Kako ste si zafurali življenje?
@zafurala, absolutno ti verjamem, da si. Včasih pa nam prav te poti, ki se zdijo kot slepe ulice, pokažejo, česa v resnici sploh ne potrebujemo. Morda ni vprašanje iskanja partnerja ali nove rešitve, ampak priznanja, da imaš moč in svobodo, da zavrneš tisto, kar zate ne deluje. To pa je v tvojih rokah, kajne?
Motorist, lej, moja služba me ubija. Delam do pol šestih zvečer. Pridem domov crknjena. Možnosti za kaka izobraževanja, tečaje, predavanja, druženja… ni. Ko pridem domov, hočem le mir.
Pa ne, ni mi to všeč. Jaz si želim imeti službo, ki me ne bo izmučila do kraja. Pa, da ne bo trajala do večera, ker imam hobije s katerimi se želim ukvarjat. So pa taki, da pač po službi ne gre več, ker ne samo, da sem fizično uničena, ampak je tudi že skoraj tema.
Torej, ja, sem skrajno nezadovoljna. Edini lep čas je prosti dnevi, dopust. To me gor drži. Ampak večji del življenja pa greznica.
Pa lahko zavrnem to? Lahko. Ampak kaj pa potem? Hja, najdem spet službo, ki je isti drek kot tole, kar imam. V bistvu je tole, kar imam, še najboljše, kar sem dobila v zadnjih letih. Ostalo je bilo še veliko, veliko huje.
Ja, lahko dam odpoved. Samo od kje bo potem denar? Nič ne pade z neba. Eni pametujejo kako je neumno v službo hodit in to tudi ne prakticiraijo. Samo so sami taki, ki so jim starši vse v rit porinili.
zafurala, 18.10.2023 ob 23:09
Motorist, lej, moja služba me ubija. Delam do pol šestih zvečer. Pridem domov crknjena. Možnosti za kaka izobraževanja, tečaje, predavanja, druženja… ni. Ko pridem domov, hočem le mir.
Pa ne, ni mi to všeč. Jaz si želim imeti službo, ki me ne bo izmučila do kraja. Pa, da ne bo trajala do večera, ker imam hobije s katerimi se želim ukvarjat. So pa taki, da pač po službi ne gre več, ker ne samo, da sem fizično uničena, ampak je tudi že skoraj tema.
Torej, ja, sem skrajno nezadovoljna. Edini lep čas je prosti dnevi, dopust. To me gor drži. Ampak večji del življenja pa greznica.
Pa lahko zavrnem to? Lahko. Ampak kaj pa potem? Hja, najdem spet službo, ki je isti drek kot tole, kar imam. V bistvu je tole, kar imam, še najboljše, kar sem dobila v zadnjih letih. Ostalo je bilo še veliko, veliko huje.
Ja, lahko dam odpoved. Samo od kje bo potem denar? Nič ne pade z neba. Eni pametujejo kako je neumno v službo hodit in to tudi ne prakticiraijo. Samo so sami taki, ki so jim starši vse v rit porinili.
Vem kako je. Kakorkoli obrneš, je slabo. Če začneš delat zgodaj zjutraj, ni v redu, ker nisi naspan in si zanič, Če začneš pozneje, tudi pozneje končaš in nimaš nič od dneva, Če delaš popoldan, nimaš nič od dneva, če delaš troizmensko, ti čisto uniči bioritem. Jaz sem eden tistih, ki se ni mogel sprijaznit z nobeno opcijo. Ampak verjemi, da si ne želiš biti v moji situaciji. Seveda obstajajo službe, kjer delajo manj kot osem ur in so tudi sicer s službo zadovoljni, ampak kdo nam bo pa to dal?
@yonkers, na prvo žogo se zdi, kot da so vse možnosti slabe. Ampak ali misliš, da je morda v tej vrsti situacij pomembno, da se osredotočimo na tiste dele dneva, ki jih imamo pod nadzorom, namesto na tiste, ki jih ne? V končni fazi nas večina išče svoj način, kako lahko maksimiziramo tisto, kar nam dene dobro, ne glede na omejitve, ki jih imamo?
motorist ?, 18.10.2023 ob 23:27
@yonkers, na prvo žogo se zdi, kot da so vse možnosti slabe. Ampak ali misliš, da je morda v tej vrsti situacij pomembno, da se osredotočimo na tiste dele dneva, ki jih imamo pod nadzorom, namesto na tiste, ki jih ne? V končni fazi nas večina išče svoj način, kako lahko maksimiziramo tisto, kar nam dene dobro, ne glede na omejitve, ki jih imamo?
