Kako ravnati, če je naša duša dvojčica poročena?

Ja razumeta se, ker sta povezana (duši dvojčici) dokler nista skupaj ni rasti!

Ko bosta (kot je avtorica omenjala je njen poročen) pa bosta rasla, brezpogojno.

Vsi super duper pametni z zavoženimi, propadlimi vezam za seboj, najbolj vedo kaj je duša dvojčica. Tako dolgo se še nisem nasmejala kot sem se v tej temi.

ti se smej še kar naprej.

nihče nič ni zavozil.

česar nisi doživela, ne moreš razumet. mogoče niti ne boš.

Da in temu se reče manipulacija oz. srečanje narcisa z osebnostno motnjo.

Ne obstajajo duše dvojčice. Prenehajte s tem okultnim sranjem.

@1tipka, tudi sam se pogosto v mislih ukvarjam s temami kot so ljubezen, romantični odnosi in človeško razumevanje in bi tu odgovoril z refleksijo o naravi človeške izkušnje in našega iskanja smisla.

Recimo, da začnem z idejo, da ljudje po naravi iščemo vzorce in razloge za dogodke v svojem življenju. Ta težnja po iskanju smisla je ključna za naše razumevanje sveta in našega mesta v njem. Ne samo, da nam ta proces pomaga navigirati skozi življenje, ampak tudi ponuja tolažbo, daje občutek reda in predvidljivosti v svetu, ki je pogosto kaotičen in nepredvidljiv.

Vendar pa je vseeno treba opozoriti tudi na pasti te človeške težnje. Ko iščemo “višji razlog” za vse, kar se nam zgodi, morda poskušamo naložiti nek narativ na situacije, ki so sicer naključne ali brez osebnega pomena. To lahko vodi do samoprevar, ko začnemo verjeti, da so vsi dogodki predodrejeni ali del neke večje “usode”, namesto da bi sprejeli, da življenje vključuje elemente naključnosti in kaosa.

Dalje, bi rad izpostavil, da lahko ta neprestana potreba po iskanju “višjega razloga” dejansko tudi ovira našo sposobnost učenja in rasti iz izkušenj. Če verjamemo, da se vse dogaja z razlogom, smo morda manj nagnjeni k samorefleksiji in kritičnemu razmišljanju, saj sprejemamo dogodke kot del nekega prednapisanega skripta, ne pa tudi kot posledico naših lastnih dejanj ali odločitev.

Zato bi rad opozoril in podprl pomen sprejemanja negotovosti in nepredvidljivosti kot del človeške izkušnje. Namesto da bi se zanašali na idejo predodrejenosti ali usode, sam zagovarjam, da pridobimo moč in svobodo, ko priznamo, da lahko naša dejanja oblikujejo našo prihodnost, hkrati pa sprejmemo, da nekaterih stvari preprosto ne moremo nadzorovati.

Zato bi nas vse skupaj rad spodbudil, da se osredotočimo na učenje iz naših izkušenj, na razvoj odpornosti na težave, ki jih srečujemo in na iskanje smisla na način, ki priznava tako red kot kaos našega obstoja. S tem ambivalentnim pristopom lahko najdemo pravo ravnovesje med iskanjem smisla v naših življenjih in ohranjanjem odprtosti za nepredvidljivost in bogastvo človeške izkušnje.

Guru, tvoj zapis je pravilen.

To je duša dvojčica!

Ko začutiš dušo dvojčico, začutiš vse aspekte ljubezni, kot jih omenjaš. Nič ni to samo erotična privlačnost, ampak privlačnost na vseh energetskih nivojih čaker. Za dušo dvojčico ti je mar in skrbiš zanjo, kot za svojo, ker je del tebe.

Četudi nisi z njo/njim, veš kdo to je! Rasteš zaradi njega, če imata možnost kdaj zaživeti skupaj pa rasteta skupaj!

Avtor, ti pa počakaj, da se tvoja loči!

