Kako obvladovati odnose po mobbingu

Spoštovani,

vljudno vas naprošam za nasvet in pomoč. V zadnjih dveh službah sem bila žrtev hudega psihičnega trpinčenja na delovnem mestu, kar me je, tako se mi zdi, zaznamovalo trajno. V prvi službi nisem nikoli rekla nič in se z nadrejenim nikoli nisem konfrontirala, tudi sodelavcem, ki niso trpinčili, so pa bili v večji ali manjši meri prav tako deležni občasnega trpinčenja s strani nadrejene, o tem nisem govorila. V naslednji službi sem prav tako prišla v okolje, v katerem so me izrazito poniževali, kršili pogodbo o zaposlitvi in z mano niso ravnali ravno lepo. Tu sem se postavila zase in na mobbing opozorila nadrejeno, ki pa je mojo pritožbo v celoti zavrnila kot neutemeljeno in posledica je bilo še hujše trpinčenje, kar se je izteklo z mojim odhodom na drugo delovno mesto. Na sedanjem delovnem mestu je bilo sprva vse OK, po kakšnem letu, s prihodom novih sodelavcev, pa sem postala nenehna žrtev obrekovanj, sodelavci so me pričeli tudi izločati iz skupinskih druženj. Naj sem obrnila tako ali drugače, v teh odnosih nikakor ni prišlo do izboljšanja. O slabih odnosih sem tudi javno spregovorila, vendar se me je hitro prijela oznaka “troublemakerja”, vsi problemi, na katere sem opozarjala, pa so bili zanikani, kot da si jih izmišljujem. Za navedeno sem sama sokriva, saj se v pisarni glasno pritožujem (kar mi ni podobno in bi v normalnih okoliščinah zame predstavljalo precej neobičajno vedenje), nenehno tarnam in tako naprej. Zakaj to počnem? Ne vem, si pa ne morem pomagati. Zaradi službe sem nenehno pod stresom, ne spim, situacije iz preteklih služb, kjer sem bila šikanirana, kot da se ponavljajo v nedogled. Že leta imam motnje s spanjem, sem psihično izčrpana, na delovnem mestu se grozljivo počutim, počutim se manjvredna, ponižana, nezaščitena in nerazumljena ter nesprejeta. Sodelavci so v zadnjem obdobju svoje obnašanje do mene sicer izboljšali, zlasti za tem, ko sem imela diagnosticiran sum raka, za kar sem jim hvaležna, po drugi strani pa ne najdem skupnega jezika z vodjo, saj menim, da deluje po principu “ni važno kaj kdo zna, kakšno izobrazbo ima, kaj dela in ali sploh dela, važno, da je naš” kar je nedavno rezultiralo z odkritim konfliktom med vodjo in mano, v katerem sem vodji povedala, katera ravnanja so me prizadela, a jih zanika (kaj pa drugega).

Na sedanjem delovnem mestu sem za določen čas in dejstvo, da se ne znam obvladati ter se postavim zase ter spregovorim o stvareh, za katere menim, da so nekorektne, nezakonite in ne sodijo na delovno mesto, niso v prid temu, da bi obdržala službo oz. mi celo izrazito škodujejo.

Ne škoduje mi torej le okolje, s svojimi reakcijami na pretekla in sedanja trpinčenja, poniževanja, občutke manjvrednosti, ki mi jih vceplja delovno okolje, škodujem tudi sama sebi. Zdi se mi, kot da se iz kroga trpinčenja in poniževanj, ki se je začelo v prvi službi, nikakor ne morem in ne morem izviti. Iskanje novih in novih služb pa ni rešitev, to bom morala znati nekako razrešiti in se tega zavedam. A kako obvladovati takšne nezdrave odnose?

Po eni strani sem sama kot že trpinčena oseba, s trajno stigmo in posledico, prišla v novo delovno okolje, po drugi strani pa je to okolje le za las boljše od tistega, od katerega sem prej ušla pred trpinčenjem. Vse skupaj se mi zdi kot začaran krog, iz katerega ne morem ven, generirajo pa ga tako reakcije okolja kot moje lastne travme in reakcije, ki jih ne znam in ne zmorem več obvladovati.

