Kako ste si zafurali življenje?

Verjamem, da ti vse skupaj že preseda in se strinjam, da je občutek nekakšne krivice in jeze povsem upravičen. Se pa bere, da si kljub temu presneto pogumna. Že s tem, da takole javno spregovoriš o svojih občutkih in se izpostaviš kritikam je redko znamenje poguma.

Razmišljam, kako bi se tvoje življenje odvilo, če bi se osvobodila bolečin, ki jih nosiš iz preteklosti? Kako bi se tvoje življenje izboljšalo, če ne bi dovolila, da ta občutja vladajo tvojim odločitvam? Verjamem, da imaš tudi ti neko posebno znanje, neko strat, ki bi se jo dalo uporabiti na nek alternativen način, da bi izpolnjevala tebe in tiste, ki bi jim s tem služila.

Ni bogvekaj, vem. Pišem, kar mi pride na misel in prosim, ne zameri, če mi uide kak mimosunek.Se mi pa zdi pomembno, da veš, da nisi sama in da smo tu s teboj in zate tudi mi, pripravljeni stakniti glave skupaj s teboj in ni vrag, da se nekaj ne izcimi iz vsega skupaj.

Srečno!

P.S.: In ne, jaz te ne vidim kot nekga, ki je “zafurala”. A veš… ko smo se kot malčki učili hoditi, smo velikokrat pristali na zadnji plati. Včasih potočili kako solzico, nato pa poskusili znova… in glej nas danes. Hodimo, tekamo, skačemo… In verjamem, da bo tudi s teboj kmalu tako. Imaš to!

Jaz sem zafural zaradi slabe družbe. Pa ne gre za alkohol, mamila in podobno. Namreč rojen sem v večjem bloku, kjer so v glavnem moji vrstniki bili otroci delavcev, kot sem bil tudi sam in sem se z njimi družil. Razlika je bila, da so oni bili slabi v šoli, večina srednje šole ni končala, jaz sem bil pa odličnjak. Nisem pa bil dovolj pameten, da bi se od njih distanciral in si našel primerno družbo, ampak sem neumno razmišljal, da je to moja družba in moje okolje in da spadam tu. Tako je bilo do nekje sredine srednje šole, ko sem popolnoma izgubil voljo do nje oz. do učenja. Komaj sem jo nekako dokončal. Potem pa so se ponujale same slabe službe, v katere nisem hotel. Delal sem le tu in tam po nekaj mesecev. Pri 30-ih sem se izredno vpisal na fakulteto, najbolj zato, da sam sebi dokažem, da jo zmorem dokončat, kar tudi sem, in sicer v najkrajšem roku. Seveda tudi zato, da mi ne bi več ponujali slabe službe. A nič ni pomagalo, ker nisem nič dobil, kot tudi mnogi drugi tukaj, ki pišejo. Zdaj sem že malo čez 40 in starejši kot sem, težje je. Nezaposlen, delovne dobe zelo malo. Še kar se tiče partnerstva, tu mi nikoli ni šlo. Bilo je deklet, ki so mi bile všeč, a jaz nobeni. Bilo je tudi obratno, ampak zelo redko. To je strnjena zgodba, povedal bi lahko še veliko.

Največ napak ljudje naredijo z napačno izbiro partnerja. To vpliva na celotni potem nadaljnega življenja. Če si vse življenje vpet vvosebno dramo, stagniraš tudi na drugih področjih . Tako da dober partner je vreden zlata !!!

Ja… kot pise tam… to je najpomembnejsa odlocitev v zivljenju… me prav zanima kje je to prebrala…

Od tega ti je drgac odvisno ne bom reku vse…. 90 posto pa zihr… kako ti bo v zivljenju…

Težko bi rekla da sem si zaradi tega zafurala življenje. Na primer zaupala sem napačni osebi, ki mi je bila izjemno blizu. Mi dala nož v hrbet. Bolelo da ni za povedati.  Ampak to je zame šola , nisem si s tem zafurala življenja. Izbrala sem težko pot, po lastni želji, zelo zahtevno pot samostojnega podjetništva, veliko garanja , ampak taka je moja pot.

