Kako ste si zafurali življenje?

zdravo!z alkoholom ,pol zivljenja.odkar sem nehal se me drzi vecna smola.

NE popusti slucajno alkoholu. To je igra uma.

Takoj se natreniraj. Pojd v fitnes tam mas trenerje. In ti pokaze kaj delat. 50e bos pa ze dal.

Potem pa cez mesec pisi kako se pocutis.

Pa tist tamlad enako. V fitnes ali pa zacnite tect telovadit.

Samo en mesec rabis da se ti vse spet obbrne na boljs.

Verjela nekomu. Jbg, ena izkušnja več.

Na neki točki sem zafurala z napačno izbiro partnerja. Dolga zveza, po eni strani stran vržena najlepša leta življenja. Po drugi pa … saj ne vem, kaj bi bilo, če ne bi izbrala njega. Lahko bi bilo tudi slabše. Bi bile pač drugačne izkušnje. Torej kolikor sem zafurala, sem hkrati tudi pridobila – sem sama, živim, službo imam, streho nad glavo tudi. Imam hrano, imam prijatelje, imam ogromno izkušenj, hobije, čas, živim, se dužim, smejim, uživam, če se le da.

Ne gledam tako črno na vse skupaj, je bila izkušnja, ki me je definitivno nečesa naučila. Tudi tega, da bolj pesimistično kot gledaš na preteklost in slabe izkušnje, bolj težko je sedanjost in prihodnost narediti kolikor se da svetlo.

Razumem, kako se počutiš. Ko so naše predstave v nasprotju z realnostjo, je to izjemno boleče. Včasih si tako iz te bolečine zastavimo napačna vprašanja. Zato namesto, “Kako ste si zafurali življenje?” morda raje: “Kaj lahko iz moje trenutne situacije ustvarim, da bom napredovala?”

Življenje ni zbirka napak, ampak šola, v kateri nabiramo izkušnje. Nihče ne zmore spremeniti preteklih odločitev, toda vsak izmed nas ima moč oblikovati svojo prihodnost. Morda je pa čas za novo poglavje, v katerem boš ne le prepoznala svoje trenutne ovire, ampak tudi objela svoje prave strasti in talente ter jih uporabila na način, ki  izpolnjuje ne zgolj tebe ampak tudi tiste, ki jim je tvoje delo namenjeno.

Tvoja trenutna situacija ni merilo tvoje vrednosti ali končna destinacija tvoje poti. Čas je, da prevzameš odgovornost za svojo prihodnost. Nič ni “zafurano” – obstajajo samo možnosti, ki še niso bile raziskane. Začni z majhnimi koraki, raziskovanjem novih priložnosti ali morda celo dodatnim izobraževanjem, ki bi ti lahko odprlo vrata v drugačno vrsto kariere. Stvari se lahko spremenijo, a le, če smo pripravljeni narediti prve korake.

Ključnega pomena je, da ne ostaneš pasivna udeleženka v lastnem življenju. Majhni koraki naprej, iskanje podpore, in dovoljenje sebi upati, da upanje lahko preseže obup, so tisto, kar bo pisalo naslednje poglavje tvoje zgodbe.

Ostani pogumna in vztrajaj!

Vsak med nami hodi v svojih čevljih in se na svojih poteh spopada z lastnimi bitkami, pogosto nevidnimi očem drugih. Odpuščanje je pot, ki vodi k miru v nas samih. Pri tem ne gre za nekritično odobravanje dejanj drugih ali pozabo na bolečino, ki so jo povzročili. Namesto tega je to zavestna odločitev, s katero ne le osvobodimo sebe, temveč tudi priznamo tisto človečnost, ki jo ta trenutek delimo vsi z vsemi, ne glede na preteklost.

Vedno sem bil preveč nestrpen in nisem mogel čakati. Prvič bankrotiral pri 22ih, drugič pri 26ih, napačna izbira poslovnih partnerjev, vedno lezel z glavo skozi zid, zajebal, ker sem stanovanje napisal na bivšo ipd.

Ampak dejansko sem zajebal, ker sem se na neki točki začel smiliti samemu sebi, kako sem žrtev zlobnih lažnivcev, ipd., ki so me pripeljali do vseh failov.