Hočem povedat, da je osem ur delat preveč in to so v nekaterih državah ugotovili. Nekoč sem imel kratek čas službo, kjer smo imeli dogovorjeno, da ko narediš svoje, lahko greš. Mi smo pohiteli in naredili v treh do štirih urah. Zakaj hudiča bi moral biti tam osem ur, če sem naredil, kar se od mene zahteva? Ampak če si hiter, ti izkoriščevalski lopovi naložijo več dela, ko vidijo, da zmoreš. Ampak pustimo to, ker je to boj z mlini na veter. Bistveno je, da človek ne hodi v službo z muko, ker potem si tudi izven nje slabe volje in nerazpoložen. Seveda je najbolje tistim, ki imajo sami svoj biznis, nimajo nikogar nad seboj in jim rata oddelat nekaj ur dnevno.
yonkers, 18.10.2023 ob 23:35
Hočem povedat, da je osem ur delat preveč in to so v nekaterih državah ugotovili. Nekoč sem imel kratek čas službo, kjer smo imeli dogovorjeno, da ko narediš svoje, lahko greš. Mi smo pohiteli in naredili v treh do štirih urah. Zakaj hudiča bi moral biti tam osem ur, če sem naredil, kar se od mene zahteva? Ampak če si hiter, ti izkoriščevalski lopovi naložijo več dela, ko vidijo, da zmoreš. Ampak pustimo to, ker je to boj z mlini na veter. Bistveno je, da človek ne hodi v službo z muko, ker potem si tudi izven nje slabe volje in nerazpoložen. Seveda je najbolje tistim, ki imajo sami svoj biznis, nimajo nikogar nad seboj in jim rata oddelat nekaj ur dnevno.
@yonkers, popolnoma te razumem. V letih truda sem tudi sam doživel podoben boj. Po obdobju, ko sem bil konstantno na robu svojih zmožnosti, sem zadnje tri leta končno začel zmanjševati delovno obremenitev. To že samo po sebi ni bila lahka pot in ploh ni šlo linearno, ampak bolj kot valovanje – dva koraka naprej, en nazaj.
Zastavil sem si neko vizijo, da bom delal največ 1.350 ur letno in da bom imel 4 x letno po tri tedne dopusta. Zdaj sem končno približno tam, kjer sem želel biti, z zaupanja vrednimi naročniki in uravnoteženo obremenitvijo. Sliši se idealno, toda pot do tukaj je bila vse prej kot enostavna. Včasih je ta trnovs pot nujna, da najdemo tisto, kar res deluje za nas.
Zdi se, da si tudi ti v tistem kratkem času, ko si delal manj, resnično videl vrednost v učinkovitosti in ne zgolj ocenjevanja po oddelanih urah. Misliš, da bi v prihodnosti še lahko našel pot, ki bi ti omogočila več takšne avtonomije, ne da bi to pomenilo boj z mlini na veter? Morda obstaja način, kako to doseči v manjšem obsegu, recimo 30 ur na teden, da bi ustvaril boljše ravnovesje zase?
Mogoce se bo kdo bolje pocutil, ce mu povem, da nikjer na svetu ljudje ne delajo manj kot po zahodni Evropi. Vam je pa se to prevec, lol.
Ne boste verjeli ampak marsikje po svetu se vedno delajo 6 dni tedensko, celo po 12 ur dnevno. In to za precej nizjo placo kot v Sloveniji. Potem pa se za pot v sluzbo in domov porabijo po vec kot 2 uri dnevno. S tem, da ta pot niti je tako varna kot vasa, niti je tako komot. Namesto hobijev se ukvarjajo z eksistencnimi vprasanji prezivetja. Dopusta prakticno nimajo. Pa tudi, ce ga kak teden letno dobijo, jim gre za resevanje eksistencnih problemov.
