Kako se otroku pozna, če ga starši nikoli ne crkljajo?

Evo mene, jaz sem taka. Nikoli me starši niso crkljali. Oče sploh nikoli, mama izredno redko, nikoli mi niti eden od njiju ni rekel rad te imem. Danes sem stara 40, imam 2 oroka, sem izpadla super glede na vse kar je bilo v otroštvu. Vseeno pa sem svoja dva otroka od prvega dne fuul crkljala, vsak dan jima povem, da ju imam rada…… drugače je z možem, prenesem crklanje do ene mere, kar je preveč me začne motiti, mi gre na živce. Ne maram, da se me tišči medtem ko spim, ne maram, da me v nedogled boža ali se me dotika cel božji dan…….. ja so posledice.
[/quote]

Identično pri meni, do pikice. Tudi stara 40, dva otroka, oba crkljam od majhnega, z možem pa le do neke mere.

Mene so hoteli crkljati, a se nisem pustila, ker so bili sicer psihično in občasno fizično nasilni do mene ter nedovzetni za moje potrebe, po drugi strani bi me pa pred drugimi objemali in ljubčkali. So me pa zato crkljali stari starši in se nasploh normalno vedli do mene. Moja otroka sta zelo cartljiva, ampak je po moje to povezano tudi s tem, da nama z možem zaupata in da se naju ne bojita, da smo medsebojno povezani.
Sicer, za mamico, ki je žalostna zaradi sina – fantki se običajno crkljajo bolj na skrivaj, doma, se mi zdi. Naš je bil zelo cartljiv v vrtcu, v šoli je pa postal bolj ‘dostojanstven’ glede tega.

Ne vem kako se to pozna kasnej pri tej osebi, mi je pa res čudn, da starši vsaj sm pa tja kdaj ne pocrtajo svojga otroka, al da ga ne pohvaljo nikol, al pa da se celo niti ne ukvarjajo nič z njim. Čudni starši.

Tudi jaz imam takšno zgodbo. Materijalno je vedno vse štimalo, krožki so bili, v šoli bil uspešen. Moram reči, da so me tudi pri interesih spodbujali, čeprav ko sem odrasel sem začel ugotavljati, da so ti nastali kot nek notranji svet, kamor sem se lahko zatekal.

Potem pa je nastopila samostojnost, jaz pa zgubljen in obupan. Čeprav prej vedno odgovoren in relativno dobro discipliniran, se brez zavetja in določitev pravil zunanjega sveta kar naenkrat nisem več znašel. Ne verjamem vase, ne zaupam si, ne morem navezati bližnjih stikov z drugimi, ne vem kako se lotiti kar bi si želel in ali me bo to sploh veselilo ko bom to dosegel.

Vedno so bili moji občutki, predvsem tisti slabi, ignorirani. Eh pa saj nič ni, ali pa eh ne skrbi, ne se sekirat vse bo vredu, ne ti x-osebe poslušat to ni tako. Določene občutke sem se sam naučil regulirati (rezultati tega so še danes sprejeti kot začudenje in poizkus spodbijanja), mnogih pa seveda ne.

Se spomnem, kako me je mama poizkušala parkrat objeti. Vedno je bilo vzdušje polno negativnega vznemirjenja in nervoze. Normalno, da mi to ni leglo in sem se izogibal potem so me pa pustili samega češ da si objemov in dotikov ne želim. To danes čutim bolj kot sem takrat, ker niti enega objema se ne spomnem, ki bi bil topel, umirjen, pomirjajoč, siguren. Oče je tako ali tako bil samo fizično prisoten in skrbel bolj za materialne dobrine. Stari starši so me pa zalagali z denarjem, kar se mi je že takrat zdelo kot neka substitucija za človeški stik, ali pa so mi rekli da nimam pravice izraziti kritik nad starši, češ da so ogromno storili zame.

Danes sem na tem, da si ne upam iti za tistim kar bi me morda veselilo ker čustveno vem da sem nezmožen sprejemati izzive, čeprav bi stvari po vsej verjetnosti lahko dosegel. Dvomim v svoje hobije, ker ne vem ali so resnično plod mojega zanimanja ali so bili samo uteha pred resničnostjo in se danes pač ne želim več skrivati za ničemer. Lahko se lotim česarkoli ampak kaj ko vem, da me bo to načelo in bom v vsakem primeru končal čustveno na tleh, čeprav bi lahko uspehe dosegel marsikje. Pri drugih si pa tako ne znam poiskati utehe, ker se bojim da me ne bojo sprejeli, da je bolje da pokažem samo tisto plat, kjer me bodo lahko prepoznali in jih rajši ne obremenjujem s čim težjim.

