Kako prepričati moškega,da ………

da…….nismo vse ženske iste?

Imam en velik problem,sem ločena mamica(34 let) ene punce stare 12 let,sedaj živim pri drugem partnerju(40 let ),ki je prav tako razvezan in ima dva otroka 16 in 6 let.
Jaz imam še željo imeti enega otroka toda moj partner ni glih ravno za to…Moje mnenje je pač tako,da sedaj imava vsak svoje otroke in da je prav,da imava še enega skupnega….
Ko pogovor nanese na otroka sem potem vedno slabe volje,ker je on mnenja,da te otrok ne veže skupaj,vidim,da si ga želi ampak ima v sebi neki strah.
Njegova partnerka je namreč pobasala tamajnšega otroka in skoz noč odšla k svoji prvi šolski ljubezni.
Dobro se razumemo z otroci,midva med seboj,tudi otroci med sabo prav tako pa z njegovo bivšo tako da to ni problem…

Obrnila sem se na vas,ker si res želim še enega otroka,da mi mogoče daste kak pameten nasvet kako prepričati partnerja in mu pokazati,da vse ženske ne razmišljamo eneko in da vse nismo iste ?

Torej na kak način ga naj pregovorim?

Na noben.

Ne strinjam se niti s tisto izjavo, da je “prav”, da imata skupnega otroka. Nikjer ne piše, da mora bit v zvezi še skupni otrok, še najmanj je pa to “prav”. Za otroka mora biti iskrena obojestranska želja brez večjih zadržkov.

Čisto iskreno: ne verjamem, da si on sploh želi še enega otroka. Tisto željo in strah pri njem zelo verjetno vidiš samo ti. Torej najprej en dolg, iskren pogovor, razčistita, kako si predstavljata vajino življenje, in potem spoštuj njegovo mnenje. Pri odločitvi za otroka je žal tako, da en ne pomeni ne za oba. Vse ostalo je kratkega diha in ne obeta srečnega konca (zvijača, siljenje, prepričevanje).

Prepričaš ga tako, da ga ne prepričuješ, ampak ga poskušaš razumet in ob tem upaš, da bo nekoč toliko zaupal, da si bo otroka dovolj želel, da bo ta strah premagal. Po drugi strani pa mu dovoliš, da morda nikoli ne bo tako zaupal. Ni vse na tebi, le polovica. Te pa razumem, da ti ni prijetno, ker ti s tem strahom izkazuje občutek nezaupanja. To je priložnost zate, da narediš kaj pri sebi in se vprašaš, zakaj se ti ta občutek pojavlja. Očitno imaš tudi ti v sebi nek strah, da morda nisi dovolj dobra (zanj ali pa nasplošno), če se želiš na tak način dokazovat.

Se strinjam s Ferbčno.

Dodal bi še vprašanje zakaj si toliko želiš tega otroka?
Da si ženska želi otroka z nekom je to lahko znak zaupanja v to osebo in njegovo zavračanje tega zate pomeni, da ti ne zaupa.
Nekaj je vseeno resnice v tem, ne zaupa, ker je bil zlorabljen s strani bivše, vsaj tako se počuti in sedaj s teboj ne želi ponovit te kalverije ob morebitni razvezi.
Gradita na zaupanju in bi si lahko želel otroka s tabo, čeprav že malo prihaja v leta ko mu to ni več nek ideal, potrditev zveze. Vsekakor se pogovarjamo o novem človeku ne o neki “stvari” ki vama je skupna.

… lahko pa je tudi znak nezaupanja vase oziroma strahu pred tem, da bi jo moški zapustil in ga želi z otrokom obdržati pri sebi.

… lahko pa je tudi znak nezaupanja vase oziroma strahu pred tem, da bi jo moški zapustil in ga želi z otrokom obdržati pri sebi.[/quote] 😀 Marko ne se…….
Pisal sem o moškem mnenju :))))))))))))
Vsak imata svojo predstavo o partnerstvu in zaupanju in to bi morala nekako zbližat v skupno dobro vseh vpletenih, sedanjih in bodočih ; ) :)))

Da ne bodo potem tvoji in njegovi otroci pretepali vajinih!
Meni se zdijo njegovi pomisleki opravičeni, saj ima že skorajda polnoletnega sina, tudi ti imaš iz prejšnjega zakona otroke.