Nikjer ne pise, da si niti pri 50 ne mores s cimrom deliti sobice. Nije je nujno minimalno sprejemljivo moderno lastno gospodinjstvo, avtomobil in kup sportne opreme za vec dopustov letno.
Ce bi zmogli v vec zivljenjskih obdobjih zares stisniti zobe, izkazati se skozi studij, delati magari po 80 ur tedensko, ob tem pa ziveti kot zadnji revez, … bi zivljenje razocaranih danes utegnilo biti precej drugacno. Ker, FYI, vse to je naredil marsikdo med nami, ki ne glede na razne otezevalne okoliscine danes ne more reci, da ima v kateremkoli oziru zafurano zivljenje.
Zanko okoli vratu sem si nadela dvakrat. Prvič z izbiro študija, drugič pa z izbiro službe (namesto moje sanjske službe sem zaradi delovnega časa (kao da bom več z otroki) izbrala sicer delo v fohu, ki pa je psihično tako naporno, da vsako nedeljo zvečer bruham, ker vem, da moram iti v službo naslednji dan). Bravo, baba blesava.
motorist ?, 18.10.2023 ob 20:12
Niti ne, 18.10.2023 ob 19:49
motorist ?, 18.10.2023 ob 18:31
Niti ne, 18.10.2023 ob 18:07
motorist ?, 18.10.2023 ob 16:48
Niti ne, 18.10.2023 ob 16:31
Vedno sem bil preveč nestrpen in nisem mogel čakati. Prvič bankrotiral pri 22ih, drugič pri 26ih, napačna izbira poslovnih partnerjev, vedno lezel z glavo skozi zid, zajebal, ker sem stanovanje napisal na bivšo ipd.
Ampak dejansko sem zajebal, ker sem se na neki točki začel smiliti samemu sebi, kako sem žrtev zlobnih lažnivcev, ipd., ki so me pripeljali do vseh failov.
Vsi največji zajebi so se po 30ki izkazali v bistvu za najboljše izkušnje, ter mi dali možnost, da sem odjebal mentaliteto žrtve. Hitro sem nadoknadil vse izgubljeno in zamujeno.
Kako sem si zafural življenje, je bila v bistvu najboljša priložnost, da se spremenim. In sem jo tudi sprejel.
Zajeb ni konec, ampak začetek.
Tvoja zgodba zveni navdušujoče. Zanima me, česa si se v procesu teh življenjskih preobratov iz svojih napak naučil in kako si ocenil svoj delež odgovornosti v težkih situacijah in podprl druge, ki so bili prizadeti zaradi tvojih dejanj, ter katere izkušnje so najbolj pripomogle ohranitvi vizije za osebno rast in razvoj in so bile potrebne lekcije za doseganje lastne preobrazbe?
Težko navedem, ker je ogromno dogodkov. Preprosto sem spremenil logiko po sistemu, kaj sem se naučil iz slabega dogodka, oziroma da je slaba izkušnja samo lekcija za naprej. Slaba izkušnja je cena, ki jo moraš plačati, da se naučiš izjemno pomembne lekcije. Tako sem prenehal gojiti jezo do tistih, ki so me zaj… , ker so mi v bistvu dali lekcijo. Pač naučiš se sprejemati zadeve, jeze in zamer ni več.
Nekoč sem mislil, da sem to in ono bla bla bla. Potem pa sem spoznal, da moraš prvo spoznati kaj/kdo nisi, oziroma opustiti tisto samopodobo, ki jo vsi gojimo in je nerealna, ter z njo opravičujemo slaba dejanja(mišljena sicer dobro, ampak rezultat katastrofalen).
Ko sem spoznal kdo nisem, prejšnjo samopodobo pa odmislil, sem se lahko odločil kdo bom postal. Tukaj pa sem zavedno sprejel vse svoje slabe lastnosti, sprejel sem logiko, da samo dejanja in ne namen dejansko definirajo človeka.
Pa tudi kar nekaj ljudem sem se opravičil, četudi smo vzajemno zajebali eden drugega, oziroma je bila krivda 50:50.
Težko pojasnem brez filozofiranja, bistvo bi rekel je, da sem se naučil, da kdo smo nimamo pojma, lahko pa ugotovimo kdo nismo in se odločimo kdo želimo postati.
