitvijo obdržal zvestega sebi. So pa to v grobem ti motivi, ki človeka vodijo po spirali do sesutja ali spoznanja. In da sem tokrat vendar spoznal in se odrekel lažni identiteti, s katero sem se identificiral in se soočil s svojimi strahovi, oz. se z njimi še zdaj soočam. Treba je vedeti, da kot vsaka druga pot iz odvisnosti, tudi moja zahteva svoj čas, soočanji z lastnimi, dolgo potlačevanimi čustvi in vprašanji tipa, česa si sploh jaz želim, kaj sploh v resnici mene veseli, ipd. To je proces, skozi katerega se bom počasi transformiral in zna trajati še nekaj časa.
In tu je zdaj čas za tvoj odgovor na kratko: vztrajal sem zato, ker takrat na to transformacijo še zdaleč nisem bil pripravljen. 🙂
Pohvalna introspekcija. In lep zapis. S tem, da sem preprican, da je pred tabo se dolgo pot do razsvetljenja.
Kakorkoli ze, se zadnji “vernik” je “priznal” patolosko osnovo za fikcijo, ki jo je zivel. Vedno sem vedel, da je bilo le vprasanje casa kdaj se bo se ta baloncek prepiknil.
Anonimno 5450, 20.10.2023 ob 02:59
Pohvalna introspekcija. In lep zapis. S tem, da sem preprican, da je pred tabo se dolgo pot do razsvetljenja.
Kakorkoli ze, se zadnji “vernik” je “priznal” patolosko osnovo za fikcijo, ki jo je zivel. Vedno sem vedel, da je bilo le vprasanje casa kdaj se bo se ta baloncek prepiknil.
Hvala. Res je takšna transformacija dolga pot, saj vsako spreminjanje navad predstavlja proces in ni neke instant rešitve, kako bi se človek spremenil čez noč.
Bi pa na tem mestu pojasnil še eno stvar, ki je moteča. Mislim, da je prav, da se to izpostavi. Ljudje lahko razvijemo neke nezdrave navade. V kontekstu odnosov gre navadno za neke obrambne mehanizme ali naučene strategije, ki pomagajo obvladati stres ali čustvene bolečine.
Za ilustracijo: marsikdo spije kozarček vina ali kako drugo alkoholno pijačo za sprostitev pred kakim večjim dogodkom. Se ne opija in ne uživa alkohola redno. To je potem neka navada, ki jo opredelimo kot nezdrava.
Če ostanem pri alkoholu, ker si večina lažje predstavlja. Med nezdravo navado in patologijo je velik preskok. Ko posameznikova navada preseže neko občasno, nadzorovano in zavestno odločitrv,, tako da npr. začne piti vsak dan, večkrat na dan, in alkohol postane sredstvo za obvladovanje vsakodnevnega življenja, njegovo delo in odnosi pa zaradi tega trpijo,lahko govorimo o patologiji.
Če posameznik, ko je pijan, postane nasilen, zlorablja družinske člane čustveno ali fizično, vozi pod vplivom alkohola ali na druge načine ogroža varnost in dobro počutje ljudi okoli sebe, njegovo vedenje presega samo patologijo in postane patogeno. To pomeni, da ne škoduje več samo njemu, ampak ima resne, škodljive posledice za druge.
Opažam, da se te pojme rado meša in s tem zamegli marsikateri pomemben vidik. Tudi v mojem primeru. Zakaj?
Vzemimo za ilustracijo eno izmed mojih nezdravih navad. Kot otrok sem odraščal z bolehno materjo, ki je večino časa med mojim osmim in dvanajstim letom preživela v postelji ali bolnišnici. Skozi to situacijo sem se nezavedno naučl pogosto zanemarjati lastne potrebe, da bi izpolnil potrebe bolne matere. Ta “stisniti zobe” pristop je tako postal globoko zakoreninjen del moje osebnosti – odrasel sem v nekoga, ki zna in zmore postaviti druge na prvo mesto, kdaj tudi na škodo lastnega počutja. To ni nujno patološko, ampak ustvarja pogoje, ki lahko privedejo do izčrpanosti, stresa ali nezadovoljstva.