Bolj za vse vas, da ga ne prepričuješ.
Ker bo potem to še le en nezaželen otrok več.

Skupaj imata tri otroke, a ne bi rajši uživala v lajfu in drug z drugim?

Zakaj nezaželen? To pa res ne razumem…

Sicer pa nobeden ni odgovoril avtorici. Kaj bi moškega prepričalo, da bi si še zaželel skupnega otroka.

Ne vem. Vem le, kako jaz gledam na to. Začetek bi bil podoben kot ti je že svetoval Marko. Torej da poskušaš spoznat njegove razloge za ne. Ali je to ne, ker se česa boji, ker ima odpor (ne nujno do otroka), ali pa se je enostavno naveličal menjavanja plenic in bi raje s tabo in otroci užival v družbi, mogoče več ne želi deliti tvoje pozornosti z enim kratkohlačnikom, mogoče ne želi, da bi te ta kratkohlačnik “zasegel”, te potisnil v drug stil življenja, saj veš, skoraj sigurno pa njemu otrok ne predstavlja tistega, kar predstavlja tebi, saj bi si drugače otroka želel tudi sam. To še ne pomeni, da ga potem ne bi imel rad, to samo pomeni, da ima rad takšno življenje, kot ga sedaj živi.

Torej, komunikacija, pogovori, spoznavanje, tako njega, njegovega pogleda na vajino življenje, na še enega morebitnega otroka, pa tudi spoznavanje tvojega pogleda. Če si želiš, govori o tej želji, še sploh če je velika, naj vidi, spozna, koliko ti pomeni, daj ji težo, tej želji. Vendar pazi, da ne boš silila, da bo tvoje govorjenje mirno, in polno razumevanja tudi za njegove zadržke. Naj bo želja samo en pogled, tvoj pogled, predstavi mu željo kot možnost oplemenitenja vajinega odnosa. Kot nekaj, s čimer bo pridobil.

Tako bi jaz delala.

Sicer pa, če bo vsaj v tej fazi, da ne bo niti proti, niti za, potem pač uporabi svoje ženske čare “tiste” dneve… 😉

(Me zanima, če sem si zdaj zaslužila kakšen gnev moških članov tega foruma. Ali ženskih. No ja, bomo videli… 🙂 )

it

Zato, ker je premalo, če je željen samo z njene strani!

Kako ne razumeš ?
Če ženska hoče moške prepričati, da ji naj naredi otroka, ji bo mogoče ustregel le zato, da mu več ne bo tečnarila. Vendar si sam otroka še vedno ne bo želel.
Svoje slabe občutke bo potlačil in jih potem izrazil na otroku ali pa bo do ženske bolj nestrpen, kot bi lahko bil, če ne bi v sebi nosil nekih slabih občutkov.

Kaj bi naj odgovoril, če pa se ne strinjam s tem, da se moškega sploh prepričuje. To je že neke vrste izsiljevanje.

Izsiljevanje se mi zdi težka beseda. Pretirana.

Če vsako prepričevanje nekdo gleda že kot izsiljevanje, ne vem, kaj naj si mislim.

Kako boš pa drugače v nekem odnosu dosegel neke kompromise. Tako da ne boš svojih želja predstavljal kot pomembne. Če pa/ko so za nekoga pomembne.

V konkretnem primeru, ali je samo želja njenega moža pomembna, a njena pa ni, ali kako. A on pa v tem primeru, ko noče niti slišati še za enega otroka, ali ji ne sili nek način življenja, ki ji ni tako všeč, kot bi ji lahko bil. Ali potem tudi to ni neko izsiljevanje, še sploh če ve, da ga ima toliko rada, da ga zaradi tovrstne želje ne bo nehala imeti rada, ali pa vsaj ne bo toliko nehala ga imeti rada, da bi bila nesrečna, da bi bil v njunem odnosu nek “mrk” ali da bi celo pripeljalo do razkola, odhoda…

V tem primeru se ne gre za neko banalno stvar in iskanje kompromisa med tem, če bosta šla na večerjo ali v kino.
Gre se za otroka in pri otrocih je pomembno, da si jih oba želita.