Kaj mi je storiti? Ali na področju Štajerske obstajajo kakšne psihoterapevtske skupnosti ali brezplačna psihosocialna pomoč? Žal nimam dovolj visokih dohodkov za plačljive psihoterapije, se pa zavedam, da mi okolje ne bo razrešilo problema, če ga ne bom znala razrešiti in obvladati v sebi sami. Jaz se moram rešiti iz tega začaranega kroga in če se ne bom, se bojim, da bom eskalirala do te mere, da bo prepozno za vse. Potem pa lahko grem živeti kar na ulico, brezposelna in brez prihodka.

Hvala za pomoč in vse dragocene nasvete, ki jih lahko dobim. Hvala tudi za ta forum, ki priznava, da obstajajo žrtve, ki tudi reagiramo kot žrtve.

Spoštovana Waiting4Godot

Iz opisa sodeč je jasno, da se vam že lep čas dogaja psihično nasilje in to je nedopustna krivica, iz katere ne vidite več izhoda, je pa nujno potrebno ukrepati, sicer bo za vaše zdravje precej slabše. Ob vsem tem se človek povsem normalno počuti nemočen, kriv, razočaran, besen, vse skupaj pa gradi eno zoprno depresivnost na delovnem mestu, v kateri se kot strelovod vsega hudega v kolektivu počutite kakor da je z vami nekaj hudo narobe ali pa da se vam bo zmešalo (pa se vam ne bo!).

Torej toplo priporočam najprej predelavo bolečine, da se zopet najdete in zadihate s polnimi pljuči ter okrepite nekatere veščine za varne medosebne odnose na delovnem mestu, šele nato pride čas, ko lahko razmislite tudi o formalnih ukrepih (prijava trpinčenja, tožba, odškodnina).

Kar priporočam je naslednje:
[list]
[*] poiščite si terapevtsko pomoč (stran, kjer so vsi naši centri[/url] po Sloveniji; pomembno je, da strokovnjak, s katerim delate, ima izkušnje s pojavom trpinčenja na delovnem mestu, pozna dinamiko in ukrepe za bolj varne delovne odnose ter tudi delovno zakonodajo),
[*]poskrbite za zdrav stil življenja: redna in zdrava prehrana, redno tedensko rekreacijo in sproščanje
[*]krepite socialno mrežo ljudi, ki jim zaupate in so vam blizu (čeprav se morda tako počutite, v bolečini niste sama)[/list]

V kolikor ne najdete strokovnjaka zase, se lahko oglasite pri nas v Ledini centru v Ljubljani, kjer vas predhodno naročim za uvodni razgovor, da se spoznava s težavami z vidika dinamik, predstavim vam način dela ter preostalo.

Kakorkoli se odločite, vedite da čutite prav, ne glede na to kaj vam okolica sporoča. V primerih trpinčenja je le-ta namreč pogosto skregana z logiko, razmejitvami in zdravim odzivanjem ker je vzdušje že tako zavrtinčeno in togo, da nastradajo predvsem najbolj ranljivi (povzročitelji nasilja pa v glavnem sproščajo lastne ventile). Je pa seveda skupina vedno močnejša od posameznika, toda šele ko se uspe v njej spremeniti posameznik, se (lahko) spremeni tudi skupina (in obratno).

Torej nekdo mora začeti in vztrajati. Seveda bi bilo prav in edino smiselno, da ta proces potem, ko se zaposleni že pritoži delodajalcu nad nasilnimi odzivi sodelavcev, to vzame zares in prevzame odgovornost za odpravo nedopustnega (čemur je zavezan tudi zakonsko), žal pa je v praksi pogosto povsem drugače oz. tudi tako, kot sama opisujete. Vendar te zgodbe lahko imajo tudi veliko boljši konec.

Želim vam odločnosti, zaupanja vase in vztrajnosti!