Ko sem se zapletel v odnos z nekom, ki je prepoznal in zavestno izkoriščal to – sicer povsem moje – vedenje (aktivno spodbujanje samožrtvovanja, nepriznavanje osebnih meja, manipulacija in zloraba), je bil to tiisti patogen, ki je mojo predispozicijo spremenil v patologijo. Narcisistična partnerka tu ni le izkoriščala že obstoječih vedenjskih vzorcev, ampak je dejansko prispevala k njihovi patologizaciji s toksičnim vedenjem, ki je škodovalo ne le duševnemu zdravju smene kot partnerja, temveč tudi temeljni strukturi najinega odnosa. To vedenje je namreč šele ustvarilo pravo okolje in povzročilo globoko psihološko škodo, saj je ciljalo na mojo samozavest, avtonomijo in celo identiteto.
Ko sem torej vstopil v toksičen odnos, kjer je partnerka izkoriščala mojo nagnjenost k samožrtvovanju, se je ta moj nezdravi vzorec razvil v patološko stanje. Pri meni je to botrovalo simptomom anksioznosti in celo akutne izčrpanostiin k psihosomatskim težavam, kersem se znašel v odnosu, kjer so bile moje meje nenehno prestopane in moje potrebe zanemarjene. Začel sem se počutiti ujetega, nemočnega, vnerednega, ne da bi prepiznal, da je moje stanje postalo klinično in da potrebujem pomoč. Šele, ko sem zadel “rock bottom”, sem spoznal, da ta odnos zame ni varen in sem poiskal pomoč v varnem okolju zunaj njega – v terapevtski ordinaciji.
Ta primer sem opisal, ker opažam kar nekaj posplošenih trditev, ki zakrivajo to dinamiko. Trditve tipa “Za tango sta pitrebna dva.”, “Ti ne moreš postavljati diagnoze, da je nekdo narcis.” in “Tudi ti nisi nedolžen pri vsemu skupaj.” v bistu dodatno viktimizirajo žrtev in bolj pigosta situacija je, da ta žrtev išče pomoč, kot moj primer, ko sem začel svoje izkušnje opisovati šele po večih fazah terapevtskega zdravljenja.
Tu piskušam malo potrkati na vest. Izogibajte se patologiziranju vsakega obrambnega vedenja, saj morda izhaja iz povsem upravičenih razlogov. Obrambni mehanizmi so tu z razlogom samozaščite in zelo verjetno je, da so sproženi zaradi neke vrste ogroženosti. Imejte to pred očmi in ravnajte bolj sočutno, po načelu previdnost.
In druga stvar je to izogibanje besedi narcisizem. Ne, to ni diagnoza. Je beseda, ki opisuje določen vedenjski stil. Narcisističen vedenjski stil. Ki je lahko komajda opazen, ali močno izražen. Diagnoza NOM je popolnoma nekaj drugega. Diagnoza NOM pimeni, da je ta vedenjski stil izražen na nek točno določen način, da ustreza kriterijem klinične diagnostike. Za tarčo patogena (ker narcisistično vedenje je, kot sem ilustriral, neredko patogeno) je diagnoza povsem nepomembna. Pomemben pa je opis. Kot je pri vnetju pimembno znati opisno opredeliti, kateremu patogenu smo bili verjetno izpostavljeni, tako je tudi pri toksičnih odnosih dobro, če pisameznik zna oceniti izvor.
Rajko,, dvomim, da je v tej temi kaka gospodična. Še bolj dvomim, da imaš kako konkretno idejo glede Nemčije. Samo mantra, ki jo eni radi ponavljate…
Desi, je bil v Nemčiji, zdaj pa piše cele romane po monu kako si je zafural lajf. Zgleda, da ni Nemčija Indija Koromandija, da je pobegnil v Sloveniji, da tu joka po monu.
zafurala, 20.10.2023 ob 09:54
Rajko,, dvomim, da je v tej temi kaka gospodična. Še bolj dvomim, da imaš kako konkretno idejo glede Nemčije. Samo mantra, ki jo eni radi ponavljate…
Desi, je bil v Nemčiji, zdaj pa piše cele romane po monu kako si je zafural lajf. Zgleda, da ni Nemčija Indija Koromandija, da je pobegnil v Sloveniji, da tu joka po monu.