Avtorica v sebi nosi neko prepričanje, ki je bog ve od koga in iz katerega časa, da sta dva le prava partnerja in družina, če imata skupnega otroka.
To prepričanje pa ne upošteva trenutnega stanja, da oba že imata otroke in ne upošteva želje moškega, zato je to zelo sebično dejanje, ne pa iskanje kompromisa.
Avtorica želi le realizirati to prepričanje, ker z njim pogojuje svoje zadovoljstvo, vendar ji ta realizacija ne bo prinesla zadovoljstva, ampak en kup problemov.

Se moram strinjat. Tudi drugače se mi zdi, da pri pomembnih vprašanjih 1 ne pomeni 2 ne-ja, žal. Tudi mene j zmotilo tisto, da je ji zdi “prav”, prav v kakšnem smislu, da je zdaj, ko se z G. Pravim pa morata imeti še onadva skupne otroke’ Zakaj le? Če je G. Pravi, bo ostal z njo ne glede na število otrok (ki že po defaultu povezujejo partnerja).

Ne vem, če velja obratno isto. Pač je tako, da ne dobimo vedno tistega, kar si želimo. Ga ni človeka, ki bi bil pripravljen izpolniti prav vse naše želje (in potrebe) in tudi sami ne bi tega storili oz. vkolikor bi, potem nismo več daleč od izsiljevanja (češ, kaj vse sem storil zate) in občutkov izigranosti (jaz sem naredila vse, on pa tako malo). Pa marsikaj si želimo, kar sploh ni realno. recimo vsa ta fama okoli high tech telefonov – a res rabimo vsako leto nov telefon? Živimo v potrošni družbi, kar se kaže jasno tudi v medsebojnih odnosih. Trgujemo s čustvi pa dajemo na tehtnico, kaj smo naredili mi, kaj naš partner pa kaj BI MORAL, nonsense. Tko smo bili naučeni in težko je preseč te okvirje, ampak je nujno, da jih, če hočemo imet zadovoljivo in spoštljivo vezo.

Ima že dva otroka, s tvojim vred so trije- Meni se zdi to že kar konkretno število, za preživet, spravit h kruhu. Poleg tega ima tip že 40 let. Jaz verjamem, da mu plenice ne dišijo več, saj ko enkrat daš to skozi, vidiš, da otroci prinesejo tudi kup težav in odpovedovanja, zakaj še enkrat skozi vse to, nekaj časa v življenju je pa potrebno nameniti tudi sebi.

Zato, ker to bi bilo res nesmiselno. Se popolnoma strinjam, da partnerja prepričevat, da ti izpolni željo, če si je sam ne želi, nima nobenega smisla. To je tako kot zmaga na podkupljeni tekmi. Goljufija. Tudi, če bi se šlo za manjšo stvar, kot je obiska kina, tega nima nobenega smisla delat. Je že res, da ni takšne škode. Ampak, jaz nimam od tega nobenega veselja, če moram svojo partnerko prepričat, da gre z mano v kino, takrat ko njej ni do tega. Potem raje ne grem ali pa grem sam. Povej ji lahko le, da bi rad da gre z mano in to je to. Ko se gre pa za otroka, pa nimamo več kaj debatirat, če si jih oba ne želita. Partnerja nimamo zato, da nam bo izpolnil vse naše želje, nekatere bomo morali tudi opustiti, če smo pošteni do sebe. Tudi mi ne moremo izpolniti vseh.
Sicer je pa on tisti, ki lahko ali pa tudi ne, pove, zakaj točno si ga ne želi.

Približno tako, kot ženske prepričati, da vsi dedci nismo isti!

bravo, Paco!

Ja lepa debata se je odprla in vidim,da imate tudi različne misli z nekaterimi se strinjam z drugimi pa tudi ne…

Problem je v tem,da ima ful rad otroke in na čelu mu piše,da si ga želi ….tudi ko debateriva v tej smeri nima nič proti….ampak nekako se ne more odločit……sva se že pogovarjala veliko o tej temi…ampak ne najdem vzroka zakaj ne…….bil je fejst prizadet…ne more se sprijaznit,da najmajnša ne živi z njim,da ji nekdo drug reče lahko noč…itd…..
…in zato verjetno strah,da ne bo še en tak otrok…….če še jaz rečem adijo……enostavno,ko se pogovarjava nama tukaj zmanjka besed in ne nadaljujeva ……

Zakaj si jaz želim otroka tudi o tem sem razmišljala….in prišla do ugotovitve,da verjetno za to ,ker komaj sedaj čutim,da imam družino………,da me ima nekdo rad,……da je naš dom topel ….da sem se končno postavila na svoje noge in sama zase…(seveda z njegovo pomočjo)….skratka so verjetno to želje po tistem,česar nisem nikoli imela……..manjkalo mi je topline,varnosti,smeha …..tudi časa za svojega otroka nisem imela nikoli dovolj…….Mogoče sem bila premalo zrela in preveč neodgovorna in vedno potisnjena v kot….pa vedno nekje v odzadju,ker so drugi manipulirali z mano…..