Vsi največji zajebi so se po 30ki izkazali v bistvu za najboljše izkušnje, ter mi dali možnost, da sem odjebal mentaliteto žrtve. Hitro sem nadoknadil vse izgubljeno in zamujeno.

Kako sem si zafural življenje, je bila v bistvu najboljša priložnost, da se spremenim. In sem jo tudi sprejel.

Zajeb ni konec, ampak začetek.

Hvala za ta zapis.

Ampak težko je to narediti. Lažje je brcniti v rit nekoga, za katerega veš, da zastopa razmišljanje in poglede, ki povzročajo toliko trpljenja in bolečine po svetu.

Seveda se strinjam s teboj.

Tvoja zgodba zveni navdušujoče. Zanima me, česa si se v procesu teh življenjskih preobratov iz svojih napak naučil  in kako si ocenil svoj delež odgovornosti v težkih situacijah in podprl druge, ki so bili prizadeti zaradi tvojih dejanj, ter katere izkušnje so najbolj pripomogle ohranitvi vizije za osebno rast in razvoj in so bile potrebne lekcije za doseganje lastne preobrazbe?

Tema ni namenjena žaljenju. Mislim, da je jasno vsakemu, če nekdo napiše, da si je zafural življenje, da se zaveda napake. Pa čeprav gre za tekmo za moškega. Ja, se zaveda napake. Niti ni namenjena tistim, ki si ga niste zafurali.

Me pa preseneča, da je tolikokrat v igri moški. Sem pričakovala bolj v smer bedne službe ali pa mogoče kake droge, alkohol.

Aja, tisti, ki je napisal, da se je rešil alkohola: čestitke in drži se še tako naprej. Ne potoni nazaj. Si super, da ti je uspelo se rešiti alkohola.

9844, ti si še mlad. To, da še nisi imel ženske, še ne pomeni, da si zafural življenje. Imaš še ogromno, ogromno možnosti.

Stronzo, tudi jaz, tudi jaz. Če sem že izbrala napačen študij, bi morala vsaj spokat in it v tujino po končanem študiju.

Motorist, če bi ti vedel koliko dodatnih izobraževanj sem dala skoz… pa misliš ,da mi je kaj pomagalo? Niti malo. Neke ok službe ne dobim pa, če se na glavo postavim. Pa vsako leto je težje. Več nejev dobim. Večkrat mi povedo, da sem prestara, da iščejo mlajše in podobno. Tako, da gre na slabše ,ne na bolje. Namesto, da bi si našla boljše službe, je skoraj vsaka slabša kot prejšnja.

Niti ne, odvisno koliko napačnih odločitev sprejmeš. Jaz sem jih ogromno. Tako, da vsak zajeb, slabši nov začetek. Bolj proti podnu. Z leti se napake kopičijo in vse težje plavaš v dreku, ki si ga zakuhaš.

Nise pa nihče oglasil, ki dela za minimalca, recimo za tekočim trakom ali kaj podobno slabo plačanega in garaškega. Verjetno taki nimajo časa za mon.

Se sprašujem kako jim uspe leta in leta biti v taki službi. Jaz sem vseeno na boljše, ampak me ubija do kraja.

No ja, imam malce več od minimalca, pa sem zadovoljna, ker sem bila brez službe in cenim to kar imam. Imam pa fajn kolegico in dober kolektiv, kar tudi nekaj odtehta.

Drugače pa je lahko reči, da si zafural to in ono. Ampak, v danem trenutku se odločiš tako kot se, in to je to. Popravka ponavadi ni. In greš dalje. Sprejemaš to kar je. Najhuje je, da pa je takih večino, ki večno nekaj obžalujete, leta pa gredo, spremeni se ne nič, stagnirate. A je vredno? Živite danes, ne v preteklosti in obžalovanju.

Težko navedem, ker je ogromno dogodkov. Preprosto sem spremenil logiko po sistemu, kaj sem se naučil iz slabega dogodka, oziroma da je slaba izkušnja samo lekcija za naprej. Slaba izkušnja je cena, ki jo moraš plačati, da se naučiš izjemno pomembne lekcije. Tako sem prenehal gojiti jezo do tistih, ki so me zaj… , ker so mi v bistvu dali lekcijo. Pač naučiš se sprejemati zadeve, jeze in zamer ni več.