Tvoje potovanje skozi težke življenjske preizkušnje je resnično fascinantno. Zdi se, da si pridobil veliko modrosti skozi te prelomne trenutke. Zanima me en vidik, ki ga nisem v celoti razumel iz tvojih dosedanjih opisov.
Kakšno odziv ali vlogo so odigrali tebi pomembni drugi ljudje v tvojem življenju, ko si se spopadal s temi težkimi situacijami in se učil iz njih? In kako so tvoje odločitve in preobrazba vplivali na tvoje odnose z družino, prijatelji in poslovnimi partnerji? Nenazadnje me zanima tudi, kako si se spopadal z občutki, posledicami in težo bremena, da so tvoja dejanja neposredno vplivala tudi na njih, v kontekstu tvoje osebne rasti in preobrazbe?
Na “poti” sem spoznal mojo ženo, ki je prav tako dajala ogromno skozi, oziroma je bila na izjemno nizki točki, ampak pripravljena na osebnostno preoblikovanje. Je bilo lažje, ker je bilo v dvoje in sva eden drugemu pomagala, oziroma sva vodila eden drugega.
Glavni prijatelji so me gledali malo po sistemu, njemu pa spet nekaj dogaja, ampak so vrhunski ljudje, ki niso neprivoščljivi, z izbiro njih sem imel res srečo. Skratka niso sodili ampak so upali, da mi uspe in nudili podporo. Odnosi s primarno familijo so se popravili, tudi z očetom sva razrešila kup zamer, ki sva jih imela eden do drugega. Danes sva v bistvu BF.
Čez sem dal El camino in druga solo potovanja, kjer sem premišljeval in začenjal čutiti neke nove energije. Predvsem je mogoče pomembno, da sem razumel, da se je treba znebiti strahu, strah nas sili v slabe in neetične odločitve. Ko pa se znebiš strahu pa dejansko slišiš življenje in samega sebe.
Bi rekel, da je življenje kot reka, prej sem vedno plaval proti toku, uspelo pa mi je najti tok in na njem se peljem že vrsto let. Ne, da je življenje popolnoma perfektno, ampak je tako, da npr. s tem, ko nekomu podarim npr. 500 EUR v kakršnikoli obliki, dobim potem nazaj preko nekega hitrega posla 2x povrnjeno.
Težko pojasnem, ker še sam ne razumem kako to deluje. Samo odločil sem se, da verjamem v neko variacijo karme in k zadevam pristopam povsem drugače. Brez pohlepa, pa vedno gledam, da imajo vsi s katerimi imam opravka dobro kompenzacijo, pa ni važno o čemu se gre. Sem se pa zelo ogradil od karakterjev ljudi, za katere vem, da mi ne ustrezajo.
Ne vem, vsakemu bi rekel samo, nisi žrtev, ampak si dobil priložnost, da se spremeniš. Bo bolelo, da sprejmeš svoja dejanja in ugotoviš, da nisi tako dobra oseba kot si mislil. Kar pa je bil nekoč občutek trpljenja, se spremeni v neko nenavadno obliko hvaležnosti.
Wow. Tale prispodoba z reko in plavanjem proti toku se mi zdi odlična. To, da sta se z boljšo polovico našla kot soborca v nesreči je pa najbrž zlata vredno. Všeč mi je, da življenje dojemaš kot izziv in se ne prepustiš vlogi žrtve – vsaj za daljši čas ne, saj zdrsi so povsem človeški.
Ob pogledu nazaj na pretekle dogodke in situacije, ki si jih delil, se zdi, da so nekatere od teh izkušenj verjetno imele globok vpliv tudi na ljudi okoli tebe. Kako se počutiš glede tvojega vpliva, ki si ga imel na druge, danes in kako si se počutil takrat, na začetku, ko se je tvoja pot šele začela vzpenjati iz brezna težav?
Začetek je bil izjemno naporen, vzponi in padci, overthinking. Ampak sem si nastavil mentaliteto po sistemu vodi me izključno upanje, če pa se nekaj ne izzide, je to napačna pot in dogodek, ki se je zgodil je opomin, da naj sem ne grem. Torej oseba, ki mi je stala nasproti in mi ni omogočila te poti, ni moj nasprotnik, ampak vodič, da naj pač ne grem na to pot. Pač vse mikro faile sem si začel tolmačiti drugače.
