Kako ste se spremenili z leti, kakšne lastnosti ste pridobili?

Imam čez 40 let in vem, da nisem več taka kot pri 30 letih.

Radovedna sem, kako ste se spremenili  skozi desetletja, kako je zdaj ko jih imate 40, 50, 60, 70 let..?

V čem ste drugačni, spremenjeni? Kaj ste spoznali?  Kakšne nove lastnosti imate, nove navade, razmišljanje, občutki?

Kaj ste opustili in kaj osvojili? Kaj vam je zdaj pomembno in vam prej ni bilo ali pa obratno?

Kakšen nasvet bi dali mlajšim od vas? Kaj se vam zdi osvobajajoče pri vaših spoznanjih?

Hvala vsem, ki boste kaj povedali.

Na stara leta si celo dovolim o ljudeh misliti kaj slabega. Na podlagi izkušenj seveda.

Se opravičujem za prevelike presledke v pisanju.

O, ja, sem se spremenil. Oziroma spremenilo me je dejstvo, da nimam več vsega časa v vesolju še pred seboj.

Ne toleriram več dobro praznih besedičenj. Ne da se mi viseti v družbah, kjer je glavna vsebina Kako si? Kaj bomo pa zdaj spili? O, a imaš nov avto? Itd.

Opustil sem navado toleriranja ljudi, ki zapravljajo moj čas.

Veliko bolj cenim energijo življenja. Kadar jo imam – res uživam v njej. Privoščim pa si jo striktno po svojem urniku in počutju.

In naučil sem se prepoznati neumnost. Neumne zamisli, neumne debate, neumne ljudi, itd. Zdaj se jim izognem, ker mislim, da se nisem dolžan dolgočasiti zaradi vljudnosti. Enako je z raznimi neproduktivnimi debatami v smislu »Kaj pa če…?« Menda je vsakemu z malo soli v glavi jasno, da če bi bilo nekaj, bi bilo tudi vse ostalo drugačno. Če bi lahko sloni leteli – ne bi bili največji kopenski sesalci, pač pa največji leteči.

Pa še manj mi je mar za mnenja tujih ljudi.

In vse to se dogaja in razvija od otroških let naprej. Me prav zanima, do kam vse še pridem.

Kaj ti to seminarsko nalogo delaš?

Ja. Vse skupaj jemljem bolj na lahko. Zmeraj manj je stvari, ki bi me skrbele. Zmeraj bolj delam stvari, ki meni pašejo….oz brez slabe vesti ne počnem nič, če mi tako paše… Jp, opažam da sem mal jebivetra…

zgleda da prej opazim, kdaj bi me rad kdo na suho, pa grem na svoje.

Rok-1, ne bi mogla opisati bolje. Pa wd40, lih tako-kratkomalo se mi j**** za bedake, včasih pa še za druge ?.

Mega filing, ki me velikokrat pripravi do tega, da se poknem po čelu in se vprašam-pa zakaj za vraga sem se pri 30-sekirala za te stvari??

Zanimiva vprašanja, mogoče odgovorim jutri. Me pa zanima, zakaj sama nisi odgovorila na svoja lastna  zastavljena vprašanja. Da se ne odkrivajo, odkrivamo samo drugi?

Sem se spremenila kar precej, na slabše.

Stara sem malo čez 40.Večino življenja sem bila vesela , zadovoljna, rada sem se družila, potovala, bila aktivna.

Sedaj sem že nekaj let prazna v sebi, tesnobna, ne družim se več praktično z nikomer, kot da se ne morem več izražati sem večino časa tihi, ob partnerju sem doživela napad panike, otroke imam sicer zelo pridne, a čudake in se s tem ne morem nikakor  sprijazniti… Opažam tudi, da sem bila včasih zelo tolerantna, sedaj pa ne morem več igrati. Če mi gre nekdo na živce, mu to direktno tudi povem. Včasih se počutim prav hudobno.

Razmišljam, ali naj grem na kako terapijo, ker take sama sebe ne prenašam več.

nezaupanje v ljudi, samozavest, moč po borbi za svoje pravice, kuharsko znanje, naučil sem se gospodinjski del, po novem se bojim žensk … Spoznal sem, da se od dela umira. Da je jutri še en dan. Sedaj živim kot da vsaki dan zadnji. Skratka malo drugače sem začel gledat na ta nori svet.

Z leti bolj zaupam sebi, svojemu primarnemu občutku. Včasih molčim in si rečem, da imajo drugi pravico do drugačnega mnenja. Se pa ne prilagajam več, če sem povprašana o svojem – s tem, da se zavedam pomembnosti tega, kako ga povem. Svet spreminjam v krogu ljudi, s katerimi pridem v kontakt in verjamem, da tako, mic po mic, širiš to, kar je svetlega v tebi. Vidiš, kaj je svetlega v drugih.

Sicer pa neprimerno bolj cenim vsak trenutek. Ko obstanem, pogledam svet odprtih oči in si rečem: “Kako lepo je videti, slišati, čutiti!”

Jaz sem se zelo spremenila.