Nekoč sem mislil, da sem to in ono bla bla bla. Potem pa sem spoznal,  da moraš prvo spoznati kaj/kdo nisi, oziroma opustiti tisto samopodobo, ki jo vsi gojimo in je nerealna, ter z njo opravičujemo slaba dejanja(mišljena sicer dobro, ampak rezultat katastrofalen).

Ko sem spoznal kdo nisem, prejšnjo samopodobo pa odmislil, sem se lahko odločil kdo bom postal. Tukaj pa sem zavedno sprejel vse svoje slabe lastnosti, sprejel sem logiko, da samo dejanja in ne namen dejansko definirajo človeka.

Pa tudi kar nekaj ljudem sem se opravičil, četudi smo vzajemno zajebali eden drugega, oziroma je bila krivda 50:50.

Težko pojasnem brez filozofiranja, bistvo bi rekel je, da sem se naučil, da kdo smo nimamo pojma, lahko pa ugotovimo kdo nismo in se odločimo kdo želimo postati.

Tvoje potovanje skozi težke življenjske preizkušnje je resnično fascinantno. Zdi se, da si pridobil veliko modrosti skozi te prelomne trenutke. Zanima me en vidik, ki ga nisem v celoti razumel iz tvojih dosedanjih opisov.

Kakšno odziv ali vlogo so odigrali tebi pomembni drugi ljudje v tvojem življenju, ko si se spopadal s temi težkimi situacijami in se učil iz njih? In kako so tvoje odločitve in preobrazba vplivali na tvoje odnose z družino, prijatelji in poslovnimi partnerji? Nenazadnje me zanima tudi, kako si se spopadal z občutki, posledicami in težo bremena, da so tvoja dejanja neposredno vplivala tudi na njih, v kontekstu tvoje osebne rasti in preobrazbe?

Rex, ne razumeš. Lej, po diplomi sem trpela, ker nikakor nisem našla službe. Nič od nič. Tudi najbolj bedne službe ne. Ok, sem to sprejela, začela delat preko študenta. Manj plačana kot čistilka, ki je bila tamo zaposlena. Imela pa delo, kjer je bila zahtevana diploma. Prenašala to par let. Potem našla službo, ne v moji smeri, ampak parkrat so mi podaljšali in potem je bila NDČ, leta in leta tam delala. Stanje se je slabšalo. POtem sem bila že čisto nesrečna v službi, sem se pa bala, da bi ostala brez službe. Ok, sem iskala drugo službo. Brez uspeha. Potem sem dala več izobraževanj skoz. Dopust sem porabljala za izobraževanja v smeri, kjer bi se želela zaposliti. Nič od nič. Ok, sem se odločila tvega in vzela čisto neko iks službo, ki je bila pa totalna polomija. Sem morala po enem mesecu dati odpoved tako bedno je bilo. Od takrat naprej vegetiram od ene bedne službe do druge. Veš kakšen občutek je, če pošlješ na stotine vlog pa nikoli uspeha oz te vzamejo tam, kjer imajo katastrofalne odnose, kjer nihče ne ostane dolgo, ker pač ni za zdržat? Ko ti govorijo, da si prestar za službo pri njih in podobno? Veš kakšen občutek je, ko si v mojih letih in ugotoviš, da si že leta in leta v bednih službah, da ti ni bilo nikoli fajn in da gre samo še na slabše? Verjetno si niti predstavljat ne moreš.

Tako, da ne piši mi, da stagniram, da nič ne spremenim. Ogromno truda sem vložila, ampak vedno v napačno zadevo.

Niti ne, veš med nama je ena ogromna razlika: ti si obtoževal druge ljudi, jaz za svoje zafurano življenje, obtožujem sebe. Moje napačne odločitve. Nisem drugih obtoževala za bednost mojega življenja.

zdravo! Marjeta4z saj se ne dam,14 let ze abstiniram strogo,se ne dam.ampak res od takrat nic vec ne gre kot bi moralo iti,ampak bo.na fitnes tud hodim ze dolgo 3x na teden tako da sem kar aktiven.hvala ti za vzpodbudne besede.

14 let? Bravo.

Veliko lepše in lažje bi mi bilo živeti brez avtoimune bolezni. Zelo diktira življenje ne le meni, pač pa moji celi družini in me prav vsak dan po malo žre telesno in mentalno.
Ampak…. še sem tu, še lahko marsikaj ustvarim, dam, doživim.