Milim, da sva se narobe razumela. Zaključil sem en pogovor, za katerega sem ocenil, da je vse prej, kakor produktiven. Nemčija je z vidika priložnosti lahko rešitev tudi tvojih težav. Pravim, da je lahko, ni pa to nujno. V Nemčiji namreč kronično primanjkuje kadrov, sploh srednjih in višjih (po naše). Glede konkretnih oblik nasvetov pa je seveda bolje poznati tvoja pričakovanja in vizijo.
Zmotno je ytrditi, da naj bi jaz pobegnil v Slovenijo. Jaz sem tu izključno zaradi tega, ker mi je preprosto predrago potovati sem ter tja in kombinirati ter koordinirati delo in ločitveni postopek iz Nemčije ali Italije in mi je bolj udobno bivati v Sloveniji do zaključka postopka. Poklicno pa sem še vedno večinoma vezan na Nemčijo in že nekaj časa tudi Italijo.
Tudi v Avstriji je moč najti marsikatero priložnost za delo, je pa treba tudi vedeti, da je Avstrija v tem pogledu bolj podobna Sloveniji z vidika formalnih zahtev, medtem ko so Nemci bolj fleksibilni in priznavajo tudi relevantne izkušnje.
zafurala, 17.10.2023 ob 20:13
Jao, Kakadu. Sem napsiala, da sem šla študirat, ker me je to zanimalo. Je tako težko prebrati napisano in razumeti? Da moraš še naprej spraševat? In ja, na ta način, kot sem že napisala, se si zafurala življenje. Pa ne gre za poklic, ki naj bi bil v pisarni. Razširi si obzorja, diploma ni enako pisarna.
Ko že smatraš polaganje keramike za nekaj super. Upam, da veš, da imajo taki pri 40ih uničena kolena?
Delo v proizvodnji so mojstri? Upam, da se zavedaš, da je večina delavcev v proizvodnji fiziično in psihično izmučeni do kraja. Dan za dnem isti gibi. Pa pogosto še nočno delo. Veliko garanja, slabo delo, umsko in fizično te uniči, plačilo pa slabo. Potem je vseeno ta drek, ki ga imam sedaj, boljši.
Haha ne posplošuj, nekatere proizvodnje so super. Jaz sicer upam, da tega ne ugotovi preveč ljudi, ker potem ne bo nihče hotel več delat v trgovinah itd.
ja pa ja, 20.10.2023 ob 12:40
Ja proizvodnja je super, če si šef tam ali kaj takega. Če si pa navaden delavec je pa to: veliko dela za malo denarja. Stalno isti gibi, eno in isto delo, dan za dnem. Sanjsko ja.
Pa ne gre se samo za delo, ampak tudi za odnose. Tam v glavnem delajo primitivni in neizobraženi ljudje, vsakodnevno kreganje, žalitve, intrige…
Ja, tudi to verjamem. Bedno delo. Težko si predstavljam,d a je kje v proizovodnji ok delo. Eno in isto štancanje. Zraven pa, če so še bedni odnosi pa je itak za kozlat.
Imam izkušnjo s primitivci. Ni bila proizvodnja, ampak nekaj drugega. Ljudje pa sami primitivci, butasti, leni, alkohol, cigareti in zloba. Pa gledalo kako drugemi podturiti delo, kako spletkariti. Gnila banda.
Hej vidva, “ja pa ja” in “wes”,
Razumem, da se vama zdi perspektiva “navadnega” delavca v proizvodnji neprivlačna, in verjamem, da je kateri izmed vaju imel kako slabo izkušnjo. Todajaz vidim tudi malce drugačno plat medalje, ki, vsaj upam da, nudi svež pridih samozavesti!
