Kako se rešiti slabega življenja
Pozdravljeni,
Imela sem lepo otroštvo, no ja ne vedno ampak lepše od marsikoga, vendar se je nekje zalomilo.
Že od malega sem svoje napake prekrivala z lažmi ali skrivanjem. Za slabo oceno nisem upala povedati in vse to se je stopnjevalo v odraslost, kjer sem vse probleme prekrivala z lažmi in skrivanjem. Sploh staršem in ljudem, ki so mi blizu. Zabredla sem v dolgove, ker nisem razmišljala, ali pa mogoče ne znam z denarjem? Predvsem, ker včasih delam v efektu in ne mislim na posledice po tem pa skrivam in se sama spopadam s težavami.
Rada bi se spremenila oz. sem v fazi spreminjanja, pa je težko, ker testari grehi lovijo. Imam partnerja do katerega tudi nisem iskrena, ne ve za moje dolgove, vse ostalo ve in deli z menoj, razen nekaterih zamolčanih stvari, ki sem jih počela v preteklosti. Nič tako groznega za nekatere za njega pa bi bilo. Zaradi teh stvari nisem srečna, nisem sproščena, ker imam eno stvar, ki jo lažnivci ponavadi nimajo…slabo vest. Ta me razjeda in ne vem koliko časa bom še zdržala. Rada bi postala človek, kateri sem lahko, dober, iskren, zamostavesten. Delam in trudim se, da se resim dolgov, da lahko zazivim polno zivljenje. Nisem slaba oseba, vem da ljudje pocnejo marsikaj, vendar rada bi boljše življenje, predvsem brez slabe vesti in neiskrenosti. Koliko vaši partnerji vedo o vaši preteklosti? Vsi smo delali napake in vsi smo delali stvari katere bi vedno ponovili. Tisti, ki imaste dolgove, kako se spopadate s tem? Tisti, ki se bojite resnice ali jo pogosto prikrijete, kako bi se tega rešili? Tisti, ki niste zadovoljni s seboj, kakšen je vaš nasvet, da to spremenite. Tisti, ki niste srečni, kaj storite na poti do sreče?
Hvala za vse nasvete in morebitne obsodbe, ki si jih zaslužim.
lep dan
Pomembni so iskreni nameni, tudi če jih ne uresničiš, nima veze, ker glavno je, da si poskušala (sama zavest o tem, te že naredi drugega človeka). Zgodovinski grehi pri tem ne igrajo posebne vloge, ker nekaj si bila takrat, drugo si danes. Mogoče si te izkušnje (zmote, napake…) rabila, da si to, kar si sedaj.
Če ti dolgovi lahko škodujejo partnerju ali vajini zvezi, je dobro, da jih poveš. Če boš pa sama zmogla, pa lahko zase obdržiš tudi kakšno skrivnost brez slabe vesti, če te ne bo težila.
Skoraj večina misli tako, ko pa začneš enkrat razkapat po tej prtljagi šele vidiš kaj vse si pobral kar sploh ne bi bilo treba in glede na to, da se ti ubadaš s tem kako bi postala:
Rada bi postala človek, kateri sem lahko, dober, iskren, samozavesten
sem skoraj prepričan, da ti “lepo otroštvo” ni dalo tistega kar si sedaj želiš.
Ni kaj dosti za povedat. Zahvali se svojim staršem, ker so bili tako zelo “prijazni” do tebe in te niso obremenjevali glede postavljanja mej in privzgajanja vrednot, ker si se jim preveč smilila ali pa sami niso želeli izpasti slabi ali preveč “kruti” do tebe. Zato si seveda postala razvajena in neodgovorna. Seveda ti je sedaj življenje postavilo svojo ceno, ki jo bo treba plačati in nadoknaditi vse, kar so starši izpustili.
In to je pa povsem tvoja naloga.
Ne bo pa lahko, ker se bo vedno oglašal tvoj notranji glas ter ti govoril, da preveč zahtevaš od sebe in da tega nisi sposobna in da se naj še naprej zatečeš k manipulaciji in lažem, ker je to lažja pot.
Koga boš pa poslušala, je pa tvoja izbira.
Predlagal bi ti samo, da se zgleduješ po bolj uspešnih od sebe in ne od takih, ki so v isti godlji, kot si sama. Kako pa ti bo svetoval, pomagal nekdo, ki je v istem zosu, če še sebi ne zna?
Zakaj lažeš/lažemo?
Ker nam je to prijetno? Mislim, da ni prijetno, nikomur.
Lažemo zato, ker nas je strah reakcije okolice. Čemu strah?
Bojazen, da bi v očeh drugih izpadli slabo. Čemu nam je toliko mar za mnenja drugih?
Nizka samopodoba, ki izvira iz našega otroštva, ko nam je bilo “pre/lepo”, se ni bilo potrebno (skoraj) za nič potrudit, ker so nam starši v vsem ugodili in smo ohranili to miselnost, da so na svetu drugi za to, da nam strežejo. Tega izven družine ni več zato laži, da bi si na ta način povrnili občutek oboževanosti, ki smo ga bili deležni doma….
Ok, ampak tu se ukvarjamo z nekoliko starejšo osebo. (zgolj v vednost ;)[/quote]
Pišeš, da tega ni v brezskrbnem otroštvu. Ko boš razumel laž in njene vzgibe, se pa oglasi:)).[/quote]
No, no, ko bom vse to vedel se ne bom več oglašal, do takrat pa še ti kaj napiši, da ne bom samo jaz tako lagal kot, da nekaj vem…he,he,he….
Preprosto…
Tako, da stvari za katere se zavedaš, da si jih počnela narobe do sedaj ne počneš na isti način v prihodnosti.
Odločitev je tvoja…
Eno bom povedala FILOZOFKI. Tvoj prvi komentar o samomoru ni bil čisto nič primeren in tudi smešen ne. Včasih se vprašaj kaj bi s temu sploh dosegla? Misliš da se je ResenaDusa smejala? Ali se zavedaš, da včasih le pika na i manka, pa ljudje na kaj groznega res pomislijo, ko so polni občutkov in jim te občutki zatirajo realen pogled? Vrjamem da tvoj hec ni bil slabonameren ampak pazi stvari so lahko včasih preobčuttljive. Upam da boš to sprejel(a) dobronamerno in v prihodnosti ne strešal(a) neumnosti po nepotrebi.
Drugače je pa moje mnenje tako. Težave ki si si jih nakopičila začni reševati takoj. Poišči si svetovalno pomoč, ki ti bo pomagala zbrati pogum da to poveš ljudem ki jih imaš rada. Vsi smo ljudje, vsi delamo napake. Tudi ti. Vrjamem da ti bo nekdo pomagal in ti stal ob strani. Za začetek nekomu povej, na primer mami. Ali pa osebi ki ji lahko zaupaš in veš da ti stoji ob strani. Vrjamem da ti bo pomagala iz težav splezati ven, vendar največ boš morala narediti sama. Vsake težave se na začetku zdijo ogromne, še preden ko se jih lotiš. Ko se jih lotiš je najhuje ker ne veš kje bi začel. Predlagam, da z najmanjšimi. Eno za drugo! Kamen na kamen -palača pravijo. Počasi, ne bodo izginile takoj kar čez noč, pa tudi še dodatne težave bodo prišle to se moraš zavedati.Ne obupaj in upaj si povedati v kaj si se spustila, rešila boš svojo vest, kasneje pa še težave, a počasi. Bodi vstrajna. Želim ti veliko uspeha.
Forum je zaprt za komentiranje.