RAda imam mir in tišino. Takrat, ko sem doma, ne prenesem nekega vpitja in brezveznega dretja. Ne prenašam zateženih ljudi, ljudi, ki prepričujejo, ki imajo vedno vse prav, ki so kratko malo ratali stari prdci. Hodim tja, kjer mi je fajn. K prijateljem, kjer se dobro počutim. Kjer me postrežejo in odkrito pokažejo, da so veseli mojega obiska. Na obiske hodim kot povabljena, sama se ne povabljam. Obožujem družbo, kjer se klepeta o brezveznih stvareh, pa tudi o resnih in življenjskih. Rada imam ljudi, kjer se zabavamo in me naslednji dan bolijo trebušne smejalne mišice 🙂 Takih prijateljev, da si v celem letu nimajo časa vzet ene dve uri za obisk, ne rabim. Ne prenašam hvalisanja, še manj pa fovšarije. Prijateljici, ki vedno skače v besedo, to tudi povem. Drugi, ki je škrta, da glava peče, tudi.   In tako si narediš en krog ljudi, s katerimi se štekaš bolj, z drugimi pač manj. Motijo me prodajalke, ki me tikajo. Se mi zdi, da me pri 45. letih pač nimajo kaj tikat. O bontonu sploh ne bi . Skratka, ustvarila sem si nov svet, imam precej drugo družbo kot pred 10. leti, v življenju imam druge prioritete… se pravi, ja, sem se spremenila 🙂

Itak da sem se spremenil, če se nebi bi še vedno cuzal prst. Pri meni je bilo tako, da sem imel vsako obdobje precej hude preskoke in da sem nekajkrat v življenju odrezal pol družbe in spremenil navade. Pač prideš do točke, kjer vidiš da stvari v reali niso takšne kot misliš da so in potem spreminjaš navade mišljenje in s tem sebe.

Drugače pa se sekiram precej manj kot včasih in sem čedalje bolj samozavesten. Znam cenit svoj čas in tako ga namenjam stvarem in ljudem, ki me osrečujejo. Čedalje manj vikam in sem čedalje bolj ignorantski. To je posledica predvsem zavedanja da čas hitro teče in ga zato ni dobro izgubljati pri neumnih stvareh in ljudeh. Rad imam izobraževalne debate oz. debate ki so vsaj malce produktivne.

Starejša kot sem, bolj potrebujem čas samo zase. Potrebujem mir in tišino.

Ko mislim NE – tudi rečem NE.

Ne trudim se več ugajati nikomur.

Moj prag tolerance je vedno nižji.

Vedno bolj se zavedam, da je moj čas  tukaj omejen in da moja sreča ni odvisna od drugih ljudi.

S škrtuhi sem prekinila vse stike.

Tudi jaz podobno. Končno  rečem “NE” uslugi brez slabe vesti, prej sem velikokrat kaj naredila iz vljudnosti in obzirnosti. Delam VSE kar meni paše in v tem uživam, seveda pa imam pri tem vodilo, da s svojimi dejanji ne škodujem drugim. V meni ni več strahu, dol mi visi kaj si drugi mislijo ali govorijo o meni. Ne prilagajam se več drugim in ne skrbim kako se počutijo v moji družbi. Prilagodim se le peščici meni dragih ljudi in le pri njih poskrbim, da se dobro počutijo ob meni, seveda mi za to ni potrebno vlagati ne vem koliko truda. Včasih sem bila iz vljudnosti tiho in da ne bi koga užalila, zdaj povem naravnost kar mislim in mi dol visi, če mi kdo zameri ali je užaljen. Znam ostati mirna, ko nekdo vzkipi in se zaradi tega ne sekiram. Opažam pa da tudi velik poudarek dajem spoštljivim ljudem, kdor je nepoštljiv , ga v trenutku skenslam. Uživam v naravi in občudejem njeno božanstvo. Nekako sem se tudi zelo zbližala z živalmi, kadar jih pobožam, me napolni nepopisen občutek popolnosti. Uživam v trenutkih popolne tišine, pa tudi v trenutkih, ko navijem meni ljubo glasbo ful na glas in zaplešem.  Ugotovila sem kako biti srečna sama s sabo, ne sprašujem se več zakaj nekaj ni šlo, ampak sprejmem dejstvo, da je že bil nek višji razlog za to in da bom ob pravem času dobila odgovor.

izgubil sem vero v človeštvo. 

Saj se lepo bere, a ima tvoj zapis tudi en kaveljc. Citiram dve tvoji trditvi, ki sta si v nasprotju: “zdaj povem naravnost kar mislim in mi dol visi, če mi kdo zameri ali je užaljen” in hkrati “velik poudarek dajem spoštljivim ljudem, kdor je nepoštljiv , ga v trenutku skenslam”.

Najbrž si že velikokrat skenslala samo sebe. 😉

Tisti, ki so imeli srečo v mladosti oz. lepo mladost, so na starejša leta ponavadi bolj nesrečni, ker pogrešajo tiste čase, čutijo neko nostalgijo, tako začne metat tudi kriza srednjih let in podobno. Tisti, ki jim je bilo v mladosti težje, so na stara leta ponavadi bolj zadovoljni z življenjem, ker se naučijo, da je bolje, da se manj sekirajo in se nehajo ukvarjat s stvarmi, ki jih delajo nesrečne. Na kratko