@robi, tvoj zapis zagotovo odpira številna pomembna vprašanja, ki pa potrebujejo kritično analizo in premišljeno obravnavo.

Prvič, trditev, da “ne obstaja nobena objektivna resničnost,” je sama po sebi protislovna. Čeprav fizikalni pojavi, kot je kvantna superpozicija, nakazujejo, da je resničnost na najmanjših merilih nenavadno neoprijemljiva in negotova, to ne izniči obstoja objektivnih dejstev ali resnic. Na primer, zakoni klasične fizike so še vedno uporabni in natančni pri opisovanju številnih vsakodnevnih pojavov, ne glede na relativistične ali kvantne učinke. Trditev, da vse relativizira kvantna fizika, je zavajajoča, saj zanemarja, da se kvantni učinki na makro ravni izrazito zmanjšajo.

Glede koncepta duše dvojčice je pomembno razumeti, da, medtem ko je ideja o partnerstvu, ki spodbuja osebno rast in razvoj, pozitivna in zaželena, predstavitev takšnega razmerja kot nekaj, kar je usojeno ali transcendentno, ustvarja vrsto težav. Koncept duše dvojčice lahko nezavedno spodbuja idejo, da je nekje popoln partner, ki “dopolnjuje” naše pomanjkljivosti ali “popravi” naše težave. To ne le da postavlja nerealna pričakovanja za partnerstva, ampak tudi odmika posameznika od prevzemanja odgovornosti za lastno rast in srečo.

Poleg tega je pri razpravljanju o ljubezni in odnosih ključnega pomena prepoznati, da je ljubezen dejanje, ki zahteva trud, predanost, razumevanje in potrpežljivost. Poskušati zmanjšati ta proces na nekaj, kar je predodločeno ali kar je zagotovljeno brez osebnega truda, je zmotno. Dejstvo, da se dva človeka morda počutita usojena drug za drugega, ne odpravlja potrebe po delu na komunikaciji, razumevanju in medsebojnem spoštovanju.

Končno, pomembno je razmisliti o tem, kako koncept duše dvojčice včasih služi kot izhod iz soočanja z realnostmi in izzivi prave zveze. Namesto da bi idolizirali idejo popolnega partnerja, bi morali priznati, da vsak odnos vključuje soočanje z različnostmi, konflikti in nenehno rast. To ne prihaja od nekje zunaj nas ali iz usode, temveč iz naše predanosti drug drugemu in skupnemu napredovanju. Ta prizadevanja, ne mistične predstave usode, so tisto, kar gradi resnično zdrave odnose.

Enostavno razumevanje: duša dvojčica ti je namenjena, samo kdaj se ne ve četudi sta že bila skupaj se ponovno najdeta,  vprašanje je, če bosta znala skupaj rast…

ni drugega.

Pa kaj ste na glavo padli in zdaj maste ves čas tega sveta na voljo, da objavljate, pardon,prepisujete, to new age sranje? Komaj čakam, da pridejo stenice in ne bo časa šklocat po tipkovnici!

Ne funflaj v temi, če nimaš pojma nedojebena.

Nisi razumela, niti ne boš,  zanj je obstajala duša dvojčica jo pozna.

Preberi vse, zdaj je ona poročena, jo je poznal.

Ve o čem piše, ne zna se izrazit.

Dilerji so bili aktivni čez teden.

Motorist, osnovna napaka, ki jo delaš, je tvoje subjektivno izkušanje prikazati kot nekaj objektivnega. Z relativiziranjem ne moreš dokazovati objektivnosti. Saj izhajaš iz sebe in vse kar poveš, je subjektivno.

Predvidevam, da svojo bivšo doživljaš kot dušo dvojčico in vso tvoje pisanje izhaja iz tvojih izkušenj. Z dodatkom ogromno teorije, ki je sicer resnična, a v trenutnem pogledu in v tej temi ne ustreza pogojem, na katerih temelji resničen odnos z dušo dvojčico.