Torej sklepam, da pri meni ni bilo zgolj pomanjkanje objemov, ampak nekaj večjega, kar je med drugim tudi onemogočilo zdrave objeme.

Kar opazujem, me žalosti. Otroci morajo dohitevati odrasle, kljub temu, da tega ne zmorejo in so po dolgi hoji utrujeni.
Otroci jočejo. Starši se ne zmenijo in jih ne potolažijo.
Iz tega sklepam, da bo na tej zemljici v prihodnje vedno več narcisov, sociopatov in psihopatov.
Nekje se bo to hitenje in pomanjkanje časa močno poznalo.

Zelo si ozavestil, kaj se ti dogaja. Poglej morda še zgodnje navezovanje (attachment stykes). Jaz se z mamo veliko pogovarjam o detajlih iz otroštva, predvsem kako je ona doživljala materinstvo. Pa ne tiso sugar coated o majnih otročkih, pa želja po happy family…Ali ji je bilo breme, ali je imela čas zase, ali je imela podporo v drugih, ali so videli, kdaj je bila izčrpana ali je morala reči, delitev dela… danes ko vem, kako naj bi bili vsaj približno zdravi odnosi, sem zgrožena nad odzivom okolja in bližnje družine do moje mame z otroki. In seveda tudi nad njenimi odzivi na vse skupaj. Naša familija je veljala za močno, povezano, sprejemajočo… vsi so se pri nas ustavljali, se potožili, z nami sodelovali… in stalno živiš v prepričanju, kako je bilo oh in sploh pri nas. Vzorna široka familija. No, ko začneš brskati, kaj so zdravi in topli odnosi, zdrava navezanost, da nisi prepuščen samemu sebi, da nimaš o sebi izkrivljene podobe….. ko ugotoviš, od kje lastnosti, ki jih kultiviraš pridejo… rata zanimivo. Je pa tako, da se šele v odnosih lahko prepoznavamo, kdo smo. Smratka… veliko dela. Ampak vidim, da si zelo uspešen z uvidi. Le tako naprej.

Hvala sa spodbudne besede in ideje ter napotke. Šele zdaj ko sem odrasel, sem začel dobivati realistično sliko o tem, kaj se dejansko dogaja ne samo z mano, ampak tudi z mojo družino in ljudmi na splošno. Bom še delal na tem, ker vidim da je to edina pot.

Če je nekdo zadržan in hladen še ne pomeni da je aroganten.

Odgovor pa je lahko tudi drugačen, če vse to ,”opisano pretiravanje” ne pusti narcisoidnih posledic in neko nadaljnje življenjsko obremenjenost in nesposobnost.

Moj oče v dobro osebo. Jaz verjamem, da novodobne knjige, zelo vplivajo na ljudi. Naprimer, mama ne ni objela zato imam čustveno motnjo. Zakaj sem revež, mama in ata nista imela denarja in nimam dobrega vzorca denarnega…Izgovori do neba. Seveda, da, ko je otrok zlorabljen čustveno in fizično ima lahko posledice velike…. ampak začuda, ne vsi. Veliko je tudi odvisno od karakterja.

Odgovor pa je lahko tudi drugačen, če vse to ,”opisano pretiravanje” ne pusti narcisoidnih posledic in neko nadaljnje življenjsko obremenjenost in nesposobnost.
[/quote]
Pretiravanje v katerikoli smeri ni dobro. Niso pa niti vsi otroci enaki, nekateri potrebujejo nečesa več, drugi lahko manj. Če svojega otroka zares poznamo in nismo čustveni invalidi, kmalu dojamemo, koliko česa naš otrok potrebuje za zdrav razvoj.

Če je nekdo zadržan in hladen še ne pomeni da je aroganten.
[/quot

Se strinjam. Vpliv medija je ogromno in zdaj ljudje, kar po spisku, dajemo etikete. Samo to je …. Hladen človek je hladen in nič drugega. Zadržan je zadržan in nič drugega. Aroganten človek ponavadi ni hladen in ne zadržan. Je vzvišen, da je nekaj več.

To je to, ko otrok živi v državi, ki mu vse omogoči, starši vse k riti prinesejo, samo objema ne dobim in pohvalo, odrasel isce zakaj ga muci praznina. Otroci, ki so rojeni v hudi revščini in se kakšna zloraba zraven, cenijo življenje na polno, so dobri, simpatični, preprosto ljubijo.

Ti bi moralo it za dr.psih., toliko si pametno.