Najprej, “navadni” delavci so roke in noge vsake proizvodnje. Brez njih bi bila vsaka ideja samo zamisel na papirju. Programiram rešitve za sledenje in nadzor vzdrževanja orodij/objektov v proizvodnji in verjemite mi, moja koda ni vredna piškavega oreha, če ne izpolnjuje potreb teh čisto povprečnih ljudi na “prvi bojni liniji”.
Njihova varnost? Moj ponos. Vsak dan se spopadam z izzivi zagotavljanja varnosti, ne da bi se pretirano potil ali umazal, toda ti ljudje so kljub temu zame neprecenljiv vir znanja. Njihove izkušnje, predlogi, pritožbe so moj “user feedback” in ja, tudi moje “bug reporte” rešujejo. Skupaj smo kot Batman in Alfred… kdo je kdo, je pa stvar debate ob kavi.
Kar se tiče odnosov na delovnem mestu – res je, včasih je naporno. Kjerkoli. Ne glede na hierarhični položaj. Ampak ne podcenjujte moči spoštljivosti, produktivne komunikacije in pristnega zanimanja za dobrobit drugih. Ko se stvari zapletejo, je ravno empatija tista, ki razreši gordijske vozle. In večkrat kot ne odkrijete, da “primitivci” postanejo pravi prijatelji, ko jim pokažete, da ste na isti strani.
Torej, preden spet kdo zavije z očmi nad proizvodnjo, naj se spomni, da je vsaka fabrika, vsak izdelek, vsaka storitev plod sodelovanja med “navadnimi” delavci, šefi, in ja, tudi nami, tech geeki. In to sodelovanje? To je prava umetnost.
Lep pozdrav od nekoga, ki čisto slučajno dobro ve, da je proizvodnja več kot le “štancanje”.
motorist ?, 20.10.2023 ob 13:13
Hej vidva, “ja pa ja” in “wes”,
Razumem, da se vama zdi perspektiva “navadnega” delavca v proizvodnji neprivlačna, in verjamem, da je kateri izmed vaju imel kako slabo izkušnjo. Todajaz vidim tudi malce drugačno plat medalje, ki, vsaj upam da, nudi svež pridih samozavesti!
Najprej, “navadni” delavci so roke in noge vsake proizvodnje. Brez njih bi bila vsaka ideja samo zamisel na papirju. Programiram rešitve za sledenje in nadzor vzdrževanja orodij/objektov v proizvodnji in verjemite mi, moja koda ni vredna piškavega oreha, če ne izpolnjuje potreb teh čisto povprečnih ljudi na “prvi bojni liniji”.
Njihova varnost? Moj ponos. Vsak dan se spopadam z izzivi zagotavljanja varnosti, ne da bi se pretirano potil ali umazal, toda ti ljudje so kljub temu zame neprecenljiv vir znanja. Njihove izkušnje, predlogi, pritožbe so moj “user feedback” in ja, tudi moje “bug reporte” rešujejo. Skupaj smo kot Batman in Alfred… kdo je kdo, je pa stvar debate ob kavi.
Kar se tiče odnosov na delovnem mestu – res je, včasih je naporno. Kjerkoli. Ne glede na hierarhični položaj. Ampak ne podcenjujte moči spoštljivosti, produktivne komunikacije in pristnega zanimanja za dobrobit drugih. Ko se stvari zapletejo, je ravno empatija tista, ki razreši gordijske vozle. In večkrat kot ne odkrijete, da “primitivci” postanejo pravi prijatelji, ko jim pokažete, da ste na isti strani.
Torej, preden spet kdo zavije z očmi nad proizvodnjo, naj se spomni, da je vsaka fabrika, vsak izdelek, vsaka storitev plod sodelovanja med “navadnimi” delavci, šefi, in ja, tudi nami, tech geeki. In to sodelovanje? To je prava umetnost.