Saj v bistvu to je to že vse bilo povedano v tej temi, a ti hočeš na vsak način biti kritičen in podirati možne ideale, pa čeprav nihče ne želi biti idealen in si lahko prebral, da odnos duš dvojčic ni idealen.

Zato sklepam, da tvoja kritičnost izhaja iz težnje po osvoboditvi nezavednih vzorcev o idealiziranju bivše žene, ki so še vedno v tebi in te čustveno vežejo na preteklost in ideale, ki so realno propadli.

Kar se tiče koncepta “duše dvojčice,” je pomembno, da si razmislimo o temelju tega verovanja.  Ideja, da za vsakega posameznika obstaja neka “popolna” druga polovica, je lahko privlačna, vendar pa lahko, kot smo že omenili, ustvari nerealna pričakovanja in pasti v odnosih.

Trditev, da nekdo “pozna” dušo dvojčico ali “ve, o čem piše”, ne da bi ponudili dokaze ali vsaj jasno razumljivo razlago, je problematična. Konstruktivna razprava narekuje, da svoje trditve podkrepimo z razumnimi argumenti, ne pa z avtoriteto. Kadar govorimo iz osebnih izkušenj, ki jih ni mogoče preveriti, se je potrebno zavedati, da gre morda za naključje.

Uporaba žaljivk in osebnih napadov (“Ne funflaj v temi, če nimaš pojma nedojebena”) je problematično. Takšen jezik ni le neprimeren, ampak tudi škodljiv, saj zavira odprto in spoštljivo razpravo. Namesto, da bi se posvetili argumentom, se ta pristop osredotoča na wrazvrednotenje in zmanjševanje pomena druge osebe, kar je strup za vsako debato.

Zavračanje drugih mnenj (“Nisi razumela, niti ne boš”), ne prispeva k dialogu, kjer se lahko vsi učimo in rastemo, temveč nekakšen dogmatičen prostor, kjer ni prostora za raznolikost misli ali možnost, da bi se morda naša prepričanja morala preoblikovati.

Tudi če nekdo verjame v koncept duše dvojčice, je pomembno, da ta prepričanja ne zasenčijo sposobnosti poslušanja in učenja od drugih. Koncept duše dvojčice, kot je že bilo omenjeno, lahko pogosto izvira iz želje po idealizaciji partnerskih odnosov in izogibanju težavam, ki jih prinašajo resnični odnosi.

Pomembno je razumeti, da trdne, zdrave vezi ne izhajajo iz iskanja nekoga, ki ustreza popolnemu idealu, ampak iz pripravljenosti delati na sebi in odnosu. Resnična intimnost zahteva delo, razumevanje, komunikacijo in predvsem pripravljenost sprejeti tako sebe kot drugega s pomanjkljivostmi in vsemi. Namesto da bi se zanašali na idejo, da je za vsakogar “nekje” popoln partner, je bolj produktivno vlagati energijo v razvijanje veščin in orodij, ki so potrebna za gradnjo zdravih in trajnostnih odnosov.

“Ne obstaja nobena objektivna resničnost. Vse je relativno in o tem je govoril že Einstein.”

Nasprotje objektivnega ni relativno, subjektivno, nasprotje relativnega je absolutno. Objektivno gledati na nekaj pomeni samo to, da imamo fiksno referenčno točko, objektivna resničnost obstaja, absolutne realnosti ni ali je pa vsaj nam nedoumljiva. Pa tudi če je Einstein o nečem govoril, to še ne pomeni, da je to res, to je apel na avtoriteto in kot tak logična zabloda, to ni dovoljen argument.