No zdaj sem se pa izpričala…………cel roman sem napisala…..še enkrat hvala vsem za replike….

Ah koga pa slepiš? Saj vendar veš, da tega, da njegova mlajša hčerka ne živi z njim, ne boš nadomestila, če bosta naredila svojega otroka… in še, če bi ti resnično čutila, da imaš družino, ne bi pod vsemi pretvezami videla v njegovem izrazu, da hoče še enega otroka in da tebi nekaj manjka…
Imaš otroka, ki to skoraj več ni, ki se ti bo čez noč odtujila, ker kot praviš, nikoli nisi imela časa zanjo, in zdaj, ko je še čas, pa hočeš še enega otrika, da boš popravila to pri hčerki, ki je že na svetu?
Nočem biti zdaj pametna, in še manj nesramna, ampak najprej je vendar smiselno skrbeti in ljubiti otroke, ki so že na svetu, še toliko bolj, če ne živijo z obema biološkima staršema, kot pa popravljati to napako z delanjem drugih, ker čutiš da imaš družino…

Pri takih vprašanjih ni kompromisov v stilu ona si želi 2 otroka, on nobenega, kompromis pa naj bi bil 1 otrok.
Ne, otroka si morata želeti oba. Tu ni prepričevanja.
Sicer pa mi je povsem jasno zakaj ne želi imet še enega otroka. Skupaj imata tri otroke, ena že skoraj odrasla. In že trije otroci so kar velik zalogaj. Imeti štiri otroke pa sploh ni mačji kašelj. Sploh, če plače niso ravno velike.

Katjenka malo si groba do nje.
Ona je navedla čustvene razloge zakaj si (ženska) želi otroka. On je lahko vesel, da ji toliko pomeni, takšna stvar se ne kupi z nobenim denarjem.
Koliko je pa ta njena želja realno (tudi finančno) upravičena se bosta pa morala sama nekako zmenit in najt rešitev s katero se bosta oba strinjala.

On_ ti se pa enoplastno postavljaš na njeno stran. Kaj pa njuni otroci, ki jih že imata? Sicer je res, da je ljubezni do otrok za vse dovolj, če je, ampak tu se mi zdi, da bi ona reševala neke komplekse, da pa mora zdaj imeti s tem človekom otroka, mogoče celo zato, da bo ostal z njo. In potem še piše, da se on najverjetneke boji, da ga po zapustila, (z otrokom) to pa ni nič drugega kot projekcija lastnega strahu, da bi bila ona zapuščena (kje je matjažko?) Če tako čutiš, da imaš družino, ne rabiš takih zagotovil (da imaš skupnega otroka), ki to niti niso. Dobro, saj jo razumem, jaz bi si tudi želela imeti otroka s tistim, s komer bi živela, in ne bi pravzarav hotela živeti z nekom, s komer si ne bi želela imeti otroka, samo včasih pač se ne moreš iti take pravljice. Mogoče se pa malo preveč postavljam na njegovo stran, ker se mi zdi, ne, prepričana sem v to, da ima moški lahko rad žensko, tudi če mu ni do tega da bi imel otroka z njo, in drugič, tako siljenje v nekaj, pa naj je to seks ali otrok, je čisto ekvivalentno (po oni boomovi teoriji) in skrajno tečno. Če je en na “Ne”, bi moralo ostati na “ne”.

Žal pa se pogosto najdejo ženske, ki se ne držijo spodaj napisanega in potem beremo teme v stilu noče mi pomagat pri otroku, zapustil me je z otrokom, ne želi se ukvarjat z otrkom..
Oba morata biti za, tu ni kompromisov. Še takrat ni rečeno, da bodo odnosi vedno blesteči.
Če pa en ni za, drugi pa ja, ne potem ne gre. Otrok ni stvar.