Primer tega je bil, ko sem imel nek razgovor za službo, ki je precej zahtevna in sem prišel do zadnjega kroga. Tam me je kadrovnica spraševala tudi glede marihuane, pa sem povedal, da 3-4x na leto pokadim nekaj, da si sprostim telo in um. Potem ona začne, da tega tukaj ne tolerirajo in začne pametovati podolgem in počez, jaz ji potem rečem, da vem, da je pri njih še precej več kot samo marihuana, ona reče ja, ampak tega ne smete povedati, ker se ne spodobi in začne nabijati nekaj o težavnejših karakterjih kot sem baje jaz. Na neki točki, ko sem premislil, sem se samo zahvalil za razgovor in zavrnil službo, ker v kolektivu, kjer ni iskrenosti, pač ne morem biti.
To, ko sem zavrnil službo in šel na pivo, je bila prava izbira, ker sem potem v lokalu, kjer sem bil prvič v življenju, srečal bivšega sošolca, eno je peljalo do drugega in čez 1 mesec sem odprl svoje podjetje. Čez cca. 1 leto sem za podjetje, kjer sem imel razgovor začel delati kot občasni zunanji svetovalec in za cca. 1 teden dela zaslužim toliko, kot bi bila plača pri njih. Kadrovnico občasno srečam in se ji vsakič zahvalim za usmeritev v življenju. Lahko pa bi gojil zamero, kot počne marsikdo…
Vpliv na druge bližnje pa je tako. Način razmišljanja(upanje, neuspeh je signal, da si na napačni poti) je za glavnino tuj, oziroma me gledajo malo hecno. Ampak spoštujejo oziroma razumejo, ker so dejanja drugačna kot nekoč. Pač nekaj po sistemu, jest se tega nebi šel, ampak zate deluje, tako da super, podpiramo.
In za konec, recimo najbolj sem hvaležen za bankrota, ker sem se takrat odločil, da ne bom ostal dolžan in sem vse poplačal do zadnjega EUR. To je trajalo več let, praktično zastonj dela, ampak sem izbrusil vztrajnost. Ta vztrajnost pa je bila potrebna, da sem se potem spremenil. Tako, da bankrota gledam kot najboljša dogodka v mojemu življenju, danes del mojega posla predstavlja tudi prestrukturiranje poslov, ki so na meji, da bankrotirajo. In služim s tem, da pomagam drugim, da ne doživijo tega, kar doživim jaz.
Življenje je zanimivo.
Pozdravljeni,
Včasih se znajdemo v situacijah, kjer se lahko hote ali nehote znajdemo v težavah.
Nasveti odvetnika, spori z delodajalci, spori z zavarovalnicami, družino, zahtevanje primerne odškodnine in še mnogo drugih primerov, povzročajo visoke stroške. Zavedamo se, da so odvetniški in sodni stroški visoki, zato vam ponujamo rešitev – zavarovanje ARAG- ki ga pa morate skleniti pravočasno- še preden nastane težava, saj gre za zavarovanje. V okviru zavarovanja vam pripada enkrat mesečno tudi brezplačni pravni nasvet pri odvetniku.
S sklenitvijo zavarovanja ARAG boste prihranili ter se zaščitili. Tega se zaveda že veliko strank, skoraj 80.000, ki so že sklenili zavarovanje pri zavarovalnici ARAG.
Pobrskate lahko tudi po naši spletni strani: https://www.arag.si/zavarovanje-pravne-zascite/
V kolikor bi želeli skleniti zavarovanje, to najlažje storite tukaj: https://www.arag.si/sklenitev-zavarovanja/
V kolikor pa imate dodatna vprašanja, smo vam na voljo tudi na 080 30 16.
ARAG zavarovalnica pravne zaščite
Yonkers, so tudi službe, kjer je premični delovni čas. So tudi službe, kjer delovni čas ni fleksibilen pa je vseeno normalen delovni čas: recimo 7/8 do 15/16. Drugače pa v marsikateri državi delajo več kot 40 ur na teden. V Avstriji 42,5, ker čas malice ni plačan. Je pa povsem običajen urnik, da se dela 6 dni na teden in samo en dan prost.
