Prijeten sadni naravni okus: jagoda / Prijetni sadni naravni okus: jagoda
Gledam na embalaži in rekla bi, da je prva trditev pravilna. Pa vi? Mi lahko kdo utemelji zakaj?

Prijetni je seveda za množino, zato prijeten, ostalo pa je naravni sadni, ker jih prijeten opredeljuje ali je tudi naraven saden? Vejic vmes ni, ne?

prijeten je kakovostni prid., ostala 2 sta pa vrstna in prva trditev je ok.
Upam, da se nam še kdo oglasi:)

Jaz bi to razložila takole, kot piše v slovnici:

Določno obliko pridevnika (torej prijetni, sadni, naravni in ne prijeten saden naraven) uporabljamo takrat, kadar pridevnik označuje posebno vrsto predmeta, npr. šivalni stroj, lirični roman … sadni jogurt …
Kadar sta možni obe obliki, uporabljamo določno, če se po pridevniku sprašujemo s kateri, katere vrste.
Mislim, da to spada v to kategorijo, ali pač? Kaj ima kdo ustreznejšo razlago?

Na kateri strani v slovnici si to prebrala? Me zanima!

Na strani 328

Hm, očitno imava različne izdaje Slovnice. Mi poveš v katerem sklopu si to našla? Verjetno pod Oblikoslovje, Pridevniška beseda …?

Pridevniške besede,
Raba pridevniških oblik
Določna in nedoločna oblika

Hvala! Sicer pa govoriva o Toporišičevi, ne? Mogoče poznaš še kakšno knjigo, kjer je slovenska slovnica dobro razložena? Meni je ta preveč suhoparna in preveč starinskih primerov oz. primerov iz leposlovja.

po prvi možnosti se vprašaš: kakšen okus
po drugi se vprašaš: kateri okus

torej prva možnost

Kakšen (kakovostni pridevnik) ali kateri, kakšne vrste (vrstni pridevnik) okus?
Prijeten je gotovo kakovostni pridevnik, torej prijeten okus.
Sadni je gotovo vrstni, torej sadni okus (v nasprotju z zelenjavni).
Pri “naravni” se pa že zastavlja vprašanje, kaj je avtor zapisa imel v mislih. Pri “naravni sok” bi nedvomno šlo za vrstni pridevnik. V besedni zvezi z okusom pa meni skoraj malo bolj potegne na kakovostni pridevnik – torej naraven okus – kakšen okus in ne kateri okus. Če je tako, se zamenja tudi vrstni red, saj so vrstni pridevniki v besedni zvezi vedno bliže jedru besedne zveze (najbliže je tisti, ki jedro besedne zveze določa najbolj očitno oziroma najbolj ločevalno). V tem smislu bi rekli prijeten, naraven, sadni okus. Lahko je pa avtor pri “naravnem” mislil drugače.

Glede Toporišičeve slovnice ljudje preradi pozabijo, da gre za znanstveno slovnico, ki je prvenstveno namenjena proučevalcem, študentom slovenistike in jezikoslovcem. Ni pa prvenstveno namenjena srednješolski in podobni uporabi. Toporišič je imel leta nazaj dobre učbenike za srednjo šolo, ampak tisto je že staro kot svet – so bili pa zelo razumljivo napisani. Dobro je pisal tudi Tomo Korošec. Simpatičen je tudi učbenik slovenščine za tujce. Pa še je nekaj dobrih učbenikov. Najslabši, kar sem jih srečala, so bili pred leti za usmerjeno izobraževanje. Avtorji so bili pokojna B. P. in sodelavci. Ampak te učbenike so vsi spljuvali, kot da bi jih Toporišič pisal. Ki se je žal potem res lotil ene polomije, česar mu ne bi bilo treba. Mogoče se oglasi še kak OŠ ali SŠ učitelj, učiteljica in postreže s kakim dobrim naslovom, avtorjem.