Duš dvojčic v našem sprejetem modelu realnosti ni, da sprejmemo take ideje, moramo sprejeti nek drug model realnosti s karmo, višjo silo in podobnimi koncepti, za katere je še manj dokazov kot za naš model, zato je to področje verovanja, magičnega razmišljanja, ne objektivne znanosti, na katero se kot moderna Zahodna družba opiramo, ampak hkrati je pa težko zanikati, da z enimi ljudmi tako zelo kliknemo na vseh ravneh, da je občutek magičnosti in da je ljubezen sama magična in presega hormone, sicer drugačno, ampak še vedno intenzivno ljubezen čutimo tudi do staršev, prijateljev in celo živali, pa to ni (samo) stvar hormonov, včasih so stvari res magične, ali se pa vsaj zdijo take, če nam je uspelo ohraniti otroško čudenje nad svetom, kar je najbrž bolje kot preveč intelektualističen in ciničen pogled na svet.

@robi: očitaš mi, da moje izjave izhajajo iz subjektivne izkušnje, pri čemer spregledaš, da vsaka interpretacija, vključno s tvojo, neizogibno vsebuje element subjektivnosti. Kljub temu je tako v akademskih in intelektualnih, kakor tudi v takih forumskih razpravah veljavno izmenjavati različne perspektive, dokler se zagovarjajo z logiko in dokazi, ki so na voljo in razumljivi drugim. Poleg tega jaz nisem  ponudil ali zagovarjal popolne objektivnosti, temveč sem ponudil razumno in kritično oceno koncepta duše dvojčice.

Nadalje izhajaš iz predpostavke, da moje izjave izvirajo iz osebnih izkušenj z nekdanjo partnerico, ne da bi poznal ali ponudil konkretna dejstva ali dokaze, ki bi to lahko podprli. To je ad hominem napad, ki mimo argumentov napada mojo osebnost ali izkušnje. Kar ne samo da je logična zmota, ampak tudi izkrivlja razpravo, saj odvrača pozornost od veljavnosti mojih argumentov.

Zdi se, da zagovarjaš koncept duše dvojčice brez priznavanja njegovih potencialno nevarnih ali omejujočih vidikov, kot so nerealna pričakovanja in idealizacija, ki lahko dejansko škodujejo odnosu. Razprava, ki sem jo predstavil jaz, je bila namenjena osvetljevanju in ozaveščanju teh možnih pasti. Kritično mišljenje je temelj za izboljšanje razumevanja in za razkrivanje napak v naših predpostavkah. Ne gre za “podiranje idealov”, temveč za iskanje resnice in funkcionalnosti v človeških odnosih.

Medtem ko je razumevanje in spoštovanje subjektivnih izkušenj posameznikov ključnega pomena, je prav tako pomembno, da ne dovolimo, da bi te izkušnje brez kritične presoje oblikovale naše celotno razumevanje kompleksnih konceptov, kot je duša dvojčica.

Ta koncept, čeprav romantičen in privlačen, vodi v idealizacijo in nerealna pričakovanja, ki ne služijo trajnosti in resnični globini človeških odnosov. Prizadevanje za “realnost” v naših odnosih zahteva pogumno soočenje z našimi projekcijami, strahovi in ranljivostmi, ne da bi se zatekali k mitologiji “popolnega partnerja”.

Slednje pa ne pomeni odrekanja čudežu ljubezni, temveč njegovo utemeljitev v vsakodnevni resničnosti, ki lahko prinese veliko radosti in osebnostne rasti.

Razumem in se strinjam z obstojom tem očem nevidnih “dejstev”. Težko je pa to dokazovat nekomu, ki ni kaj takšnega jasno začutil. Tako pač je, nekateri imajo neke višje duhovne poglede, nekateri pač ne.  Sem pa resnično prijetno presenečena nad razmišljanjem “zabite črede”- Robi-ja.

Motorist, kako lahko govoriš o objektivnosti in hkrati o kaosu ?

Naše omejeno zavedanje ne pomeni, da v ozadju navidezne neurejenosti ali nesmisla, ne obstaja nek red, kateremu je podrejen navidezen kaos.