Motorist, ti ne razumeš prav nič :). Več čas pišem o tem kako me služba ubija, ti sprašuješ po spremebah, ki bi mi zadevo olajšale. Služba, služba, služba… to je problem.
5450, če ti želiš crknit od dela, tvoj problem. Jaz se raje zgledujem po tistih, ki imajo kaj od življenja.
Ffmania, držim pesti, da ti uspe najti kaj drugega. Podbno pri meni. No, zdaj je v službi bolje, imam drugo. V prejšnji pa sem bila totalno uničena. Nisem mogla spati, mešalo se mi je.
Tomaz.Gorec, 17.10.2023 ob 19:55
Jaz sem si zafural življenja, ker si nisem našel ene preproste, poštene in pridne kmečke punce s katero bi se do svojega 25 leta poročil in imel 3 otroke.
Mladi ne storite iste napake, kot sem jo jaz! Ne boste vedno mladi! Na koncu boste obžalovali tako kot jaz!
Škoda takega obžalovanja… sedaj pojdi naprej od tu kjer si, saj bi se našla tudi kaka poštena punca srednjih let, ki rada potuje in se imata lahko fajn. Veliko punc je, ki so ostale tako kot ti, ali pa so imele smolo pri izbiri prvega partnerja… začni pri sebi, s tem, da znaš sam zase dobro poskrbeti (kuhati, prati…) in potem boš našel tudi žensko, ki ji boš omogočil “varnost” ter skrbel zanjo, ona pa seveda zate. Vlak še vedno ni odpeljal, morda za otroke, ampak o tem bi se dalo debatirat…
Aja, pa to naj povem, da ti govorim iz svojih izkušenj… sem si v srednješolskih letih želela le poštenega in iskrenega kmečkega fanta, s katerim bom imela tri otroke… kar se mi je uresničilo, a se dolgoročno ni izšlo… danes sem že kar nekaj let v srečnem partnerstvu z drugim, pa bi tudi lahko obžalovala, le zakaj ga nisem srečala pri dvajsetih? Tako je pač bilo, sem že rabila tako izkušnjo… kot ti samskost!
zafurala, 19.10.2023 ob 09:44
Motorist, tole,, ko vedno poudarjaš: razumem tvojo stisko, razumem te… s tem ne prepričaš. Tudi drugi smo brali psihološke priročnike, kjer priporčajo, da človeku v težavah to govoriš… ampak ne deluje, ne izpade iskreno. Mogoče, če bi res razumel, ampak, ko pa kar tako pišeš, izpade pa ceneno.
Razumem, iz kje izhajaš. In ravno to je namen tega “Razumem.” Ko v pogovoru začutim, da sogovornik želi prenesti name kot na sogovornika del svojih nepredelanih čustev in frustracij, s tem “Razumem.” postavim mejo. To v bistvu pomeni – slišim te in se odzivam racionalno, ne želim pa s teboj vzpostaviti čustvene povezave.
Opazil sem namreč ta pasivno agresivni pristop v tvojem pisanju, ki bi ga na hudomušuen način lahko poimenoval “imam problem za vsako rešitev”. Zato je moj odziv takšen kot je – namesto, da bi se jaz ukvarjal s tvojim čustvenim bremenom, sem te preko različnih afirmativnih izjav in vprašanj poskusil usmeriti v to, da ta čustva, ki te bremenijo, raje predelaš in sprejmeš in tako sprostiš energijo za bolj produktivne korake.
Zato je ta “Razumem.” popolnoma na mestu. Saj v resnici razumem tvojo stisko in bi se znal tudi precej dobro vživeti vanjo. Razumem pa, da je na nek način to tvoj cilj v pogovoru – dobiti potrditev za vlogo žrtve in preložii čustveno breme na nekoga izmed nas, da bi se mi ukvarjali z njim, to početi vse dokler nekdo izmed nas ne bi obupal nad vlogo reštelja in tako ali drugače reaktivno agresivno podal kak odgovor, kar bi omogočilo drugo fazo te dinamike, prenos krivde na tega drugega in utrjevanje v samouresničujoči se prerokbi “kako so vsi grozni do mene” in tako opravičiti in upravičiti to, da se tebi vse dogaja in si povsem nemočna in posledično lahko ostaneš pasivna, da bi na koncu lahko še naprej čutila upravičenost do več oz. bolje in krivdo za neuspeh pri doseganju tega pripisala zunanjim dejavnikom.