BVS, to se pa nikakor ne strinjam. Če izbereš slabega partnerja, ga lahko zapustiš. Ja, tudi v službi lahko daš odpoved. A službo nujno rabimo in moraš nekaj najti, brez partnerja pa se da komot živet.

Yonkers, ja, kriza je s službami. Ni problem dobiti službe, ki je za en drek. Nekaj takega, kar te pa ne ubija, je pa težko dobiti.

Motorist, saj so tudi drugi zapisali svoje težave, napake, kaj so naredili narobe. Nas je dosti takih. Na tiste, ki pa pljuvajo se pa nima smisla ozirat, ker so še bolj zafurani in pač v svoji nesreči pljuvajo po drugih. Veš eno je, če se učiš hoditi in shodiš, kljub padcem. Drugo pa je, če se desetletja učiš hoditi pa ti ne uspe shoditi, kaj šele teči. Pa vsakič, ko padeš, padeš globlje, bolj na trdo. Z leti so kosti vse bolj krhke in padci vse bolj kritični.

Rex, hvala za lepe želje.

Ja sem bil takšen, da se nisem pustil izkoriščat in poniževat v slabih službah. Sem pustil, ker je škoda mojega zdravja. Velika škoda pa je, ker sem izgubil voljo do šole. Ne more se namreč nekomu, ki je v šoli imel slab uspeh očitati, zakaj se ni izšolal za zdravnika, odvetnika itd., jaz pa sem se bil sposoben izšolati za karkoli, a nisem iz prej napisanih razlogov. Strinjam se pa tudi z nekom zgoraj, ki je napisal, da je kompatibilen partner zlata vreden. Če bi jo dobil še v mladih letih, sigurno zdaj ne bi bil kjer sem.

To je pametno, da nisi pustil, da hodijo po tebi v službi. Jaz sem doživela hud mobing, pa ne enkrat. Pa ne samo psihično zdravje, tudi fizično uničena.

Glede partnerja pa se ne strinjam. Jaz sem se odločila vse po lastni butasti glavi. Ne  krivim nikogar za to.

V bistvu je prednost biti samski, kar se tiče službe. Če bi bila v paru, bi bilo še slabše. Zdaj si vendarle lahko privoščim, da dam odpoved, se preselim, kjer najdem drugo službo. Če si v paru, se ne moreš kar tako seliti, dajat odpovedi… kar pomeni, da bi morala obstati še v bolj gnili službi.

Ti na to gledaš samo z ene strani. Če bi imela pa kompatibilnega partnerja, pa kdo ve, mogoče bi on nekoga poznal in ti zrihtal kakšno pametno službo, mogoče bi skupaj odprla svojo firmo, mogoče bi skupaj odšla v tujino itd.

Poznam občutek, ko se zdi, da so prave izbire najtežje. Ampak obdržati slabo službo ali se bati ljubezni, to nas dolgoročno samo bolj boli. Mogoče je čas, da se vprašaš, kaj resnično želiš v življenju. Spremembe so težke, ampak pogosto se izplačajo.

Tvoj odgovor mi je odstrl tančico. Opazil sem t.i. izogibajoči stil navezanosti. Kadar nekdo izraža stil navezanosti, ki se izogiba intimnosti ali globljim čustvenim povezavam, je morda to obrambni mehanizem, ki preprečuje potencialno bolečino zaradi zavrnitve ali izgube.

V poklicnem okolju se lahko ta izogibajoča drža interpretira kot pomanjkanje angažiranosti ali težave pri vzpostavljanju trdnih delovnih odnosov, kar bi lahko bilo opazno pri iskanju kandidatov za vloge, ki zahtevajo močne medosebne veščine ali timsko delo.