Tudi izbira naključnih števil določa nek red ali pravilo. Vse je na-ključ-je. O tem razlaga determinizem.

Subjektivno doživljanje ali relativnost pa ni izraz kaosa, ker brez relativnosti ni subjektivnosti.

Je izraz obstoja. In v obstoju ni kaosa.

@robi, tvoj zapis ponovno vsebuje več problematičnih točk, ki jih je treba kritično oceniti. Predvsem je pomembno razumeti, da je argumentacija zmedena in na trenutke protislovna, zlasti v povezavi z razumevanjem konceptov, kot so kaos, objektivnost, red in subjektivnost.

Zastavljaš “vprašanje”, kako je mogoče govoriti o objektivnosti in hkrati o kaosu, ne da bi priznal, da ti pojmi niso medsebojno izključujoči. Objektivnost se nanaša na nepristransko opazovanje resničnosti, medtem ko kaos implicira nepredvidljivost ali pomanjkanje očitnega reda. Priznanje kaotičnih elementov v vesolju ali človeški izkušnji ni v nasprotju z objektivnim razumevanjem.

Tudi trditev, da navidezni kaos implicira neko skrito urejenost, je spekulativna in ne upošteva možnosti, da lahko nekateri aspekti resničnosti ostajajo inherentno nepredvidljivi ali nedoločljivi. Čeprav lahko iščemo vzorce ali pravila, to ne pomeni, da obstajajo v vseh primerih.

Invokacija determinizma kot razlage za red v “izbiri naključnih števil” je zavajajoča. Determinizem pomeni, da so dogodki natančno določeni prek vzrokov, medtem ko naključnost pomeni pomanjkanje vzročnosti. Ta del argumenta se zdi nepovezan in ne ponuja jasne poante.

Zmedeno deluje enačenje subjektivnosti in relativnosti ter zavračanje kaosa v subjektivnih izkušnjah. Subjektivnost nujno vključuje osebno interpretacijo, ki je lahko raznolika in protislovna, kar lahko privede do metaforičnega “kaosa” v človeškem razumevanju in komunikaciji.

Razumevanje našega obstoja zahteva priznanje tako reda kot kaosa, objektivnosti kot subjektivnosti. Medtem ko človeško iskanje pomena pogosto vodi v iskanje vzorcev ali reda, moramo priznati, da nekateri aspekti naše resničnosti in izkušnje presegajo enostavno kategorizacijo.

Koncept “duše dvojčice” se lahko zdi kot poskus uvedbe reda ali predvidljivosti v zapleteno področje človeških odnosov, vendar ta idealizacija lahko vodi v infantilno in narcisoidno navezanost na mit o “usojeni” ljubezni.

Prava zrelost in globina v odnosih prihajata iz priznavanja in sprejemanja neizogibnega “kaosa”, ki ga prinašajo individualne razlike, spremembe in negotovost, ter iz zavestnega odločanja za rast in učenje skozi te izkušnje, ne pa iz vztrajanja pri neuresničljivih idealih.

Logično, da je vsaka razlaga subjektivna, saj sam pravim, da ni objektivnosti.

Poleg tega o duši dvojčici razlagam iz svojih izkušenj, ti pa nam očitaš, da je brez naših lastnih izkušenj, debata brezpredmetna.

Sam sebi kontriraš in hočes drugim vsiliti svoj subjektivni pogled kot objektivni.

Ko nekdo pritisne na tvojo rano, o kateri nočeš debatirati, pa se zapreš v svojo votlino, oziroma drugega obtožiš ad hominem napada.

Lepo, da nas hočeš opozoriti na pasti, a glede tega sem že odgovoril kako je na stvari.

Motorist, imaš popolnoma prav, a zelo zamenjuješ vse pojme skupaj. Predlagam da pod lupo pogledaš, kar sem že napisal na temo karmičnih odnosov in duš dvojčic.