To dinamiko dobro poznam, zato sem že kmalu prešel na ta “Razumem.” in se tako distanciral od tvojih čustev, kar je v tebi izzvalo potrebo po razvrednotenju (mene, kot sogovornika). Celotna ta dinamika je sorazmerno predvidljiva, sploh za nekoga, ki je preživel nekih 18 let v toksični dinamiki, ki daleč presega okvire opisanega. Zato ostajam pri tem, da razumem tvojo stisko in verjamem, da je tvoja naloga, da si dovoliš čutiti to, kar čutiš, najsi bo še tako neprijetno.
V tem kontekstu je tudi na mestu, da ponovno omenim to, kar sem omenil prej. Iz tvojih zapisov veje t.i. izogibajoči se stil navezanosti. In če se to da zaznati že po nekaj izmenjanih zapisih na forumu, je v živo to izurjenemu čutu kadrovika še prej zaznavno. Zato mislim, da je zato, da bi presegla spiralo neuspeha, v kateri si se znašla in ki te teži, nujno nasloviti to težavo in se soočiti s strahovi, ki te hromijo. Nihče izmed nas ali kdorkoli drug ne bo tega mogel razrešiti namesto tebe. Treba se je namreč zavedati, da je kruta realnost, da kadroviki dobijo na mizo na desetine na las podobnih prijav za določeno delovno mesto. Vsi ti kandidati izpolnjujejo vse formalne kriterije. Zato je na koncu – sploh pri delih, ki zahtevajo timsko delo in/ali delo z ljudmi – ključna socialna kompetentnost. In izogibajoči se stil navezanosti je tu lahko velikanska ovira.
Pomembno je, da se zavedaš, da to ni neka stigma ali nekaj, česar bi ti bila kriva. Sploh ne. Gre preprosto zato, da nekdo v najbolj ranljivih fazah razvije občutek, da pomembni drugi slej ko prej tako ali drugače izdajo zaupanje, kar povzroči veliko stisko in bolečino. In človek razvije strategijo, da je bolje ne navezati se, saj bo sicer bolelo. In ko kadrovik zazna takšen odnos, začne dvomiti v lojalnost. Kar je povsem človeško. Tudi njega ne moremo kriviti za to. In tako se krog sklene. In verjamem, da imaš moč prekiniti to spiralo. Nisem pa ne jaz, ne kdorkoli drug na tvojem mestu. Ti si tista, ki rabi vedeti, ali si to zares želiš in s kakim tempom boš k temu pristopila. In do tega imaš vso pravico.
Tomaz.Gorec, 17.10.2023 ob 20:07
grenivka neprijavljena, 17.10.2023 ob 20:02
Zakaj bi morala bit pa ravno 25-letna kmečka punca, a iz mesta ne bi bila dobra? Mora bit zgarana in podrejena in bi ti morala dat na posojo maternico?
Sam vprašam ?
Nisem napisal, da mora biti stara 25 let. Napisal sem, da bi se poročil najkasneje do svojega 25 leta.
Iz kmetov bi morala biti, ker so bolj delavne (to ne pomeni zgarane), ker imajo običajno manjšo kilometrino in je manj problemov z njimi kot z razvajenimi mestnimi puncami.
Menda imam pravico izbrati takšno kot meni paše ali je nimam?
Od kje ti ideja, da so samo mestne punce razvajene? Ene so, druge niso. To bi lahko vedel, da se tud kake kmecke punce preselijo v mesto zarad boljse sluzbe.
Ti si hotu kmecko punco, ker so manj zahtevne.
zafurala, 17.10.2023 ob 19:46
Tisti, ki ste si zafurali življenje, kako vam je to uspelo?
Moja huda napaka je bil napačen študij. Tam sem usekala totalno mimo, ker sem šla na ff študirat tisto, kar me je veselilo. Potem pa adijo pamet, kar se tiče služb. Meša se mi ob iskanju služb. Stalno dobim kak drek od službe. Totalno depresivna že. Pridem domov zvečer, sesuta, brez volje. Tako me služba uniči. Kaj novega najdem, isti drek.