V takem primeru bi lahko oseba s tem stilom navezanosti nezavedno ustvarila situacijo, v kateri se njeni medosebni strahovi potrdijo, ker se morda ne more uveljaviti v delovnih mestih, ki zahtevajo visoko stopnjo socialne kompetentnosti.

To lahko privede do začaranega kroga, v katerem se osebne negotovosti odražajo v profesionalnem življenju, kar potencira občutek neuspeha ali nezadovoljstva.

Prepoznavanje in delo na teh vzorcih navezanosti so po mojem mnenju  ključni koraki za tvoj osebni razvoj in izboljšanje tako osebnih kot profesionalnih možnosti in razmerij. Ne pravim, da je to čarobna palčka, verjamem pa, da je dobro oprijemališče, na katerega se lahko opreš, da bi presekala občutek ujetosti v spiralo neuspehov.

Eh, Yonkers, če si samski, se dosti lažje preseliš v tujino :). S partnerjem je to dosti težje. Še težje kot selitev znotraj Slovenije. Sanjat o partnerju, ki bi me pa čudežno rešil… je pa trapasto. Če si prebral to temo, je ogromno žensk, ki so si zafurale lajf z moškim. In verjemi, da je več primerov v reali, ko je tako kot, da bi pa sedaj partner čudežno rešil službene težave ženske.

Motorist, jaz dobro vem kaj si želim in ker nikakor ne dosežem tega, kar si želim, se mi zdi moje življenje zafurano.

Jaz sem tudi poskušal v tujini in zagotovo trdim, da nimaš prav. Že zato ker je lažje, če oba delata in sta dve plači. Ko najameš stanovanje, je ista cena najemnine, če si noter sam ali če sta dva. Velja v glavnem tudi za ostale stroške. Mislim pa, da po tvojem pisanju, gre pri tebi za neko slabo partnersko izkušnjo iz preteklosti.

Razumem tvojo stisko. Res ni enostavno, ko se zdi, da nič ne gre po načrtih, še posebej, ko so cilji jasni, a nedosegljivi.

Morda ni rešitve v drugi osebi, ampak v nas samih – v sprejemanju, da je včasih potrebno spremeniti smer ali način, kako pristopamo k situacijam. Nihče ni zmožen delati čudežev, toda vsak dan nam prinaša priložnost, da naredimo male korake.

To ni prazna fraza, ampak način, kako se počasi izkopljemo iz situacij, ki nam ne služijo več. Pri padcih se znajdemo na dnu navadno dokaj hitro. Pri pobiranju pa kljubujemo gravitaciji, zato rabimo previdnih, kratkih in zanesljivih korakov s trdnimi oprijemališči.

Ja, seveda je lažje, če dva plačujeta najemnino kot, če jo en. AMpak a misliš, če ima moški službo v Mariboru, ženska se pa spomne, da bi pa šla na Bavarsko živet, da bo on stekekl kot psiček in šel z njo? Malo morgen. Izjemno redko se zgodi, da bi moški sledil ženski. Skoraj nikoli.

Glede na moje izkušnje, poznavanje ostalih vrstnic. Tiste, ki so v vezah, vztrajajo v bednih službah, ker pač se ne morejo seliti, ker pač partner ne želi. Pa v večini primerov, če je bil on z enega dela Slovenije, on iz drugega, se je ona itak selila v njegove kraje. Da bi pa to on naredil, je pa skrajno redko.

V stari službi smo bile skoraj same ženske. Ja, marsikatera bi zapustila službo, če bi bila samska. Marsiakatera bi se selila, če bi bila samska….

Ja, seveda, YOnkers ti pišeš z vidika moškega. Moški ste navajeni, če moški reče, da se bo selila v tujino, naj ženska zapusti službo v Sloveniji in kot psiček sledi moškemu :).

Opažam, kako se ti to zdi kot nepremostljiva ovira, še posebej, ker so tvoja opažanja pri drugih to potrjevala. Včasih družbene norme in pričakovanja res postavljajo svoje izzive.