Je res, da nagovarjam precej malo skupino ljudi, ki so na poti samozavedanja, vsem ostalim, ki ni na tej točki je to nekaj popolnoma ne razumljivega in tega se zavedam, jih ne obsojam a ne pašejo v občinstvo, ki ga nagovarjam in katerim želim s svojim znanjem pomagati.

Vsak posameznik si vsako stvar razlaga le do nivoja izkustva, ki ga je doživel, preko tega znanja ne gre, ker na to še ni pripravljen. Jaz ogromno stvari opazim, ki si jih ogromna masa ljudi narobe predstavlja in razume. Če povzamem primer religije je tu napačnost razumevanja neverjetna, a to je zato ker ljudje nimajo nobenega zavedanja. V eni temi sem že govoril kako zgrešen je koncept zakona, ki ga sklene človek v imenu boga in tega jemljemo kot svetega. Medtem ko zavračamo dušo dvojčico, ki nam je dana od boga, edina, ki nam je bila namenjena s katero nas združi bog sam, ker nas niso prav naučili. Ker je zelo malo ljudi, ki je to dejansko doživelo. Duše dvojčice se označuje kot “zle” na podlagi karmičnih izkustev, medtem ko te duša dvojčica nikoli in nikdar ne bo namerno prizadela in ti sejala bolečine. Ker če je kakšno izkustvo, kjer boš doživel bolečino, srečo in ljubezen druge osebe je to izkustvo duše dvojčice. Duše dvojčice so velikokrat predstavljene, kot sorodne duše, kar je zopet popolnoma napačna predstava.

Ta teden se je ogromno vernikov zbralo na trgu v molitvi, medtem ko v Bibliji piše, da se moli doma k bogu, naj ne bodo, kot hinavci, ki moljo sredi ulice.  Če bi nekdo na trgu prebral odstavek kako se moli k bogu, misliš, da bi se obrnili in šli? So te ljudje zavedni ali sledijo masi in gojijo napačne predstave? Kdo je tu kriv, da ni zaveden oziroma kdo jih je zavedel in zakaj so se oni sami pustili zavesti? Pereča vprašanja.

Prav vsi smo izgubljeni, vsi želimo živeti v iluzijah, vsi iščemo lažje poti, vsi sodimo le na podlagi svojega izkustva.

Sedaj vsaka stvar je na posamezniku in njegovem nivoju zavedanja in razumevanja.

Tebi pa predlagam, da odpustiš sebi in se pomiriš s dejstvom, da si reagiral na nivoju svojega zavedanja s svojo karmično vezo, da za to niso krive duše dvojčice, temveč premalo znanja, ki ga premalo zavednih ljudi deli, ker je to še vedno tabu v družbi. Tudi karmične veze so pomemben del naših življenj in tu so, da se z njimi učimo.

Motorist, a ne bi raje nehal nakladati samo zaradi svoje neizprosne težnje po kritičnosti in začel razmišljati ali brati za sabo svoje nesmisle ?

Objektivno opazovanje ali razlaganje ne obstaja, ker smo vsi subjekti in subjektivno zaradi tega, da sploh lahko obstajamo kot subjekti, subjektivno doživljamo realnost.

Prav tako sta relativnost in subjektivnost neločljivo povezana, ker brez relativnosti ni subjektivnosti.

Če bi bilo vse absolutno, ne bi mogli sebe doživljati kot ločene entitete.

Prav tako pojem nedoločljivosti ne obstaja v praksi. Je samo miselni kontrukt omejenega zavedanja.

Ker obstoj nedoločljivosti bi pomenilo, da je nekaj povsem ločeno od vsega ostalega obstoja ali da je prišlo iz nič. Iz nič pa ni nič.

Kot tudi nekaj ne gre v nič. Zakon o ohranitvi energije.

