kako se najhitreje naučiti italijanščine

Oprosti, tudi otrok se ne zares nauči, če to ni jezik, ki ga tudi sicer vsaj nekje uporablja oz.če se kdo z njim vsaj malo ne ukvarja. Poleg tega je otroško besedišče bistveno okrnjeno in temelji bolj na samostalnikih, ker otrok še v materinem jeziku ne dela ne vem kako kompleksnih stavkov. Za naučit se kake besede, fraze, to že, a za kak višji nivo pa oprosti, ni variante, razen če je genij:) ali pa da ima še kako podporo in spodbudo kje drugje.

Ne verjemi vsemu, kar slišiš. O teh ‘čudežnih’ naučenj jezika kr tko malo, s tv-ja, risank, revij, imajo vsi polna usta, a še nisem slišala nobenega, ki bi na tak način dejansko resno spregovoril. To je kr neki. Ljudje itak nimajo sploh predstave, kaj dejansko pomeni jezik govoriti, če kdo spravi skupaj dva stavka, je to že kao, da ful obvlada. Pa ni važno, da je vse skupaj podobno eni ‘indijanščini’ ali pa da vrti in obrača ene par struktur in to je vse.

Da bi otrok rekel kompleksen stavek v tujem jeziku, denimo: “Če bi včeraj srečali naše prijatelje in jih povabili na današnjo zabavo, potem bi zagotovo prišli, ne pa da so ostali doma in pozabili na nas”, še nisem doživela:) Takega stavka ne reče niti v maternem jeziku, odrasli pa take strukture uporabljamo redno. In zato se jih moramo naučiti reči tudi v tujem jeziku – in zato že v osnovi ni primerjave med otroškim nivojem jezika ali med odraslim, kaj zadostuje za otroško govorico in kaj za odraslo.

Pogojna struktura stavka, ki sem ga zgoraj napisala, pa zahteva kar precejšnje poznavanje pogojnikov v italijanščini, ki ti jih mora nekdo razložit (ali oseba ali knjiga), potem se jih moraš naučit (kakšne oblike glagolov zahtevajo). Šele ko si na tem nivoju, lahko rečeš, da ‘govoriš italijansko’.

Če si pa pač zadovoljen z ‘živjo, adijo, koliko stane in kam gremo’ ali pa da govoriš nekaj na približno in dejansko NAROBE, potem pa so seveda zadeve bolj preproste, samo potem ne moreš reči, da ‘si se naučil italijanščine’. Nimam nič proti temu, da se govori narobe ali da se dela napake – nisem slovnica freak:)), samo si je treba naliti čistega vina in pač reči, da jezika pač ne obvladaš, da se pa lahko kaj zmeniš v njemu. Samo to. In tudi razlika je, če se sem ter tja zmotiš, delaš kake napake, ali pa če dejansko sploh ne poznaš struktur in nekaj tolčeš po svoje in na približno.

Tudi jaz se dopisujem sedaj v italijanščini z enim Italijanom. Njega razumem brez težav, ko pa sama sestavljam mali, moram preverjati oblike glagolov (ker jih na pamet še ne znam), zapise določenih besed, skladanje členov, rabo zaimkov, da moj sestavek vsaj približno zgleda nečemu podoben in da bo razumljiv. Se ne trudim, da bi bilo ne vem kako super truper (in tudi ni:)), ampak samo razumljivo.

Tega tudi slučajno ne bi bila sposobna z neke televizije – zmorem zato, ker obvladam francosko slovnico, pa še špansko sem se učila.

Sama imam posluh in celo talent za jezike, sem iz družine, kjer so vsi ful jezikov govorili, jezki so mi bili šala mala na vseh nivojih učenja, v šoli, na faksu, v tečajih, pa ne bom zase rekla, da se lahko enega jezika naučim ‘s tv-ja’. Neumnost. Lahko ti gledanje tv-ja POMAGA, a glavni vir informacij pa pač ne more biti. Je potrebna vsaj kaka knjiga, učbenik, da vsaj strukture razločiš, da vsaj veš, kaj sploh polsušaš.