Ampak avtoimuna bolezen ni po tvoji krivdi. Jaz imam tudi avtoimuno težavo plus neko podedovano bolezen, ki me bo uničila. A vendar to ne smatram, da je to moja krivda, ker pač ni.

Vsekakor ti pa želim vse dobro in da bo zdravje čim boljše kolikor je lahko.

Na “poti” sem spoznal mojo ženo, ki je prav tako dajala ogromno skozi, oziroma je bila na izjemno nizki točki, ampak pripravljena na osebnostno preoblikovanje. Je bilo lažje, ker je bilo v dvoje in sva eden drugemu pomagala, oziroma sva vodila eden drugega.

Glavni prijatelji so me gledali malo po sistemu, njemu  pa spet nekaj dogaja, ampak so vrhunski ljudje, ki niso neprivoščljivi, z izbiro njih sem imel res srečo. Skratka niso sodili ampak so upali, da mi uspe in nudili podporo. Odnosi s primarno familijo so se popravili, tudi z očetom sva razrešila kup zamer, ki sva jih imela eden do drugega. Danes sva v bistvu BF.

Čez sem dal El camino in druga solo potovanja, kjer sem premišljeval in začenjal čutiti neke nove energije. Predvsem je mogoče pomembno, da sem razumel, da se je treba znebiti strahu, strah nas sili v slabe in neetične odločitve. Ko pa se znebiš strahu pa dejansko slišiš življenje in samega sebe.

Bi rekel, da je življenje kot reka, prej sem vedno plaval proti toku, uspelo pa mi je najti tok in na njem se peljem že vrsto let. Ne, da je življenje popolnoma perfektno, ampak je tako, da npr. s tem, ko nekomu podarim npr. 500 EUR v kakršnikoli obliki, dobim potem nazaj preko nekega hitrega posla 2x povrnjeno.

Težko pojasnem, ker še sam ne razumem kako to deluje. Samo odločil sem se, da verjamem v neko variacijo karme in k zadevam pristopam povsem drugače. Brez pohlepa, pa vedno gledam, da imajo vsi s katerimi imam opravka dobro kompenzacijo, pa ni važno o čemu se gre. Sem se pa zelo ogradil od karakterjev ljudi, za katere vem, da mi ne ustrezajo.

Ne vem, vsakemu bi rekel samo, nisi žrtev, ampak si dobil priložnost, da se spremeniš. Bo bolelo, da sprejmeš svoja dejanja in ugotoviš, da nisi tako dobra oseba kot si mislil. Kar pa je bil nekoč občutek trpljenja, se spremeni v neko nenavadno  obliko hvaležnosti.

Jst sem pa super izbral

Pustil zivlenju naj gre svojo pot

Vse je prislo spontano zena otroci  ljubica tako da vsega sem imel poln kufer

Na sexal sem se za dva zivljenja

Sedaj sem star 50 in uzivam

Ce je kaksna pri volji za sex ji ustrezem ce ne se ne obremenjujem

Skratka fajn je

Tisti drugi odstavek je bil za vse ostale, na splošno.

Drugače pa te sploh ne vidim kot zafurano. Zato ne, ker se trudiš in rineš naprej. Mnogi ne naredijo niti 1% tega kar narediš ti. Ti želim, da se najde tudi zate. Srečno.

Wow. Tale prispodoba z reko in plavanjem proti toku se mi zdi odlična. To, da sta se z boljšo polovico našla kot soborca v nesreči je pa najbrž zlata vredno. Všeč mi je, da življenje dojemaš kot izziv in se ne prepustiš vlogi žrtve – vsaj za daljši čas ne, saj zdrsi so povsem človeški.

Ob pogledu nazaj na pretekle dogodke in situacije, ki si jih delil, se zdi, da so nekatere od teh izkušenj verjetno imele globok vpliv tudi na ljudi okoli tebe. Kako se počutiš glede tvojega vpliva, ki si ga imel na druge, danes in kako si se počutil takrat, na začetku, ko se je tvoja pot šele začela vzpenjati iz brezna težav?

Ne obstajajo napačne zadeve. Vedno napačne se ti zdijo, ker se iz svojih odločitev nisi ničesar naučila. Zato napačne odločitve ponavljaš.

Početi iste stvari na isti način in pričakovati drugačne rezultate, je definicija neumnosti.