Ampak, morda pa ni vprašanje, kdo sledi komu, temveč kako lahko oba partnerja delata kompromise in se pogovarjata o svojih željah in potrebah. To ni enostavno in zahteva veliko poguma, a pogovor o prihodnosti in karieri z nekom, ki ti je blizu, lahko odpre nove poti in perspektive.

Verjamem, da se ti zdi zdaj, da so možnosti omejene, ampak še vedno obstaja prostor za rast in spremembe, četudi so koraki majhni. Nikoli se ne ve, kaj lahko prinese iskren pogovor in pripravljenost, da vsaj razmislimo o spremembah, ne glede na to, kako majhne so.

MOtorist, o čem ti to sanjaš?

Odločitve partnerja sprejemata skupaj. To glede selitve je samo ena opcija, ni zdaj to važno. Kot nekdo, ki nikoli ni imel partnerke, trdim, da je boljše in lažje v dvoje kot pa sam, seveda, če se ujemata. Pri tebi je tako, da ti vnaprej določiš, kako bi bilo, kar pa ne moreš vedet. Gledaš samo iz negativne strani.

Čisto razumem, da se to, kar pravim, morda sliši kot daleč od realnosti, zlasti ob težavah, s katerimi se soočaš. Ne trdim, da so rešitve enostavne ali da so pravilne za vsakogar.

Vem pa iz lastnih izkušenj, da včasih, ko smo preobremenjeni s težo situacije, nam pogled iz druge perspektive lahko pomaga videti stvari, ki jih prej morda nismo.

Ne želim ustvarjati pritiska in nisem za hitre spremembe, ampak ciljam na možnost, da je tvoj um dovolj odprt, da obstaja prostor za raziskovanje različnih poti, ki so morda manj očitne.

Yonkers, tudi, če nisi bil nikoli v vezi, bi ti moralo biti povsem jasno, da si kot samska oseba dosti bolj mobilen kot nekdo, ki je v paru. Če so pa otroci, je pa še dosti težje.

Če sta dva, doma v Mariboru, oba imata službo v MB. Se ona spomni, da bo dala odpoved in šla delat na Bavarsko… misliš, da bo to šlo? Da bo on kar dal odpoved in z njo tekel na Bavarsko in kaj bo tam?

Če si pa sam, se pa spomniš, daš odpoved in se seliš, kjer pač najdeš službo. Jaz sem se večkrat selila, zaradi službe. In je jasno, da , če bi bila v vezi, ne bi mogla tega početi. Bi dajal partner odpovedi kot po tekočem traku? In letal za mano? Itak, da ne.

Tako, da ja, če si samski, si bistveno bolj mobilen kot tisti v vezi.

MARJETA, a ti to verjames? Da bo šel bivši alkoholik s poslabšanim delovanjem.srca, slinavke, vseh organov, z znižano gostoto mišic in tanjšimi kostmi, za 1 mesec na fitnes in bo zdrav pa srečen??? Saj pa NEEEE ZMOREE, ker ima trajno oslabljene notranje organe! Hitro se zasopiha, zato lahko naredi na fitnesu manj.  Če pa se le potrudi, pa zaradi hujšega vnetja mišic in nekaj tedenskih bolečin ne more nazaj na fitnes  ampak čakat doma, da se zaceli! In to se ponavlja. Prav tako takšen dobi bolečine v sklepih zaradi pospešenega porabljanja hrustanca!

Za Marjeto, si ti prebral, da je že 14 let brez alkohola? Da je pisec že 14 let abstinent?

@zafurala, res je, samskost prinaša svobodo izbire. Ampak, če prav razumem tvoje težave, potem tako ali tako pride v poštev edino partner, ki bi bil pripravljen skupaj zgraditi tisto mobilnost, ne da bi bilo treba enemu vedno žrtvovati svoje sanje za drugega, mar ne?

Motorist, filozofiraš :). Ti resno misliš, da nisem probala že na stotine različnih načinov, pogledov, poti?

MOtorist, jaz sploh ne iščem partnerja :).