Ti bi moralo it za dr.psih., toliko si pametno.
[/quote]

Ti pa vse druge krivis zakaj si na tabletah, ker imaš ego do neba. Klošar mamica med ni objela Smrk, Smrk. Grda mamica, lepi moj ego

Se vi, polne riti, kdaj vprašate, kako so vaši starši živeli. Nobene empatije v vas, čeprav ste že sami starci zdaj in se krivite starše, pa tako dobri ste. Se kdaj vprašate kako se starši počutijo, ko jih za vse krivite, jih sovražite. Ne nikoli. No naj vas še naprej boli.

Saj pravim, trojni dr.psih. 🙂

Saj pravim, trojni dr.psih.

Saj veš, ko sodiš, ne etiketiras mene, ampak sebe. In še vedno trdim, da si ego do neba. To ni obsodba ampak dejstvo.

[/quote]
O meni ne veš nič (0). Ko pa že omenjaš ego do neba, ga nakazuješ ravno ti (odtod “trojni.dr.”) 😉
Pa ego in empatija ponavadi tudi ne gresta skupaj…

Mislim, da bolje, da ne komentiraš s tako neumnimi izjavami….

Ja, ja, ja…zakaj jih ne bi krivili? Če pa je vse res.

Kaj ti pomaga kruh z marmelado, kremenateljci in rižev narastek, če pa nimaš prijaznih in ljubečih staršev?

Kruh lahko kupiš. marmelado in kremenatle tudi…Ljubezni pa ne moreš kupiti, pa družinske povezanosti in topline tudi ne…

In potem ti to manjka dooooolgo , dooolgo…lahko vse življenje…

otroka crkljaš do določene starosti, potem pa je tega manj, ni več ali po potrebi in osebni želji. Zakaj?

če s crkljanjem pretiravaš (in to mislim otroke starejše od 9 let), otrok postane (sploh dečki) preveč razvajen, odvisen od mame, se ne znajde dobro v težjih situacijah (pride panika totalna – mamica reši mi problem). Po določeni starosti se je treba z otroci pogovarjat, ne crkljat ob problemih oz. se crkljaš drugače – topla čokolada, tolpa oblačila, poskrbiš da je otroku toplo ipd.

Pred leti sem videla mamo, ki je 11-letnika pred vsemi 400 otroci stiskala, mu popravljala kapico in šal, otrok ji je dal celo roke, da mu je oblekla rokavice. Ta otrok se v razredu ni znašel in kolikor sem slišala je otroka premestila v drugo šolo, kjer je manj otrok tako na šoli kot v razredu.

prav tako poznam primer, kjer mati crklja otroka starega 7 let, starejšega starega 9 let pa povsem ignorira. Prvi je vleiko bolj odprt, drugi se pa boji ljudi in se težko kam vključi. Ker se mati ukvarja z mlajšim, je mlajši v govoru in socialnih veščina veliko bolj razvit, starejši pa deluje zaostal (govor ni razločen, nima družbe, se ne pogovarja z otroci – starejši ali mlajši, se ne zna vključit v skupino drugih otrok – mešane skupine, dotikov se izogiba ipd.)

skratka pri otrocih, ki so tako rekoč čustveno zanemarjani se to lepo in jasno opazi. Je pa težko pričakovat, da se bo 12 letnik želel stiskat z mamo na javnem kraju. Moj otrok ima več kot 12 let in mi niti ne dovoli, da ga objamem, primem za roko ipd. Doma dovoli občasno in zunaj zelo redko – puberteta pač. mu veliko bolj pomeni, da se z njim pogovarjat in poslušam njegove razredniške “tegobe” kot crkljanje

Poglej kaj je ratalo iz tega tipa. Odpira teme na forumu po cele dneve, nadleguje folk pod različnimi vzdevki, laže, manipulira, trpi za hudo narcistično motnjo, kritizira ženske, je ljubosumen na vsako, ki je uspela v življenju, jih blati in jih želi uničiti, ker so boljše od njega ipd. Zato objemajte in dojite svoje otroke, ko je čas za to, da ne boste hranile takih luzerjev, ki bodo z leti postali taki psihiči.

Dosti lahko gre narobe, če otrok ne odrašča v zdravem okolju, kar odsotnost fizičnega izkazovanja ljubezni vsekakor je. V najblažji obliki se lahko to izrazi v veliki potrebi po fizični bližini v odraslosti (bolj takrat, ko je ta v zgodnjem otroštvu bila, pa je bila kasneje odtegnjena) in slabši samopodobi, lahko pa se izrazi tudi v čustveni hladnosti, zaostanku v razvoju ali celo sociopatiji. Široka spleta posledic obstaja.

JA, sedaj pa ugotavljajo koliko odmerkov cepiva rabi otrok, da umre. Fašisti so vedno bili in bodo.