@robi, idejo duše dvojčice je mogoče uporabiti kot romantično ali simbolično metaforo, vendar je razumevanje in uporaba njenih elementov v kontekstu zdravih odnosov lahko bolj plodna, če ne sprejmemo koncepta dobesedno. Ko namreč neko genialno idejo zvedemo na golo dejstvo, dobimo navadno recept za katastrofo.

Nekatere značilnosti koncepta duše dvojčice lahko služijo kot koristne v kontekstu zdravih medsebojnih odnosov, vendar torej le, če jih razumemo preko metafore in ne jemljemo dobesedno. Ideja, da sta dve osebi “usojeni” ali imata posebno povezavo, lahko simbolizira željo po globoki emocionalni intimnosti in razumevanju, ki je ključnega pomena v zdravih odnosih.

Ravno tako koncept duše dvojčice lahko poudarja pomembnost iskanja partnerja, s katerim delite skupne vrednote, cilje in interese. Ta stopnja kompatibilnosti je ključnega pomena za dolgoročno zvezo. In čeprav ideja duše dvojčice pogosto vključuje predstavo o “usodi” ali “predodločenosti”, lahko par, ki verjame, da sta si medsebojno usojena, bolj ceni svojo zvezo in je pripravljen vložiti trud v njeno vzdrževanje. Zavezanost preseganju izzivov in gradnja stabilnega odnosa sta ključna dejavnika za zdravo zvezo.

Kljub temu je pomembno, da se ne zanašamo preveč na idejo, da je partner nekdo, ki nas bo “dopolnil” ali nas naredil “celovite”. Takšne predstave lahko vodijo k nerealnim pričakovanjem, odvisnosti in razočaranju. Zdravi odnosi zahtevajo samostojne posameznike, ki si prizadevajo za medsebojno rast in podporo, ne pa, da drug od drugega pričakujeta, da bosta izpolnila vse svoje potrebe ali rešila vse svoje težave.

Zato tvoje razlage o “karmični povezanosti” kot protiuteži duše dvojčice ne morem šteti kot upoštevno. V tem kontekstu jo jemljem celo kot incestno in tolikanj bolj patološko problematično, saj bi takšna implikacija postavila v ospredje koncepta duše dvojčice incestno idejo kot protiutež medgeneracijskemu prenosu travme, kar se mi zdi zavržno.

Sem vam že večkrat pisala, pa se ne bom ponavljala.. kako se končajo ponavadi tej metuljčki, pa sorodne duše, pa dvojčice… Pa blablabla… Ženske so ponavadi najbolj naklonjene tem fantazijskim zgodbicam, ker so nam takšne risanke dali za gledat in sprogramirali tako, da čakamo princa na belem konju. A vsaka, ki prej ali slej vklopi razum, se hitro zave, da to ne obstaja in se raje drži pristnih odnosov, realnih, ne fantazijskih in umišljenih. Lepo je fantazirati, te dvigne na moment, a realnost je vse drugo. Življenje ni pravljica in v sanjah se ne da živeti. Raje vrabec v roki kot sanjski golob na veji… In še takih pregovorov bi pasalo v temo. Strast, ljubezen, tiste filmske zgodbe, se dobi v knjigah in filmih in pofantaziraš tistih par urc. Potem pa veselo v realnost dalje, kjer veljajo druga pravila igre.

Jaz tudi odsvetujem pretirano poglabljanje v take zadeve, ker ti lahko sperejo možgane. Sploh če je kdo lačen ljubezni, labilen karakter ali preprosto naiven. Si lahko sam zada strel v koleno..velja za m in ž.

tocno to, ko to zacnes brat je jena sama misel bejz stran od osebe, ki isce neke izgovore v kvazi duhovnosti, ker se boji ziveti in si ne upa prevzeti odgovornosti za svoja ravnanja, ziveti skladno s svojimi custvi… življenje je samo eno in ziveti ga moramo danes iskreno in posteno in ne cakati na jutri in razpredanje in sanjanje o ne vem cem vse