Lep pozdrav od nekoga, ki čisto slučajno dobro ve, da je proizvodnja več kot le “štancanje”.
Desiguzius, daj naredi uslugo vsem in se odstrani iz teme. Ne samo da nisi nikomur v pomoč, ampak kvečjemu zamoriš ljudi. Tvojega lapanja so vsi siti kot kruha, predvsem pa fališ temo. Tvoj problem je, da ti je dolgčas v življenju in stalno tu gor visiš in mešaš luft. Ti si zalutal nekam v svoj svet in se ne zavedaš, da si s svojim dolgim klobasanjam tečen kot driska.
Toliko neumnosti na kupu lahko napiše samo en bebec, ki ni nikoli delal v proizvodnji, niti ni imel bližnjih, ki bi mu to malce predstavili.
Desi, delodajalcem večinoma dol maha za navadne delavce. Smiselno jim je le to, da bodo čim več naredili za manj denarja.
Torej ja, gre za bedna dela, garajo kot črne živine, dobijo pa bedno plačilo. Pogosto gre še za zdravju škodljivo delo, razne kemikalije, smrad, ropot. Pogosto šikaniranje s strani šefov.
Predsvem pa enolično delo, vedno eno in isto, to ubija človeka, njegove možgane, njegov um.
Tako, da Desi, ne klati več neumnosti. Bi te bilo fajn poslat delat v proizovodnjo, dam, kjer je ropot, smrad kemikalij, po možnosti še tekoči trak… pa da vidimo, če boš še klobasal neumnosti.
Sem delal v proizvodnji. Odrasel sem na dvorišču fabrike, v njej delal v dijaških časih in v taisti tudi plezal po karierni lestvici, ter jo zapustil s pozicije informatika. Ker pa sem delal tudi kot dijak, so me dali pač tja, kjer so rabili. Bil sem zunaj, na žagi, kjer sem premetaval plohe, v sušilnici in decimirnici, kjer sem zlagal kose na paleto, na rezkarjih, stružnicah, junejmit. Tu sem se tudi zaljubil v fabriko in dobil ta občutek, da je lepo biti del ekipe, ki skrbi za nastajanje nečesa, kar ljudem prinaša udobje, zadovoljstvo. Tako še danes vztrajam v proizvodnji, saj je ta občutek še vedno moj vir motivacije. Lahko, da ima kdo drugačne izkušnje, mi je pa luštno izpostavit tudi ta vidik in protestirat proti nepotrebni stigmatizaciji proizvodnih delavcev.
Ma, Desiju seka na polno. Ena razlika je med njim in ostalimi v tej temi. Mi ostali smo zafurali lajf sebi. On ga je pa zafural še nekaj ženskam in lastnim otrokom, ne samo sebi.
Tako, da ja, potem, ko mu gre res slabo, piše kako je romantično v proizvodnji za tekočim trakom, kjer za obilo garanja dobiš za nagrago mobing in minimalca. Nekoč je pisal nekaj na temo gradbincev. Kako je romantično delo, ko garajo na vročem soncu pa v mrazu, dobijo minimalca, in potem hodijo okrog in kot romantiki vzdihujejo kako so zgradili neko cesto, stavbo… kako romantično delo.
Ni mu pomoči. Tip je tako vase zagledan, da misli, da je center vesolja.
Zakaj vam je neznosno sprejet, da so nekatere prozivodnje super? Proizvodnje, kjer sem delala jaz, so bile tehnične, nobenih kemikalij, odnosi zabavni, veliko najrazličnejših delovnih mest, zavzeti napredujejo, marsikdo se je tudi v šolo vpisal, nobenega tekočega traku, nobenega minimalca, nobenih strank, št oseb, ki dela neko stvar, 1-4, menjavanje vsak teden, ponavljajoči gibi približno toliko kot pri kuhanju. Veliko ljudi s takimi hobiji, kot jih našteva avtorica. Avtorica bi se mi smilila, če ne bi bila tako vzvišena. Vseeno ti svetujem – poskusi. 😉
Forum je zaprt za komentiranje.