Služba oz pač službe, ki sem jih do sedaj imela, me ubijajo, nima potem ne ćasa, ne volje si iskat družbe. Zdravje mi vse bolj peša….
Moje obzalovanje, da nisem bla sprejeta za stevardeso pri Emiratih, da bi potovala in delala.
Druga moja napaka, da se nisem porocila in da nimam otrok!
Da ne delam v sluzbi, ki je moje poslanstvo ampak za prezivetje.
Ker sem najboljsa plodna leta izgubila z babjekom, ki si je ustvaril druzino.
Podeželje, 17.10.2023 ob 20:56
Na podeželju so mogoče bolj pridni v fizičnem smislu, so pa bolj nestrpni, netolerantni, ne sprejemajo drugačnosti, umetniki so za njih lenuhi, razmišljujoči ljudje so za njih vaški posebneži.
To je res. Niso vsi ljudje s podezelja tko ozki.
Ceprov vecina je hillbillyev.
Moj pokojni oce je bil iz kozjanskega podezelja, ta folk je res ozkogled, prevec trpec, tolk casa fizicno delajo da jih vse boli , itd… so recimo mlajse generacije bolj liberalne, ker so sli ziveti v mesta.
Jaz sem iz manjsega kraja, okoli sebe imam neka sela, se folk v manjsem kraju je zavrt in ozkogled, zelo! Zato se bom preselila v drug kraj.
Zelo se vtikujejo v tuja zivljenja, recimo ce si cez 30 in brez otrok bos na tapeti. Ce imas kak odstekan stil oblacenja bos cudaska ali ce mal drgac razmisljas, kot vse ovce iz majhnega kraja. Ce nisi verna tercialka in nevpadljiva bo ok.
Se huje, kot na vasi! Pa imamo pred hiso nekaj zemlje in sadovnjak, fizicnga dela sem navajena ceprav imam ze hude probleme s krizem.
JAz tudi napacen studij, boljse da bi sla delati takoj po ss, bi vsaj druzino imela. Tako sem imela v glavi, da se nocem tako kmalu porociti in ustaliti, kot mama, bom raje studirala in potovala!
Boljse bi bilo, da bi sla studirati naravoslovje, ne pa humanisticne vede, druzboslovje- pol vidis folk z diplomo iz druzboslovja delati v proizvodnji, looool!
zafurala, 17.10.2023 ob 20:00
Ja, po diplomi se morala več let delat prek študenta. Tista leta se mi nikamor ne štejejo, kar se penzije tiče. Pa ni bilo druge izbire. To ali pa socialka. Izbrala sem pač tako delo, plačano pa za zjokat. Ja, penzija pa bo kdaj? Pri 70ih, če me ne bo prej pobralo v obupnih službah, ki me spravljajo ob živce.
Kar se moških tiče, tudi slabe odločitve, ampak tu si pač nisem zafurala življenja. Pač slabe izkušnje,a mpak ne pa katastrofalne kot to s službo.
Kakadu, FF diploma je v tujini vredna točno nič. Lahko greš sekrete pucat s tako diplomo. Imajo svojih družboslovcev več kot preveč.
A se stud.delo ne steje v del.dobo?
Pol sem brezveze delala, eni mi se placat niso hotli.
h4h4, 17.10.2023 ob 19:52
Izbira partnerja je bila največja napaka. Pravzaprav dveh. Če je bil prvi res slab človek, drugi ne tako, je bil pa drugače zblojen (brez prave higiene, samo sex) vendar gre za izgubljeni oportuniteni čas, ko bi bila lahko v kvalitetnem partnerstvu. Zdaj se pa tega ne grem, razen, če mi ga Bog pošlje na dom.
Nekje sem prebrala, da je izbira partnerja ali moža/žene najpomembnejša odločitev na tej zemlji. Bi rekla ,da to še kako drži.
Jaz sem cas zapravljala z brezveznimi vezami, ki so se koncale. Sreca da s takimi debili nisem zanosila! In bi bla ena izmed debilnih samohranilk.
Forum je zaprt za komentiranje.