Kako pomagati prijatelju?
Imam prijatelja, ki zna samo kritizirati. Vse na meni ga moti. Pa ne mislite, da sem jaz edina, s katero(im) tako ravna! Tudi vse ostale kritizira. Nima prijateljev, je samotarski tip človeka. Še pri 30 letih živi s starši in hodi z njimi na potovanja. To pa je vse njegovo življenje. Na nas pa kritizira, zakaj smo samostojni, zakaj ne hodimo vsak mesec na potovanja po eksotičnih deželah, zakaj delamo (on ne dela nič, ker delo prezira), kako preživljamo prosti čas, skratka, vse ga moti.
Se mu da kako pomagati ali ga je najbolje pustiti samega? Je to depresija, shizofrenija ali kaj drugega?
Nimaš kej. Ni bistveno, zakaj je tak. Doma mu očitno omogočajo nekakšno luzersko brezvezno življenje in mu seveda s tem delajo fatalno škodo. Njemu vse to paše in se parazitira in še norca dela iz ostalih, ki pa pač morajo delati. Precej neprijeten tip, če mene vprašaš.Če bi bil moj prijatelj, bi nemudoma ugotovila nepremostljive razlike in kmalu ne bi bil več moj prijatelj 🙂
Takšnih je in bo čedalje več. To so zame tipični zamorjenci, ki ne vlagajo v svojo osebnostno rast, ki živijo zato, ker je takšna njihova usoda. Povsod vidijo cel kup nepravilnosti, težave in njihove vzroke iščejo izven sebe. In njihov odgovor je vedno, da so za vse drugi krivi. Sami sebe vidijo v popolni luči, ampak ti žarometi so prižgani le, ko imajo občinstvo, ki jih tolerira in posluša. Ko luči ugasnejo, so najbolj nesrečni in osamljeni.
Človeku ne moreš pomagati, če ne želi pomoči.
Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se ni dobro družit s takšnimi ljudmi. Stvar je lahko zelo nalezljiva, še preden se zaveš lahko še sam postaneš eden izmed njih. To pa, da je samotar pa ni nič presenetljivega. Če bi se znebil teh občutkov manjvrednosti in se nehal iz dneva v dan primerjati z ljudmi, ki so po njegovem mnenju boljši od njega, bi še šlo. En dan si njegov najboljši prijatelj, drugi dan pa že govori sosedu kaj te vse moti na tebi. Golazn od folka v glavnem.
Ma jaz sem bila tudi taka, ki sem delo prezirala in po drugi strani zavidala tistim, ki so smisel videli v njem, ne vem, kako mu pomagati, z zgledom ali pa antizgledom, navsezadnje je v neki prednosti, če ne rabi delati, po drugi strani pa je to njegovo prekletstvo. Je čisto preveč ljudi, ki ima čisto drugačne “eksistencialne” probleme, namreč tiste brez narekovajev, samo da on verjetno ne vidi čez svojo bedo… ti pa… saj ne vem, mogoče si želiš videti, da te on potrebuje bolj kot ti njega…?
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Kakšen prijatelj pa je to, če te samo kritizira? Malo izbirčnosti pri tvorjenju tovrstnih stikov priporočam. Kakorkoli glumiš mater Terezo in želiš pomagati, takšni primerki, kakor opisuješ so še za strokovnjake prezahtevni, pusti ga pri miru, morda bo na tak način dojel, da je potrebno biti za ta svet mnogo bolj človeški, da postane življenje vredno življenja, saj se sleherni človek spopada z lastnim življenjem na svoj edinstven način – tega zavedanja nima in dokler tega ne bo imel bo tak kakršen je.
Noben prijatelj ni prijatelj brez razloga.[/quote]
Vem, da ne, toda ne bi mogla reči za nekoga, da je prijatelj, če bi me ves čas kritiziral; upravičeno bi se spraševala, če ga do mene veže le to, da se lahko nad mano “verbalno sprošča”, koliko vem tega ljudje ne rabimo oz se sčasoma takih “polen” pošteno najemo ne glede na prijateljske razloge 😉
Noben prijatelj ni prijatelj brez razloga.[/quote]
Vem, da ne, toda ne bi mogla reči za nekoga, da je prijatelj, če bi me ves čas kritiziral; upravičeno bi se spraševala, če ga do mene veže le to, da se lahko nad mano “verbalno sprošča”, koliko vem tega ljudje ne rabimo oz se sčasoma takih “polen” pošteno najemo ne glede na prijateljske razloge ;)[/quote]
Razen, če bi imela v sebi občutek, da takšni potrebujejo tvojo pomoč in da jim moraš pomagati. Da čutiš do takšnih neko usmiljenje.
Vem, da ne, toda ne bi mogla reči za nekoga, da je prijatelj, če bi me ves čas kritiziral; upravičeno bi se spraševala, če ga do mene veže le to, da se lahko nad mano “verbalno sprošča”, koliko vem tega ljudje ne rabimo oz se sčasoma takih “polen” pošteno najemo ne glede na prijateljske razloge ;)[/quote]
Razen, če bi imela v sebi občutek, da takšni potrebujejo tvojo pomoč in da jim moraš pomagati. Da čutiš do takšnih neko usmiljenje.[/quote]
Da, Robi…toda to je že druga zgodba, če čutim usmiljenje in potrebo po nudenju pomoči, se kritike prezrejo 😉
Ja…Je pa odvisno od kod ta občutek, da nekomu nudiš pomoč.
Nekateri to čutijo kot dolžnost. To lahko pride od tega, če starši učijo otroka, da je odgovoren za brata ali sestro. In takrat vedno, ko tisti ni zadovoljen, podzavestni vzorec vzbudi občutek dolžnosti, da se vzpostavi primerno stanje, kjer bosta oba zadovoljna.
Ja…Je pa odvisno od kod ta občutek, da nekomu nudiš pomoč.
Nekateri to čutijo kot dolžnost. To lahko pride od tega, če starši učijo otroka, da je odgovoren za brata ali sestro. In takrat vedno, ko tisti ni zadovoljen, podzavestni vzorec vzbudi občutek dolžnosti, da se vzpostavi primerno stanje, kjer bosta oba zadovoljna.[/quote]
Drži, toda ob tem sem pomislila, na to da morda nekateri starši delajo napako in ne znajo privzgojiti občutka otroku, da je sam odgovoren zase, da le obstaja občutek za sočloveka/soljudi lastni pa se ignorirajo…no, jaz sem recimo primer takšnega produkta, no vsaj zdi se mi da je precej na tem.
Ne znajo, ker ga sami nimajo. Ne moremo dati nečaesa, čeasr sami nimamo. Zato imamo dva vidika resničnosti. Naš notranji svet in zunanji – realizirani. S pomočjo želja in svojimi željami potem vlagamo energijo v to, da v zunanjem svetu dobimo tisto, kar rabimo. Tako otrok postane nek objekt, da nam vliva občutek varnosti, da bo skrbel za nas….Starši zato od otrok pričakujejo, da jim bo otrok na nek način vse to vračal, kar so mu vcepili in za kar so vlagali svoj trud in čas.
Forum je zaprt za komentiranje.